Knjige že od nekdaj obožujem. Tako zelo, da zaradi njih trpi ena mojih osnovnih potreb - spanje. Vesela sem, ker sem obema sinovoma (ob pomoči in sodelovanju moža) uspela pričarati lepoto in bogastvo, ki nam jo nudijo te tihe, a še kako glasne prijateljice. Berem veliko, trenutno v največji količini pravljice, basni, pripovedke. Odraslo čtivo pride na vrsto, ko se po domu spusti meglica čarobne nočne tišine.

Slikanice sem imela že od nekdaj rada. Ko sem začela delati z otroki, se mi je zdelo, da o slikanicah vse vem. Dobra, kvalitetna zgodba, nazorne in konkretne ilustracije in to je to. Potem pa sem pri delu z otroki z bralnimi težavami (med njimi tudi disleksija) v vseh teh letih skorajda doktorirala s področja slikanic (in knjig za odraščajočo mladino). 

Zgolj dobra zgodba in simpatične ilustracije še zdaleč niso dovolj - za otroka, ki ima težave in bere knjigo sam. V knjižnicah je moje vedenje gledano od zunaj verjetno postalo malce shizofreno ;) 
Zelo težko sem našla knjigo, ki je zadovoljila vse moje kriterije. Če je bila zgodba dobra in črke v pravem fontu, so bile ilustracije katastrofalne in razmiki nikakršni. Ali pa pravi font, super razmik, zgodba pa za podkurit.

Ko sem sama izdajala knjige za otroke, sem si zadala, da bodo takšne, da jih bodo vsi lahko brali. Pa tudi tiste, ki so namenjene odraslim, sem želela opremiti dokaj spodobno. Z vsemi založniki ni šlo, drugje so bila pogajanja trda. Še celo lektorice so se vmešavale v "grdo" obliko, ki je nastala zaradi poravnave na samo levi rob, tiskarji pa so se smejali, da je knjiga smešna, če ima tako velike črke in razmik med vrsticami. Kaj šele barvna podlaga in nesvetleč papir ... znanstvena fantastika. 

Včasih se res sprašujem, od kod vse tiste zlate hruške. Sicer pa, kot take so neužitne. Otroci potrebujejo konkretne, sveže in dišeče, v katere lahko z užitkom zagrizejo.

Že pred leti sem našla informacijo, da nek optimist (sam ima namreč disleksijo) razmišlja o prav posebni pisavi za osebe z disleksijo. To so bili takrat le zametki. Potem sem stvar malce pozabila, a glej ga zlomka: kot naročeno me je zadnjič prijazno pobarala moja čudovita sodelavka (draga M., ta blog ti posvečam), ki je pri svojem delu res odlična in mi poslala link z vprašanjem: "Kaj misliš o tem? Bi to uporabljali?"

Seveda BI! In dajte tudi vi! Nikomur, ki nima težav z branjem, ta font NE BO ŠKODOVAL. Vsem, ki imajo (tudi najmanjše) težave, pa bo zelo KORISTIL (tudi če nimajo disleksije). 

Že več let spodbujam in opogumljam učitelje, da nikomur ne škoduje test, ki je narejen za otroke s težavami pri branju. V razredu ni samo Tinka, ki ima uradno disleksijo. Sta tudi Jaka in Nejc, ki zaradi splošnega počasnejšega razvoja slabše bereta. So tudi trije, ki so prišli iz Makedonije (in so bili opismenjeni v cirilici). Je tudi Lana, ki nosi očala in se ji oči pogosto solzijo. Potem je tu še Matija, ki ga oče alkoholik doma pretepa in zaradi nezbranosti spregleda navodila v malih črkah. No ja, pa ne pozabimo še na Živo, ki ji je včeraj umrla babica in žaluje s celim telesom. Pa še kdo bi se našel.

