Je že tako, da človeška bližina še vedno največ velja.

Nekaj let nazaj sem delala s prvošolcem, ki je bil razpršen kot snežni metež v viharju. Vse v mojem kabinetu je bilo strašno zanimivo. A to ne le prvi teden – temveč celo prvo leto. Enostavno ni zdržal na stolu (niti na žogi). Kar naprej bi ogledoval moje police in premikal predmete na njih, čeprav je tam le veliko nepotrošniškega recikliranega materiala in preprostih domačih didaktičnih materialov.

Seveda sva veliko časa namenjala gibanju, menjavanju dejavnosti in tudi odkrivanju tistih zanimivih pripomočkov. A v novembru je bilo treba začeti počasi odkrivati, da mora biti naloga, ki jo sošolci rešujejo v razredu, tudi z njegove strani izpolnjena. To je večkrat pomenilo, da bo treba sedeti za mizo in usmeriti misli ter energijo. 

Strašno – ni in ni šlo. In kaj zdaj? Kmečka logika narekuje samo eno: bodi izviren in permakulturen – uporabi najmanj energije s sredstvi, ki jih imaš na voljo. Torej? Mali simpatični deček je pristal v mojem naročju. Tako je bil doseg njegovih prstkov omejen z mojimi rokami, ki po novem niso mogli jadrati po celi mizi. Pol njegovega telesa pa je bilo pritrjenega na odločen in umirjen hrast (saj ne, da se je vedno izšlo, a vloženega je bilo veliko truda).

Ko sem začela opažati spremembe v njegovi pozornosti in učinkovitosti, sem jih najprej kot strokovnjak začela pripisovati omejitvi prostora. Kot permakulturna vrtnarka pa danes razumem, da je delovala preprosta kmečka logika – da je energija telesa močnejša od strokovnjaških parabol. 

Fantiček je po pol leta brez težav presedlal na žogo (in tudi stol) in se samoiniciativno vračal v moje naročje, ko mu je upadla pozornost. Danes to razumem kot polnjenje baterij. Tudi svojih – saj se še spomnite tistega Newtonovega zakona, ki pravi, da če prvo telo deluje na drugega z neko silo, deluje drugo telo nazaj na prvega s takisto silo. Torej nihče ni na izgubi.

Vsi otroci ne marajo dotikov. Preverite, ne silite. Nekateri jih obožujejo, drugi jih sčasoma sprejmejo, tretji nikoli. 

Na začetku svojega službovanja sem delala z deklico, ki je bila izjemno navezana name. Celo tako zelo, da me je večkrat klicala mami (kar se v takem odnosu večkrat dogaja, tudi s strani dečkov). A kljub zaupanju in navezanosti je tudi zgolj dotik ramen sprejela s cmokom v grlu. Zato sem to navado opustila. Najine baterije sem se trudila polniti drugače – dajala sem ji več časa in prostora za pogovor. 

Lahko si mislite, kakšno presenečenje mi je pripravila, ko je zadnji dan pred mojim odhodom na porodniški dopust samoiniciativno vstopila v moj objem in me držala tako močno in dolgo, da sem imela občutek, da se bo zlila z mojim telesom in dojenčkom v njem. 

Še danes razmišljam, kako je to zmogla. Mi je vrnila za vsa tista leta nazaj? Se je zahvalila? Je sprejela moj jezik in se potrudila komunicirati v njem – zgolj zaradi mene? Je potrebovala objem ona ali jaz sama? Priznam, da sem jokala. Ne tam pred njo, saj sem se bala, da bi narobe razumela. Po poti domov v avtu, ko so moji možgani resnično dojeli, kako velik korak je zmogla ta deklica.

Z objemom vstopimo v osebni prostor. Z objemom predamo del sebe in sprejmemo del drugega. Brezpogojno. Použijemo energijo tistega bitja na drugi strani. Če se objemu predamo, lahko začutimo njegove strahove, bolečino in nemir. Povemo, da smo tukaj in zdaj samo zanj. Da je ta trenutek samo zanj. Da je nekomu pomemben. Da ga nekdo čuti.

Poskusite objeti tistega, ki ga ne marate ali celo prezirate – težko, kajne. Mislim, da nam Slovencem objemi ne gredo zlahka od rok in da se jih moramo učiti. Smešni in trapasti se nam zdijo, ko opazujemo naše južne brate pri tem tako spontanem prijateljskem početju. Verjetno s svoje dunajske zapetosti še pokomentiramo, da so primitivni in se sami raje rokujemo. Ker rokovanje ostaja na varni razdalji. Ker sta med nami dve skoraj polmetrski ograji.

