Otroke s posebnimi potrebami (PP) opredeljuje in ščiti Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP). Opredeljuje jih še vedno, koliko pa jih ščiti, se je ta teden postavilo pod velik vprašaj.
Otroci, ki so prepoznani in usmerjeni kot otroci s PP, imajo v rednih oblikah izobraževanja pravico do prejemanja dodatne strokovne pomoči (DSP) s strani specialnega/socialnega pedagoga (pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir in motenj) in/ali učitelja ustrezne strokovnosti (učna pomoč).
V začetku tega tedna so šole dobile okrožnico Ministrstva za šolstvo, da se ukinja plačevanje ur učne pomoči učiteljem (ki se je do sedaj plačevala po realizaciji). Kot dodatno pojasnilo je bilo navedeno, »da morajo šole te ure kljub temu izvajati na podlagi odločb o usmeritvi« in da naj se učna pomoč začne izvajati »čim več skupinsko, če odločbe to dopuščajo«.
To konkretno pomeni, da bodo otroci, ki imajo v odločbah zapisano pod obliko dela individualno ali skupinsko v manjših skupinah, avtomatično pristali v skupinah. Kako majhne bodo, bo odvisno od »zagotavljanja v skladu s šolsko organizacijo dela«. To si bo zdaj lahko vsaka šola razlagala po svoje. Nekateri učenci bodo pristali v dvojicah, trojicah, spet drugje pa kar v manjšem razredu. Kakšne so težave posameznega otroka tokrat ne bo najbolj merodajno, saj se bo skušalo brezplačno delo razumljivo optimizirati.
Zanimivo bo tudi opazovati, kako heterogene skupinice bodo nastajale. Učna pomoč je namenjena individualnim pristopom, ravno zaradi heterogenosti otrok s posebnimi potrebami.
Večje šole bodo verjetno skušale zagotoviti homogenost vsaj po starosti otrok, manjše pa bodo morale v skupine vključiti tudi otroke različnih starosti. Da so otroci s PP posebni, jim priznava sam zakon.
Okrožnica z Ministrstva ohranja načelo, da se ne bo nič jemalo, kar pa je čista neresnica. Strašansko velika razlika je, če se učitelj eno uro posveča samo tebi ali pa še trem, štirim poleg tebe. Zato se v realnosti otrokom jemlje – z veliko žlico!
Tudi če bodo šole na svoj način nekako uspele reorganizirati učno pomoč, je kot take ne bo več. Ukradli so jo otrokom.
V praksi pa male skupinice lahko izgledajo tako: Jurček, Špelca in Janezek so vsi učenci zadnje triade manjše primestne šole in vsi po odločbi o usmerjanju prejemajo eno uro učne pomoči učitelja matematike. Do sedaj je vsak imel pri taistem učitelju individualno uro, zdaj bodo delali v trojicah.
Jurček je učenec 7. razreda. Zaradi cerebralne paralize hodi s pomočjo hodulje. Ima epileptične napade in je usmerjen kot dolgotrajno bolan učenec. Predpisano ima močno medikamentozno terapijo. Kot posledica terapije je vsako jutro bolj neodziven, počasen, utrujen. Hitro izgubi rdečo nit dogajanja, zaradi pogostih hospitalizacij je večkrat odsoten in ima pojmovne vrzeli. Je bister, a za razumevanje potrebuje počasno razlago, veliko skic in prikazov. Pri delu se hitro utrudi.
Špelca je učenka 8. razreda. Ima disleksijo. Težave ima pri določanju odnosov, pri sledenju vrstnemu redu ali postopkom pravil (zaporedja, pisno računanje), težko si zapomni nepovezana dejstva (neavtomatizirana poštevanka), zmedena je pri rokovanju z desetiškim sistemom. Je slabo organizirana, še vedno ima težave z analogno uro, obrača števke, pod časovnim pritiskom slabše računa.
Janezek je učenec 9. razreda. Je učenec z motnjo ADHD. Zelo slabo je organiziran, njegov zvezek je neurejen. Je impulziven, prehitro rešuje in slabo prebere navodila. Še posebej pri matematiki se poslužuje bližnjic in izpušča zapis postopkov zaradi česar rezultat na koncu ni ustrezen. Svojega rezultata nikoli ne preveri. Je pogosto nestrpen, težko počaka. Hitro se odklopi, ne posveča se drobnim detajlom, kar pri matematiki pomeni, da – (minus) lahko postane + (plus). Delovni spomin je šibak, notranji govor je slabo razvit.
