Ko po 14 letih v glavi delam svojo strokovno inventuro, me razveseli to, da se najprej spomnim obrazov otrok. Zatem njihove telesne drže v strahu in vseh anekdotskih pripovedi. Veselih in pa tudi žalostnih.
Moji prvi učenci so se zelo globoko vkopali v moje srce. Morda zato, ker takrat še nisem imela svojih otrok, ali pa so bili preprosto tako zanimivi, da so mi zapolnili srčne celice z nekim praspominom. Kot da sem si takrat postavljala neko strokovno bazo. Kot da bi se kot specialni pedagog s prvim dnem v službi pojavila v smislu tabule rase in začela popisovati dolge in neskončne liste spominov.
Nek učenec, ki je danes že na fakulteti, se mi je zakopal tako globoko, da sem na drugi šoli z njegovim imenom pogosto klicala fanta, ki mu v nobenem telesnem atributu ni bil podoben. Sta pa imela zelo podobno težavo z branjem in pisanjem. Verjetno si je ta drugi mislil, da me daje posebna oblika Alzheimerja za imena, saj pod tem imenom med več kot 500 učenci sploh ni bilo nikogar. Še učitelja na šoli ne.
V posebno sobico sem zaklenila deklico Julijo (ime je izmišljeno). Spoznali sva se v drugem razredu (takrat še osemletke), ko me je njena učiteljica opozorila nanjo zaradi izrazitih težav pri matematiki.
Ona je bila tudi povod za pisanje moje prve strokovne knjige (Ali deklice hitijo drugače), saj me je presenečala dan za dnem. Skupaj sva se učili – jaz njo obvladovanja desetih in tudi dvajsetih prstov (vštevši prste na nogah) ter še mnogih drugih strategij, da bi matematika stekla, ona mene življenja.
Po prvem letu dela z njo, bi lahko z vso gotovostjo dala roko v ogenj, da gre pri Juliji za diskalkulijo. In še sreča, da kamina ni bilo v bližini. Zarečenega kruha se veliko najemo (tudi takšnega iz krušne peči).
Zanimivo je bilo primerjati njeno vedenje med najinimi urami in pripovedovanjem njene mame, kakšen hud odpor ima deklica do strokovnjakov. Na raznih pregledih (za pridobitev odločbe) je bila namreč izredno trmoglava in nesodelovalna. Pri meni ni bila takšna nikoli. Očitno ji je tisti mali prostorček dajal tolikšen občutek varnosti, da se je do popolnosti sprostila.
Govorila je tako izjemno veliko, da sva morali določiti časovno omejitev pogovora pred začetkom dela, sicer nama je za snov zmanjkalo časa. Med delom me je pogosto poklicala mami, malce zardela in hitro nadaljevala z vprašanjem. Med nama se je vzpostavilo tako globoko zaupanje, da sva na dodatnih urah obravnavali različne življenjske teme – od zaščite pri spolnih odnosih, britja nog, do medvrstniškega nasilja, ki se ji je stalno po malem dogajalo.
Najin odnos ni nikoli presegel profesionalnega, saj me je kljub tikanju in občasnih mami nagovorov, zelo spoštovala in upoštevala avtoriteto.
Veliko je bilo prelitih solz. Njenih v kabinetu, mojih doma. S svojo pojavnostjo je kar naprej nastavljala ogledalo družbi in šolskemu sistemu. Bila je živ dokaz za to, da drugačnost ni sprejeta in da je Slovenija daleč od inkluzije – čeprav se je tako takrat kot tudi zdaj na mnogih strokovnih posvetih in konferencah to besedo čislalo v samo nebo. Smo žalostno neinkluzivni.
Sproščena in zaupljiva, predana in radovedna, a vendar mi je ob prvem dotiku rame dala zelo jasno vedeti, da ne dovoli dotikov. Bila sem sebična, priznam. Ob vseh neprilikah, ki jih je doživljala zaradi togosti sistema in ljudi, ki so jo obdajali, sem jo skušala v tolažbo večkrat objeti. Včasih resnično nisem več vedela in znala, kako bi ji še pomagala. Vse strategije, ki sem ji jih podarjala za učenje matematike, slovenščine in angleščine ter vseh drugih predmetov, je vedno skrbno in brez uporov sprejemala.
