Točke

Ni pomembno, kaj sledi,
saj v življenju bo le malo ljudi,
ki pravični bojo s točkami.
 
Včasih se točkam treba je upreti,
če hočemo srečno živeti
in nove cilje odpreti.
 
So pa tudi taki ljudje,
pri katerih je tako:
če točka zamre,
se jim svet na glavo podre.
 
Mi pa smo taki,
sami fini korenjaki,
za nas številke niso nič!
To je pač en grozen kič.
(Svit D., 10 let)

 
Starejša gospa hodi po robu ceste. V vsaki roki drži dve težki vrečki iz bližnje trgovine. Po poti se večkrat ustavi, saj je zalogaj prevelik zanjo.

Mimo nje se na kolesu pelje mladostnik. Zelo spretno brezročno krmili kolo in raziskuje svoj pametni telefon.

Gospa mu je napoti. Zaradi nasproti vozečega vozila jo skoraj oplazi, vendar ga spretnost mladosti ne odvrne od gledanja v ekran. Če bi kasneje poročal o dogodku, v zgodbi ne bi bilo gospe z vrečkami. Ni je videl.

Precej zadaj za gospo se hitro približuje drug mladostnik, roke ima v žepih. Dohiti gospo in jo pozdravi. Na hitro poklepetata, očitno je, da ga gospa ne pozna. A skorajšen nasmeh na obrazih obeh priča o tem, da mu gospa popolnoma zaupa. Fant prime obe vrečki in hodi ob gospe. Pospremi jo do njenega doma in ji vrečke odloži pred vhod hiše. Še vedno sta oba nasmejana.

Koliko točk dobi za to fant?
Nič.

Kdo je to opazil?
Nihče.

Kam se to šteje?
Nikamor.

Skupino otrok peljem na sladoled. Le en od njih reče: »Hvala vam.«

Kdo je to?

Tihi deček iz ozadja, garač za ocene. Njegovo vloženo delo ni nikoli poplačano s pravimi točkami. Verjetno še dolgo ne bo. Lahko točke na ocenjevanju znanja kaj povejo o njegovem srcu?

Nič.

Vesel je za vsako trojko. Pravi, da bo vozil vlak. To pove z ogromnim nasmehom, vidim mu v dno duše. Nekdo, da mu je svetoval, da bi bil dober medicinski brat, ampak da mogoče ne bo mogel zbrati dovolj točk za pravo šolo.

Pritrdim mu na prvi del, da bi bil odličen medicinski brat. Bolj empatične otroške duše še nisem spoznala. Povem mu, da bi bil idealen za oddelek z novorojenčki in svežimi mamicami. Vpraša me, zakaj. Povem mu, da zato, ker tam potrebujejo samo iskreno ljubezen, ki jo nosi v srcu in jo zna deliti z drugimi. Za to niso potrebne nobene točke.

Zdaj že odrasel moški, ne dolgo nazaj fant. Veliki dobrodušni velikan. Večji od samega sebe, spotikajoč se ob vse dele svojega odraščajočega telesa.
Ujet v sistemu izobraževanja, ki slabo razume takšne s presežkom energije, nespretne v socialnih veščinah. Konflikti s sovrstniki, tudi pretepi. Dobi oznako nevarnega in agresivnega učenca.
Rojen za vzgojitelja. Mlajše učence na pohodih drži za roke. Kot Piko dinozaver v mojem kabinetu na tleh zavzame ves prostor in se igra z njimi s kockami.

Obožujejo ga. Odlično se izkaže tudi pri skupnem sobivanju v vrtcu. Z malčki ravna kot mačka s svojimi mladički – nežno, a z odločno mejo tolerantnosti.

Dela danes v vrtcu?
Ne.

Ni bilo dovolj točk.

Življenje piše drugačne točkovnike. Otroci hrepenijo po pogovorih, pogajanjih, jasnih mejah, spregledanih drobnih napakah, dotikih in objemih. Po pravih človeških zgodbah.
​
Ocene in točke so na papirju.
Papir prenese vse.
Vaš otrok pa je iz mesa in krvi.
In njegovo srce lahko tudi boli.