Otrokom se ne bo nič vzelo – RES!!??
Kako bodo na isti skupini delali Jurček, Janezek in Špelca? Mislim tako, da bodo imeli od dela neko korist, ne le zabeležek v šolskem dnevniku, da je realizacija opravljena. Realizacija ure z otrokom s PP ne pomeni, da samo predavamo. Uro smo realizirali, če nas je otrok razumel. Če prihaja na pot razumevanja in samostojnega reševanja.
Ali je koristno, da bi od teh treh učencev vsak imel sam pravico delati matematiko z učiteljem? Ali je prav, da enkrat na teden dobijo oseben stik z učiteljem? Ali je prav, da tudi učitelj dobi oseben stik z njimi? Biti učitelj v razredu ni isto, kot poučevati otroka s PP na individualni ravni. Ko enkrat spoznaš, kako se ti otroci odzivajo, koliko truda vložijo in kako malo lahko potem pokažejo, jih začneš lažje razumeti tudi kot učitelj v razredu. In ne samo njih, vse druge. Tudi kot učitelj, osebnost, obogatiš. Zdaj bo vse stlačeno in pomečkano ter konfuzno. Vsi bodo še bolj pod časovnimi pritiski. In tudi učitelji se bodo počutili neuspešne.
Kaj bodo učenci s PP s tem ukrepom poželi? Veliko odpora, zgražanja in negativne nastrojenosti. V teh zadnjih letih se je veliko delalo na izobraževanju in senzibilizaciji učiteljev za delo z učenci s PP.
Marsikdo bo svojo jezo nehote prevalil na otroke, ker jo na avtorje okrožnice ne more. In najšibkejši bodo postali še bolj ranljivi. Kaj pa se dogaja z ranljivimi osebki v družbi, pa vemo. Kaj hitro zaidejo po poteh, ki žal niso perspektivne.
Bi avtorji te okrožnice ravnali tako, če bi jim bilo mar za otroke s PP? Bi sprejeli enak sklep, če bi šlo za njihove sinove in hčerke?
To besedilo je bilo danes objavljeno na spletni strani 24 ur (mnenje je izrazila tudi dr. Macedonijeva).
Otroci, ki so prepoznani in usmerjeni kot otroci s PP, imajo v rednih oblikah izobraževanja pravico do prejemanja dodatne strokovne pomoči (DSP) s strani specialnega/socialnega pedagoga (pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir in motenj) in/ali učitelja ustrezne strokovnosti (učna pomoč).
V začetku tega tedna so šole dobile okrožnico Ministrstva za šolstvo, da se ukinja plačevanje ur učne pomoči učiteljem (ki se je do sedaj plačevala po realizaciji). Kot dodatno pojasnilo je bilo navedeno, »da morajo šole te ure kljub temu izvajati na podlagi odločb o usmeritvi« in da naj se učna pomoč začne izvajati »čim več skupinsko, če odločbe to dopuščajo«.
To konkretno pomeni, da bodo otroci, ki imajo v odločbah zapisano pod obliko dela individualno ali skupinsko v manjših skupinah, avtomatično pristali v skupinah. Kako majhne bodo, bo odvisno od »zagotavljanja v skladu s šolsko organizacijo dela«. To si bo zdaj lahko vsaka šola razlagala po svoje. Nekateri učenci bodo pristali v dvojicah, trojicah, spet drugje pa kar v manjšem razredu. Kakšne so težave posameznega otroka tokrat ne bo najbolj merodajno, saj se bo skušalo brezplačno delo razumljivo optimizirati.
Zanimivo bo tudi opazovati, kako heterogene skupinice bodo nastajale. Učna pomoč je namenjena individualnim pristopom, ravno zaradi heterogenosti otrok s posebnimi potrebami.
Večje šole bodo verjetno skušale zagotoviti homogenost vsaj po starosti otrok, manjše pa bodo morale v skupine vključiti tudi otroke različnih starosti. Da so otroci s PP posebni, jim priznava sam zakon.
Okrožnica z Ministrstva ohranja načelo, da se ne bo nič jemalo, kar pa je čista neresnica. Strašansko velika razlika je, če se učitelj eno uro posveča samo tebi ali pa še trem, štirim poleg tebe. Zato se v realnosti otrokom jemlje – z veliko žlico!