Zadala sem si nalogo, da sem odgovorna za njeno okolje v šoli, zato sem poskušala njeno stisko podeliti. Včasih sem naletela na globoka srca in modre misli, včasih pa na zelo gluha ušesa. To ni neka daljna zgodovina in tako je še danes, pa čeprav je Julija že odrasla ženska.
Julija dotikov ni prenesla, objem je bil zanjo potencirana oblika neprijetnosti.
Ker so jo zelo motili tudi zvoki iz okolice (čisto drobni, nezaznavni), sem začela svojo raziskovalno pot. Tudi diskalkulija se je izkazala za blažjo (morda nikakršno) od pričakovane, težave pa so se začele kopičiti na drugih področjih. Predvsem na področju pozornosti in nemirnosti.
Ker sem živela v teoretični dogmi, da je motnja ADHD rezervirana za dečke, sem bila dolgo slepa zanjo pri deklicah. A Julija me je učila vsak dan – primorala me je, da sem brskala in iskala. Njena nemirnost ni pomenila, da se je gugala na stolu ali mahala z rokami ali tekala po prostoru ali brcala z nogami. Ona je bila preprosto Chatty Kathy – govorila in govorila bi prek vseh mej. Po drugi strani pa se je brez težav odklopila in preslišala čisto vso razlago v razredu, pa čeprav je navidezno sledila pouku.
Zadnjič sem brala knjigo, ob kateri sem se takoj spomnila na Julijo, in pomislila, da je bilo morda tudi to, kar je opisovala knjiga, del nje.
Pa vendar. V teh 14 letih sem spoznala, da mi medicinski model specialne pedagogike ne ustreza in da mi v resnici nikoli ni. Da ne maram bele halje, vprašalnikov in diagnostičnih lestvic. Da sem bolj antropološki specialni pedagog. Da raje opazujem otroke pri delu in sledim njihovemu razvoju. Da se ne postavljam v vlogo nekoga, ki ve, kaj se bo z njimi zgodilo (ali da se otrok z neko motnjo rodi in prav tako z njo tudi umre), ker sem jim podelila to ali ono »diagnozo«. Morda se staram, morda krnim, morda pa postajam modrejša.
Papir kot papir ne prinese toliko dobrega kot bi lahko ljudje, če bi znali pogledati izven zakoličenih okvirjev, svojih vsakodnevnih ritualov in dogem, ki so zakopane v zakladnicah šolskega sistema.
Seveda to ne pomeni, da ne vem, kaj se z otrokom dogaja. V moji glavi se še vedno zbujajo asociacije na motnje, ki sem jih z leti skušala preko člankov približati staršem in pedagogom. Vse te težave so in vedno več jih je. A naša naloga je, da na otroka gledamo celostno. Ne kot izotop ali izomer, delček, ki ga vidimo le v šolskem prostoru.
On je bitje, ki diha skozi celo telo. In to njegovo telo celo pride v šolo. Včasih na pol mrtvo, drugič pa preveč aktivirano, vzemirjeno. Na njegovo delovanje v šoli vpliva toliko različnih dejavnikov (nekateri med njimi so se vzpostavili že v času, ki ga je prebil v maternici ali ob dojenju), da moramo spoštljivo in z distanco gledati prav na vsako spremembo v vedenju. Ker smo mi tisti, ki smo odrasli. Ki smo nosilci in znanilci znanja, modrosti, srčnosti in razumevanja.
Ko sem delala z Julijo, sem bila še mlada. Včasih tudi naivna. A če dobro pogledam nazaj, danes ne bi ničesar spremenila. Morda bi namesto učnih strategij vpeljala še več pogovorov in meditativnih tehnik. Ker to so tiste strategije preživetja, ki jih bo bolj pogosto potrebovala v tem norem svetu, kot podčrtavanje pomembnih besed v besedilni nalogi. Na sebi ima še vedno dvajset prstov, pa tudi kalkulator, če težji račun ne gre.
