Danes sem v tvojih očeh uzrl ostanke solz.

Vem, zakaj si jokala.

Vem, da te skrbi zame. Vem, da te je strah zame.

Zavedam se, da vsakič, ko mi pomahaš v slovo po končanemu pouku, v sebi zadržuješ cmok grenkobe, ki ga na skrivaj prelivaš v solze.

Čutim, da si z menoj. Zdaj sem še premajhen, da bi lahko resnično razumel, kaj vse storiš zame. Ko bom odrasel in bi razumel, pa se ne bom več spomnil. A čutim vso to tvojo energijo in jo jemljem z največjo žlico. Zaradi nje bom lahko postal boljši človek.

Vem, kaj pomeni dotik tvoje roke na moji rami, kadar pišemo test. Razumem tvoj pogled v levo navzgor, ko stojim nebogljen pred tablo in me sprašuješ za oceno.

​Vidim tudi, kako skrbiš za mojo sošolko iz tretje klopi. Večkrat si jo že počesala pred poukom in ji zmršene lase uredila v kito. Vem, ker tudi jaz prihajam prezgodaj, saj raje postavam po gluhih šolskih hodnikih, kot da bi podaljševal jutra doma. Vem, da ji nosiš oblačila svojih deklic, kot si tudi že meni prinesla nogavice in spodnjice, ki so dišale po tvojem domu in tvojem pralnem prašku. Vem, da si mi kupila nove in jih oprala zame.

Vem, da bi me rada zaščitila, objela, jokala z menoj. Me odpeljala v svoj varen dom in tam poskrbela zame, kot to delaš s svojima hčerkama. Ne razumem še dobro, da je to, kar se mi dogaja doma, narobe. Tako je. To je moj edini svet. To jemljem kot edino možno ljubezen. Če bi me vzela, bi se utopil v presežku tvoje naklonjenosti, ki je nisem vajen.

Težko bi razumel, da je prav to ljubezen, ki bi jo kot nebogljeni otrok zaslužil in moral dobiti. Kot tudi vsi ostali otroci tega sveta.

Da ljubezen ni oče, ki te s kavča pijan zadane s steklenico. Da ljubezen ni mama, ki te ima rada namesto svojega neurejenega moža. Da ljubezen ni oče, ki zate ne naredi prav ničesar. Da so edina pozornost z njegove strani sočne kletvice. Da ljubezen ni mama, ki v utripu svojega nezadovoljnega življenja pozabi, da si njeno dete in potrebuješ njeno naklonjenost, skrb, predanost.

Da je ljubezen to, kar zame storiš ti, ko mi skrivaj zaviješ višek malice v vrečko, ki čudežno konča v moji torbi. Da je ljubezen tudi to, ko mi brez gnusa obrišeš nos in moja skromna oblačila zaščitiš pred posmehom sošolcev. Da je ljubezen tudi tvoja strogost, ki jo podeliš z nami, ko s tankovsko močjo rušimo meje odraslega sveta.

Vem, da bi me vzela domov, kot tudi sošolko iz tretje klopi. Vem, da bi vzela tudi tri lanske učence in dva predlanska. Vem, da boš tudi v prihodnjem letu vzela štiri nove pod svoj čustveni klobuk. Vidim tvoje trpljenje ob tem, ker imaš zvezane roke. V sebi tiho kričiš, brcaš, verjetno tudi preklinjaš. Težko razumeš naš svet. Še težje naše otroštvo. Ne sprejemaš početja naših staršev.

A vedi. Vsi mi, ki nas ne moreš odpeljati v svoj dom, bomo zaradi tebe lažje preživeli. Vsi smo s teboj, v tebi. Nosiš nas v svojem velikem srcu. Prav tako, kot imamo tudi mi tebe shranjeno v vsaki celici naših malih telesc. Hvala, ker nas opaziš. Hvala, ker ti je mar. Hvala ti, ker verjameš v nas!

HVALA, KER NAS IMAŠ RADA.

                                                   »Tisti, ki prinašajo žarek svetlobe
                                                                          v življenja drugih,
                                                      se mu sami ne morejo izogniti.«
                                                                                              (Barrie)

Bilo je v torek, 31. januarja letos, ko sem škornje s precej visoko peto nesla podpajsko do avta. Kratek ovinek do avta in skoraj sem bila že dvakrat na tleh. Mož me je klical po telefonu in me opozarjal, naj bom skrajno previdna, saj da je takšna poledica, da je pomagal gospe pri klicanju rešilca, ker si je njen gospod zlomil kolk ob prehitrem jutranjem ritualnem opravku.

Tla so bila kot ogledalo. Sina ne vozim v šolo, a ta dan se mi je zdelo, da bo škoda zaradi razvajanja manjša kot predvideni padci - tudi njegov prvi se je že skoraj zgodil okoli prvega vogala.

