Še kot mlado, naivno in neuko deklico me je oče podučil, da proti bolečinam v zobu pomagajo čisto navadni, kuhinjski klinčki: »Daš na boleč zob in zgrizeš.« Povedal mi je še marsikaj drugega, a ta informacija se je presenetljivo močno vsidrala vame. Morda zato, ker je oče farmacevt in je takrat delal v tovarni zdravil, pa mi je govoril o klinčkih (nageljnove žbice), ki sem jih poznala večinoma le v povezavi s kuhanjem kompota. Ali pa zato, ker določene informacije, ki so modrosti naših prednikov in starost nevede shranjujemo na druge, trajnejše diske.

Znanje o klinčkih sem vedno s pridom uporabljala pri potovanjih čez lužo levo in desno, prav tako pa je majhna vrečica z dišečim zakladom še vedno moja spremljevalka pri daljših odhodih z doma. 

Še nikoli (na srečo) mi je ni bilo treba odpirati in tako nisem mogla potrditi očetove hipoteze o analgetičnem delovanju klinčkov. Sem si pa v tem vmesnem času vedno bolj samoučno širila znanje na področju teh čudovitih zelišč in začimbnic ter temu primerno opremila svoj bivanjski prostor. Sivke ni nikoli preveč (čeprav se mi je včasih zdelo, da diši po omari stare mame), bazilika zaseda najbolj častna mesta in nekega dne bo mož verjetno primoran izsekati moj tropski dišavni pragozd, da ne bi najinih otrok te opojne rastline objemale še ponoči v posteljah.

Pa šalo na stran. Po mojem mnenju bi morali dvorišča in igrišča vrtcev in šol očistiti trnavega in nebodigatreba grmičevja ter zasaditi na tone melise, sivke, verbene in še mnogo tistih kraljic, ki dejansko znanstveno dokazano vplivajo na dobro počutje živih bitij, še posebej nemirnih in razdraženih otrok. Tako bi lahko pri tekanju te rastline otroke le nežno oplazile in pobožale ter jim spotoma vlile nekaj svoje energije. Otroci bi pri trganju in pripravljanju rastlin za sušenje preko svojih prstkov prejeli nešteto nevidnih zeliščnih impulzov in informacij. Seveda pa bi vse to lahko nadgradili s pitjem čaja ali domačega sirupa. Bolj zagreti bi izumljali recepte za zeliščne piškotke ali potičke. S tem bi prebujali kanale, ki v njih zagotovo spijo in čakajo, da jih odpremo ter spodbudimo … ker so del nas – del naše preteklosti in modrosti. 

Če menite, da sem utopični idealist, ste tip človeka, ki verjame v »nič se ne da« ali pa ste padli pod vpliv (morda nadrejene) osebe, ki si lasti tak način reševanja težav.

Nekega turobnega zimskega dne sem imela v kabinetu pravo veselico. Nekako vedno nanese tako, da bi vsi otroci potrebovali mojo pomoč ob istem času. To se še posebej dobro kaže ob luninih prazninah, polninah in krajcih. Učenec iz sedmega razreda je potreboval pomoč pri matematiki, prvošolec je glasno vezal samoglasniške sklope, drugošolec pa se je ubadal z zapisom velike pisane G. Čeprav se sliši nekako kaotično, so take ure vedno najboljše – tretješolec spotoma pomaga prvošolcu pri vlečenju glasov, sedmošolec pa tretješolcu občasno po zraku nariše želeno črko.

Takrat, ko smo se še komajda usklajevali med sabo in sem si že hotela svojo glavo pri vrtenju na tri strani kar pričvrstiti z rutico, je potrkalo na vrata. Pred vrati je stal popolnoma bled (če že ne zelen) in izžet sedmošolec Rok, ki je potarnal glede bolečega zoba. Ker je to sicer izjemno živahen in zgovoren otrok, sem vedela, da takega stanja kajpada ne more igrati. Najprej sem mu ponudila blazino, na katero se je ulegel, potem pa je prosil za tisto najbolj znano protibolečinsko tabletko.

