Je že tako, da človeška bližina še vedno največ velja.
Nekaj let nazaj sem delala s prvošolcem, ki je bil razpršen kot snežni metež v viharju. Vse v mojem kabinetu je bilo strašno zanimivo. A to ne le prvi teden – temveč celo prvo leto. Enostavno ni zdržal na stolu (niti na žogi). Kar naprej bi ogledoval moje police in premikal predmete na njih, čeprav je tam le veliko nepotrošniškega recikliranega materiala in preprostih domačih didaktičnih materialov.
Seveda sva veliko časa namenjala gibanju, menjavanju dejavnosti in tudi odkrivanju tistih zanimivih pripomočkov. A v novembru je bilo treba začeti počasi odkrivati, da mora biti naloga, ki jo sošolci rešujejo v razredu, tudi z njegove strani izpolnjena. To je večkrat pomenilo, da bo treba sedeti za mizo in usmeriti misli ter energijo.
Strašno – ni in ni šlo. In kaj zdaj? Kmečka logika narekuje samo eno: bodi izviren in permakulturen – uporabi najmanj energije s sredstvi, ki jih imaš na voljo. Torej? Mali simpatični deček je pristal v mojem naročju. Tako je bil doseg njegovih prstkov omejen z mojimi rokami, ki po novem niso mogli jadrati po celi mizi. Pol njegovega telesa pa je bilo pritrjenega na odločen in umirjen hrast (saj ne, da se je vedno izšlo, a vloženega je bilo veliko truda).
Ko sem začela opažati spremembe v njegovi pozornosti in učinkovitosti, sem jih najprej kot strokovnjak začela pripisovati omejitvi prostora. Kot permakulturna vrtnarka pa danes razumem, da je delovala preprosta kmečka logika – da je energija telesa močnejša od strokovnjaških parabol.
Fantiček je po pol leta brez težav presedlal na žogo (in tudi stol) in se samoiniciativno vračal v moje naročje, ko mu je upadla pozornost. Danes to razumem kot polnjenje baterij. Tudi svojih – saj se še spomnite tistega Newtonovega zakona, ki pravi, da če prvo telo deluje na drugega z neko silo, deluje drugo telo nazaj na prvega s takisto silo. Torej nihče ni na izgubi.
Vsi otroci ne marajo dotikov. Preverite, ne silite. Nekateri jih obožujejo, drugi jih sčasoma sprejmejo, tretji nikoli.
Na začetku svojega službovanja sem delala z deklico, ki je bila izjemno navezana name. Celo tako zelo, da me je večkrat klicala mami (kar se v takem odnosu večkrat dogaja, tudi s strani dečkov). A kljub zaupanju in navezanosti je tudi zgolj dotik ramen sprejela s cmokom v grlu. Zato sem to navado opustila. Najine baterije sem se trudila polniti drugače – dajala sem ji več časa in prostora za pogovor.
Lahko si mislite, kakšno presenečenje mi je pripravila, ko je zadnji dan pred mojim odhodom na porodniški dopust samoiniciativno vstopila v moj objem in me držala tako močno in dolgo, da sem imela občutek, da se bo zlila z mojim telesom in dojenčkom v njem.
Še danes razmišljam, kako je to zmogla. Mi je vrnila za vsa tista leta nazaj? Se je zahvalila? Je sprejela moj jezik in se potrudila komunicirati v njem – zgolj zaradi mene? Je potrebovala objem ona ali jaz sama? Priznam, da sem jokala. Ne tam pred njo, saj sem se bala, da bi narobe razumela. Po poti domov v avtu, ko so moji možgani resnično dojeli, kako velik korak je zmogla ta deklica.
Z objemom vstopimo v osebni prostor. Z objemom predamo del sebe in sprejmemo del drugega. Brezpogojno. Použijemo energijo tistega bitja na drugi strani. Če se objemu predamo, lahko začutimo njegove strahove, bolečino in nemir. Povemo, da smo tukaj in zdaj samo zanj. Da je ta trenutek samo zanj. Da je nekomu pomemben. Da ga nekdo čuti.
