"Čeprou smo tok različni, spet usi smo isti.
Usi smo ljudje in usi mamo ime,
usi mamo srce in ljubezen tle nekje." (Saša Petrović - Challe Sale, Gut vajb)
Prišla je domov iz šole. Nemirno je gledala na uro in čakala. Mama je zamujala že dve minuti. Ko je končno zaškrtalo v ključavnici je planila proti predsobi.
Mama je utrujena sezuvala čevlje in pazila, da kapljice z dežnika niso pomočile vsega prostora. Brez pozdrava je planila nanjo: »List bom nesla. V šolo bom nesla list.«
Zbegan mamin pogled je nakazoval na iskanje dodatnih informacij. Poznala jo je do zadnje celice. Specifičnost njene komunikacije, nerazumevanje prenesenih pomenov in prehitrih zaključkov.
»List?!« jo je vprašala.
»Sošolcu bom nesla list, da bo lahko pisal. Danes ni imel zvezka. Doma so revni, pa mu bom dala list.«
»Potem bi bilo bolje, da mu neseš zvezek. Saj jih imaš dovolj. Nesi mu zvezek.«
Brezizrazni obraz je oblil bežen nasmešek in že je odkorakala.
Pogladila je zvezek, preverila, da je zagotovo nov, brez uhljev in s pravim vonjem po novem. Če je brala knjige, je brala samo takšne, ki so dišale po novem. Ni prenesla takšnih, ki so jih že listali drugi in v njih pustili vonje svojih domov.
Drugi dan se je prizor ponovil. Mamo je čakala na klopi v predsobi. Ubijalo jo je, ker je zamujala že cele tri minute. Ko je le vstopila v stanovanje, jo je napadla: »Kaj je to virus?«
Mama je bila navajena dnevnih ritualov v predsobi: »Od kje pa ti zdaj to?!«
»Rekel je, da od mene ne bo vzel zvezka, ker imam virus. Da se noče nalesti tudi on.«
Zgodba je le eden od mozaikov vsakdanjika, ki ga doživlja učenka z Aspergerjevim sindromom.
Posamezniki, ki ji pripisujejo virus, so v resnici sami nosilci virusa GDPR (Grda Dejanja Puščajo Rane).
Usi smo ljudje in usi mamo ime,
usi mamo srce in ljubezen tle nekje." (Saša Petrović - Challe Sale, Gut vajb)
Prišla je domov iz šole. Nemirno je gledala na uro in čakala. Mama je zamujala že dve minuti. Ko je končno zaškrtalo v ključavnici je planila proti predsobi.
Mama je utrujena sezuvala čevlje in pazila, da kapljice z dežnika niso pomočile vsega prostora. Brez pozdrava je planila nanjo: »List bom nesla. V šolo bom nesla list.«
Zbegan mamin pogled je nakazoval na iskanje dodatnih informacij. Poznala jo je do zadnje celice. Specifičnost njene komunikacije, nerazumevanje prenesenih pomenov in prehitrih zaključkov.
»List?!« jo je vprašala.
»Sošolcu bom nesla list, da bo lahko pisal. Danes ni imel zvezka. Doma so revni, pa mu bom dala list.«
»Potem bi bilo bolje, da mu neseš zvezek. Saj jih imaš dovolj. Nesi mu zvezek.«
Brezizrazni obraz je oblil bežen nasmešek in že je odkorakala.
Pogladila je zvezek, preverila, da je zagotovo nov, brez uhljev in s pravim vonjem po novem. Če je brala knjige, je brala samo takšne, ki so dišale po novem. Ni prenesla takšnih, ki so jih že listali drugi in v njih pustili vonje svojih domov.
Drugi dan se je prizor ponovil. Mamo je čakala na klopi v predsobi. Ubijalo jo je, ker je zamujala že cele tri minute. Ko je le vstopila v stanovanje, jo je napadla: »Kaj je to virus?«
Mama je bila navajena dnevnih ritualov v predsobi: »Od kje pa ti zdaj to?!«
»Rekel je, da od mene ne bo vzel zvezka, ker imam virus. Da se noče nalesti tudi on.«
Zgodba je le eden od mozaikov vsakdanjika, ki ga doživlja učenka z Aspergerjevim sindromom.
Posamezniki, ki ji pripisujejo virus, so v resnici sami nosilci virusa GDPR (Grda Dejanja Puščajo Rane).
RSS Feed