V šolah in vrtcih otrokom ne smemo dajati zdravil, razen če gre za kronične bolezni in vnaprejšnja pooblastila ter dogovore s starši. Klicala sem oba starša, pa se mi ni noben oglasil (v takih primerih Murphy vedno deluje). Želela sem, da bi ga nekdo prišel iskat, saj v takšnem stanju ni bilo smiselno vztrajati v šolskem prostoru. Počutila sem se skrajno nemočno. Nenadoma pa se je v meni prebudil notranji glas: klinček na boleč zob. Učencu sem razložila in predstavila zadevo (tudi to, da morda ne bo delovalo) ter mu prepustila odločitev. Najprej me je rahlo posmehljivo pogledal (kolikor je ob bolečinah zmogel), sploh, ko je povezal, da gre za kulinarično zadevo. Vendar se je odločil poskusiti – saj veste kaj vse poje hudič v sili.

Stekleno posodico sem našla v gospodinjski učilnici. Ko jo je povonjal, je takoj asociiral na kompot. Dal ga je na zob in počasi grizel. Obraz sem mu pokrila z jopico in ga pustila počivati. Ostali trije udeleženci so ob dogodku prekinili z norčijami. Najstarejšega sem pooblastila za nadzor, ki ga je takoj vzpostavil. A bolj kot vse, jih je zanimalo bogastvo v mali škatlici. Vsi so ga želeli povonjati in komentirali prijetne vonjave.

Po parih minutah smo se nekako sestavili nazaj, računali, brali in pisali ter skorajda pozabili na člana na blazini. Po dobrih petih minutah pa je Rok vstal (da ne rečem kot od mrtvih). Sicer še vedno malce bled, a s popolnoma drugim izrazom na obrazu. Igrivo je pristopil k najmlajšemu in mu rekel: »Ej, a ti pomagam pri nalogi?!«

Ne vem, kdo je bil bolj začuden – otroci ali jaz. Rok je deloval popolnoma ok in tudi rekel je, da je bolečina minila. Prosil me je celo, če lahko vzame še tri klinčke za kasneje, za vsak slučaj.

Tisti, ki v naravo in njeno moč ne verjamete, boste pogodrnjali, da ga zagotovo ni zares bolel zob. Tako razmišljanje je vaša izbira in vaša pravica. Tisti, ki so vam stvari zanimive, pa raziskujte dalje. Narava nam ponuja toliko rešitev, da smo močno slepi, če ne znamo poiskati prav nobene.

Ko sem bila spomladi povabljena v vrtec, da otrokom predstavim svet zelišč, sem začela z zgodbo o Pehti. Večini otrok je namreč (žal) predstavljena kot strašna in zlobna gospa, samotarka, zagrenjena v osamljeni hišici. Mislim si, da je Pehta ušla v samoto, ker je bila s svojo širino znanja in razmišljanja pred svojim časom (čeprav po mnenju ljudi iz doline zaostala samotarka in puščavnica). Zaradi takih in podobnih razlogov so nekoč postavljali grmade. In v prenesenem pomenu še vedno gorijo. Lahko podstavljamo polena ali vzamemo vedro vode.

Pa so otroci v vrtcu le uspeli razmišljati drugače: da je Pehta pomagala Mojci, ker je imela čarobne kapljice iz rožic. Potem sem jim rekla, da sem jaz tudi neke vrste Pehta, čeprav ne živim sama v gori, nimam psa in velikega slamnika. Veselo so se namazali z zeliščno kremico, povonjali različna eterična olja, poskusili sirup iz vrtnic in prebujali svoje praspomine. Izvedeli so na primer, kako si lahko pomagajo pri zagnojenih ranicah od padcev ali žuljev in kaj storijo ob otečenem žrelu.

In veste, res je lepo delati z otroki. Zato so vzgojiteljice vedno tako nasmejane. Če boste kdaj obupani in razočarani nad življenjem, vam priporočam prostovoljno delo v vrtcu (pa tudi malo melise). Ta mala bitja vas bodo napolnila s podobno energijo kot zdravilne rožice.

Plačilo za opravljeno delo vedno sledi: ko sem odhajala domov, je k meni pritekel simpatičen štiriletnik in mi ponosno zaupal: »Veš Pehta, moja mami ima tudi tako košaro kot ti.«

PS: Hvala vsem, ki ste se danes spomnili name s čestitkami, lepimi željami in spodbudami glede mojega dela.