Mladi mož, s katerim sva prebila že mnogo zabavnih, pestrih in napetih šolskih trenutkov, pogosto potrebuje objem. V šoli doživlja toliko stisk, da potrebuje stisk srca. Ko sem se po enem letu vrnila s porodniške, je zrastel v visokega mladeniča. V svojih mislih sem odpisala, da bi ga še kdaj objela. Pa je en dan sam nakazal, da mu ta navada še vedno veliko pomeni. Sicer je v objem vstopil kot mlad mož, a njegovo srce je bilo še vedno srce tistega fantka, ki sem ga v tretjem razredu nekako uspela zbezati izpod mize, kamor se je zaprl v svojo školjko. V srcu je bil še vedno deček, ki želi slišati, v čem je dober in da ga spoštujem, čeprav je za njim viharen teden z negativnimi ocenami.

V življenju ni negativnih ocen. So samo preizkusi. Nekatere preskočimo, pri drugih pademo, pri nekaterih se le malce prepotimo. Če pademo, je pomembno, da vstanemo in živimo naprej. Tako, da bomo naslednjič skočili višje in lažje.

V teh dneh ste se in se še boste rokovali z mnogimi ljudmi. Kadar zmorete, podarite raje objem.

Zahvaljujem se vam vsem, ki ste me spremljali v letu 2014.

Za leto 2015 vam podarjam misel R. W. Emersona: 
»Naredite največ iz sebe, kajti to je vse, kar imate.« 
No, sama osebno bi še dodala … iz sebe IN SVOJIH OTROK.

P.S.: Zelo rada berem knjige. Letos sem uspela prebrati nekaj čudovitih primerkov, najbolj pa so mi ostale v spominu naslednje tri:

M. Fukuoka: Revolucija ene slamice
W. M. Tuttle: Hrana za mir
M. Černič: Ideološki konstrukti o cepljenju

V mojem otroštvu je največja darila prinašal Dedek Mraz. Prijazni Miklavž se je oglasil le mimogrede in odvrgel kakšen par rokavic, nogavic in čokolado. Danes je v potrošniškem svetu izjemno popularen Božiček. Je neka izumetničena podoba brez pomembnejše tradicionalne ali kulturne vrednosti. Dodelan v imperiju mehurčkaste pijače in povzdignjen do nezavesti. Božič, primarno zelo svet praznik z izvirnim in zgodovinskim naukom, se je prelevil v rdečega pajaca z ogromnim utripajočim tovornjakom.

Pri nas je torej glavni Dedek Mraz. Zato bomo darila začeli pripravljati v teh dneh.

Ko zadnji teden opazujem ljudi, zaznavam v njih velik nemir. Vsi nekam hitijo in na veliko kupujejo. Obilico hrane za vse praznične večerje, ki se bodo dogajale (čeprav že v naprej vedo, da bodo imeli težave s prebavo, ker telo dobro pozna svojo mero) in obilico daril (beri praholovilcev). 

Še najhuje okužimo otroke, ki jim v svetleč papir zavijamo obilico kitajske plastike z mnogimi zvočnimi in svetlobnimi efekti. Otroci ne razmišljajo več, kaj morajo delati z igračo, temveč kaj dela igrača. Po parih dneh pa obleži v kotu in že čakajo na novo ... in na novo. Onesnažujemo okolje in sive celice malih nadobudnežev (ki v resnici nimajo niti terena za razvoj).

Kaj je bistvo novoletnega darila?

Da otrok HREPENI.
Da ČAKA.
Da UPA.
In da ne dobi vedno prav vsega, kar si zaželi. Naj vztraja v želji, naj jo goji. Da bo lahko sam spoznal, kako hitro želja ugasne ali pa jo preraste. Da želja ni enako on sam, je le trenutna modna muha.

Za tiste, ki ste v teh dneh ostali brez idej za otroška darila, vam ponujam nekaj skoraj brezplačnih, a učinkovitih. Takih, ki ne delajo same.

* SPOMIN DIŠAV
Na podoben način lahko naredite spomin z različnimi dišavami in otrok prireja pare z vohanjem. V škatlice lahko položite košček vate in ga pokapljate z različnimi eteričnimi olji (naj bodo naravna) ali pa preprosto začimbe z intenzivnimi vonji (cimet, klinčki, janež, ...).