Vsi bodo na boljšem, če bo delovni list ali test pripravljen bolj organizirano, pregledno in z večjo pisavo ter večjimi razmiki. Vsekakor naj bo pisava NESERIFNA. Times New Roman izbrišite iz orodne vrstice vašega računalnika. Ta pisava je nekaj najhujšega, kar se nam vsem lahko zgodi.

Že pred leti sem svojim kolegom predlagala nekaj priporočil za oblikovanje del. listov in testov. Z veseljem jih delim tudi z vami, ker vem, da boste z njimi olajšali delo otrokom. 


In ne, ne bodo se razvadili. In ne, ne bodo se poneumili. Od tega ne. Kvečjemu bodo postali hitrejši in natančnejši bralci, ki bodo z leti lažje prehajali na manjše pisave. Za zdaj pa so še otroci. Zato jim tudi oblačila kupimo na oddelku za otroke.

Torej:

Prva triada:
Oblika črk: Arial, Calibri (Dyslexie)
Velikost črk: 18 - 16
Razmik med vrsticami: DVOJNO
Poravnava besedila: samo na LEVI rob
……………………………………………………………………….
4. in 5. razredi:
Oblika črk: Arial, Calibri (Dyslexie)
Velikost črk: 14
Razmik med vrsticami: vsaj 1,5
Poravnava besedila: samo na LEVI rob
…………………………………………………………………………
Predmetna stopnja:
Oblika črk: Arial, Calibri (Dyslexie)
Velikost črk: 14 (12 pri nestrnjenih besedilih)
Razmik med vrsticami: vsaj 1,5
Poravnava besedila: samo na LEVI rob

..............................................................

Tisti, ki še niste poslušali moje radijske oddaje o disleksiji, pa vabljeni.

"Ko si samozvanec danes prizadeva utrditi svoj nadzor v rokah manjšinske elite, nadaljuje z napadanjem narave, žensk, živali in vseh ranljivejših od sebe." (W. Tuttle)

Po okrožnici Ministrstva iz prejšnjega tedna je bilo neprecenljivo zanimivo biti antropolog na terenu z udeležbo. Odzivi ljudi nanjo so bili različni, predvsem pa so se izpostavili najbolj tipični slovenski atributi: privoščljivost, zavist, prezir. Ljudstvo se je zgrizlo zaradi jabolka med seboj in pozabilo, kdo je v resnici njihov poglavitni sovražnik - kdo je Big Brother, da bi skupno in enotno energijo usmerilo v pravi cilj.

Odziv velikega dela nepedagoške množice je bil: 

Otroke s posebnimi potrebami (PP) opredeljuje in ščiti Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP). Opredeljuje jih še vedno, koliko pa jih ščiti, se je ta teden postavilo pod velik vprašaj.

Otroci, ki so prepoznani in usmerjeni kot otroci s PP, imajo v rednih oblikah izobraževanja pravico do prejemanja dodatne strokovne pomoči (DSP) s strani specialnega/socialnega pedagoga (pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir in motenj) in/ali učitelja ustrezne strokovnosti (učna pomoč).

V začetku tega tedna so šole dobile okrožnico Ministrstva za šolstvo, da se ukinja plačevanje ur učne pomoči učiteljem (ki se je do sedaj plačevala po realizaciji). Kot dodatno pojasnilo je bilo navedeno, »da morajo šole te ure kljub temu izvajati na podlagi odločb o usmeritvi« in da naj se učna pomoč začne izvajati »čim več skupinsko, če odločbe to dopuščajo«. 

To konkretno pomeni, da bodo otroci, ki imajo v odločbah zapisano pod obliko dela individualno ali skupinsko v manjših skupinah, avtomatično pristali v skupinah. Kako majhne bodo, bo odvisno od »zagotavljanja v skladu s šolsko organizacijo dela«. To si bo zdaj lahko vsaka šola razlagala po svoje. Nekateri učenci bodo pristali v dvojicah, trojicah, spet drugje pa kar v manjšem razredu. Kakšne so težave posameznega otroka tokrat ne bo najbolj merodajno, saj se bo skušalo brezplačno delo razumljivo optimizirati.

