Predstavljajte si mamo, ki ni zaman sumila, da ima njena petošolka disleksijo. Naštudirala je že vse – mama namreč. Tuhtala je tudi, kako bi pisavo za osebe z disleksijo prenesla na elektronski bralnik (Kindle). Njen pravi strah pa je bil samo eden: »Ali bo to za celo življenje?«

Če je to za celo življenje, potem je tudi še kaj drugega za celo življenje. Nekaj tistega, kar morda sedaj še ne vidimo. Neka prednost. Ker disleksija v končni fazi sploh ni samo slaba. 

Slaba je zgolj v kulturnem okolju v katerem smo prisiljeni funkcionirati sodobni človečnjaki. Na osamljenem grškem otoku zeliščar nima disleksije. Poseduje zgolj modrosti o rastlinah, zna jih poiskati glede na položaj sonca in lune, jih nabrati ob pravi uri in odtrgati izbrane dele rastline. Zna jih posušiti in shraniti. Z njimi obogatiti svojo prehrano, zdravje in čutnice celega telesa, da zapojejo v harmoniji. Bere ne veliko. Ker živi daleč od ponorelega sveta in se pogovarja z rojaki z otoka, ki vsakodnevno debatirajo pod žlahtno staro oljko. Včasih še celo kateri od njih pripoveduje o zgodbah, ki jih je prebral doma v knjigah. S svojim bogatim znanjem živi srečno in zadovoljstva polno življenje. Njegova prednost je njegova intuicija, čut za naravo in ljudi.

Verjetno bo za celo življenje. Ker disleksija sploh ni motnja, če sprejmete, da ste tudi vi vreča motenj. Vsi smo take vreče - odvisno je samo kaj nosimo v njih in v katerem času ter prostoru se nahajamo. Če otrokom (z očitnimi motnjami branja) ne dovolimo učenja in branja s poslušanjem, smo še najbolj moteni sami. Tudi poslušanje je kanal, ki sodeluje pri oblikovanju in bogatenju posameznika.

»Nihče me ne razume. Vsi mislijo, da jo razvajam. Pa ni res. Že nekaj časa čutim, da je s tem branjem nekaj strašno narobe. In prav vsi drugi jo silijo brati, ker verjamejo, da jo bodo natrenirali. Tudi mož jezno vztraja, čeprav tudi sam še vedno bere zatikajoče. Hči pa noče več hoditi k babici in dedku, ker jo silita brati na neustrezen način.«

In kaj mi petošolka zaupa? Da jo frustrira, ker bi rada prebrala Gospodarja prstanov. Se vam zdi, da beži od znanja? Mislite, da ne bi zbrano sedela in poslušala knjige preko slušalk? Kaj bi izgubila? 

Ona prav ničesar. Bila bogatejša za zgodbo, ki je sama trenutno nikakor ne more prebrati. 

Kaj pa tisti, ki ji ne dovolijo brati s poslušanjem? Kaj bi izgubili? Svoje prepričanje? Princip? 

In veste, kaj najraje bere? Stripe. Neskončno rada bere stripe. Ker je dober občutek. Vsaka poved varno v svojem okvirčku. Lepo ločena od drugih in polepšana s sliko. Bereš hitro in vse razumeš. Uspešen si in napreduješ.

Glede branja je mama ne razvaja. Mama jo čuti. S celim telesom zaznava njeno nemoč in bolečino. Ker je bila nekoč del nje in je pila iz njenega telesa. Seveda je tista prava simbioza pretrgana, a mama ve. 

Skoraj vedno vedo. 

Večinoma tuhtajo za stenami svojega doma in iščejo domače načine »prve pomoči«. Bojijo se, da je za vedno. Zato oklevajo z obiski pri strokovnjakih. Ker si želijo, da so narobe čutile. Da bo čas zacelil rane in bo otrok nekega dne odprl oči ter ob jutranjem lulanju z vodo v kanalizacijo poplaknil tudi tisto, kar naj bi bilo za vedno.

Ne čakajte. Vsaj ne predolgo.

Ali ni neverjetno, kako smo lahko pri nekaterih stvareh potrpežljivi, spet pri drugih pa bi radi, da se zgodijo takoj.

Se spomnite svojega dojenčka? Kako ponosni ste bili nanj? Na vsak mini premik v razvoju, ki ga je dosegel? Kako ste se šopirili, ko je prvič pasel kravice. Ali pa, ko se mu je uspelo prvič prevaliti s trebuha na hrbet? Kaj šele obratno – takrat je bil že pravi olimpijski šampion. Spomnite se aplavzov in vzklikov ob prvih korakih, ki jih je pogumno prehodil iz vašega v očkov objem. Se res dobro spomnite? Prvih voženj s kolesom (brez pomožnih koles), ko ste bili pripravljeni za njim tekati (kot bedaki), da ne bi padel, se poškodoval ali samo udaril? In se seveda naučil.