* KROGLICE NA VRVICI
Kupite 10 lesenih kroglic in daljšo okroglo vezalko. 5 kroglic pobarvajte npr. z zeleno, 5 pa z rdečo barvo. Mlajši otrok (18 - 24 mes.) se bo zabaval z natikanjem kroglic na vrvico.

Saj vem, da boste črnogledi takoj porekli, da sem pozabila na najstnike - pa nisem. Očetje - najstniku podarite 2 karti za košarko, nogomet .... in to bo samo vajin dan. Podarite lahko ročno izdelan bon za masažo nog, ki jo boste izvedli vi sami (to je tudi odlično darilo za žene ;).

Če se res ne morete upreti nakupovanju, kupite kvalitetne barvice, risalni blok, planer ali podarite kvalitetno knjigo (lahko tudi katero od mojih :). Podarite skromnost in razložite večjemu otroku njeno bistvo.

Vsem domačim darilom je skupno le eno: ČAS. Čas, ki si ga moramo vzeti. Ker s takimi darili otrok ne bo izginil v svojo sobo in nam dal mir vsaj dve uri. Najprej bomo vložili nekaj volje pri izdelavi, potem pa bomo otroku poleg unikatnega darila podarili POZORNOST. To je tisto, kar v resnici najbolj potrebuje v tem podivjanem svetu. Očesni stik z vami. Dotik in objem. Brezčasnost med pomivanjem posode, ko na dan pridejo vse zamolčane skrivnosti ...

Prebrala sem nekaj novoletnih želja, ki so jih otroci drugih in tretjih razredov pisali svojemu najljubšemu dobremu možu. Težko je pozabiti, da je bilo največ želja nematerialnih:

"Želim si, da se mami in oči ne bi več tako kregala."
"Rada bi, da bi imela mami več časa zame."
"Rad bi, da mami in oči ne bi bila vedno slabe volje."
"Želim si, da oči ne bi prihajal pijan domov."

Boste takemu kupili najnovejšo piskajočo igračo in upali, da o pravih željah ne spregovori nikoli več, ker od vas zahtevajo spremembe? 
Vredno razmisleka, mar ne?!

Prijeten božični večer.

Peljala sva se v avtu. Radijski napovedovalec je govoril v prazno. Tuhtala sem o pripravi večerje, sine pa je gledal v sivo deževno noč. 

"Kaj pomeni okrepiti?" me je zbudilo sredi odločanja med polento in žganci. Vrtela se je vremenska napoved in povedano je bilo, da se bodo padavine okrepile. Toliko sem uspela povleči iz svojega tretjega ušesa (ker sem ženska, mi uspe slišati tudi tisto, česar sploh ne poslušam :)

"Ali veš, kaj pomeni krepak?" sem poskušala odgovor poiskati v njem. Malo je zabrundal, a se mu ni sanjalo. 
"Se spomniš, kateri pravljični junak je postal krepak?" 
Megla se je razkadila v zaspani glavici: "Ja, Peter Klepec je postal krepak, ko je pil iz slapa!" 
Dobro. "In kaj to pomeni? Kakšen je postal?" 
"Ja močen." 
"No, in kaj misliš, da pomeni okrepiti?" 
"Ja, to pomeni, da se omočiš." 

Jap, včasih govorimo v stari hebrejščini, a rezultat je pravi in iskani. "To pomeni, da padavine postanejo bolj močne, da jih je več, da dež bolj pada." 
"Aha!!!" 
To reakcijo hočemo in vsaj do tukaj vztrajamo.

Vsi ljudje ne znajo z besedami. Nekaterim je težje. Verjetno tudi zato ne berejo knjig. A ni tako zelo težko. Vzeti si moramo čas in otrokom besede razlagati s pomočjo smiselnih korenov.

Zaradi zaznavanja povedi v celotah, se marsikateri otrok zelo težko nauči pesmice. Sploh na začetku, ko še ne zna pisati in brati. Nekaj se poje, melodijo obvlada, besedilo pa je en skupek čudnih izrazov, pri katerih razume le tiste na koncu vrstice ali kitice, saj se najbolj razločno slišijo. Zato je potrebno pesmi razlagati, besedo za besedo. Razložiti njihov pomen in umeščenost v zgodbo pesmi.