Zanimivo bo tudi opazovati, kako heterogene skupinice bodo nastajale. Učna pomoč je namenjena individualnim pristopom, ravno zaradi heterogenosti otrok s posebnimi potrebami. 

Večje šole bodo verjetno skušale zagotoviti homogenost vsaj po starosti otrok, manjše pa bodo morale v skupine vključiti tudi otroke različnih starosti. Da so otroci s PP posebni, jim priznava sam zakon. 

Okrožnica z Ministrstva ohranja načelo, da se ne bo nič jemalo, kar pa je čista neresnica. Strašansko velika razlika je, če se učitelj eno uro posveča samo tebi ali pa še trem, štirim poleg tebe. Zato se v realnosti otrokom jemlje – z veliko žlico!

Tudi če bodo šole na svoj način nekako uspele reorganizirati učno pomoč, je kot take ne bo več. Ukradli so jo otrokom.

V praksi pa male skupinice lahko izgledajo tako: Jurček, Špelca in Janezek so vsi učenci zadnje triade manjše primestne šole in vsi po odločbi o usmerjanju prejemajo eno uro učne pomoči učitelja matematike. Do sedaj je vsak imel pri taistem učitelju individualno uro, zdaj bodo delali v trojicah.

Jurček je učenec 7. razreda. Zaradi cerebralne paralize hodi s pomočjo hodulje. Ima epileptične napade in je usmerjen kot dolgotrajno bolan učenec. Predpisano ima močno medikamentozno terapijo. Kot posledica terapije je vsako jutro bolj neodziven, počasen, utrujen. Hitro izgubi rdečo nit dogajanja, zaradi pogostih hospitalizacij je večkrat odsoten in ima pojmovne vrzeli. Je bister, a za razumevanje potrebuje počasno razlago, veliko skic in prikazov. Pri delu se hitro utrudi.

Špelca je učenka 8. razreda. Ima disleksijo. Težave ima pri določanju odnosov, pri sledenju vrstnemu redu ali postopkom pravil (zaporedja, pisno računanje), težko si zapomni nepovezana dejstva (neavtomatizirana poštevanka), zmedena je pri rokovanju z desetiškim sistemom. Je slabo organizirana, še vedno ima težave z analogno uro, obrača števke, pod časovnim pritiskom slabše računa.

Janezek je učenec 9. razreda. Je učenec z motnjo ADHD. Zelo slabo je organiziran, njegov zvezek je neurejen. Je impulziven, prehitro rešuje in slabo prebere navodila. Še posebej pri matematiki se poslužuje bližnjic in izpušča zapis postopkov zaradi česar rezultat na koncu ni ustrezen. Svojega rezultata nikoli ne preveri. Je pogosto nestrpen, težko počaka. Hitro se odklopi, ne posveča se drobnim detajlom, kar pri matematiki pomeni, da – (minus) lahko postane + (plus). Delovni spomin je šibak, notranji govor je slabo razvit.

Otrokom se ne bo nič vzelo – RES!!??

Kako bodo na isti skupini delali Jurček, Janezek in Špelca? Mislim tako, da bodo imeli od dela neko korist, ne le zabeležek v šolskem dnevniku, da je realizacija opravljena. Realizacija ure z otrokom s PP ne pomeni, da samo predavamo. Uro smo realizirali, če nas je otrok razumel. Če prihaja na pot razumevanja in samostojnega reševanja.

