Današnji mail posvečam mali prijateljici Vesni, ki sem ji pred nekaj leti posvetila svojo knjigo. Del njene resnične zgodbe si lahko preberete na začetku te knjige.

Danes Vesna obiskuje že prvi razred. V tem času se je naučila že smučati, plavati, rolati, kolesariti ... Ko si bo ogledala ta posnetek, verjamem, da ji bo obraz napolnila sreča, srce pa bo polno upanja. Tehnika napreduje hitro in do takrat, ko bo velika, bo tudi to bionično čudo, s katerim se da plesati in plezati po stenah, še veliko bolj izpopolnjeno.

Vsaka težava nam prinese tudi prednosti.

Gluhi lahko izklopi slušni aparat in uživa v popolni tišini (uh, kako jo včasih pogrešam, čeprav je čebljanje našega najmlajšega tako zelo simpatično in so vprašanja ta velikega tako zelo unikatna). Hugh na posnetku pove celo, da si je noge lahko po želji skrajšal ali podaljšal, glede na trenutno počutje. To prednost imamo samo ženske, če si upamo naokrog hoditi v visokih "štiklih" (in če to sploh želimo privoščiti svoji ubogi hrbtenici).

Všeč mi je bila Hughova misel, da ljudje nikoli ne morejo biti pokvarjeni. Da so takšni le predmeti in aparati. Strinjam se. Tudi s tem, da svojih omejitev ni vedno dobro čisto sprejeti. Seveda do mere, da z njimi lahko složno živimo, a ohranjamo energijo za raziskovanje in upanje na boljše.

Draga Vesna, nekoč boš lahko plesala vsaj tako dobro, kot sem sama v svoji mladosti. Do takrat pa ti prihranim svoje najljubše plesne čevlje, ki jih še vedno hranim v kleti. Zlati so, podobni tistim od Zlatolaske (alias Pepelke) iz najine zgodbe.

Veselite se vsi - tisti, ki lahko že danes plešete. Ker boste lahko kmalu soplesalci tistim, ki danes nimajo nog.

Čudovito pomlad vam želim!

Ste zagovorniki učenja na pamet ali vam je bližje, da znajo otroci znanje poiskati, uporabiti in biti pri stvari?

Ste pri svojem delu strastni? Verjamete v svoj poklic? Ga opravljate z veseljem?

Koliko od tistega, kar ste se v šolah morali naučiti na pamet, danes še znate in uporabljate? Poštevanko, računanje do 20, abecedo ... to verjamem, da vam še danes pride prav. Kaj pa vse preostalo?

Nekaj odgovorov vam ponuja belgijski strokovnjak Jef Staes.

Uspešen teden!

Ste vedeli, da je ravno danes svetovni dan Downovega sindroma? Ste mislili, da je datum 21. 3. izbran po naključju? Nikakor! Datum simbolično nakazuje na kromosomsko posebnost, saj je za ta sindrom značilen dodaten (tretji) kromosom na 21. paru kromosomov človeške celice. Eni pravijo, da povzroči veliko težav in nepravilnosti, drugi pa pravijo, da veliko veselja, dobrosrčnosti in iskrenosti.

Ravno včeraj sem zvečer gledala oddajo Prava ideja na SLO 1, kjer je voditeljica za osebe s tovrstnim sindromom uporabila poimenovanje "mongoloidi". Rada bi vas seznanila, da se to poimenovanje že dolgo več ne uporablja. Ime se je pojavilo zaradi pozicije oči teh oseb, ki delujejo bolj azijsko.

Nekaj časa nazaj sem o tem sindromu sama napisala članek, odgovorila sem tudi zaskrbljeni babici. Zanimiv pa je tudi intervju z mamo odraslega sina z DS.
Za tiste, ki ste še bolj vedoželjni, mednarodna stran DS in simpatičen video "Will you let us in?".
Za tiste, ki radi gledate filme, priporočam Yo, tambien. Če radi berete, pa Hči varuha spominov (posnet je tudi film).
In ne pozabimo, vsi smo ljudje, kromosomi gor ali dol! Odprite vrata in odprite srca!

Pošiljam vam posnetek predavanja ge. Ane Nuše Kern, ravnateljice OŠ Preserje pri Radomlje.

