Sobica je bila zaradi spuščenih rolet objeta v temo. Le modrikast odsev nočne lučke je nakazoval, da v postelji diha drobceno bitje.
Stala sem tam in poslušala njegovo dihanje. Le še ena noč nas loči od zgodovinskega dne. V glavi so se mi vrteli filmi preteklih sedmih let. Nekateri prizori so se vrteli nazaj, drugi naprej, nekateri so obstali z menoj dlje časa. Določeni koščki so bili še ne videni. Bili so iz zakladnice moje skrinje strahov. Sestavljeni so bili iz mojih spominov, predstav, predvidevanj. Skupek neke neoprijemljive gmote, neubesedene groze.
Želela sem ga pobožati po glavici. Po tej drobni rjavi glavici, ki je v sedmih letih nabrala že toliko spominov. Tako drugačnih od njegovih vrstnikov.
Stala sem tam in štela njegove vdihe in izdihe. Zatrla sem svoje dihanje in skorajda uspela slišati bitje njegovega srca. Enako sem počela, ko sva ga pri dveh letih preselila iz spalnice v otroško sobico. Enako sem počela vsakič, ko sem ga po dojenju držala v objemu.
Štela sem vdihe in izdihe. Prvega pol leta sem vse noči prespala z njim na svojem trebuhu, saj sem se bala, da bi brez usklajene akustike najinih src prenehal z dihanjem. Bil je tako drobcen. Še vedno je …
Želela sem ga objeti, se uleči poleg njega. Želela sem zagotovilo, da bo vse v redu z njim, čeprav je bil zadnji, ki bi lahko ovrgel moje dvome. Poslušala sem njegove trzljaje in cmokljanje, gledala njegov angelski obraz. Počutila sem se kot izdajalka, ki ga spušča v veliki, nemilostni, trdosrčni svet.
Moja roka se je kar sama stegnila k njegovim lasem. Začutila sem sladko toplino, ki jo lahko začuti le mama ob svojem spečem otroku. Svoj obraz sem stisnila k njegovemu in ujela topel in vlažen izdih. Ob dotiku je našobil ustnice kot je to počel še v obdobju dojenja.
Oblili so me spomini iz porodnišnice. Spomnila sem se vseh tistih lučk in pogledov zdravnikov, ki so mi sporočali, da mu morda ne bo uspelo. Spomnim se, ko sem ga prvič držala na svojih prsih. Bil je le malo večji od moje dlani. Popolnoma nebogljen.
Spomnim se, ko sva ga končno prinesla domov. Vseh neuspelih poskusov dojenja. Plazenja, ki ni in ni hotelo uspeti. Samostojne hoje, ki je prišla po neštetih padcih in udarcih skoraj leto za vrstniki. Govora, ki je postajal razumljiv šele po četrtem letu. Vzajemnega strahu, simbioze, ki je zaradi vsega naraščala med nama in je nisem znala presekati. Solz, ki so se nama valile po licih obema vsakič, ko sva šla vsak v svojo smer.
Spomnim se pogledov drugih staršev, za katere smo bili iz stranskega roda vesoljcev. Poleg vseh razvojnih zaostankov smo morali zaradi neštetih alergij paziti tudi na prehrano. Naše dete je bilo kot najdražji košček pihanega stekla.
Zdaj je nastopila zadnja noč. Zdaj se začenja naša nova pot.
Kljub vsemu si le dovolim leči k njemu. Njegovo drobno, a pogumno telesce si privijem k sebi in skušam zadržati solze. Cmok v grlu postaja prevelik. Solze me prehitijo in pritisk v prsih se sprosti.
Želim si, da bomo jutri stopili skozi šolski prag in zagledali njen iskren nasmeh. Želim si, da bo lahko razumela, zakaj moj otrok še ne zmore nekaterih stvari. Želim si, da ga bo lahko objela v pravem trenutku, si ga posedla na kolena in ga tudi okarala, če bo potrebno.
Želim si, da bo pravična, stroga in dosledna. A najbolj si želim, da bo začutila utrip srca vsakega posameznega otroka v svojem razredu. Da bo lahko pozabila na zapisano pripravo in dan posvetila samo smejanju, objemanju ali morda žalovanju.
Želim si, da je postala učiteljica zato, ker je tudi sama še vedno malo otročja, ker včasih verjame v škrate in vile, predvsem pa, ker spoštuje otroke. Ker jih ima rada kljub smrkljem pod nosovi, kljub blatnim čevljem in odvezanim vezalkam. Kljub temu, da nimajo vsi takšnih staršev, kot bi si jih želela na svojem roditeljskem sestanku.
Želim si, da bo razumela moj strah. Da bosta jeza in napad lahko kdaj pa kdaj moja obrambna zaveznika, ker bom kot mati levinja vedno in samo branila otroka, ki smo ga tako težko ohranili pri življenju.
Otrok diha ob meni. Spi in sanja svoje sanje. Trza z levo nogo. Njegovo drobno in nemočno telo kliče po tem, da moram postati še bolj pogumna.
Da se moram odriniti z roba, poleteti in zaupati. Da ga bom bodrila, božala in objemala, ko mu bo težko. Ne bom pa delala namesto njega. Da mu bom vlivala upanje in moč. Da bom verjela vanj.