Ali je koristno, da bi od teh treh učencev vsak imel sam pravico delati matematiko z učiteljem? Ali je prav, da enkrat na teden dobijo oseben stik z učiteljem? Ali je prav, da tudi učitelj dobi oseben stik z njimi? Biti učitelj v razredu ni isto, kot poučevati otroka s PP na individualni ravni. Ko enkrat spoznaš, kako se ti otroci odzivajo, koliko truda vložijo in kako malo lahko potem pokažejo, jih začneš lažje razumeti tudi kot učitelj v razredu. In ne samo njih, vse druge. Tudi kot učitelj, osebnost, obogatiš. Zdaj bo vse stlačeno in pomečkano ter konfuzno. Vsi bodo še bolj pod časovnimi pritiski. In tudi učitelji se bodo počutili neuspešne.

Kaj bodo učenci s PP s tem ukrepom poželi? Veliko odpora, zgražanja in negativne nastrojenosti. V teh zadnjih letih se je veliko delalo na izobraževanju in senzibilizaciji učiteljev za delo z učenci s PP. 

Marsikdo bo svojo jezo nehote prevalil na otroke, ker jo na avtorje okrožnice ne more. In najšibkejši bodo postali še bolj ranljivi. Kaj pa se dogaja z ranljivimi osebki v družbi, pa vemo. Kaj hitro zaidejo po poteh, ki žal niso perspektivne.

Bi avtorji te okrožnice ravnali tako, če bi jim bilo mar za otroke s PP? Bi sprejeli enak sklep, če bi šlo za njihove sinove in hčerke?

To besedilo je bilo danes objavljeno na spletni strani 24 ur (mnenje je izrazila tudi dr. Macedonijeva).

"Povej, kdo so drugačni in kako jih izključuješ, pa ti povem, kdo si."                                                                                                                                  (P. A. Rovatti)

Dodatna strokovna pomoč (DSP) se izvaja na dva načina: kot učna pomoč in kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir in motenj. V prvem primeru DSP večinoma izvajajo učitelji ustrezne usmeritve (razredni pouk, slovenist, zgodovinar …. – glede na težave in starost otroka), drugo obliko pa specialni in/ali socialni pedagogi. Tako je praktično že od samega začetka izvajanja DSP.

In tega si niso izmislili ljudje iz prakse (tisti, ki so želeli DSP izvajati), temveč bogovi na prestolih. Tisti bogovi, ki so v začetku tega tedna povzročili nemalo pisanja in zgražanja ter zaskrbljenosti, kaj se bo zgodilo z javno šolo. Taisti, ki so s šolskim terenom in realnostjo na njem že zdavnaj izgubili stik, če so ga kot taki sploh kdaj premogli. Kdo so otroci s posebnimi potrebami in kakšne oblike pomoči potrebujejo, so vendar uzakonili oni sami (ZUOPP). Prav tako izdali legitimne odločbe o usmeritvi in zapisali konkretne izvajalce.

Če si mislimo, da so v resnici kdaj razumeli, kakšne so posebne potrebe realnega, živega in konkretnega otroka, ki v osmem razredu bere s poslušanjem ali tistega, ki mora v devetem razredu vsako uro dvakrat na stranišče, da se ohladi od distraktibilne množice, da sploh preživi pri pouku, smo se močno ušteli.

Bogovi so se odločili, da je čas za zapiranje pipic in seveda je to najprikladnejše storiti najšibkejšim. Vsekakor so se tega lotili prikladno: otrokom navidezno niso vzeli ničesar. Otrokom ure ostajajo, kajti učitelji jih bodo od 1. januarja 2015 dalje izvajali pro bono. Nekako tako, kot v študentskih časih, ko nas je večina družboslovcev vsaj nekje delala prostovoljno. Pa še takrat smo si delo izbrali sami in zanj dobili potrdilo, ki je nekje nekaj štelo ali doprineslo.

Po novem bodo učitelji, izšolani pedagogi in strokovnjaki posameznih področij brezplačno nudili učno pomoč v okviru DSP. Kako bo to izgledalo, ko se bodo jeseni te ure določevale na novo, si raje ne predstavljam (trenutno so učiteljem že določene). Po kakšnem ključu bodo ravnatelji namakali učitelje, ki bodo morali nekaj delati brezplačno, medtem, ko bodo sodelavci ali celo kolegi iz istega aktiva tega »oproščeni«?