Zavedala se je, da bom nekega dne šla, ker bom imela dojenčka. Včasih se mi je zdelo, da prav s strahom v srcu čaka na dan, ko ji bom najavila nosečnost. Seveda se je zgodilo. Spomladi. Do poletnih počitnic sem skrivala pred njo, kaj jo čaka konec oktobra. Nikoli ni nič rekla, a vem, da je vedela. Ni videla, čutila je.
Ko sem se zadnji dan pred nastopom porodniškega dopusta poslavljala od nje, sem se tudi sicer poslavljala od nje. Bila je že v zadnjem razredu osnovne šole in ob mojem povratku bi bila že na srednji šoli. Vse »teoretične vsebine« o novi specialni pedagoginji in istem nadaljevanju dela sva predelali. Vse je šlo. Seveda pa telesa ne zmorejo lagati.
Julija, takrat že dekle, je brez besed stopila k meni in me objela. V resnici me je objemala z vsem tistim ogromnim trebuhom vred. Objemala in ni spustila. Jokala je. Jaz pa – mlada in naivna – sem držala solze trdno pod kontrolo. Ne vem, kako dolgo sva tako stali. Verjetno vsaj toliko časa, da sva spremenili tudi srčni utrip mojega takrat še nerojenega prvega sina.
Ko je stopila skozi vrata razreda in me pustila v mraku samotnega hodnika, je vsa moja trdna kontrola pobezljala skozi najbližjo električno vtičnico in solze so postale hudournik podivjanega potoka.
Ta dogodek sem večkrat podoživela. Seveda sem bila kot nosečnica bolj čustveno občutljiva. A danes, ko vse to podoživljam, lahko jokam enako močno kot takrat.
Ker mi je Julija podarila največji del sebe – svoj objem. In za to ji bom hvaležna do konca svojega življenja. Pa tudi za vse tisto, kar me je naučila med vrsticami najinih druženj.
Hvala ti!
Moji prvi učenci so se zelo globoko vkopali v moje srce. Morda zato, ker takrat še nisem imela svojih otrok, ali pa so bili preprosto tako zanimivi, da so mi zapolnili srčne celice z nekim praspominom. Kot da sem si takrat postavljala neko strokovno bazo. Kot da bi se kot specialni pedagog s prvim dnem v službi pojavila v smislu tabule rase in začela popisovati dolge in neskončne liste spominov.
Nek učenec, ki je danes že na fakulteti, se mi je zakopal tako globoko, da sem na drugi šoli z njegovim imenom pogosto klicala fanta, ki mu v nobenem telesnem atributu ni bil podoben. Sta pa imela zelo podobno težavo z branjem in pisanjem. Verjetno si je ta drugi mislil, da me daje posebna oblika Alzheimerja za imena, saj pod tem imenom med več kot 500 učenci sploh ni bilo nikogar. Še učitelja na šoli ne.
V posebno sobico sem zaklenila deklico Julijo (ime je izmišljeno). Spoznali sva se v drugem razredu (takrat še osemletke), ko me je njena učiteljica opozorila nanjo zaradi izrazitih težav pri matematiki.
Ona je bila tudi povod za pisanje moje prve strokovne knjige (Ali deklice hitijo drugače), saj me je presenečala dan za dnem. Skupaj sva se učili – jaz njo obvladovanja desetih in tudi dvajsetih prstov (vštevši prste na nogah) ter še mnogih drugih strategij, da bi matematika stekla, ona mene življenja.
Po prvem letu dela z njo, bi lahko z vso gotovostjo dala roko v ogenj, da gre pri Juliji za diskalkulijo. In še sreča, da kamina ni bilo v bližini. Zarečenega kruha se veliko najemo (tudi takšnega iz krušne peči).