Verjetno je nemalokdo med vami, ki je do svojega 15 leta mislil, da je risanki naslov Tomindžeri. Da je tak pač naslov. Nekateri nismo razmišljali, da sta to Tom in Jerry. Ko smo odrasli in začeli gledati angleške filme (v naših časih je šlo to vse bolj počasi), se nam je nekega večera na ekranu prikazal tisti rjoveči lev in zagledali smo napis Tom & Jerry. In takrat je prišel tisti "AHA!!!"

Zanimiva je tudi anekdota mojega moža, ki mi jo je povedal, ko sem mu omenila, kaj bom danes zapisala. On je namreč zelo dolgo mislil, da se igri Človek ne jezi se reče Človeknaježici. Smešno, ane. Pa v resnici ni. 

Ali vam je kdo v otroštvu sploh razložil, kaj pomeni naslov te igre? Vam razdelal besedo za besedo? Vsi smo jo le veselo igrali, vedeli za vse trike (kot pri Tomu in Jerryu), nikoli pa se nismo natančno ukvarjali z naslovom. Ker je mož v mladosti živel blizu ljubljanske Ježice, je bila njegova asociacija logična. Kot slušni tip je ujel nekaj podobnega, skorajda ustreznega in shranil na disk. Tudi jaz sama dolgo nisem vedela, da gre za naslov, ki ima 4 besede. Igrala sem pač Človeknejezise.

Izjemno pomembno je, da otrokom razlagate pomen besed in izrazov. Ker se bodo lažje učili in napredovali. Ter seveda raje brali.

In kako se v prvem razredu, ko jih večina še ne zna brati, naučiti pesmico ali govorno vajo? Če je otrok vizualni tip - to pomeni, da si največ zapomni z gledanjem slik, materialov, barv, zapiskov - predlagam metodo, ki vam jo bom opisala. Preverjeno deluje. Tudi pri otrocih z disleksijo, saj razmišljajo v slikah. Na tak način se lahko učijo tudi še v srednji šoli in to metodo uporabljajo tudi pri izdelovanju zapiskov na predavanjih na fakulteti. 

Ko si ustvariš svoj simbolni svet, hitro zapisuješ, še hitreje bereš. In ko moraš znanje pokazati, si zamisliš svoj zvezek s slikami. Tako glavice ne potrebujejo nobenega branja in dešifriranja črk.

Torej - spodaj vidite pripravo na govorno vajo v 1. razredu. Gre za opis najljubše igrače. Spodaj pa prevod za tiste, ki raje berete. A preden preberete zapisani tekst, se malce poigrajte s simboli, da boste videli, če kaj razumete. Tudi to je luštno pri simbolih - da vas včasih ne razumejo prav vsi ;)

MOJ BINE

To je moj Bine.
Z njim ponoči spim.
Mami mi ga je kupila, ko sem bil star pol leta.
Bine je ime dobil po fantku iz porodnišnice, s katerim sva se skupaj rodila. Rojstni dan imava na isti dan.
Bine je narejen iz pliša.
Na glavi ima rjave lase in modro rdečo čepico.
Oblečen je v belo majico, zelen brezrokavnik in modre hlače.
Na nogah ima rumene čevlje z vezalko in ježkom.
Bine se veselo drži.
Zelo ga imam rad.
Brez njega ne morem spati.
Na vse izlete in potovanja ga vzamem s seboj.

Kot vidite, niso vse povedi zapisane dobesedno. Ker ni potrebno. Otrok ve, kaj se skriva za npr. simbolom srca.

Na začetku je potrebno nekaj več dela s strani staršev, potem pa se otrok nauči delati sam. Postane hitrejši in uspešnejši.

Poskusite, se splača. Marsikomu boste odprli nov svet.

Drugošolka Nadeja je stala ob luži in čakala na šolski avtobus. Zraven nje je stalo še nekaj mlajših deklic. Ena je z rožnatim škorenjcem tapkala lužo v jutranjem taktu, druga si je na prst navijala žvečilni. Poleg njiju sta stali dvojčici in veselo razlagali, kako je bilo prejšnji dan na nastopu baleta. Nadeja je pogledovala od ene k drugi in namesto dolgočasja spletala zapestnico iz popularnih gumic. 