Šolski teren je ženski teren. In kdor pozna ženske kolektive, dobro ve, da se slovenska nevoščljivost, opravljivost in spletkarstvo v množici hormonsko nabitih žensk samo še podvoji. Kako bodo učitelji od sedaj dalje gledali na svoje sodelavke specialne in socialne pedagoginje, ki v okviru DSP opravljajo pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir in motenj? In kako na tiste učitelje, ki bodo po ravnateljevi odločitvi "oproščeni" izvajanja DSP?

Če smo čisto pošteni, smo bile specialne (socialne) pedagoginje že do sedaj od nekaterih pošteno osovražene zaradi kabinetnega pouka (o tem sem že pisala tukaj).

Bodo odrasli ljudje, ki ne bodo plačani, dobro opravljali svoje delo? Kvalitetno in strokovno? Mar ni s to okrožnico diskvalificirana in degradirana njihova strokovnost? So pedagogi ljudje, ki delajo zgolj za srce? Lahko pedagogi v trgovini plačajo s srcem?

Kako zelo bodo diskriminirani otroci s posebnimi potrebami, ki bodo zaradi tega ukrepa logično prejemali slabše storitve?! Kakšne bodo posledice? 

Na žalost bogovi ne gledajo dolgoročno, ne vidijo niti tistega, kar nam je običajnim smrtnikom (tistim, ki delamo z otroki s PP in jih poznamo po imenih, ne po številkah odločb ali zgolj alinejah členov v zakonu) logično. 

Otroci, ki bodo zaradi slabše kvalitete učne pomoči neuspešni, ne bodo neuspešni zgolj v OŠ in pika. To bodo z veliko gotovostjo tisti posamezniki, ki bodo zaradi neprimerne samopodobe, čustvenih težav, socialno neprimernih reakcij zahajali v težave z nedovoljenimi substancami, v prezgodnjo nosečnost, samomorilnost zaradi nesprejetosti in neučinkovitosti, ne bodo dokončali šolanja in ne bodo dobili zaposlitve. Morda bodo celo polnili zapore, bolnišnice, komune in Zavod za zaposlovanje. Čigav strošek bodo potem? Koliko bomo privarčevali?

To ni bil prvi tak ukrep. Bilo jih je že nekaj. Najprej so imeli učitelji ure DSP sistematizirane v delovni obvezi, po prvem ukrepu so jih do 1. 1. 2015 dobili plačane po realizaciji (poleg svoje delovne obveze). Drugi ukrep je bila uvedba svetovalne storitve, ki je več kot dokaz za to, da se ne jemlje zgolj pedagoškim delavcem, ampak tudi otrokom s PP (o tem bom pisala prihodnjič). 

Kaj bo naslednje? Nekaj jih že slutimo. Ne vem, če si jih sploh upam izreči na glas. Vsekakor deluje, da gre po poti, da bi se zradiralo, kar se je leta 2000 zapisalo in ponovno vzpostavilo segregacijo oseb s PP iz starih časov.

Verjamem, da ste kdaj besni na učitelje. Tudi jaz sem. Zagotovo se spomnite takšnega, ki je grenil življenje vam ali vašim otrokom. Tudi jaz se jih. Se pa spomnim tudi tistih, ki so mi polepšali življenje. In marsikomu je tak učitelj ravno na DSP dal upanje, da ima življenje smisel, da ni vse zaman. 

Kdo bo od zdaj naprej dejal upanje učiteljem?!

Če tokrat pedagoška stroka in starši ne bomo stopili skupaj, se bodo za otroke s PP začeli pisati srednjeveški časi. Tega pa ne bomo dovolili, mar ne?!

Namesto zaključka pa kratko sporočilo bogovom:

"Najboljši pokazatelj človekovega značaja je:
a)      kako ravna s tistimi, ki mu ne morejo koristiti, in
b)      kako ravna s tistimi, ki se ne morejo braniti."