Zadnje čase ne mine dan, da me ne bi vsaj en učenec vprašal, koliko je še do počitnic. Vsak ima svojo računico – bolj, ko se dan D približuje, manj je računanja v tednih. Po prvomajskih počitnicah najbolj nestrpni začnejo računati v dnevih. Zadnji teden pouka pa imajo verjetno preračunano že v urah.

Prihajajoči tedni so za učence zadnje triade OŠ med napornejšimi (spominjam se, da je podobno pri dijakih). Zdaj se kar kopičijo testi in to pogosto tudi takšni, ki so pregledni čez celoletno snov.

Te zadnje stotinke sekund odločajo o končnih ocenah, o morebitnih popravnih izpitih ali celo o ponavljanju razreda. To zadnje je v Sloveniji nekakšna tabu tema, ki jo spremlja plaz stigmatizirajočih občutkov in tudi opazk.

Danes so časi že taki, da je malo »uradno neuspešnih« učencev. V mojih časih so bile statistike drugačne oz. vse kaže, da Gaussova krivulja izumira. Zagotovo ste že v različnih virih prebirali, da je preveč odličnjakov, da je stanje nerealno. Med drugim tudi zato, ker se nekateri starši za ocene svojih otrok borijo z odvetniki, drugi pa izkoristijo DSP za brezplačne inštrukcije. 

Zaradi te moči staršev nekateri učitelji popustijo in »spustijo«. Kdor dela v šolstvu ve, s kolikšno birokracijo in postopki se bori tisti, ki mora izreči vzgojni opomin ali učencu dodeliti popravni izpit. Dejansko je lažje pogledati pod mizo in se potolažiti z dejstvom, da otrok pač ni tvoj.

Zadnje čase opažam trend v odloženem šolanju. Nekateri starši se težko soočijo z mislijo, da bi všolali otroka, ki je rojen v drugi polovici leta. Želijo mu prihraniti nekaj otroštva ali počakati na primerno zrelost. Če je bila odločitev prava, ne moremo nikoli realno presoditi, ker ne moremo spoznati obeh scenarijev.

Na drugi strani pa imamo vedno velike težave, če otrok ne zmore slediti programu razreda in se zanj predlaga ponavljanje. Težko je razumeti, da otrok včasih potrebuje čas. Da se ne predlaga ponavljanja zato, ker bi imeli nekoga na piki (vsaj upam). Da gre za otroka, ki se je že letos boril z vsemi silami in da bo drugo leto še težje, ker je toliko snovi neutrjene in dejansko tuje. Da je šolski proces (vsaj moral bi biti) kot zidanje hiše – slaba postavitev temeljev lahko povzroči tudi kolaps strehe. Da se drugo leto tega otrok ne bo spotoma naučil (kot večinoma zatrjujejo starši), ampak bo imel pred sabo brezno podatkov, ki jih ne bo imel nikamor pripeti. 

Šola ni samo hiša znanja in učenja. Otroci jo zaznavajo tudi in predvsem kot socialno ustanovo. V šoli se počutijo dobro, če imajo občutek sprejetosti in uspešnosti. Na slednjega lahko v veliki meri vplivajo tudi učitelji, na prvega pa tudi (in v zadnji triadi predvsem) sošolci (vrstniki). Če imaš prijatelje, tudi dvojka ni tako boleča, kot je lahko petica v somraku piflarske osame. Prijateljske stike veliko bolje navezujejo otroci z dobro samopodobo. Dobro samopodobo pa imamo, če smo uspešni in sprejeti. Zdaj vidim, da mi je nehote uspelo pognati ta začarani krog.

Otrok se boji ponavljanja, ker se ga tudi njegovi starši. Ker jih je ob tem sram (strah), kaj si bodo o njih mislili sosedje in znanci. Ker ob tem hudem socialnem pritisku ne zmorejo videti svojega lastnega otroka in njegove stiske v šoli. 

V praksi izgleda običajno takole: če je otrokova stiska v drugem razredu na stopnji 1, bo v tretjem razredu vsaj na 1,5 in tako naprej. Obratno sorazmerno stiski je zadovoljstvo ob obiskovanju šole in opravljanju domačih dolžnosti. Včasih mislimo, da bomo otroku junija naredili uslugo, če mu bomo malce pogledali skozi prste ali ga napiflali za zadnji test (kot robota, ki odpove že ob zamenjanem vrstnem redu v vprašanju), pa mu večinoma delamo škodo. Škodo, ki jo v drugem razredu težko razumemo in dolgoročno opredelimo.