V bližini so na avtobus čakali tudi drugi učenci. Izza grma je v nepričakovanem trenutku skočil Timon in eni od dvojčic pribil: »Ti debeluhinja, ti hodiš na balet?!« 

Nadeja je dvignila pogled in ga strahoma pogledala. Brez najmanjšega znaka je skočil do nje, ji z glave potegnil kapo in jo zabrisal v lužo. Od strahu je spustila gumice na tla, zapestnica pa je na pol podrta končala v luži. Ena od dvojčic ji je pobrala kapo, druge so ji pomagale pri gumicah. Ko je šolski avtobus zapeljal na postajo, je Timon prvi smuknil nanj in razgrajal naprej. 

S torbo je namenoma podrsal tretješolca po obrazu, drugošolcu pa je na tla zabrisal vrečko s supergami. Šofer je njegovo početje opazoval v vzvratnem ogledalu: »Še dva ovinka potrpim, pa bo spet mir.«

Kaj boste storili, če ste Nadejin oče ali mama?

Kaj pa, če ste njen učitelj? Dali kapo na radiator? Pa potem?

Vrstniški pretepi so in vedno bodo, sploh med fanti. Fantovski pretepi so nekaj, kar ženske težko razumemo, zato jih v šolah že v kali zatiramo. Blazno smo dosledni, da kdo ne divja po hodniku in ne dovolimo najmanjših moških obračunov (pa čeprav gre lahko zgolj za prijateljsko prerivanje). Še celo zgražamo se nad njimi. Ženske (ki smo na žalost večinske predstavnice v vzgojno izobraževalnih ustanovah) težko razumemo, da odraščajoči fantje s pretepom v parih minutah rešijo problem, ki ga predstavnice nežnega spola rešujejo tedne in tedne s kuhanjem jezične župe.

Nikakor pa nismo dovolj dosledni in učinkoviti, kadar gre za izvajanje medvrstniškega nasilja (bullying), ki je pogosto tako dobro načrtovano in organizirano, da žrtev sploh ne prepoznamo ali pa se nam z napadalcem ne hoče ukvarjati, ker imamo za to tisoč in en izgovor (npr. "Saj se ne bo nič spremenilo."). 

Moje izkušnje kažejo, da nasilnež vedno naštudira žrtev (v tem je izredno luciden in pronicljiv) in vse njene šibkosti (tako telesne kot karakterne) in vedno udari tako, da zakrije svojo krivdo.

Kdo je kriv, da se izvaja tako nasilje?

Krivi so vsi, ki vedo in ne ukrepajo. 
Kriv je učitelj, ki sliši zgodbo o kapi v luži in se jo odloči prezreti. Kriv je šofer šolskega avtobusa, ki čaka na odrešitev izstopne postaje. Kriva je kuharica, ki gleda kako petošolec vsak dan predrzno jemlje hrano s pladnjev tretješolcev in se dela da ne vidi, ker je njeno delo pač v kuhinji. Kriva je čistilka, ki je priča početju osmošolca, ki tišči šestošolcu glavo v straniščno školjko in miži, ker je zaposlena samo za čiščenje. 

Že stari so rekli, da če dobri ljudje ničesar ne storijo, se zlo širi. Kdo so dobri ljudje? Vsi zaposleni v VIZ (tudi v zdravstvu) so na podlagi zakona dolžni resno obravnavati kakršne koli znake (sume) grdega ravnanja nad otrokom. Pa če je to storjeno s strani starejših učencev ali odraslih (o tem sva s kolegico Martinšek pisali v Zojini rešitvi).

Kaj lahko storijo Nadejini starši? Spremenijo Timona?

Najhitreje pridemo do sprememb, če začnemo pri sebi in svojih otrocih. Starši naj ojačajo Nadejo. Učijo naj jo, da ne postane žrtev. Napadalci ne izbirajo žrtev po naključju. Vedno so takšne, ki so bolj nežne in šibke. Starši naj jo učijo samozagovorništva, postavljanja zase. Asertivne komunikacije, samopotrjevanja. Naj jo vpišejo k borilni veščini – ne zaradi učenja bojevanja, ampak zaradi modrosti in samozavesti, ki jo bo tam dobila. Da bo napadalca pogledala v oči, ne zrla vanj izpod čela ali celo gledala v svoje čevlje, ko bo prišel mimo. Vsekakor naj stopijo tudi do razrednika, če se stvari očitno ponavljajo. In stopničko višje, če se kljub ukrepanju ne prenehajo.

