"Ena najlepših nagrad v življenju je dejstvo,
da noben človek ne more resnično pomagati drugemu,
ne da bi pri tem pomagal tudi sebi."
(Ralph Waldo Emerson)
da noben človek ne more resnično pomagati drugemu,
ne da bi pri tem pomagal tudi sebi."
(Ralph Waldo Emerson)
Bilo je v torek, 31. januarja letos, ko sem škornje s precej visoko peto nesla podpajsko do avta. Kratek ovinek do avta in skoraj sem bila že dvakrat na tleh. Mož me je klical po telefonu in me opozarjal, naj bom skrajno previdna, saj da je takšna poledica, da je pomagal gospe pri klicanju rešilca, ker si je njen gospod zlomil kolk ob prehitrem jutranjem ritualnem opravku.
Tla so bila kot ogledalo. Sina ne vozim v šolo, a ta dan se mi je zdelo, da bo škoda zaradi razvajanja manjša kot predvideni padci - tudi njegov prvi se je že skoraj zgodil okoli prvega vogala.
Ko sem naju z vso pripadajočo kramo naložila v avto in se trudila spraskati vetrobransko steklo, ki je bilo zavito v lepoto steklene zmrzali, se je mimo prikotrljal deček z dežnikom v eni in s pomečkanim rogljičkom v drugi roki. Hitro je pokomentiral, da je že vsaj dvakrat padel. Ponudila sem mu prevoz do šole in prvo je preveril, kje je moj sin. Močno je namreč delovala starševska prepoved, naj ne hodi v avte tujih ljudi. Ko sem mu povedala, da je sin že na varnem v avtu, me je ponovno ogledoval, čeprav me je videl že vsaj 300-krat. Ko sem dodala, da se z njegovo mamico poznava in da ji bom povedala, da sem ga peljala, je še nekaj pogodrnjal in mi predal dežnik ter torbo.
Tla so bila kot ogledalo. Sina ne vozim v šolo, a ta dan se mi je zdelo, da bo škoda zaradi razvajanja manjša kot predvideni padci - tudi njegov prvi se je že skoraj zgodil okoli prvega vogala.
Ko sem naju z vso pripadajočo kramo naložila v avto in se trudila spraskati vetrobransko steklo, ki je bilo zavito v lepoto steklene zmrzali, se je mimo prikotrljal deček z dežnikom v eni in s pomečkanim rogljičkom v drugi roki. Hitro je pokomentiral, da je že vsaj dvakrat padel. Ponudila sem mu prevoz do šole in prvo je preveril, kje je moj sin. Močno je namreč delovala starševska prepoved, naj ne hodi v avte tujih ljudi. Ko sem mu povedala, da je sin že na varnem v avtu, me je ponovno ogledoval, čeprav me je videl že vsaj 300-krat. Ko sem dodala, da se z njegovo mamico poznava in da ji bom povedala, da sem ga peljala, je še nekaj pogodrnjal in mi predal dežnik ter torbo.
S sinom sta takoj načela debato o poledici.
Peljali smo mimo skupinice, ki je čakala na reševalno vozilo, v daljavi pa že videli dečka, ki je zaporedoma kar dvakrat padel, saj se nikakor ni mogel obdržati na nogah.
Bil je sinov sošolec. S prestrašenimi očmi se ni branil prevoza. Niti toliko ni več upal tvegati na spolzkih tleh, da bi mi predal šolsko torbo. Usedel se je kar z njo na hrbtu in se hitro pripel z varnostnim pasom - da bo zares fiksiran.
Počasi smo kot neka zasanjana karavana vozili proti šoli in držali pesti za vse, ki jih naš taxi ni več mogel sprejeti. Ljudje so padali in se pobirali.
Padali in se pobirali.
Ko sem se nekaj ur kasneje vozila proti Ljubljani, ker sem bila povabljena na 13. posvet dobrih praks v vrtcih pod okriljem zavoda Supra, sem razmišljala, kako bom prišla s parkirišča do dvorane. Pot je bila daleč od prijazne za nekoga z visokimi petami ali pa so mi strah v kosti naselili vsi tisti padci, ki sem jih opazovala v zgodnjem jutru.
Ker sem zagovornica dobrih prilagoditev, sem se odločila, da je čas, da tudi na sebi realiziram kakšno od njih. Zato sem škornje s petkami, ki bi bili po protokolu morda bolj ustrezni dogodku na odru, prepustila v družbi osamljenega avtomobila na parkirišču.