Ko sem naju z vso pripadajočo kramo naložila v avto in se trudila spraskati vetrobransko steklo, ki je bilo zavito v lepoto steklene zmrzali, se je mimo prikotrljal deček z dežnikom v eni in s pomečkanim rogljičkom v drugi roki. Hitro je pokomentiral, da je že vsaj dvakrat padel. Ponudila sem mu prevoz do šole in prvo je preveril, kje je moj sin. Močno je namreč delovala starševska prepoved, naj ne hodi v avte tujih ljudi. Ko sem mu povedala, da je sin že na varnem v avtu, me je ponovno ogledoval, čeprav me je videl že vsaj 300-krat. Ko sem dodala, da se z njegovo mamico poznava in da ji bom povedala, da sem ga peljala, je še nekaj pogodrnjal in mi predal dežnik ter torbo.

​S sinom sta takoj načela debato o poledici.
Peljali smo mimo skupinice, ki je čakala na reševalno vozilo, v daljavi pa že videli dečka, ki je zaporedoma kar dvakrat padel, saj se nikakor ni mogel obdržati na nogah.

Bil je sinov sošolec. S prestrašenimi očmi se ni branil prevoza. Niti toliko ni več upal tvegati na spolzkih tleh, da bi mi predal šolsko torbo. Usedel se je kar z njo na hrbtu in se hitro pripel z varnostnim pasom - da bo zares fiksiran.

Počasi smo kot neka zasanjana karavana vozili proti šoli in držali pesti za vse, ki jih naš taxi ni več mogel sprejeti. Ljudje so padali in se pobirali.
​
Padali in se pobirali.

Ko sem se nekaj ur kasneje vozila proti Ljubljani, ker sem bila povabljena na 13. posvet dobrih praks v vrtcih pod okriljem zavoda Supra, sem razmišljala, kako bom prišla s parkirišča do dvorane. Pot je bila daleč od prijazne za nekoga z visokimi petami ali pa so mi strah v kosti naselili vsi tisti padci, ki sem jih opazovala v zgodnjem jutru.

Ker sem zagovornica dobrih prilagoditev, sem se odločila, da je čas, da tudi na sebi realiziram kakšno od njih. Zato sem škornje s petkami, ki bi bili po protokolu morda bolj ustrezni dogodku na odru, prepustila v družbi osamljenega avtomobila na parkirišču.
​
Ni mi bilo žal, ker je bil moj korak samozavesten. Take škornje bi kupila vsem otrokom s takšnimi ali drugačnimi težavami, ki se morajo po zaledenelih cestah šolskega sistema vsak dan loviti v nevarnih štiklah.

Sama zagovarjam, da smo kot vzgojitelji, učitelji in drugi mentorji, najprej potrebni kot ljudje s srcem. In to sem želela tudi predati vsem vzgojiteljem in vzgojiteljicam v polni dvorani preko svojega plenarnega predavanja. Takšnega mnenja sem tudi danes in bom tudi naslednji mesec. Kljub temu da sem od ene predavateljice javno dobila diskreditorno opazko, da srce pač še zdaleč ni vse.

Da je srce glavno gonilo, je vedel povedati že Dostojevski: "Niso možgani tisti, ki so najbolj pomembni, temveč tisto, kar jih vodi – značaj, srce, plemenite lastnosti, napredne zamisli."

In zato še enkrat zahvala gospodu Domnu Smerdelju za zaupanje in povabilo na Posvet, saj mi je na tak način omogočil, da svoje razmišljanje prenesem na več kot 400 srčnih ljudi, ki v vrtcih skrbijo za dušni razvoj naših najmlajših. 

Vesela in hvaležna sem bila, ker ste mi s svojimi stiski rok, objemi, komentarji in kasneje tudi preko mailov sporočili, da naša srca bijejo za enako bistvo.

V zborniku prispevkov Različni otroci - enake možnosti pa je bil objavljen tudi strokovni članek ob mojem predavanju Ambasadorji upanja, ki ga z veseljem delim z vami. Vabljeni k branju!!!

Vabim vas k branju intervjuja (str. 16 do 18), ki ga je z menoj opravila Mateja Štrajhar za revijo Modre novice.

Za lažje branje prilagam direktno povezavo do besedila.

Med najbolj brane iz leta 2016 so se uvrstile naslednje moje objave:

* ADPD
* Otroci so otroci 
* Razsvetljena izložba
* Deček izpod mize
* Ne odločajte se vedno po pameti

Meni najljubša pa je Julija.

Hvala za vse vaše spodbudne in prijazne besede. Včasih pa tudi za vprašanja, ki mi dajo nitko za novo pisanje.

V novem letu se bom držala misli:
"SREČA NI CILJ. JE NAČIN ŽIVLJENJA."

Posodim jo tudi vam.

VSE DOBRO!

December je mesec dobrih mož, a začne se s tistim, ki s seboj pripelje poln voz neukročenih in podivjanih parkljev.