Vem, da bomo na tej novi poti spoznali dobre ljudi.
Stala sem tam in poslušala njegovo dihanje. Le še ena noč nas loči od zgodovinskega dne. V glavi so se mi vrteli filmi preteklih sedmih let. Nekateri prizori so se vrteli nazaj, drugi naprej, nekateri so obstali z menoj dlje časa. Določeni koščki so bili še ne videni. Bili so iz zakladnice moje skrinje strahov. Sestavljeni so bili iz mojih spominov, predstav, predvidevanj. Skupek neke neoprijemljive gmote, neubesedene groze.
Želela sem ga pobožati po glavici. Po tej drobni rjavi glavici, ki je v sedmih letih nabrala že toliko spominov. Tako drugačnih od njegovih vrstnikov.
Stala sem tam in štela njegove vdihe in izdihe. Zatrla sem svoje dihanje in skorajda uspela slišati bitje njegovega srca. Enako sem počela, ko sva ga pri dveh letih preselila iz spalnice v otroško sobico. Enako sem počela vsakič, ko sem ga po dojenju držala v objemu.
Štela sem vdihe in izdihe. Prvega pol leta sem vse noči prespala z njim na svojem trebuhu, saj sem se bala, da bi brez usklajene akustike najinih src prenehal z dihanjem. Bil je tako drobcen. Še vedno je …
Želela sem ga objeti, se uleči poleg njega. Želela sem zagotovilo, da bo vse v redu z njim, čeprav je bil zadnji, ki bi lahko ovrgel moje dvome. Poslušala sem njegove trzljaje in cmokljanje, gledala njegov angelski obraz. Počutila sem se kot izdajalka, ki ga spušča v veliki, nemilostni, trdosrčni svet.
Moja roka se je kar sama stegnila k njegovim lasem. Začutila sem sladko toplino, ki jo lahko začuti le mama ob svojem spečem otroku. Svoj obraz sem stisnila k njegovemu in ujela topel in vlažen izdih. Ob dotiku je našobil ustnice kot je to počel še v obdobju dojenja.
Oblili so me spomini iz porodnišnice. Spomnila sem se vseh tistih lučk in pogledov zdravnikov, ki so mi sporočali, da mu morda ne bo uspelo. Spomnim se, ko sem ga prvič držala na svojih prsih. Bil je le malo večji od moje dlani. Popolnoma nebogljen.
Spomnim se, ko sva ga končno prinesla domov. Vseh neuspelih poskusov dojenja. Plazenja, ki ni in ni hotelo uspeti. Samostojne hoje, ki je prišla po neštetih padcih in udarcih skoraj leto za vrstniki. Govora, ki je postajal razumljiv šele po četrtem letu. Vzajemnega strahu, simbioze, ki je zaradi vsega naraščala med nama in je nisem znala presekati. Solz, ki so se nama valile po licih obema vsakič, ko sva šla vsak v svojo smer.
Spomnim se pogledov drugih staršev, za katere smo bili iz stranskega roda vesoljcev. Poleg vseh razvojnih zaostankov smo morali zaradi neštetih alergij paziti tudi na prehrano. Naše dete je bilo kot najdražji košček pihanega stekla.
Zdaj je nastopila zadnja noč. Zdaj se začenja naša nova pot.
Kljub vsemu si le dovolim leči k njemu. Njegovo drobno, a pogumno telesce si privijem k sebi in skušam zadržati solze. Cmok v grlu postaja prevelik. Solze me prehitijo in pritisk v prsih se sprosti.
Želim si, da bomo jutri stopili skozi šolski prag in zagledali njen iskren nasmeh. Želim si, da bo lahko razumela, zakaj moj otrok še ne zmore nekaterih stvari. Želim si, da ga bo lahko objela v pravem trenutku, si ga posedla na kolena in ga tudi okarala, če bo potrebno.
Želim si, da bo pravična, stroga in dosledna. A najbolj si želim, da bo začutila utrip srca vsakega posameznega otroka v svojem razredu. Da bo lahko pozabila na zapisano pripravo in dan posvetila samo smejanju, objemanju ali morda žalovanju.
Želim si, da je postala učiteljica zato, ker je tudi sama še vedno malo otročja, ker včasih verjame v škrate in vile, predvsem pa, ker spoštuje otroke. Ker jih ima rada kljub smrkljem pod nosovi, kljub blatnim čevljem in odvezanim vezalkam. Kljub temu, da nimajo vsi takšnih staršev, kot bi si jih želela na svojem roditeljskem sestanku.
Želim si, da bo razumela moj strah. Da bosta jeza in napad lahko kdaj pa kdaj moja obrambna zaveznika, ker bom kot mati levinja vedno in samo branila otroka, ki smo ga tako težko ohranili pri življenju.
Otrok diha ob meni. Spi in sanja svoje sanje. Trza z levo nogo. Njegovo drobno in nemočno telo kliče po tem, da moram postati še bolj pogumna.
Da se moram odriniti z roba, poleteti in zaupati. Da ga bom bodrila, božala in objemala, ko mu bo težko. Ne bom pa delala namesto njega. Da mu bom vlivala upanje in moč. Da bom verjela vanj.
Vem, da bomo na tej novi poti spoznali dobre ljudi.
RSS Feed