Kaj se kasneje zgodi z našim starševskim zanosom? Z našim upanjem? Z našo strpnostjo? Večji kot je otrok manj ploskamo in hitreje pričakujemo cilj.  

Ali vsi kakiji dozorijo istočasno? Zgolj zato, ker so vsi pripadniki kakijev?

Večji kot je otrok, manj pohval in vzpodbud mu naklonimo in hitreje ga kritiziramo. Ali kaki frcnemo v pričakovanju, da bo hitreje zorel? Bi dober sadjar za drevesa skrbel le v času cvetenja, ko pa bi se oblikovali plodovi, bi nanje pozabil?

Kaj nas sili v to, da všolanje v naših glavah postavi mejo, ko mora otrok brez pardona kar vse znati? Ko mora njegov način osvajanja in dokazovanja znanja biti enak vsem drugim. Ko mora znati računati in pisati na prav tak način kot drugi – pod točno takim kotom, v isti smeri, z isto strategijo.

Pred kratkim se je pri meni oglasila zaskrbljena mama. S solzami v očeh je priznala, da jo skrbi, da ima hči (3.r) disleksijo, ker slabo bere. Po nekaj razumevajočih besedah in datumu za skupno srečanje, je šla domov z že očitno bolj sproščenim telesom. Da, delamo tudi to. In predvsem to (če se le da) – krepimo starše, ker oni potem doma krepijo svoje otroke.

Čez nekaj časa sta se oglasili skupaj. Obe zelo prijetni, mili dušici. Prostor vedno napolni energija gostujočih. Obe malce negotovi in neprepričani.

Deklici sem po krajšem pogovoru ponudila besedilo z velikimi tiskanimi črkami. Brala je previdno, počasi, a natančno in vezano. Enako se je zgodilo pri besedilu z malimi tiskanimi črkami, le da je bila še malce počasnejša. Ni maličila besed, ni dodajala glasov ali obračala zlogov. Bila je zgolj počasnejša, pa tudi to ne katastrofično (lahko mi verjamete, da sem v teh letih slišala že vse možne oblike branja, tudi tiste, ki so spominjali na hebrejščino). 

Naročila sem jima, da naj deklica vsak dan 10 minut glasno bere (odrasli pa jo seveda posluša) slikanice z velikimi tiskanimi črkami. Mamica je priznala, da sta v zadnjem času res zanemarili glasno branje (to ni nič nenavadnega – veliko staršev ne posluša svojih otrok pri glasnem branju). Zdrznila pa se je ob besedi VELIKE TISKANKE. Kako naj bere take črke, če pa mora že male? 

Z odgovorom sem presenetila celo samo sebe: Kaj bi ponudili svojemu otroku, ki bi se utapljal? Bi vztrajali, da mora že znati plavati, ker je v 3. razredu? Enako je z branjem – vaša deklica se bo utopila, če ji boste okoli vratu obesili uteži in sneli rokavčke. Trenutno še nekaj časa potrebuje rokavčke. 

Da splava v mirnih vodah. Da dobi zanos, veselje in samozaupanje. Da ugotovi, kako zelo je branje lahko prijetno opravilo. Ker branje je veščina, enako kot druge, ki jih pridobimo z vajo in zrelostjo. 

Rokavčke bo snela sama, ko se bo počutila varno in samozavestno. Ker še nihče ni uporabljal rokavčkov, če jih ni več potreboval.

Popolnoma logično nam je, da eni otroci shodijo pri 10., drugi pa pri 18. mesecih. Oboje enako spodbujamo in ploskamo. Pri učenju branja pa pozabimo, da vsi kakiji ne dozorijo naenkrat. Ker si polnimo glave in srca s strahovi, da je otrok že v 3. razredu in tam so zapovedane male tiskanke. In smo hudi na njih, ker še ne zmorejo.

Se spomnite, kaj so nam obljubljali ob uvedbi devetletke? Da se bo imel otrok čas opismenjevati tri leta. Ni res, še kako ni res! Ker ravno devetletka sili mnoge kakije, da dozorijo avgusta. Ali da morajo neplavalci v globini preživeti brez rokavčkov.

Prav zanimivo je, kako se moda spreminja tudi v vzgoji in izobraževanju. 