Ni mi bilo žal, ker je bil moj korak samozavesten. Take škornje bi kupila vsem otrokom s takšnimi ali drugačnimi težavami, ki se morajo po zaledenelih cestah šolskega sistema vsak dan loviti v nevarnih štiklah.
Peljali smo mimo skupinice, ki je čakala na reševalno vozilo, v daljavi pa že videli dečka, ki je zaporedoma kar dvakrat padel, saj se nikakor ni mogel obdržati na nogah.
Bil je sinov sošolec. S prestrašenimi očmi se ni branil prevoza. Niti toliko ni več upal tvegati na spolzkih tleh, da bi mi predal šolsko torbo. Usedel se je kar z njo na hrbtu in se hitro pripel z varnostnim pasom - da bo zares fiksiran.
Počasi smo kot neka zasanjana karavana vozili proti šoli in držali pesti za vse, ki jih naš taxi ni več mogel sprejeti. Ljudje so padali in se pobirali.
Padali in se pobirali.
Ko sem se nekaj ur kasneje vozila proti Ljubljani, ker sem bila povabljena na 13. posvet dobrih praks v vrtcih pod okriljem zavoda Supra, sem razmišljala, kako bom prišla s parkirišča do dvorane. Pot je bila daleč od prijazne za nekoga z visokimi petami ali pa so mi strah v kosti naselili vsi tisti padci, ki sem jih opazovala v zgodnjem jutru.
Ker sem zagovornica dobrih prilagoditev, sem se odločila, da je čas, da tudi na sebi realiziram kakšno od njih. Zato sem škornje s petkami, ki bi bili po protokolu morda bolj ustrezni dogodku na odru, prepustila v družbi osamljenega avtomobila na parkirišču.
Ni mi bilo žal, ker je bil moj korak samozavesten. Take škornje bi kupila vsem otrokom s takšnimi ali drugačnimi težavami, ki se morajo po zaledenelih cestah šolskega sistema vsak dan loviti v nevarnih štiklah.
Sama zagovarjam, da smo kot vzgojitelji, učitelji in drugi mentorji, najprej potrebni kot ljudje s srcem. In to sem želela tudi predati vsem vzgojiteljem in vzgojiteljicam v polni dvorani preko svojega plenarnega predavanja. Takšnega mnenja sem tudi danes in bom tudi naslednji mesec. Kljub temu da sem od ene predavateljice javno dobila diskreditorno opazko, da srce pač še zdaleč ni vse.
Da je srce glavno gonilo, je vedel povedati že Dostojevski: "Niso možgani tisti, ki so najbolj pomembni, temveč tisto, kar jih vodi – značaj, srce, plemenite lastnosti, napredne zamisli."
In zato še enkrat zahvala gospodu Domnu Smerdelju za zaupanje in povabilo na Posvet, saj mi je na tak način omogočil, da svoje razmišljanje prenesem na več kot 400 srčnih ljudi, ki v vrtcih skrbijo za dušni razvoj naših najmlajših.
Vesela in hvaležna sem bila, ker ste mi s svojimi stiski rok, objemi, komentarji in kasneje tudi preko mailov sporočili, da naša srca bijejo za enako bistvo.
V zborniku prispevkov Različni otroci - enake možnosti pa je bil objavljen tudi strokovni članek ob mojem predavanju Ambasadorji upanja, ki ga z veseljem delim z vami. Vabljeni k branju!!!
Da je srce glavno gonilo, je vedel povedati že Dostojevski: "Niso možgani tisti, ki so najbolj pomembni, temveč tisto, kar jih vodi – značaj, srce, plemenite lastnosti, napredne zamisli."
In zato še enkrat zahvala gospodu Domnu Smerdelju za zaupanje in povabilo na Posvet, saj mi je na tak način omogočil, da svoje razmišljanje prenesem na več kot 400 srčnih ljudi, ki v vrtcih skrbijo za dušni razvoj naših najmlajših.
Vesela in hvaležna sem bila, ker ste mi s svojimi stiski rok, objemi, komentarji in kasneje tudi preko mailov sporočili, da naša srca bijejo za enako bistvo.
V zborniku prispevkov Različni otroci - enake možnosti pa je bil objavljen tudi strokovni članek ob mojem predavanju Ambasadorji upanja, ki ga z veseljem delim z vami. Vabljeni k branju!!!
RSS Feed