Težko je, a Timon ni samo eden. Vedno več jih bo. Ker Timon ni nujno sam deležen nasilja, kot radi pomislimo. Večja verjetnost je, da je razvajen otrok brez omejitev, kazni in posledic. Praksa kaže, da je popustljiva vzgoja v visoki korelaciji z nikakršnim kaznovanjem, iz katere vzklijejo narcisoidni in neempatični posamezniki. Pogosto tudi zasvojeni z računalniškimi igricami, kjer dobivajo točke za dobro postreljene ali zaklane nasprotnike.

DOBRI LJUDJE, vstanite. Pokažite, da ste!

In starši - ali vzgajate narcisoidne človečke in ste ponosni na njihovo »samozavest« (ki si jo bildajo z ustrahovanjem šibkejših)? 
Ni daleč dan, ko se jih boste bali tudi sami.

… me je včeraj zvečer po sprevodu vprašal šestletni sin. 

Tisti, ki imate mlajše otroke, si boste verjetno dokaj hitro v misli prislikali film, o katerem bom pisala danes (tisti, ki imate starejše otroke in dober spomin, pa verjetno tudi).

Kot mama dveh otrok in obenem specialna pedagoginja z največjim navdušenjem spremljam in podpiram, kako na vsakem zdravniškem sistematskem pregledu poleg zdravstvenega stanja ocenijo tudi razvoj otroka z Denverskim razvojnim presejalnim testom (DRPT). 
Že od nekdaj trkam na vrata vplivnežev in skušam pojasniti, kako pomembno je, da bi bilo za zgodnjo diagnostiko in kvalitetno obravnavo otrok s posebnimi potrebami kar najbolje poskrbljeno do šole. 

Zaradi večnih odgovorov, da ni sredstev za tovrstne težave, še najpogosteje izpadejo (izvisijo) otroci, katerih posebne potrebe niso zelo otipljive in oprijemljive (kasneje se najpogosteje izkažejo kot specifične učne težave). Njihovi starši pa se morajo sami soočati z njimi ali pa se jih še sploh ne zavedajo, šola pa pred njih kasneje postavi realno ogledalo.

Že pri prvem sinu sem z velikim zanimanjem opazovala, kako se je izvajal DRPT. Nimam namena pisati o samem testu (se prepustim upanju, da so ga sestavili strokovnjaki, ki so vedeli, kako se stvari streže), ampak zgolj o izvedbi, kateri priča sem ji bila ob dveh svojih sinovih kar nekajkrat  (saj se test po delih izvaja večkrat do 6. leta).

Najbolj presenetljivo mi je, da oseba, ki test pri nas izvaja, otroku ne da možnosti, da bi se seznanil z novim okoljem v katerega je postavljen (in ga v tako nizki starosti tudi vsakič znova doživlja kot novega) in z njo, kot osebo, ki ga preverja. 
Pričakovano bi bilo, da bi otrok moral dobiti občutek, da ga vabi k igri, a je postavljen v sterilen laboratorij. 

Sama vedno poskušam, da vsakemu otroku pustim nekaj časa dihati skupni zrak (vidim njegove poglede, ki švigajo po kabinetu, kako me natančno ocenjuje …) in izrabim priložnost da poklepetam z njegovo mamo ali pač z njim samim o hobijih (govorim o otrocih, ki me večinoma poznajo, ker se vsakodnevno vsaj srečujemo na šolskih hodnikih). Sploh si ne morem predstavljati, da bi takoj po vstopu v prostor pred otroka postavila besedilo in rekla: »No daj, beri!« 

Tako navodilo je namreč dobil moj še ne dvoletni sin na pregledu. Pred njega so postavili lesene kocke in: »No, sestavi stolp!« Z največjim veseljem je gledal osebo. Roke je imel pod mizo, čeprav je izredno stikljiv in vse prebrska. Kar gledal jo je in gledal. Čakal je na njen izraz, na njen odziv. In ona nestrpno: »No daj, sestavi stolp!« Ko sem opazila, da pač tako ne bo šlo, sem mu z umirjenim glasom rekla: »Iz kock postavi stolp.« In dobila malodane ukaz: »O ne, mamica pa čisto tiho!« 

Bila je nestrpna in mu je sama začela kazati, kako se dela stolp. On pa je pogledoval v njeno privlačno torbico, v kateri je imela še material za nadaljevanje testa. 