V naši kleti se vsako leto utaborijo na večer 5. decembra in potem nekaj ur trkajo po oknih, ugašajo luči, praskajo po vratih in celo razmetavajo igrače.

Začelo se je s spontanim in preprostim poskusom, ko je bil starejši sin star 5 let, zdaj pa je početje preraslo v tradicionalen ritual. Mož, ki je pravi igralec, in mu v nasprotju z mano nikoli ne gre na smeh, uživa na Miklavžev večer. Pa ne zaradi daril, ki jih prinaša dobrotnik, temveč zaradi »norčij«, ki jih lahko uganja hkrati v vlogi očeta-zaščitnika in parklja-napadalca.

Igra iz leta v leto postaja čedalje zahtevnejša, saj otroška domišljija iz tiste bujne in spontane vedno bolj prerašča v realnost in logičnost. Če nekdo trka po oknu in očeta ni v stanovanju, moram biti kot povezovalni člen zelo prepričljiva v razlagi, da »oči zunaj montira avtosedež«.

Kako točno zgleda pravi parkelj, nihče ne ve, saj smo že pred leti na Miklavževem sprevodu ugotovili, da so tam le preoblečeni igralci.

Mož, ki jih neustrašno lovi v poltemi po kleti, jih vedno opisuje kot kosmate, velike, močne in hudobne, če že ne predrzne. Lansko leto so mu strgali majico na rokavu, ki jo kdaj pa kdaj še obleče v spomin in opomin (in jo je že večkrat uspel rešiti pred mojimi skrivnimi naklepi za razrez v kuhinjske krpe), letos pa so ga predrzneži zvezali z električnim podaljškom. Na srečo je uspel prihiteti iz kleti – ves zamotan v kabel in kajpada opraskan od dolgih krempljev.

V silnem dogajanju je najlepše opazovati otroške oči, iz katerih izgine ves dvom. Čeprav jih ne otipata, niti ne vidita, je trkanje, loputanje in očetovo vpitje dovolj, da verjameta v zlo. Pokličemo tudi policijo. A zaradi navala parkeljske zalege na Kamnik povedo, da je čakalni čas vsaj dobro uro.

Da se bomo morali znajti sami.
​
Tako kot v življenju tudi je. Če zmoreš sam, spelješ. Če urejajo drugi, ne zmoreš. Nekaj časa sicer poteka vse v najlepšem redu, a slej ko prej naletiš na končno blagajno. Z obrestmi. Ko se boš moral znajti sam in to takrat, ko boš popolnoma brez vaje in kilometrine.

Zato zagovarjam, da morajo otroci v otroštvu prehoditi čim več poti z nešteto ovinki in ovirami. In ko je ovinkov veliko, jim jih nastavimo še več. In ko je najbolj strmo, nastavimo še blatno pot s koprivami.

Otrok, ki obvlada vse skalne previse in močvirja, bo namreč veliko lažje obvladoval svoje življenje. Seveda ovire ne bodo nikoli več enake. Tudi ovinki bodo drugače položeni in strmine bodo pod drugim kotom, a otrok si bo izgradil načine za obvladovanje stresa ob premagovanju naporov. Tisti drugi, ki bo hodil vedno samo po ravni cesti, seveda skrbno asfaltirani (pokriti z mehko preprogo), da se ne bi slučajno zbodel, teh načinov ne bo poznal. Čakal bo, da bodo vsi uredili namesto njega. Zato je sila pomembno, da vsako otrokovo napako obrnemo v priložnost za učenje: »Kaj si se naučil ob tem?« in »Kako boš ravnal prihodnjič, če …?«

Več kot petnajst let že vsakodnevno delam z otroki in zelo dobro se pozna, kdo je sam lovil parklje in komu so jih drugi. Včasih je mlade ne glede na vse čakala iniciacija s služenjem vojaškega roka. Fantje so šli, dekleta so čakala in hrepenela. Danes ni veliko možnosti za iniciiranje. Dečki se v šolah ne smejo več ravsati, da bi dokazali hierarhijo in zaradi sedečega šolanja ter sladkih malic postajajo neukrotljiva bitja, nad katerimi se vsi zgražamo, čeprav smo jih prav z načinom bivanja prisilili v to igro.

V vseh pradavnih kulturah so dečki lovili svoj strah. Z modrimi in preverjenimi starešinami so odšli od doma, dokler niso izpolnili svoje težke naloge in tako prestopili v svet odraslih. In ni bilo hujšega kot to, da si se vrnil brez »potrdila«, da si že odrasel. Pa naj je bil to tatoo, uhan v nosu, zareza na roki, zob zavezan okoli vratu ali divji merjasec, ki si ga vlekel proti domu. Že od daleč je vsa vas vedela, ali je deček postal moški ali ne. Pa ne po težkem merjascu ali velikemu zobu okoli vratu. Vedeli so po načinu drže in hoje, s katero se je posameznik vračal med otroke, ženske in ostarele.