Poskusite objeti tistega, ki ga ne marate ali celo prezirate – težko, kajne. Mislim, da nam Slovencem objemi ne gredo zlahka od rok in da se jih moramo učiti. Smešni in trapasti se nam zdijo, ko opazujemo naše južne brate pri tem tako spontanem prijateljskem početju. Verjetno s svoje dunajske zapetosti še pokomentiramo, da so primitivni in se sami raje rokujemo. Ker rokovanje ostaja na varni razdalji. Ker sta med nami dve skoraj polmetrski ograji.
Mladi mož, s katerim sva prebila že mnogo zabavnih, pestrih in napetih šolskih trenutkov, pogosto potrebuje objem. V šoli doživlja toliko stisk, da potrebuje stisk srca. Ko sem se po enem letu vrnila s porodniške, je zrastel v visokega mladeniča. V svojih mislih sem odpisala, da bi ga še kdaj objela. Pa je en dan sam nakazal, da mu ta navada še vedno veliko pomeni. Sicer je v objem vstopil kot mlad mož, a njegovo srce je bilo še vedno srce tistega fantka, ki sem ga v tretjem razredu nekako uspela zbezati izpod mize, kamor se je zaprl v svojo školjko. V srcu je bil še vedno deček, ki želi slišati, v čem je dober in da ga spoštujem, čeprav je za njim viharen teden z negativnimi ocenami.
V življenju ni negativnih ocen. So samo preizkusi. Nekatere preskočimo, pri drugih pademo, pri nekaterih se le malce prepotimo. Če pademo, je pomembno, da vstanemo in živimo naprej. Tako, da bomo naslednjič skočili višje in lažje.
V teh dneh ste se in se še boste rokovali z mnogimi ljudmi. Kadar zmorete, podarite raje objem.
Zahvaljujem se vam vsem, ki ste me spremljali v letu 2014.
Za leto 2015 vam podarjam misel R. W. Emersona:
»Naredite največ iz sebe, kajti to je vse, kar imate.«
No, sama osebno bi še dodala … iz sebe IN SVOJIH OTROK.
P.S.: Zelo rada berem knjige. Letos sem uspela prebrati nekaj čudovitih primerkov, najbolj pa so mi ostale v spominu naslednje tri:
M. Fukuoka: Revolucija ene slamice
W. M. Tuttle: Hrana za mir
M. Černič: Ideološki konstrukti o cepljenju
Nekaj let nazaj sem delala s prvošolcem, ki je bil razpršen kot snežni metež v viharju. Vse v mojem kabinetu je bilo strašno zanimivo. A to ne le prvi teden – temveč celo prvo leto. Enostavno ni zdržal na stolu (niti na žogi). Kar naprej bi ogledoval moje police in premikal predmete na njih, čeprav je tam le veliko nepotrošniškega recikliranega materiala in preprostih domačih didaktičnih materialov.
Seveda sva veliko časa namenjala gibanju, menjavanju dejavnosti in tudi odkrivanju tistih zanimivih pripomočkov. A v novembru je bilo treba začeti počasi odkrivati, da mora biti naloga, ki jo sošolci rešujejo v razredu, tudi z njegove strani izpolnjena. To je večkrat pomenilo, da bo treba sedeti za mizo in usmeriti misli ter energijo.
Strašno – ni in ni šlo. In kaj zdaj? Kmečka logika narekuje samo eno: bodi izviren in permakulturen – uporabi najmanj energije s sredstvi, ki jih imaš na voljo. Torej? Mali simpatični deček je pristal v mojem naročju. Tako je bil doseg njegovih prstkov omejen z mojimi rokami, ki po novem niso mogli jadrati po celi mizi. Pol njegovega telesa pa je bilo pritrjenega na odločen in umirjen hrast (saj ne, da se je vedno izšlo, a vloženega je bilo veliko truda).
Ko sem začela opažati spremembe v njegovi pozornosti in učinkovitosti, sem jih najprej kot strokovnjak začela pripisovati omejitvi prostora. Kot permakulturna vrtnarka pa danes razumem, da je delovala preprosta kmečka logika – da je energija telesa močnejša od strokovnjaških parabol.
Fantiček je po pol leta brez težav presedlal na žogo (in tudi stol) in se samoiniciativno vračal v moje naročje, ko mu je upadla pozornost. Danes to razumem kot polnjenje baterij. Tudi svojih – saj se še spomnite tistega Newtonovega zakona, ki pravi, da če prvo telo deluje na drugega z neko silo, deluje drugo telo nazaj na prvega s takisto silo. Torej nihče ni na izgubi.