Dolg je skoraj uro in pol, a verjamem, da boste tisti, ki verjamete v to, da moramo s spremembami najprej začeti pri sebi (kadar želimo spremeniti situacije) vztrajali do konca.

Zanimiv bo tudi tistim, ki pri našem šolskem sistemu marsikaj pogrešate in boste v gospe Kern našli somišljenico.

Lep pozdrav

V letošnji prvi številki revije Vzgoja in izobraževanje je bil objavljen moj članek z naslovom "Kako naj riba spleza na drevo?" V njem boste nekaj več izvedeli o mojih knjigah, ki jih večina že poznate.

Tiste, ki ste katero že prebrali, vabim, da se mi oglasite s komentarjem ali kritiko.
Lep pozdrav

Vabim vas, da se mi v četrtek, 20. marca 2014, pridružite na predavanju, ki ga bom imela v Ljubljani v organizaciji podjetja Supra.

Lep pozdrav

Vsem se opravičujem za napako pri prejšnjem mailu, kjer sem pripela samo In memoriam dr. Bogdanu Žoržu.

Hvala vsem, ki ste me na to danes tako ažurno opozarjali.

Članek, o katerem sem govorila, se nahaja tukaj.

Pozdravljeni.

Bogdan Žorž je bil človek, ki ga verjetno večina od vas pozna. Veliko vas je poslušalo njegova predavanja ali pa ste brali njegove knjige.

Mene je navdušil pred mnogimi leti, ko sem na toplih skalah majskega morja prebirala njegovo knjigo o razvajenosti. Nisem bila še poročena, nisem imela otrok. Bila sem sveže pečena specialna pedagoginja. To pomeni, da sem imela tudi pri delu z otroki le nekaj malega izkušenj. A kako zelo všeč mi je postal, ko sem brala vse tiste misli in načela, ki jih je opisoval. Ko si je upal reči bobu bob in kar direktno v naslov zapisati besedo RAZVAJENOST.

Kadarkoli sem le imela priložnost, sem se udeležila njegovih predavanj in ga poslušala z velikimi ušesi. Srkala sem njegova znanja in izkušnje, uživala ob njegovih nasvetih za discipliniranje otrok, a obenem čutila božanje njegove mehke človeške topline.

Bogdan je v članku, ki vam ga danes pošiljam, zapisal, da se moramo veseliti vsega. Ko sem danes izvedela, da ga ni več med nami, na tem našem zemeljskem svetu, sem postala žalostna.
A vendar bom ubogala njegov nasvet. Vesela sem, ker je naredil toliko dobrega za otroke tega sveta. Vesela, ker je odprl oči toliko staršem. Vesela in hvaležna, ker naju je usoda združila avgusta 2013 v oddaji Polnočni klub. Kjer nisem bila samo njegova poslušalka, ampak celo kolegica, kot me je sam poimenoval. Hvala Bogdan, za vsa znanja in dobro energijo, ki ste jo delili med nas. Srečno na poti, kamor potujete.

Tudi vam, dragi bralci, želim, da si zadnji odstavek njegovega članka preberete večkrat ali ga celo nalepite na vidno mesto.

Zaslužimo si biti veseli.

Starši pri svoji vzgoji vsakodnevno delamo napake. Ene od teh so banalne, druge močno vplivajo na življenja naših otrok. Trudimo se in trudimo, a ne dosežemo napredka ali spremembe. Že modri Einstein je rekel, da "Lotevati se neke stvari na vedno enak način in obenem pričakovati vsakič drugačne rezultate je najzanesljivejši znak norosti."

Vedno je čas za spremembe, a zgodijo se le, če si dovolj močno želimo in začnemo aktivno delati na njih.

Ker mi je bila ta objava všeč, jo delim z vami. Moje šipe doma so umazane od rokic petletnika in enoletnika, ki pri mahanju v pozdrav še spotoma na njih kaj umetniškega narišeta. Do sedaj se nisem pretirano žrla zaradi tega. Po prebiranju tega članka pa cenim tudi vse raztresene igračke, ki jih najdem enkrat v čevlju, drugič v torbici in tretjič v košari za umazano perilo.

Uživajte v druženju s svojimi otroki. Bodite strogi in dosledni ter imejte jih radi!

Lep pozdrav