In tega danes ni več. Ker vse, kar diši po minimalni nevarnosti ali strašljivosti, onemogočamo svojim otrokom. Poneumljamo celo klasične pravljice, da bi zaščitili naše nežne otroke, da se ne bi prestrašili krvoločnega volka, ki požre nedolžno deklico. In tako jim odvzemamo vse možnosti za osebnostno rast in zorenje. Pod epoleto zaščite, seveda.

Odrasli smo radi v vlogi rešiteljev. Ker imamo občutek, da bomo tako blesteli v očeh svojih otrok in morda tudi okolice. Če bomo vedno rešili svojega otroka, bo ponosen na nas in vedel bo, da ga s svojo močjo lahko vsakič zaščitimo. V svoji omnipotentnosti pa spregledamo dejstvo, da smo mu odvzeli vse možnosti za lastno reševanje težav ter mu tako nepreklicno sporočamo, kako zelo nesposoben je in da ne zaupamo vanj.

Kaj je bilo torej potrebno, pa čeprav težko storiti, ko je mož navidezno ves shizofren letal po kleti in se boril z zlom? Nič drugega kot to, da je pooblastilo za reševanje očeta dobil starejši sin in se z dežnikom v roki odpravil v klet. Njegove oči so pričale o tem, da ima srce že v podplatih, ne samo v hlačah. A mamino pooblastilo je bilo tisto, ki mu je dajalo moč: »Ti si najstarejši moški v hiši za očijem. Ti moraš v klet. Jaz moram čuvati bratca.«

Tako sta skupaj lovila prazen strah. Kričala in tolkla z dežniki. In parklji so izginili. Ponos na obrazu je bil neopisljiv: »Veš mami, vsako leto so bolj predrzni!«. Okoli vratu pa mu je visel neviden parkljev zob.

Nikar ne zamudite nobene priložnosti za to, da otroka vržete v morje. Seveda vedno pod pogojem, da je nevarnost zgolj v očeh tistega, ki bo vanj letel. Vi pa ste tisti, ki točno veste, da je nevarnost imaginarna in nadzorovana.

Če ne bi bila, noben moški v pradavnih ljudstvih ne bi bil iniciaran. Ne pozabimo namreč na to, da je z njim vedno odšla cela skupina najboljših moških bojevnikov. Ki je v zelenilu gostega rastja poskrbela za to, da je vse potekalo nadzorovano. In kasneje tudi odmevno pohvalila junaka. Z barvo po obrazu, zobom okoli vratu, udarcem po rami ali zgolj odobravajočim godrnanjem.

A čez obrede prehoda so šli vsi, ki so želeli ostati in biti sprejeti v skupnosti.

Članek je objavljen tudi v regionalni reviji Modre novice (dec. 2016, št. 205, str. 39)

Smo v obdobju, ko je moderno biti sodoben, prijazen in partnerski starš. Ni lepšega, kot biti v dobrih odnosih in prijatelj s svojim otrokom, saj ne želimo, da bi bil žalosten, prizadet ali nam zameril.

Skladno s tem se pojavljajo tudi permisivna, helikopterska, protektivna … vzgoja. In kot posledica otroci, ki staršem odgovarjajo s kletvicami, jih tepejo ali pa mečejo ven iz stanovanj.

V želji, da bodo moji otroci živeli v okolju brez helikopterjev in bumerangov, sem staromodna zagovornica vzgojnih metod iz časov huba buba in čunga lunga čigumijev. S poudarkom, da se enačba izide.

Če smo v časih čunga lunge dobivali preveliko dozo discipline in zdaj v času drsajočih prstov samo ljubezen, je čas, da naredimo rebalans. To po matematično zveni popolnoma enostavno. Vzgoja naj temelji na enakomernem doziranju tako discipline kot ljubezni. Če se pretirano nagnemo na eno stran, enakomernost odpade in račun se ne izide. Vsekakor lažje na papirju kot v praksi, ampak tudi jabolčni štrudelj ni mačji kašelj, pa še vedno nismo obupale (čeprav zaprmej  je babičino, mamino, sosedino testo še vedno bolj hrustljavo, nadev sočnejši in končni izdelek vsekakor bolj podoben štrudlju).

Kakorkoli že, ne samo, da bodo moji otroci kot odrasli potrebovali kvalitetno družbo. Tudi mi, kot ostareli upokojenci ne bomo odraslih razvajencev spremljali s salvami aplavza, ob tem da bomo zaradi njihove nepripravljenosti za delo ob že tako uborne pokojnine.

Predstavljam vam torej vzgojne metode treh vražjih mam. Počasi razmišljamo o ustanovitvi kluba, saj ob epidemiji helikopterskih prevozov tudi same prestrezamo veliko bumerangov. Ker imamo namreč to srečo (kljub vsemu), da se vsakodnevno srečujemo s svojimi in tudi tujimi otroki.

