Pusta kot otrok nisem pretirano marala. Tudi zdaj ga ne. Si ga pa vzamem kot priložnost za antropološko opazovanje. 

V resnici mi niso všeč tudi kurenti in parkeljni. Skrivanje za maskami sname socialne maske in antropologi pravijo, da ravno s preoblačenjem v maškare pokažemo, kdo v resnici smo ali kdo bi si želeli biti.

Zato tudi ne maram kurentov in parkeljnov. Njihova preobleka je prepogosto izgovor za uživanje pretiranih količin alkohola (kako zelo slovensko) in priložnost za nadvlado nad šibkejšimi – beri ženskami in otroki. Imam več osebnih izkušenj, kako so kurenti z izsiljevanjem rutic od žensk zelo nasilno posegali v njihov osebni prostor in jih po domače rečeno šlatali. Iz ust jim je vedno vela alkoholna sapa. Na eni od šol, kjer sem bila zaposlena, so nas kurenti redno obiskovali in podili otroke po šoli. Da ne bo pomote – nisem proti izročilu in ritualom – sem pa proti izrabljanju določenih vlog v nečastne namene (ali ima kurent legalno pravico do pijančevanja in šlatanja?).

Takrat sem delala z izjemno prijetno deklico, ki je bila zelo previdna z ljudmi. Kurentov se je bala. Že nekaj dni pred njihovim prihodom je trepetala. Zoprni so ji bili. Imela je izreden čut za ljudi – vedno je vedela, kdo hlini prijaznost. In kurentov ni prenesla zaradi nepredvidljivosti in vehementne nasilnosti. 

Neko leto je imela srečo. Prišli so ravno takrat, ko je bila pri meni v kabinetu. Ko je zaslišala ropotanje zvoncev, grobo kričanje moških glasov in galamo, ki je nastajala po hodniku, se je pogreznila vase in prebledela. Res želimo od tradicije, da jo otroci občutijo na tak način? 

Hec je hec, ko se sprevrže v nasilje, se s hecom konča. Tudi tradicija naj spoštuje meje zasebnosti in nedotakljivosti človekovega telesa.

Vprašala sem jo, če ji bo lažje, da zaklenem vrata. Oddahnila si je in dobila nekaj rožnate barve nazaj na lica. Tako sva sedeli in čakali, da napad mine. Vseeno ji je bilo, da morda ne bo dobila malice. Potreba po hrani ni bila na prvem mestu. Kraljevala potreba po varnosti.

Vesela sem, ker se zadnje čase vračajo natečaji za pustne maske, kjer lahko sodelujejo le doma narejene maske. Kajti to zahteva mnogo energije: načrtovanje, izdelovanje, popravljanje, iskanje materialov, sodelovanje, soočanje s težavami, hrepenenje po zmagi … same odlične veščine, ki sodijo k zdravemu razvoju naših mladih.

Te dni so na moja vrata zvonile maškare. Mislim, da malce pogosteje tudi zato, ker šolski otroci vedo kje stanujem. Dajala sem jim jabolka – ekološke topaze. Zame ena boljših, tudi otroci jih imajo radi, ker so prijetnega okusa in niso pretrdi. 
Ne maram, da mojim lastnim otrokom ljudje dajejo sladkarije, zato jih tudi sama ne delim. Moji otroci v šoli od mene dobijo suhe fige in slive, jabolčne krhlje ali pa skupaj lupimo arašide. Če dam bonbon, dam ingverjevega, a le tistim najbolj pogumnim posameznikom, ki kažejo znake zimskih prehladov  (kašelj, smrkelj, boleče žrelo). Sladkarije niso hrana – so skupek veliko barve (pogosto žal umetne), svinjske želatine, prečiščenega sladkorja, hidrogeniranih maščob, aspartama in drugih sladil, rafiniranih ogljikovih hidratov in seveda se seznam še ne konča.

Še isti večer je malce stran od mojega vhoda ležal čudovito dišeč topaz, spremenjen v marmelado, povzročeno z močnim udarcem stopala ob tla. Težko sem razložila svojemu šestletniku, ki je z nasmeškom na ustih maškaram delil jabolka: »Malo zdravja za pusta. Da si boste očistile zobke od sladkarij!«

Kaj bi mu odgovorili?

Povedala sem mu resnico. Da je žalostno, kako zelo smo zašli. Da otroci ne vedo več, kaj je v resnici hrana. Da se lahko čez nekaj let zgodi, da bi ravno to jabolko koga rešilo lakote. Rekla sem mu tudi, da se nekateri otroci tega ne zavedajo, ker jim starši pač niso razložili. Ker verjetno tudi starši ne cenijo hrane. In da naj ne skrbi, da bodo ptički in mravljice zelo veseli zmečkanega jabolka. Da pa vendar to ni opravičilo za dejanje neke anonimne maškare.

Enako se dogaja v šolah in vrtcih. Zelenjava in sadje ostajata. Otroci posegajo po predelani hrani – pice in ledeni čaji – veliko tega prinesejo tudi od doma.