Kaj je eno leto proti življenju? Z nenehnim stresom in nezadovoljstvom skozi telo pošiljamo impulze, ki lahko izzovejo določene alergijske odzive ali že zastarana (in navidezno ozdravljena) bolezenska stanja. Si starši želite imeti zadovoljnega, zdravega, nasmejanega otroka, ki bo rad hodil v šolo ali vam več pomeni mnenje sosedov in sorodnikov (ali lastni principi)?

Otrok si bo namreč v novem razredu hitro poiskal prijatelje. Ker se bo srečeval z že poznano snovjo, bo lahko pomagal tudi sošolcem in hitreje navezoval stike. Ker bo čez počitnice socialno dozorel, bo njegova pozornost boljša, temu primerno pa tudi kvaliteta sledenja pouku.

Če pogledamo zgodbo še z druge strani – tudi učitelju je težko sprejeti odločitev glede ponavljanja. Konec koncev odloča o življenjski usodi enega bitja. V rokah drži odločitev, za katero se bo lahko še celo življenje spraševal, če je bila prava. In ne glede na pogovore s kolegi, delavkami v svetovalni službi, je še vedno on tisti, ki ga je »vrgel«. Na izdanem dokumentu in na jezikih ljudi (ki pogosto živijo v bližini).

Zato je, dragi moji, tako zelo pomembno, da se pogovarjamo in predvsem, da se poslušamo in slišimo. Da se v dobro otrok srečamo na istem bregu, ne pa obkladamo en drugega z nadimki, ki jih niti v Znanstveni klasifikaciji živih bitij ni moč najti. Ne gre za starše in ne gre za učitelja. Gre za usodo otroka, ki jo moramo bistri (če) odrasli smiselno usmeriti.

Seveda bi bilo idealno, če bi bil sistem tak, da bi otrok lahko napredoval s svojo hitrostjo. Trenutno žal ni. Je tak, ki je zabetoniran in se mu morajo otroci prilagajati. Pa če imajo vgrajeno nadstandardno ali zgolj osnovno opremo.

Obljuba dela dolg, tako da sem vam danes dolžna še nekaj od zadnjič. Vsem tistim namreč, ki vam ni vseeno, če bo vaš otrok pojedel antidepresiv namesto antidiuretika ali antihistaminika (zaradi nenatančnega branja seveda).

Ves čas bomo izhajali iz predpostavke, da vam otrok sedi v naročju (ali če sedita na tleh – med vašimi nogami). Ker gre za začetniške bralce, se ne boste mogli izgovarjati, da so preveliki ali celo pretežki (razen, če ste zanemarili gibanje in v dom povabili sladkarije).

Danes bomo govorili predvsem o bralcih začetnikih (1. razred), seveda pa napisano velja za vse tiste otroke, ki imajo tudi kasneje v razvoju težave z branjem (razen tega, da vam sedmošolec s težavami pri branju verjetno ne bo več hotel sedeti v naročju, ali pač).

Zelo pomembno je, da otrok pred branjem sam izbere knjigo. Sam pomeni, da on misli, da je imel možnost izbirati. Vaša naloga je, da mu ponudite na izbiro 3 najbolj primerne slikanice, kar jih je na tem svetu. Priporočam, da se povežete s knjižnico in izgradite prijeten odnos s kakšno dobro knjižničarko, ki je domača v otroški literaturi in zna strokovno svetovati. Vsekakor pridejo v upoštev tudi starši malce starejših otrok, ki so to pot že prehodili sami.

Za prve knjige izbiramo slikopise. To so slikanice, ki imajo določene besede narisane. Otrok se ob tem počuti varnega, saj besedilo ne izgleda grozno, suhoparno, dolgo. Črke naj bodo velikane tiskanke (razen v šolskih programih kjer začenjajo z malimi tiskankami), vsaj v velikosti graha in prav tako velik naj bo razmik med vrsticami. Teh slikanic ni veliko, je pa nekaj izjemno dobrih (ker nisem sponzorirana, reklame ne bom delala) in seveda tudi precej slabih.