V zadnjih letih iz ust pedagoških delavcev in staršev vse bolj pogosto poslušam zaskrbljenost, kritike, zgražanja, nemoč nad vedno večjim deležem "hiperaktivnih" otrok. Na to temo sem tudi največkrat povabljena kot predavateljica. 

Izraz "hiperaktiven otrok" je postal nekakšna poljudna diagnoza pod katero se večinoma napačno obravnava (žal tudi v revijah, časopisih in na spletu) otroke z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (angl. ADHD), o kateri sem se že razpisala kar v treh svojih knjigah. Tiste, ki še ne poznate kompleksnosti motnje in vseh treh podvrst ADHD, vabim k branju Adrenalinske deklice, hitri dečki (od strani 23 dalje).

Poljudna in napačno uporabljena oznaka "hiperaktiven otrok" je nalepka, ki pa praktično ne pove ničesar o zaresnem otrokovem funkcioniranju in morebitnih težavah. Je samo NALEPKA, stigma, ki ima avtomatično negativen predznak. Ni odrivna deska za iskanje rešitev, ampak težka skala, ki jo obesimo otroku okoli vratu in ga pahnemo s krova v razburkano morje.

Mali otrok za svoje vedenje ni nikoli kriv/odgovoren sam (kar seveda za mladostike ne velja več). Odgovorni so predvsem njegovi starši, ki so tudi ključne osebe na poti njegove sreče in uspešnosti v odraslosti.

Večkrat dobim vprašanje, če se "hiperaktivnost" povečuje. 

Seveda se. 

In ne samo na področju delovanja in razvoja otrok. Hiperaktivno postaja vse, kar nas obdaja. Hiperaktivni postajajo vsi, ki se pustijo ujeti v potrošniške vabe in so odvisni od premnogih e-napravic.
Hiperaktivnost se kaže pri kupcih, ki se ne zadovoljijo s ponudbo na mestni tržnici, ki trenutno ponuja lokalni krompir, zelje, ohrovt ter jabolka, ampak si sredi zime omislijo paradižnik, malancane in papriko. Hiperaktivni postanejo že zato, ker so na tak način vzgojene tudi omenjene vrtnine, ki morajo pozimi rasti v hiperaktivnih pogojih. Hiperaktivne so mesnine, ki so predelane iz zaklanih živali, napolnjenih z rastnimi hormoni in antibiotiki, ki so polne strahu, bolečine in adrenalina. Prav taka so jajca kokoši, rejenih v miniaturnih kletkah in mleko prej omenjenih krav. Hiperaktivnost je v vsaki konzervirani hrani, ki lahko čaka na uporabnika praktično 5 let ali več. Hiperaktivnost je v sladkarijah, ki jih naša mladina veselo uživa namesto zajtrka, malice, kosila in večerje. Sladkor je tudi v paštetah in predpripravljenih jedeh, za katere si niti misliti ne moremo, da ima tam sploh kaj iskati. 

Kako naj otroci ne bodo "hiperaktivni", če uživajo zgolj hiperaktiven zrak, hrano, vzdušje in odnose?!

Kako naj se umirijo otroci, ki jih nikoli nihče ni učil pravil socialno sprejemljivega vedenja, hrepenenja in čakanja? So lahko otroci, ki jim starši pustijo segati v besedo in lastne denarnice (branje spletne pošte ....) "nehiperaktivni"? Lahko razumejo, da vse avtoritete ne dovolijo vpadanja v besedo, da zahtevajo od njih čakanje in vljudnost? Brez da bi se zato uporniško metali po tleh in učiteljici (vzgojiteljici) zabičali, da je ne marajo več?

Ne, ni vedno več motnje ADHD (tiste prave, stare motnje, ki jo opisuje H. Hoffmann iz davnega leta 1844). Vedno več je staršev, ki svoje vzgoje ne izvajajo dosledno in puščajo, da njihovi otroci odraščajo v male komandante. Vedno več je staršev, ki podpirajo, da je kosilo odraščajočega mladostnika vedno in samo mrtva konzervirana, zmrznjena in predelana hrana.

Hiperaktivni smo. Mi, ODRASLI. Ker smo pozabili, kaj je prav. Ker se ne spomnimo več, kako je sedeti v tišini in poslušati lastno dihanje. Ker raje gledamo v ekrane, kot v enkratne obraze svojih otrok. Ker zapravljamo denar za dobrine, ki jih otroci ne potrebujejo (pač pa si jih želijo) in varčujemo pri naložbah, ki jih dajemo predvsem vase (hrana) in nase (kozmetika). In "hiperaktivni otroci" so zgolj ogledalo, ki se nam dogaja.

Še nekaj malo branja o "hiperaktivnosti" pa v odgovoru na Ringaraja strokovnjaki.