Zanimivo je bilo primerjati njeno vedenje med najinimi urami in pripovedovanjem njene mame, kakšen hud odpor ima deklica do strokovnjakov. Na raznih pregledih (za pridobitev odločbe) je bila namreč izredno trmoglava in nesodelovalna. Pri meni ni bila takšna nikoli. Očitno ji je tisti mali prostorček dajal tolikšen občutek varnosti, da se je do popolnosti sprostila.
Govorila je tako izjemno veliko, da sva morali določiti časovno omejitev pogovora pred začetkom dela, sicer nama je za snov zmanjkalo časa. Med delom me je pogosto poklicala mami, malce zardela in hitro nadaljevala z vprašanjem. Med nama se je vzpostavilo tako globoko zaupanje, da sva na dodatnih urah obravnavali različne življenjske teme – od zaščite pri spolnih odnosih, britja nog, do medvrstniškega nasilja, ki se ji je stalno po malem dogajalo.
Najin odnos ni nikoli presegel profesionalnega, saj me je kljub tikanju in občasnih mami nagovorov, zelo spoštovala in upoštevala avtoriteto.
Veliko je bilo prelitih solz. Njenih v kabinetu, mojih doma. S svojo pojavnostjo je kar naprej nastavljala ogledalo družbi in šolskemu sistemu. Bila je živ dokaz za to, da drugačnost ni sprejeta in da je Slovenija daleč od inkluzije – čeprav se je tako takrat kot tudi zdaj na mnogih strokovnih posvetih in konferencah to besedo čislalo v samo nebo. Smo žalostno neinkluzivni.
Sproščena in zaupljiva, predana in radovedna, a vendar mi je ob prvem dotiku rame dala zelo jasno vedeti, da ne dovoli dotikov. Bila sem sebična, priznam. Ob vseh neprilikah, ki jih je doživljala zaradi togosti sistema in ljudi, ki so jo obdajali, sem jo skušala v tolažbo večkrat objeti. Včasih resnično nisem več vedela in znala, kako bi ji še pomagala. Vse strategije, ki sem ji jih podarjala za učenje matematike, slovenščine in angleščine ter vseh drugih predmetov, je vedno skrbno in brez uporov sprejemala.
Zadala sem si nalogo, da sem odgovorna za njeno okolje v šoli, zato sem poskušala njeno stisko podeliti. Včasih sem naletela na globoka srca in modre misli, včasih pa na zelo gluha ušesa. To ni neka daljna zgodovina in tako je še danes, pa čeprav je Julija že odrasla ženska.
Julija dotikov ni prenesla, objem je bil zanjo potencirana oblika neprijetnosti.
Ker so jo zelo motili tudi zvoki iz okolice (čisto drobni, nezaznavni), sem začela svojo raziskovalno pot. Tudi diskalkulija se je izkazala za blažjo (morda nikakršno) od pričakovane, težave pa so se začele kopičiti na drugih področjih. Predvsem na področju pozornosti in nemirnosti.
Ker sem živela v teoretični dogmi, da je motnja ADHD rezervirana za dečke, sem bila dolgo slepa zanjo pri deklicah. A Julija me je učila vsak dan – primorala me je, da sem brskala in iskala. Njena nemirnost ni pomenila, da se je gugala na stolu ali mahala z rokami ali tekala po prostoru ali brcala z nogami. Ona je bila preprosto Chatty Kathy – govorila in govorila bi prek vseh mej. Po drugi strani pa se je brez težav odklopila in preslišala čisto vso razlago v razredu, pa čeprav je navidezno sledila pouku.
Zadnjič sem brala knjigo, ob kateri sem se takoj spomnila na Julijo, in pomislila, da je bilo morda tudi to, kar je opisovala knjiga, del nje.
Pa vendar. V teh 14 letih sem spoznala, da mi medicinski model specialne pedagogike ne ustreza in da mi v resnici nikoli ni. Da ne maram bele halje, vprašalnikov in diagnostičnih lestvic. Da sem bolj antropološki specialni pedagog. Da raje opazujem otroke pri delu in sledim njihovemu razvoju. Da se ne postavljam v vlogo nekoga, ki ve, kaj se bo z njimi zgodilo (ali da se otrok z neko motnjo rodi in prav tako z njo tudi umre), ker sem jim podelila to ali ono »diagnozo«. Morda se staram, morda krnim, morda pa postajam modrejša.