                                                                      (Abigal Van Buren)

Danes sem imela v mislih pisati čisto o nečem drugem. A nekako sem se naučila, da je smotrno počakati do torka zvečer, ker je takrat vse drugače. Ker se zagotovo v ponedeljek ali v torek zgodi nekaj, kar spremeni moje pisateljske načrte.

In se je. Danes zjutraj me je ena od učiteljic (ki ji ta blog tudi posvečam) pobarala, če ji lahko še enkrat razložim, kako sva midve nekaj let nazaj skupaj z otroki računali poštevanko s sončkom. 

V predalu s kartoni in kolažem je izbrskala stare obrise mojega "sončka" in domenili sva se, da letos stvar spet zaženeva. 

Ker se trenutno v večini slovenskih tretjih razredov "dogaja" poštevanka, se mi je zdelo smiselno tole deliti z vami. 

Kajti poštevanka je zaresna stvar. Je prelomnica v šolanju, ki pokaže, kaj se z otrokom dogaja - kako je opremljen in kakšne so njegove učne navade (in s tem tudi učno-priganjalske navade njegovih staršev). Nekateri se je naučijo spotoma, drugim je nočna mora.

Sama poštevanke še vedno ne znam do avtomatizma (tako namreč zapišemo na raznih poročilih), jo pa znam. To pomeni, da je ne mečem iz rokava, kot to za šalo dela moj mož, ampak potrebujem nekaj dlje časa. 

Spomnim se, kako me je moja mama priganjala s poštevanko ... še ko sem zvečer lezla v posteljo, je rekla: "Če te zbudim sredi noči, moraš znati izstreliti rezultat!" 

No, skoraj sem že tam. Skoraj mi ga že uspe izstreliti. Pa ne zato, ker sem stvar avtomatizirala, temveč zato, ker sem razvila odlične kompenzacijske veščine. Računanje moje poštevanke je zelo zanimivo, poteka v izrazito vizualnem smislu, sestavljajo se male slikice, včasih dodajam (zlagam) ali seštevam in celo odštevam. Ker sem v službi, kjer moram vsakodnevno uporabljati poštevanko, so se moje kompenzacijske veščine pospešile že skoraj do hitrosti avtomatizma. 

Morda se vam bo zdelo nesmiselno, da to tako zelo poudarjam, ampak ni. Dejstvo je, da bo otrok potreboval poštevanko za vse življenje. Je pa tudi dejstvo, da je ne potrebuje avtomatizirati, če ima na tem področju veliko težav. In tretje dejstvo logično sledi, da moramo najti način, ki bo v njegovi glavi deloval s hitrostjo avtomatizma. Pa četudi mu v glavi skačejo roza račke, ki jahajo rumene nosoroge, ko pomisli na 3 x 4.

Sonček za poštevanko ni moj izum. Priznam pa tudi, da se ne spomnim več, od kje sem ga pobrala. V želji, da se otrokom omogoči osvajanje znanja, pobiram ideje iz vseh vetrov. Všeč mi je, ker je tako preprost, otrokom všečen in ga lahko naredite sami. Potrebujete tršo lepenko (karton) ali za hobi mojstre tanko leseno ploščo, vrvico (volno) in flomastre (barvo, ki bo prijela na podlago).

S pisanjem navodil ne bom dolgovezila - menim, da slika pove največ. 

Ti dve metodi (vključno s kartončkom s poštevanko) sta odličen pripomoček za otroke v višjih razredih, ki imajo evidentne težave z avtomatizacijo. 

Obvladajo postopke (računanje z ulomki, dec. števili ...), vendar jih priklic večkratnikov tako upočasnjuje, da ne uspejo priti do konca testa - čeprav znajo in razumejo.

Torej ... dolgi zimski večeri kar kličejo male spretne prstke k štrikanju.