Otrokovo prvo »branje« poteka tako, da odrasli bere besede, otrok pa slike. Če se vam zdi, da tako ničesar ne dela, se strašno motite. Poleg ustreznega poimenovanja besede, mora besedo tudi primerno sklanjati, kar pomeni, da mora slediti vašemu branju (in poznati zakonitosti jezika). Na tak način lahko beremo nekaj dni, do dva tedna. Potem vlogi obrnemo ali pa mesto bralca kar takoj prevzame otrok sam (tudi za slikice). 

Naj ne pozabim omeniti, da mora odrasli brati izjemno počasi – še celo malce pretiravati v počasnosti in poudarjeno vleči zloge. Temu branju naj tudi sledi s prstom.

Najtežji del – ZA STARŠE! – pride, ko začne brati otrok. Skoraj vedno, ko delam z otroki, ki imajo težave z branjem, moram najprej temeljito delati s starši. Zato, ker ob otrokovem branju NE ZNAJO BITI TIHO. Ko pa se končno umirijo in utihnejo, pa trzajo s celim telesom, rokami, obrazom. Ko trzajo samo še z obrazom, smo že skoraj na konju. Starši otroke stalno popravljajo, da ne govorimo o tistem: »NEEEEE, še enkrat!« in otrokom dajejo občutek, da sploh ničesar ne znajo. Ali pa se otroci enostavno nehajo truditi, saj vse napačne / nespeljane do konca/ besede preberejo starši namesto njih.

Vse, kar potrebujete v tem objemu je vaše umirjeno telo (in duh) ter prst. Vaš prst mora opraviti glavni del naloge, vaše telo pa vleče otroka pri branju naprej. Morda se sliši kot znanstvena fantastika, a deluje. Ker sta v objemu, nekatere reči enostavno delujejo – čeprav jih (razen mnogih terenskih izkušenj, seveda) ponovno ne morem znanstveno dokazati.

Ko otrok bere, vaš kazalec sledi otrokovemu branju in povezuje besedo po zlogih. Ob napaki vaš prst stoji na mestu in se ne premika. Vi pa ste mirno tiho! V dobro vašega otroka, vam ukazujem, da molčite ;) Če otrok kljub mirovanju prsta bere dalje, vaš prst potrka (potapka) na mestu napake. V kolikor beseda otroka zmede in jo pomečka (zmaliči), se vaš prst vrne na začetek besede. Spregovorite lahko le v primeru, ko otrok vztraja pri branju napačne besede (npr. brasača namesto brisača): »Poznaš to besedo? Kaj pomeni? Si jo že kdaj slišal?«. Vsako napako pa obvezno naznanimo s prstom in ne popuščamo, tudi če je napačen le končni e (namesto a).

Če ima otrok več strahu / odpora / težav, mu eno stran slikopisa preberemo v naprej, da spozna besedilo in se počuti bolj domačega.

Tako boste najprej prebrali le pol strani slikopisa dnevno, ko bo otrok napredoval, pa bo hitro ena stran in tako naprej. Pozorni bodite na to, da otrok ne bere dlje od 10 minut. Če je še tako dober, ga ne vlečite v zono somraka, ker se bo utrudil in branje končal z grenkim priokusom (»Sploh ne znam!«). Vaša pohvala naj bo izjemno realna in konstruktivna. Primerjajte ga z njim samim.

Zelo dobra metoda opazovanja napredka je, da otroka enkrat tedensko pri branju snemate (kamera, diktafon). Kadar bo imel krizo, mu pokažite dva ali tri tedne star posnetek, saj bo zelo očitno, kako napreduje. Kadar boste imeli krizo odrasli, si zavrtite posnetek izpred petih (šestih) let, ko ste mu navdušeni ploskali, ko je shodil in ste še znali zaznati in se veseliti drobnih napredkov. Tudi ti so zdaj izjemnega pomena.

Ko bo otrok postajal suveren pri branju, mu lahko ponudite slikopis z malimi tiskankami (še vedno velikost graha), v smislu: »Zdaj si že tako dober, da ti bo tole gotovo z malo pomoči šlo.« In res bo šlo. Zato, ker je osvojil sistem. Simboli so si večinoma zelo podobni, tiste posebnosti pa bo osvojil spotoma.