Mama št. 1 je čista materialistka in ima doma uokvirjen cenik. Vsak prekršek je ovrednoten po ceniku in zakonolomni kandidat odplačuje kredit. Toliko časa, dokler ne odsluži in pride na ničlo. V cenik so seveda vključena najljubša opravila odraščajočih prekrškarjev: čiščenje kopalnice, pospravljanje kleti, pometanje dvorišča, obešanje perila, poučevanje mlajšega bratca …

Mama št. 2 pravi, da dobi nalepko ČUDNA, ko otroka spusti brez naloge v šolo. Če kar citiram njen komentar: »Seveda sem ga opozarjala, večkrat. A je ni naredil… Moj problem? Ne. Naj nosi posledice svojih dejanj.«
​Ta čudna mama je od otroka celo zahtevala, da je moral s svojim denarjem kupiti nov nalivnik, ker ga je ošilil. Fant je več kot očitno nadarjen na področju šiljenja, zato je barvice zavestno lomil, da bi jih lahko šilil in šilil, ker je hotel priti v knjigo rekordov v zbranih minicah barvic. Tudi nove barvice je kupil sam. Kako hitro je ugotovil, da šiljenje ne bo prineslo dolgoročne koristi njegovemu varčevalnemu računu, prepuščam vaši domišljiji.

Mama št. 3 je tako zelo nesramna, da otroku v 3. razredu noče privoščiti mobilnika. Noben argument je ne prepriča, niti smrtonosne luže na poti v šolo, v katere bi se lahko prevrnil in zmočil. Ta mama je tudi tako zelo grozna, da otroku zaračuna izgubljeno radirko. In ker otrok nikakor ne bi iztisnil tistega pol evra zanjo, mu ponudi dnevni najem radirke za 20 centov. Da utruja otroka še z možganskim delom, kaj se mu bolj splača (na primer napisati pismo Miklavžu, v katerem ponižno prosi za radirko). Ta nesramnica je celo tako drzna, da je dobila veze pri Miklavžu. Ker je bila risbica za dobrotnika parsekundno skropucalo, Miklavž na dan D dostavi le en copat s telegramom: »Drugega dobiš, ko se boš z risbico bolj potrudil.« Potrebujete veze pri Miklavžu? Ni problema, lahko vam posredujem njegovo telefonsko.

Zdaj se lahko ukvarjate, pod katero številko se skrivam. V bistvu bi se lahko pod vsemi tremi, a bi ukradla avtorske pravice. Lahko pa začnete razmišljati o včlanitvi v klub. Brezplačno, a naporno. Sploh na začetku ali ob uvajanju sprememb.

Vzgojnih metod vražjih mam je še neskončno mnogo. A trenutno nimam časa za naštevanje vseh podrobnosti. Hitim namreč na zelo pomemben sestanek, na katerem bom dobila tudi telefonsko od Dedka Mraza.

 ​                                                       »Ne razmišljaj prepogosto o meni.
                                                         Nočem misliti, da se utapljaš v žalosti.
                                                                                        Samo dobro živi.
                                                                                                Samo živi.«
                                                                                                                        (Will v pismu Louisi, str. 564,
                                                                                                        J. Moyes: OB TEBI; Ljubljana: MKZ, 2013)
 
Sedela sem za volanom in čakala na rdeči luči. Dan je bil siv, če že ne rečem tipično novembrski. Megla je zakrivala nebo, ceste so bile vlažne še od nočnega deževja.
Včasih si res želim biti medved, da bi takšne dni lahko popolnoma legalno prehibernirala v topli votlini do marca ali aprila, ko bi me iz nje premamil vonj drhtečega čemaža.

Naenkrat mi je pogled pritegnil velik pes, ki je šepal po pločniku na levi. Vsakemu opazovalcu bi bilo takoj jasno, da je potepuški kužon že iz skupine modrih psov, torej tistih, ki že toliko let hodijo po svetu, da vedo tudi, kje je prehod s semaforjem. Modra leta so se odražala v popolnoma sivem gobčku in tačkah, pri sicer popolnoma črnem kožuhu. Muri je šepajoče prečkal cesto na prehodu. Oprostila sem mu dejstvo, da je bila tudi zanj rdeča luč. Morda zaradi sive mrene ne loči več barv.

Nasproti vozeča voznica, ki je zavijala desno in ji je prekrižal pot, mu je prijazno ustavila in se celo toplo nasmehnila.

Šepajoči kuža mi je za nekaj dni zamotil misli. Resnično čisto prva (in trapasta) misel, ko sem ga ugledala, je bila: »Revež, kako je že star. Pa še šepa.« Ampak v resnici je deloval popolnoma samozadosten, zadovoljen in kljub šepanju, čisto dovolj poskočen.