Ena bogatejših Slovenk me je prevzela s svojo modrostjo, ne s svojim premoženjem: »Tiste velike parcele ne bom nikoli prodala. Hranim jo zase in za otroke, če bo morda kdaj prišlo do tega, da si bom morala sama pridelovati hrano.«

Zatiskamo si uči, če verjamemo, da bo za vedno tako – da se mleko pač znajde v tetrapaku v trgovini in da otroci v 5. razredu ne vedo, da so špageti iz pšenice, ki zraste na polju. Da morajo makaroni zrasti!!! Da potrebujejo zemljo, sonce, dež in človeka, ki vse to naredi. Da makaronov ne bo, če bo manjkal samo en od elementov.

Ko sem bila majhna, so mi vedno govorili, da bi v Afriki vse z veseljem pojedli. To reklo ni iz trte zvito in Afrika se nam približuje. Ob še vedno polnih drevesih in poljih so otroci osiromašeni vitaminov in mineralov zaradi prehranjevanja z industrijsko predelano – mrtvo hrano.

Čas je, da začnemo otrokom predajati stare modrosti. Tiste, ki so v zemlji, v luninih menah, v rastlinah in živalih. Da jih poleg računanja in branja naučimo pridelati lastno hrano. Računajo lahko s semeni, Pitagorov izrek lahko uporabijo pri načrtovanju gredic (tudi računanje obsega in ploščine), berejo lahko navodila na vrečkah semen …

Zdaj bo pravi čas. Pust bo pregnal zimo in namesto dolgočasnih delovnih zvezkov lahko uro matematike preživite na vrtu. Poleg hrane boste pridelali tudi zdravje, predvsem pa boste obogateli na področju sodelovalnih in odnosnih veščin.


In večina otrok si bo ravno to uro za vedno zapisala v srce.

Ko sem bila majhna, mi je bilo neznansko zanimivo opazovati, kakšne kletvice stresajo odrasli iz ust. Včasih jih ni bilo toliko kot danes. Bile so bolj redke, ampak tiste toliko bolj sočne, pogosto uvožene od naših južnih bratov. Zabavno jih je bilo ponavljati, čeprav sem jih verjetno uporabljala v napačnem kontekstu. Zabavno je bilo zato, ker sem si na tak način pridobila pozornost odraslih.

Ker so reagirali, si kletvice spet in spet ponavljal, da si lahko nadaljeval z igro. Bolj kot so se zgražali, bolj zabavno se nam je zdelo. Spomnim se, da mi je babica pogosto rekla: »Tako lepa deklica in tako umazan jezik!« Vsakokrat sem v ogledalu preverila barvo svojega jezika. Ker je bila nespremenjena, se mi je zdelo, da kletvice ne škodujejo konkretno na tak način, kot je pripovedovala. Slišala sem tudi, da se mi bo zaradi kletvic posušil jezik. Tudi to sem eksperimentalno preizkušala. Ker je jezik je ostajal enako moker kot poprej in se njegova velikost ni spreminjala, sem sklepala, da tudi ta ljudska modrost ni držala – vsaj pri meni ne ;)

Večino kletvic nisem razumela. Šlo je za neke vrste fenomen Tomindžeri. V spominu so se zadržale verjetno zgolj zaradi reakcije (beri aplavza) odraslih.

Večina strokovnjakov predlaga, da na kletvice ne reagiramo, jih ignoriramo – ravno zaradi fenomena, opisanega zgoraj. Seveda gre za primere družin, kjer v svojem pogovornem besednjaku kletvice nimajo mesta. 

Včasih se mi zdi, da smo ravno mi, otroci socializma, najbolj zavozili. 

Bili smo otroci tistih nekako zlatih časov, ko so praktično vsi imeli službe, stanovanja, enake omare (v zeleni ali oranžni različici), približno enake avte (fičkote ali bolhce), ko smo otroci letali okoli blokov umazani, a zdravi. Z raztrganimi hlačami in rahlo smrkavimi nosovi smo raziskovali, kaj vse se skriva v visoki travi na polju in poskušali kako visoka luža mora biti, da ti voda steče v škornje (ups, zame se ta poskus doma ni dobro končal, občutek vode, ki mi je tekla v škornje, pa čutim še danes).

Zdi se mi, da je ravno naša generacija najbolj odpovedala kot generacija staršev.

Odraščali smo v tako predvidljivem in logičnem okolju, vrednote so bile jasne, prav velikih razlik med nami ni bilo. Morda smo zavidali sošolcu, ki je imel v blokovskem stanovanju pol sobe več ali sosedu, ki se je namesto s fičkom vozil z veliko lado.

Nisem pretirano melanholična, opazujem pa, kaj vse je iz nas naredilo obdobje hudo naprednega kapitalizma in potrošništva. Zdaj Tinčkov oče sploh nima avta, medtem ko se Matejčkov vozi s komadom, ki je vrednejši od stanovanja, v kateri se stiska Tinčkova štiričlanska družina.

Veliko stvari kupimo in lastimo, da pokažemo družbeno moč, status. Antropološko bi temu rekla novodobni potlač. Klasični je namreč pomenil, da si tekmoval v prinašanju daril, ki so bila še boljša od ostalih in si s tem pokazal svoj statusni položaj. Nekateri ameriški Indijanci so darove celo uničevali (zažiganje) pred drugimi, da so lahko pokazali, kako vplivni in mogočni so.