Tudi če bodo šole na svoj način nekako uspele reorganizirati učno pomoč, je kot take ne bo več. Ukradli so jo otrokom.
V praksi pa male skupinice lahko izgledajo tako: Jurček, Špelca in Janezek so vsi učenci zadnje triade manjše primestne šole in vsi po odločbi o usmerjanju prejemajo eno uro učne pomoči učitelja matematike. Do sedaj je vsak imel pri taistem učitelju individualno uro, zdaj bodo delali v trojicah.
Jurček je učenec 7. razreda. Zaradi cerebralne paralize hodi s pomočjo hodulje. Ima epileptične napade in je usmerjen kot dolgotrajno bolan učenec. Predpisano ima močno medikamentozno terapijo. Kot posledica terapije je vsako jutro bolj neodziven, počasen, utrujen. Hitro izgubi rdečo nit dogajanja, zaradi pogostih hospitalizacij je večkrat odsoten in ima pojmovne vrzeli. Je bister, a za razumevanje potrebuje počasno razlago, veliko skic in prikazov. Pri delu se hitro utrudi.
Špelca je učenka 8. razreda. Ima disleksijo. Težave ima pri določanju odnosov, pri sledenju vrstnemu redu ali postopkom pravil (zaporedja, pisno računanje), težko si zapomni nepovezana dejstva (neavtomatizirana poštevanka), zmedena je pri rokovanju z desetiškim sistemom. Je slabo organizirana, še vedno ima težave z analogno uro, obrača števke, pod časovnim pritiskom slabše računa.
Janezek je učenec 9. razreda. Je učenec z motnjo ADHD. Zelo slabo je organiziran, njegov zvezek je neurejen. Je impulziven, prehitro rešuje in slabo prebere navodila. Še posebej pri matematiki se poslužuje bližnjic in izpušča zapis postopkov zaradi česar rezultat na koncu ni ustrezen. Svojega rezultata nikoli ne preveri. Je pogosto nestrpen, težko počaka. Hitro se odklopi, ne posveča se drobnim detajlom, kar pri matematiki pomeni, da – (minus) lahko postane + (plus). Delovni spomin je šibak, notranji govor je slabo razvit.
Otrokom se ne bo nič vzelo – RES!!??
Kako bodo na isti skupini delali Jurček, Janezek in Špelca? Mislim tako, da bodo imeli od dela neko korist, ne le zabeležek v šolskem dnevniku, da je realizacija opravljena. Realizacija ure z otrokom s PP ne pomeni, da samo predavamo. Uro smo realizirali, če nas je otrok razumel. Če prihaja na pot razumevanja in samostojnega reševanja.
Ali je koristno, da bi od teh treh učencev vsak imel sam pravico delati matematiko z učiteljem? Ali je prav, da enkrat na teden dobijo oseben stik z učiteljem? Ali je prav, da tudi učitelj dobi oseben stik z njimi? Biti učitelj v razredu ni isto, kot poučevati otroka s PP na individualni ravni. Ko enkrat spoznaš, kako se ti otroci odzivajo, koliko truda vložijo in kako malo lahko potem pokažejo, jih začneš lažje razumeti tudi kot učitelj v razredu. In ne samo njih, vse druge. Tudi kot učitelj, osebnost, obogatiš. Zdaj bo vse stlačeno in pomečkano ter konfuzno. Vsi bodo še bolj pod časovnimi pritiski. In tudi učitelji se bodo počutili neuspešne.
Kaj bodo učenci s PP s tem ukrepom poželi? Veliko odpora, zgražanja in negativne nastrojenosti. V teh zadnjih letih se je veliko delalo na izobraževanju in senzibilizaciji učiteljev za delo z učenci s PP.
Marsikdo bo svojo jezo nehote prevalil na otroke, ker jo na avtorje okrožnice ne more. In najšibkejši bodo postali še bolj ranljivi. Kaj pa se dogaja z ranljivimi osebki v družbi, pa vemo. Kaj hitro zaidejo po poteh, ki žal niso perspektivne.
Bi avtorji te okrožnice ravnali tako, če bi jim bilo mar za otroke s PP? Bi sprejeli enak sklep, če bi šlo za njihove sinove in hčerke?
To besedilo je bilo danes objavljeno na spletni strani 24 ur (mnenje je izrazila tudi dr. Macedonijeva).
RSS Feed