Potem se je Murijeva zgodba v moji glavi začela prelivati v popolnoma druge smeri. Eno od vprašanj, ki me je morilo, je bilo: "Bi nasproti vozeča voznica prav tako premogla nasmeh, če bi cesto pri rdeči prečkal šepajoči dedek, ki bi za povrhu vsega zgledal še malo potepuški (morda brezdomski)?"

Moja vožnja se je nadaljevala s poplavo misli, ki jih nisem več mogla nadzorovati. Asociativno sem se preusmerila na zgodbo, katere knjigo sem pravkar dobro odložila, spoznala pa sem jo žal najprej preko filma sredi letošnjega poletja. Žal zato, ker pred gledanjem filma skoraj obvezno in raje najprej preberem knjigo. Da zgodbo užijem v vsej njeni popolnosti, ki je film nikakor ne zmore ponuditi.

Gre za zgodbo, ki je za površnega gledalca lahko kičasta romantika, za razmišljujočega opazovalca pa zgodba, ki ponudi globoke razmisleke o življenju – če bi se znašli na tej ali na oni strani.

Brez kakršnekoli zadrege priznam: ko sem prvič gledala film, sem jokala. Potem sem film predstavila prvi skupini devetošolcev in sem spet jokala. Takrat sem se tolažila, da jokam zato, ker je od prvega ogleda filma minilo že dobre tri mesece. No in potem sem film gledala takoj naslednji večer z drugo skupino devetošolcev in seveda sem bila spet vsa solzna. 

Verjetno sem se prvič znašla v vlogi nadobudne Louise. Drugič sem bila morda Willova mama, tretjič pa Will sam. Da moram knjigo prebrati v najkrajšem času, sploh ni bilo vprašanje. Pa je usoda hotela, da sem jo nekaj časa čakala. Verjetno je bilo že prav tako.

Ko sem se prebijala čez vrstice in opazovala vse prizore njunih mladih življenj v neprikazanih detajlih (čeprav priznam, da nad filmom po prebrani knjigi nisem bila razočarana, kar ni prav pogosto), sem ponovno hrepenela po neki rešitvi, za katero sem vedela, da mi je knjiga ne bo dala.

Zgodbo sem poznala do atomov. Vseeno sem skozi tiste črke in besede, solze sreče in žalosti vztrajala v misli, da bi v resničnem življenju našla boljšo rešitev. Se spraševala, kakšna je ljubezen med čednim mladim moškim, ki na svojem telesu ne more premakniti ničesar razen nekaj mišic na svojem obrazu in na eni od dlani ter mladenki, ki jo je očarala bistrost in hudomušnost nekoga, ki ga ni sprejemala kot telo, temveč kot intelekt. Kot globlje bistvo. Ki se je odpovedala svojemu spolno poskočnemu mišičastemu ultramaratoncu, v zameno za čutenje in bivanje z dušo dvojčico.

Bi lahko trajalo? Bi ostalo tako intenzivno? Ali ni izhajala zgolj iz pozicije rešiteljice, ki je v Willu ugledala nemočno žrtev, potrebno pomoči?

V glavi se mi je odpiralo tisoč podpoglavij filozofskih dilem, ki so včasih boleče, neizrekljive, neodgovorljive. Prav tako, kot evtanazija, ki je v zgodbi pravzaprav nekakšna rdeča nit. Ki kaže na to, da petintridesetletnik, ki je intelektualno na popolnoma enakem nivoju kot pred nesrečo, v očeh drugih, ne more več odločati o ničemer v svojem življenju.

Ne samo o tem, ali lahko naredi samomor. Tudi o tem, ali lahko sam preživi večer z žensko v hotelu, ne da bi o tem odločala mama in njegov osebni negovalec – fizioterapevt. Da zaradi gibalnih omejitev postane ponovni nebogljeni otrok. Da ga vsi odrasli gledajo s starševske pozicije, češ: »Jaz bolje vem, kaj je dobro zate.« Da ne more več odločati o sebi. Zgolj zato, ker si po veliki potrebi ne more več sam obrisati zadnjice? Kdaj postanemo tako zaščitniško naporni? Kje je meja preloma?

Kako to, da se nam evtanaziranje domačih ljubljenčkov ne zdi sporno, obratno pa smo pri človeških zadevah zelo obsojajoči? Kako to, da pri kužkih in muckih zmoremo soglasno trditi, da jim bomo olajšali trpljenje, pri ljudeh pa niti pomisliti ne upamo na to ali pa se sramujemo že svojih misli?

Verjetno ste uganili. Zdaj ste že predvideli, kakšne sorte sem. Trikrat sem gledala film. Poznala sem dialoge na pamet. A ko je knjiga razpletla klobčič rdeče preje, me je že stiskalo v grlu.