Stekleničko z rozinami, ki bi jo moral po njenem seveda napolniti, da bi preverili koordinacijo oko-roka, natančnost izvedbe, pincetni prijem ( glede na svoja strokovna znanja vsaj ugibam, da se vse to preverja). Mislite, da je ugodil? Seveda ne. Rozine je dal lepo v usta (saj so vendar hrana, ne?). Čeprav doma brez težav zlaga kovance za en cent v šparovček (aha, ko smo že pri tem, je to krasna igra za vaše malčke). In tudi ta preizkus je padel v vodo. 

Potem mu je dala dojenčka. Hotela sem jo vprašati, če se šali, pa sem se spomnila, da mi je ukazala molčečnost. Dojenčka je po moje kupila v trafiki v tistih super truper magičnih vrečkah, kjer so mini igračke. Dojenček je bil po moji oceni velik največ 6 cm. In podala mu je še stekleničko v velikosti 1,5 cm. Navodilo: »Nahrani dojenčka.« Otrok je zavzeto opazoval novo igračo in dodatek. Ker ni sodeloval, sem pač pretrgala kodeks sodelovanja in rekla: »Daj dojenčku piti.« Kajpak sem bila spet nagovorjena v tonu, kot da sem njegova šestletna sestra (mimogrede, ste že opazili, kako večina zdravstvenega osebja z vami komunicira s piedestala – kot da ste nedorasli otroci oni pa v starševski vlogi?). Na ta istem dojenčku je moral pokazati še oči, nos, usta in ušesa. Obrazek pa je bil velik vsega 1,5 cm. Si predstavljate? 

Bilo je še nekaj preizkusov. Vmes sem bila tudi vprašana, kaj zna povedati, če pije po kozarcu … no, vse odgovore bi si lahko izmislila, ali ni res (saj veste kako mamice tekmujejo med sabo, ko preverjajo, kaj njihovi nadebudneži že vse znajo)? 

Spomnim se, ko me je taista oseba v sinovi starosti pol leta vprašala, če že reče kako besedo in se blazno začudila, ko sem rekla, da pač veliko čeblja, da pa prav konkretne besede ne zaznamo. V isti sapi pa mi ni verjela, da se že plazi. Je rekla, da mamice pretiravamo. No, sem ga pač postavila na tla. Je uspela obnemeti in verjeti, ko je preplazil cel prostor.

Vsi ti komentarji so blazno neprofesionalni. Sploh so obremenilni za mlade mamice (očke), ki se še lovijo, ki niso samozavestne, ki od avtoritet (kot naj bi bili zdravstveni delavci), pričakujejo konkretne in uporabne, da ne rečem logične informacije. 

Besede pri 6. mesecih!!?? In veliko začudenje, ker jih še ni! Si predstavljate, kaj to lahko sproži v glavah nekaterih staršev?! Stres, strah, paniko?!

Skratka moj sin je začel sestavljati stolp, ko je bilo vsega konec, ker se je po tistih nekaj ekspresnih minutah uspel sprostiti, čeprav nima težav v novih okoljih (kaj šele otroci, ki jih imajo!?). In seveda mu je vzela kocke, da jih je hitro pospravila v torbico.

Pred njega je postavila še ocenjevalno polo (A4 format) in med besedilom je bila vrstica črnobelih sličic živali velikih 1-1,5 cm. Sama pri delu in diagnostiki s prvošolci (6 – 7 let) uporabljam barvne sličice (in fotografije) v velikosti 3-4 cm, vsaka je na svojem kartončku. Tukaj so bile v vrstici, kot da otrok že bere. S prstom je kazala na tisto, za katero je želela ime.

Kako je moj sin prestal ta test, je stvar ocenjevalca. Kot specialni pedagog znam oceniti njegov razvoj. Niso pa vse mame (očetje) opremljene s temi znanji in zaupajo avtoritetam (kar je logično). Od pediatra nisem dobila nobene povratne informacije (čeprav bojda samo oni in psihologi lahko podajajo interpretacije), ker je kartoteka magično skrivnostna stvar. Sploh mi je nerazumljivo, če že ne patetično, da je na sistematskem pregledu pediater, ki otroka ne pozna in ga celo vidi prvič. Kot da bi v šoli prišli na govorilne ure k učitelju, ki vašega otroka sploh ne uči.

Birokracija zaradi birokracije, postopek zaradi postopka. Denarja za zgodnjo specialnopedagoško diagnostiko in intervencijo pa nikoli ni. Čeprav bi opremljeni strokovnjaki čisto konkretno svetovali otrokom in staršem.