Papir kot papir ne prinese toliko dobrega kot bi lahko ljudje, če bi znali pogledati izven zakoličenih okvirjev, svojih vsakodnevnih ritualov in dogem, ki so zakopane v zakladnicah šolskega sistema.
Seveda to ne pomeni, da ne vem, kaj se z otrokom dogaja. V moji glavi se še vedno zbujajo asociacije na motnje, ki sem jih z leti skušala preko člankov približati staršem in pedagogom. Vse te težave so in vedno več jih je. A naša naloga je, da na otroka gledamo celostno. Ne kot izotop ali izomer, delček, ki ga vidimo le v šolskem prostoru.
On je bitje, ki diha skozi celo telo. In to njegovo telo celo pride v šolo. Včasih na pol mrtvo, drugič pa preveč aktivirano, vzemirjeno. Na njegovo delovanje v šoli vpliva toliko različnih dejavnikov (nekateri med njimi so se vzpostavili že v času, ki ga je prebil v maternici ali ob dojenju), da moramo spoštljivo in z distanco gledati prav na vsako spremembo v vedenju. Ker smo mi tisti, ki smo odrasli. Ki smo nosilci in znanilci znanja, modrosti, srčnosti in razumevanja.
Ko sem delala z Julijo, sem bila še mlada. Včasih tudi naivna. A če dobro pogledam nazaj, danes ne bi ničesar spremenila. Morda bi namesto učnih strategij vpeljala še več pogovorov in meditativnih tehnik. Ker to so tiste strategije preživetja, ki jih bo bolj pogosto potrebovala v tem norem svetu, kot podčrtavanje pomembnih besed v besedilni nalogi. Na sebi ima še vedno dvajset prstov, pa tudi kalkulator, če težji račun ne gre.
Zavedala se je, da bom nekega dne šla, ker bom imela dojenčka. Včasih se mi je zdelo, da prav s strahom v srcu čaka na dan, ko ji bom najavila nosečnost. Seveda se je zgodilo. Spomladi. Do poletnih počitnic sem skrivala pred njo, kaj jo čaka konec oktobra. Nikoli ni nič rekla, a vem, da je vedela. Ni videla, čutila je.
Ko sem se zadnji dan pred nastopom porodniškega dopusta poslavljala od nje, sem se tudi sicer poslavljala od nje. Bila je že v zadnjem razredu osnovne šole in ob mojem povratku bi bila že na srednji šoli. Vse »teoretične vsebine« o novi specialni pedagoginji in istem nadaljevanju dela sva predelali. Vse je šlo. Seveda pa telesa ne zmorejo lagati.
Julija, takrat že dekle, je brez besed stopila k meni in me objela. V resnici me je objemala z vsem tistim ogromnim trebuhom vred. Objemala in ni spustila. Jokala je. Jaz pa – mlada in naivna – sem držala solze trdno pod kontrolo. Ne vem, kako dolgo sva tako stali. Verjetno vsaj toliko časa, da sva spremenili tudi srčni utrip mojega takrat še nerojenega prvega sina.
Ko je stopila skozi vrata razreda in me pustila v mraku samotnega hodnika, je vsa moja trdna kontrola pobezljala skozi najbližjo električno vtičnico in solze so postale hudournik podivjanega potoka.
Ta dogodek sem večkrat podoživela. Seveda sem bila kot nosečnica bolj čustveno občutljiva. A danes, ko vse to podoživljam, lahko jokam enako močno kot takrat.
Ker mi je Julija podarila največji del sebe – svoj objem. In za to ji bom hvaležna do konca svojega življenja. Pa tudi za vse tisto, kar me je naučila med vrsticami najinih druženj.
Hvala ti!
RSS Feed