Pa sem vodi vseeno pustila prosto pot. Ker je v moje misli prišlo nekaj ljudi, ki jih ni več z mano in seveda prav tako živali. Za eno od slednjih sem morala prav tako nekoč sama prevzeti odločitev, da ji bom "prihranila" trpljenje. Takrat se mi je to zdelo nekako samoumevno. No, danes se mi pa ne več tako zelo. Morda zaradi dodatnih 15 let ali Louisine in Willove zgodbe.

Ki pravzaprav ni njuna zgodba. Je zgodba vsakega posameznika. Mene ali vas. Ki si boste ob branju ali ogledu v spomin zagotovo priklicali svoja bitja ali dogodke, povezane z njimi. Ko boste razmišljali, kako bi se odločili vi.

Ko boste ugotovili, da pravzaprav ni pravega odgovora, ker je vsako življenje drugačno. In da ne moremo in ne smemo soditi o tistih, ki jih ne živimo. Da pa je pomembno, da živimo svojega polno – tukaj in zdaj.

Dokler smo. Takšni ali drugačni.

Hodite z otroki kaj v hramove kulture? Natančneje v gledališča, ki organizirajo lutkovne in podobne vrste predstav za naše najmlajše, začenši tam nekje s tremi leti.

S prvim sinom smo začeli hoditi že zelo zgodaj (2,5 let), čeprav ni bil ravno kandidat, rojen za kulturna udejstvovanja. Že od ranih nog ni zmogel biti pri miru. Še celo njegov mali jeziček je kar naprej nekaj mlel, čeprav je trajalo še dolgo časa, preden smo uspeli razumeti njegovo »flauflanščino«.

Priznam, da sva z možem vložila enormne količine časa in truda v trening poslušanja pravljic (slikanice) in trening preobrazbe v kulturnim ustanovam prilagojenega človeka.

Vprašali se boste, zakaj trening. Določene veščine moramo pri otrocih dobesedno trenirati (sploh pri bolj neukrotljivih posameznikih). Verjamem, da bodo to težko razumele mamice poslušnih in uglajenih deklic, ki so že pri letu in pol zmogle z velikim navdušenjem in zaprtimi usti slediti polurni predstavi Rdeče kapice. A takšnih je približno toliko, kot je milijonskih zadetkov na Lotu.

Obisk gledališča je za otroke poseben kulturni ritual. Seveda, če ga takšnega naredimo mi, starši. A v zadnjem času se mi zdijo odrasli glavni razlog za to, da se gledališča spreminjajo v sejmišča.

Vsi štirje smo se odpravili na lutkovno predstavo. Predstavo smo si ogledali že pred leti, ko mlajšega korenjaka še nismo imeli. Zadeva je odlična: krasne lutke, izjemni lutkarici, zanimivo dogajanje, nobenih monologov. Po avtorskem delu ene naših vidnejših pisateljic in ilustratork. V teh letih nepreštetih otroških predstav se mi je okus precej izostril.

Prijetno lokalno gledališče; domačne, žepne izvedbe. Kot nalašč za otroške predstave, saj so vsa sedišča še vedno blizu odra.

Predstava se začne z zamudo. Drugače ne gre, saj zamudi skoraj tretjina gledalcev. Že pred samim začetkom opazujem okoli sebe: otroci skačejo po stolih, drugi sedijo tako, da imajo noge s čevlji vred na oblazinjenem sedišču. Klepetanja v izobilju. Ni videti veliko staršev, ki bi skušali otroke umiriti, pravilno posesti ali pa tega ne vidim, ker zmorejo komunicirati telepatsko.

Luči se ugasnejo in predstava se začne. Sedimo v šesti vrsti, lutkarici nista ozvočeni. Zaradi drobnega šepeta ne razberemo vseh besed.

Veliko je mamic prišepetovalk. To je tista kategorija mam, ki z razlago začnejo takoj, ko se pojavi prva lutka: »O poglej, prišla je Rdeča kapica.« Zvočni podnapisi se potem kar vrstijo in ne ozirajo se pretirano na ostale gledalce, ki bi predstavo morda želeli poslušati v originalnem jeziku.

Spodbudno je, da starši ob težjih vsebinah mlajšim otrokom malce prišepnejo. Smilijo pa se mi otroci mamic prišepetovalk. Če bi bila jaz njihov otrok, bi mi s tem početjem stalno dajale občutek, da sem nesposobna razumeti preprosto otroško predstavo. Včasih je prednost tudi to, da se mora otrok sam spopasti z drugačnim pripovedovanjem in si tako odpirati nove kamrice v možgančkih. Četudi ne razume zgodbe popolnoma tako, kot je sporočena ali jo razumemo mi odrasli. Večkrat je prav, da jo razumejo po svoje in si ustvarijo svojo resnico. Kje pa piše, da ravno ta ni prava, izvirna in pravzaprav tista, ki jo je pisatelj želel sporočiti?!