Vsi otroci ne marajo dotikov. Preverite, ne silite. Nekateri jih obožujejo, drugi jih sčasoma sprejmejo, tretji nikoli.
Na začetku svojega službovanja sem delala z deklico, ki je bila izjemno navezana name. Celo tako zelo, da me je večkrat klicala mami (kar se v takem odnosu večkrat dogaja, tudi s strani dečkov). A kljub zaupanju in navezanosti je tudi zgolj dotik ramen sprejela s cmokom v grlu. Zato sem to navado opustila. Najine baterije sem se trudila polniti drugače – dajala sem ji več časa in prostora za pogovor.
Lahko si mislite, kakšno presenečenje mi je pripravila, ko je zadnji dan pred mojim odhodom na porodniški dopust samoiniciativno vstopila v moj objem in me držala tako močno in dolgo, da sem imela občutek, da se bo zlila z mojim telesom in dojenčkom v njem.
Še danes razmišljam, kako je to zmogla. Mi je vrnila za vsa tista leta nazaj? Se je zahvalila? Je sprejela moj jezik in se potrudila komunicirati v njem – zgolj zaradi mene? Je potrebovala objem ona ali jaz sama? Priznam, da sem jokala. Ne tam pred njo, saj sem se bala, da bi narobe razumela. Po poti domov v avtu, ko so moji možgani resnično dojeli, kako velik korak je zmogla ta deklica.
Z objemom vstopimo v osebni prostor. Z objemom predamo del sebe in sprejmemo del drugega. Brezpogojno. Použijemo energijo tistega bitja na drugi strani. Če se objemu predamo, lahko začutimo njegove strahove, bolečino in nemir. Povemo, da smo tukaj in zdaj samo zanj. Da je ta trenutek samo zanj. Da je nekomu pomemben. Da ga nekdo čuti.
Poskusite objeti tistega, ki ga ne marate ali celo prezirate – težko, kajne. Mislim, da nam Slovencem objemi ne gredo zlahka od rok in da se jih moramo učiti. Smešni in trapasti se nam zdijo, ko opazujemo naše južne brate pri tem tako spontanem prijateljskem početju. Verjetno s svoje dunajske zapetosti še pokomentiramo, da so primitivni in se sami raje rokujemo. Ker rokovanje ostaja na varni razdalji. Ker sta med nami dve skoraj polmetrski ograji.
Mladi mož, s katerim sva prebila že mnogo zabavnih, pestrih in napetih šolskih trenutkov, pogosto potrebuje objem. V šoli doživlja toliko stisk, da potrebuje stisk srca. Ko sem se po enem letu vrnila s porodniške, je zrastel v visokega mladeniča. V svojih mislih sem odpisala, da bi ga še kdaj objela. Pa je en dan sam nakazal, da mu ta navada še vedno veliko pomeni. Sicer je v objem vstopil kot mlad mož, a njegovo srce je bilo še vedno srce tistega fantka, ki sem ga v tretjem razredu nekako uspela zbezati izpod mize, kamor se je zaprl v svojo školjko. V srcu je bil še vedno deček, ki želi slišati, v čem je dober in da ga spoštujem, čeprav je za njim viharen teden z negativnimi ocenami.
V življenju ni negativnih ocen. So samo preizkusi. Nekatere preskočimo, pri drugih pademo, pri nekaterih se le malce prepotimo. Če pademo, je pomembno, da vstanemo in živimo naprej. Tako, da bomo naslednjič skočili višje in lažje.
V teh dneh ste se in se še boste rokovali z mnogimi ljudmi. Kadar zmorete, podarite raje objem.
Zahvaljujem se vam vsem, ki ste me spremljali v letu 2014.
Za leto 2015 vam podarjam misel R. W. Emersona:
»Naredite največ iz sebe, kajti to je vse, kar imate.«
No, sama osebno bi še dodala … iz sebe IN SVOJIH OTROK.
P.S.: Zelo rada berem knjige. Letos sem uspela prebrati nekaj čudovitih primerkov, najbolj pa so mi ostale v spominu naslednje tri:
M. Fukuoka: Revolucija ene slamice
W. M. Tuttle: Hrana za mir
M. Černič: Ideološki konstrukti o cepljenju
RSS Feed