Danes izdelkov ne zažigamo dobesedno pred drugimi (kaj pa vem, morda pa se kje še grejo take prakse), hočemo pa z njimi zažigati. 
In tako pač »zažigamo« svoj denar, ki ga za izdelke porabimo in uničujemo ljudi, ki jih v velikih korporacijah suženjsko izdelujejo za male pare. 

Ravno zadnjič sem brala o primeru ženske torbice, ki se pod hudo znamko Žbljrmljr® prodaja za 4 000 $, medtem ko celotni realni stroški zanjo znašajo 10 $. Ali pa košarkaške hlače za 75 $ z realnim vložkom 2 $. In komu gre razlika? Vietnamec, ki šiva hlače, je verjetno plačan 1 $ dnevno (če sploh) in v tem času sešije vsaj 20 hlač. Tistim, ki jim gre glavni dobiček, z njim res lahko že kaj zažgejo, ker se jim nabere tak višek.

V resnici nisem hotela pisati o ekonomiji, ampak se mi je zdelo vredno, da spoznate potlač in kako ga jaz doživljam dandanes. Pisala bom o otrocih socializma, ki smo postali starši kapitalizma. Kako smo v tem preobratu sistema izgubili precej common sensa ali če hočete čisto po naše osnovne zdrave kmečke logike. Ker nam je um zameglilo na tisoče izdelkov, ki jih trgovine ponujajo, mi pa jih kopičimo in se z njimi dokazujemo.

Vreme te zadnje tedne ni najbolj prijetno. Niti ni zima, niti ni jesen. Veliko je blata, malo je snega. Skratka idealno vreme za sprehod z otroki – povsod luže in blatne kopeli. Kamorkoli stopi, karkoli prime, bo umazan. V šolah in vrtcih (upam, da povsod po Sloveniji) je pedagogom še ostalo toliko kmečke logike, da otroke vozijo ven na zrak. Da se otroci sprehodijo, naskačejo in predihajo. To zadnje je še najbolj pomembno v teh čudovitih pogojih za razvoj na milijone neugodnih bakterij, virusov in mikrobov, ki krožijo po zaprtih prostorih.

Hodim mimo šolskih in vrtčevskih garderob. Zunaj pada dež, pod roza plaščkom pa so postavljene čudovite "Disikval" balerinke z bleščicami. Zunaj vse pobeli sneg in otroci pridejo v vrtec v "Brenetton" kavbojkah in "Nice" supergicah. Stvar pripelje celo tako daleč, da se nekaj staršev pritoži učiteljici podaljšanega bivanja, naj po kosilu njihovih otrok ne vozi na igrišče, ker je preveč blatno, ali pa naj otrok sedi na klopi, ki je postavljena na »varnem« asfaltiranem podstavku.

Kam smo zašli? Je potreba naših otrok, da so lepi in šik? Ali je to želja njihovih staršev? Kaj ni potreba zdravega otroka da skače v naravi in si da duška znotraj vzgojno-izobraževalnega procesa, ko mu je to legitimno dovoljeno? Je za preživetje pomembno, da gre otrok vsak dan ves polikan in dišeč v vrtec in šolo – z navodilom izžete mame, ki je ves večer likala – "Pazi, da se ne umažeš!" 
Je to njegova potreba? Biti sterilno čist?

Blato se na suhem in toplem strdi. Preverjeno (ne govorim iz teorije, ampak zelo žive vsakodnevne prakse dvo in šestletnika)! Ko se strdi, se čevlje/škornje močno stolče (kar lahko naredi že 2-letni otrok sam), večina »nadležnega« blata odpade in čevlji so tako pripravljeni za nov dan, ko bo spet super igra na igrišču. Prav tako se posuši na kolenih kavbojk – če se dobro na suho pomenca, čudežno izgine in kavbojke so uporabne vsaj še za en dan, če ne še za kak dan več.

Drage mame, dajte si odvezo. Čistoča ni bistvo sreče, sploh pa ne zdravja, na kar opozarjajo že pediatri. Podarite raje večer možu, knjigi, prijateljici, sebi …, pralnemu stroju in likalniku pa namenite nekaj dni dopusta. Prihranite na elektriki in pralnih sredstvih (ki so prenapolnjeni z motečimi umetnimi dišavami). 


Obogatite na odnosnem očiščenju.

Spomnite se svojih strganih hlač, smrkljev, ki ste jih brisali v rokave in vsega blata, ki ste ga pojedli. In tistega razvlečenega puloverja ali dveh, ki ste ga nosili po cel teden v srednji šoli in se enačili s sexy plesalko iz filma Flashdance.

Za literarno podporo mojemu pisanju pa vsekakor v branje predlagam še Svetlaninega Smetiščnega muca.

PS: Ne vem, če sem že kje na tej spletni strani zapisala: vsa imena v člankih in blogu ter vseh mojih knjigah so naključno izmišljena in nimajo nobene povezave z realnimi osebami.