Potem so tukaj še mamice vsedovoljevalke. V gledališču pa ni res nič posebnega, če tvoj otrok vstane s sedeža, hodi ves čas predstave ob odru in svojo plišasto igračo vozi gor in dol po njem. Verjetno si mamica vsedovoljevalka v mislih zaploska, ko se njeno nadarjeno dete povzpne po stopnicah na oder in postane del gledališke predstave ali odrskega inventarja, čeprav ni bilo nikakršnega poziva po avdiciji za nove lutkarje. Ta otrok ni star leto ali dve (pa tudi, če bi bil). Po oceni je že blizu pet, kar pomeni, da bo v letu ali dveh že moral upoštevati recimo vsaj pravila šolskega reda.

Potem so tu mamice igralke, ki tudi nekako pridejo na gledališko avdicijo, saj celo predstavo igrajo, da so slepe in gluhe za krike in glasen govor svojih otrok. Ne vidijo niti tega, da njihov otrok vztrajno brca v sprednji stol in da se mu je že trikrat na prijazen način (od več odraslih ljudi v sprednji vrsti) povedalo, naj z dejanjem preneha. Proti koncu predstave brcajoči zahteva od nje sok, ki ga obljubi ob prenehanju brcanja (torej gluhoto in slepoto resnično igra). Pozabi pa na to, da gledališče ni tudi gostišče.

In brez skrbi. Niso samo mamice na gledališki avdiciji. So tudi očki lučkarji. Pred nami sedi očka, ki mu je očitno malo mar za predstavo in vedenje lastnih otrok. Sprašujem se, s kakšnim privilegijem ga je žena zvabila v gledališče, da ni ostal raje zunaj v kafiču. Brez zadrege podrsa svoj pametni telefon (tega pridevnika zanj osebno ravno ne morem uporabiti) in bere spletne novice in sporočila. Velikost pametnega ekrana iluminira polovico zatemnjenega gledališča. Ko na spletu najde nekaj zanimivega, to deli z vsemi svojimi tako, da poveča svoj iluminacijski šov v drugi konec dvorane.

Potem v garderobi od hostes izvem še za mame dežurne vzgojiteljice. To so tiste, ki se s prijateljicami dogovorijo, da skupaj pripeljejo več otrok naenkrat. Koristno z vidika plačevanja vstopnic in porabe časa. Pet mamic prijateljic in vsakič ena odpelje vseh 7 ali 9 skupnih otrok na predstavo. Druge vmes lahko klepetajo na kavi ali pri frizerju. Dežurna vzgojiteljica sedi na kraju vrste svojih pridruženih otrok in igra tisto že zgoraj omenjeno igro gluhote in slepote. Njeni gojenci pa seveda igro kričanja, klepetanja in brcanja v stole.

Tudi najbolje pripravljeni otroci v takšnem okolju težko zdržijo in začnejo izgubljati pozornost. Če nič drugega, vprašajo vsaj, zakaj nekdo lahko hodi po odru, oni pa ne.

Ne varčujem z resnico: »Po odru hodijo zato, ker jih njihovi starši niso naučili primernega vedenja.«

Zato se otroška gledališča spreminjajo v sejmišča in gostišča. Morda bomo za ceno vstopnice drugič na vhodu starši dobili pivo, otroci pa gazirane pijače. Da bomo rahlo alkoholizirani težje opazili vzgojne zablode nekaterih in jih omamljeni lažje preslišali ali spregledali.

                                                      "Zelo dobri učitelji so dragoceni.
                                            Slabi povzročajo nepopravljivo škodo."                                                                                  (Seth Godin)

Ob dnevu učiteljev z vami delim nekaj modrosti Nosoroga Modroglavega iz moje zadnje slikanice Slon pleza na drevo:

»Od danes naprej bomo drugače ocenjevali znanje. Vsi mladiči pridite dol z drevesa! Lepo, da ste dobili odlične ocene, a bili bi na istem kot tile tu spodaj, če bi vam rekel, da morate storiti nekaj, česar ne zmorete. Pomislite samo, kako bi se na primer turako odrezal na tekmovanju v teku z nojem. Ali kako bi lev prenašal težka drevesna debla.  Pri vsakem lahko najdemo neznanje in poiščemo znanje.

Od zdaj naprej ne bo več pomembno, iz katere družine prihajate. Upošteval bom vaše sodelovanje in trud. Nagrajeval bom vaše ideje, zamisli in ustvarjalnost. Bolj kot boste izvirni, boljše ocene boste lahko dobili. In nikogar ne bomo žalili.

Nihče ne zna tako dobro osmukati najvišjih listov z drevesa kot žirafa. Nihče ni tako močan kot slon, ki lahko podira drevesa, ali nilski konj, ki z enim samim ugrizom pregrizne čoln vsiljivih dvonožcev. In noj! Edinstven ptič na svetu, ki lahko teče tako hitro.
​
Najlažje je iskati napake. Zapomnite si to, otroci. Od danes dalje ne bomo več iskali napak, temveč modrosti, ki so v vsakem od nas.«