In najbolj srečni boste lahko, ko bo iz knjižnice prinesel debelo knjigo brez ilustracij, z malimi tiskankami (čeprav še vedno bere slikopise) in se na kavču delal, da bere. Ali pa bo knjigo pobasal v torbo in rekel, da jo potrebuje za branje med odmorom. Takrat se spet spomnite na moj ukaz TIŠINA. Samo kimajte: »Aha, fino!«, čeprav veste, da ne more prebrati niti prve vrstice. 


Gre za status: vaš otrok se je poistovetil z dvonožnimi prvaki podvrste Homo sapiens sapiens literatus.

Po objavi prejšnji teden sem dobila ogromno vaših pisem. Morda ni odveč, da javno spregovorim o tem, da vaših težav ne morem reševati po mailu. Da ne morem vedeti, zakaj vaš otrok pri branju npr. ne prebere prve črke ali joka v šoli. Priznam, da imam določene telepatske sposobnosti (bi potrdil tudi moj mož :), a jih lahko uporabljam le v direktni povezavi z živimi, dihajočimi in čutečimi otroki. Pavšalnih receptov ni. Gre za velik časovni vložek, ki od vas terja veliko odpovedovanja. In ni fer do vašega otroka, da vam pavšalno odgovarjam. Domnevam, da razumete tudi, da ni fer do mene, ker nekateri v meni vidite brezplačen avtomatski odzivnik, ki mu ni potrebno reči niti besedice hvala.

In zakaj vseeno pišem ta blog pro bono: ker si želim živeti med zadovoljnimi ljudmi. Morda moje izkušnje in znanje komu v toliko osvetlijo zadeve, da si vsaj ne bo pogrizel nohtov čisto do živega.

Je že res, da sem trmasta – s temami o branju vam ne bom nehala težiti. In prav tako bi morali biti trmasti starši otrok v prvi triadi. Večina staršev, s katerimi imam stik, je prepričanih, da v prvem razredu doma ni potrebno ničesar vaditi in da je vse skupaj stvar tečnih učiteljic – saj so otroci vendarle še otroci in smo jim ukradli eno leto otroštva.

Da je devetletka precej nasilno posegla v otrokov razvoj, se tudi sama strinjam, a zgolj zaradi načina izvajanja programa v šolah. Učiteljica je in bo učiteljica – ne glede na to, kako je dobra, srčna, strokovna, empatična. Šola je prostor, kjer nam zvonec (žal!!!) kroji čas in cilji pritiskajo na nas kot neonsko utripajoči potrošniški oglasi, ki nas prepričujejo, da nekaj zagotovo potrebujemo in moramo kupiti. Šolski prostor je nehote vstop v drugo sfero življenja. Vzgojiteljice čas doživljajo drugače in pred cilje kurikuluma postavljajo otroke. V šoli je to pogosto znanstvena fantastika.

Večina prvošolcev te dni spoznava zadnje črke velike tiskane abecede. Nekateri samostojno prebirajo že Grozne Gašperje, medtem ko drugi ne zmorejo povezati niti dveh glasov v gladek zlog. In točno sedaj so na vrsti odločilni trenutki, kaj boste vi in vaš otrok naredili z branjem. Ga vzljubili ali zasovražili za celo življenje.

Metod učenja branja je kar nekaj, a nobena ni dobra za vse. Ker učiteljica v razredu nima časa za (npr.) 24 različnih metod, je ključnega pomena, da se k aktivnemu sodelovanju pridružijo starši. 

Tisti, ki bodo v prvi triadi dobro sodelovali in doma vzgajali delovnega ter odgovornega učenca, bodo kasneje lahko pri svojem otroku želi samostojno delo in predvsem zrel pristop do šole. V nasprotnem primeru se bo tam okoli petega razreda šele zalomilo. 

Takrat najpogosteje dobim naval staršev, ki besni izjavljajo, da so otroci v petem razredu mnogo prestari, da bi se oni učili z njimi. In verjetno ni zgolj naključje, da prav tovrstni starši začnejo ugotavljati nenadne motnje pri učenju ter začenjati postopke za pridobitev DSP (o čemer sem že zadnjič pisala).

Starši naj k branju pristopijo celostno. 

Kadar otroke testiram branje, jih s pogovorom najprej sprostim. Malce se pogovarjamo o njihovem odnosu do branja, kakšne knjige berejo, kje berejo, kdo bere z njimi, kako pogosto vadijo in ali jim starši še berejo. 

Če so se mi otroci lagali, se bom seveda tudi jaz vam. Ker je področje mojega dela tudi precej intuitivno, določenih »rezultatov« ne morem podpreti z znanstveno merljivimi izsledki. A letos mi je od 63 tretješolcev le 17 zatrdilo, da jim starši še glasno berejo zgodbe in pravljice. To je na okroglo 27 %, kar je manj od tretjine. Od teh 17 posameznikov jih je skoraj polovica odgovorila včasih ali mogoče. Se pravi – na oko – le nekje 13 % otrok vsakodnevno posluša glasno branje svojih staršev.

No, dragi odrasli, to je zame celostni pristop. Mali otrokec bo težko nabildal kvaliteten besednjak, ki ga bo potreboval za razumevanje skorajda že znanstvenih besedil pri naravoslovju, geografiji, fiziki ... (pa da ne bo pomote – določen repertoar težkih besed se začne že v 4. razredu), če je celo otroštvo osamljen presedel pred TV škatlo. Lahko se tolažite, da gleda kvalitetne risanke, a v možganih se ob branju razvijajo popolnoma drugačne povezave kot zgolj ob spremljanju televizije. Enkrat sem brala celo članek o tem, da določene povezave nastanejo že zgolj zaradi tega, ker ima (če ima) starš otroka med glasnim branjem v svojem naročju.

Tako je tudi smiselno nadaljevati. Sama sem pri svojih sinovih izrecno vztrajala (in še vedno), da mi med branjem sedita v naročju. Ne samo, da je stvar s čustvenega vidika izredno smiselna, temveč je izredno učinkovita pri mlajših poslušalcih, ki še nimajo razvite prave pozornosti za poslušanje branja (pripovedovanja). Otroci te pozornosti ne dobijo položene v zibko – ta se namreč razvija z vajo, doslednostjo in vztrajanjem, tako kot poteka večinski del smiselne vzgoje potomcev.

Izredno zanimivo je brati večji skupini otrok. Takoj se namreč prepozna otroke, ki so doma vajeni poslušanja pravljic. Sedijo in zbrano poslušajo, vlečejo nit dogajanja, grimasirajo glede na potek zgodbe in na koncu odgovarjajo na vprašanja. Kaj vse počnejo oni drugi – no, to je pa že za v novo objavo. Recimo, da je vrtanje po nosu in okušanje njegove vsebine ena izmed najbolj sprejemljivih oblik takšnega vedenja.

Če je torej otrok navajen knjig v varnem zavetju odraslega, je prav, da s tem početjem nadaljujemo tudi takrat, ko sam začenja z branjem. Frustrirajoče je, da ga potem kar naenkrat posedemo za mizo stran od sebe in zahtevamo, da bere. Začetno branje je izredno stresna situacija (razen za tiste izjeme, ki so zbrali sami že v vrtcu) in ključni del življenja vsakega posameznika. Če vprašate odrasle ljudi, ki danes ne berejo veliko oz. ne marajo branja, se jih bo velika večina spomnila, kako jih je učiteljica s šibo po prstih ali kako je oče kričal na njih, če so se zmotili, jecljali ali enostavno prepočasi brali.

Prvi od korakov, ki vam ga torej predlagam v tej moji bralni odisejadi je, da otrok začne brati v vašem varnem zavetju. Edino, kar bo novega (in že to je veliko), da bo bralec on. Pa še to ne čisto takoj popolnoma sam.

Če vas zanimajo ostali koraki, mi sledite naslednji teden. V kolikor vas ne, pa pač sebi pripišite, če bo vaš otrok funkcionalno nepismen. Pa brez izgovorov, da bo zaposlen v poklicu, kjer potrebuje samo moč in roke. Prav vsi moramo kdaj v življenju kaj pomembnega prebrati. Pa naj bodo to navodila v škatlici s tabletami ali pa ob podpisu pravne pogodbe. 

Verjetno vam ni vseeno, če bo namesto antihistaminikov pojedel uspavala ali antidepresive – ali pač?!