Naše osnovne šole nimajo predpisanih uniform za svoje učence. Večkrat sem se poigravala z mislimi, če je to dobro ali slabo. Z idejami, do kje je svoboda posameznika, ki jo stroga uniformiranost spodkopava in kolikšna je osvoboditev slehernika, ker se v njegovem oblačilu ne prepozna plačilnega razreda njegovega starša.
Kljub tihemu oglaševanju, da so naše šole brezplačne in neuniformirane, je to vse skupaj lažna propaganda. Teorije o brezplačnem šolanju ne bo potrdil noben starš šoloobveznih otrok. Uniformiranost pa nas še kako načenja skozi zadnja, skrivna vrata in nam leze v kosti, čeprav je včasih ne želimo ali ne zmoremo prepoznati.
Naše uniforme se skrivajo v sloganu: »Za vse enako«, kar se predvsem pri otrocih z določenimi posebnostmi in težavami obrne na glavo. »Za vse enako« beremo le v sistemu hitrostnih dirk, ko si kot cilj zadamo količino obravnavane šolske snovi v eni uri in hočeš nočeš prisilimo otroke, da jo speljejo na takšen ali drugačen način. Zgodba se skoraj vselej ponovi pri domačih nalogah.
Tako so vedno nagrajeni zelo uspešni in hitri učenci, ki za nalogo porabijo trenutek popoldneva, tisti z več težavami pri branju in računanju pa svoje otroštvo namesto v gozdu ali na travniku zabijajo med štirimi stenami in točijo solze ob obupanih krikih svojih staršev, ki ne morejo razumeti, kaj se dogaja, da njihov otrok za nalogo presedi celo popoldne. Čeprav na lastne oči vidijo, da ne zabušava, ampak sedi in piše (s potnimi sragami na čelu).
Nenavadno je vedenje, da so zdaleč najbolj cenjene in drago plačane restavracije, ki hrano strežejo po načinu slow food, medtem, ko skorajda s prezirom pogledujemo proti tistim z oznako fast food in se kljub občasnim skrivnim obiskom v njih zavedamo njihove škodljivosti.
A koncepta ne prenašamo v šolsko okolje, kjer prednjači miselnost fast learninga, namesto slow learninga. Kjer si ne upamo pustiti praznih strani v delovnih zvezkih in nerešenih nalog, saj bi to lahko kdo enačil z neuspešnostjo našega pedagoškega pristopa.
Ker kako zelo nefer bi bilo do drugih učencev, če bi nekateri rešili manj! Kako zelo nefer pa je to, da so se nekateri rodili 13 tednov prezgodaj, da so nekateri priče ali celo žrtve domačega nasilja, da so spet drugi primorani poslušati pouk v tujem jeziku, ker so jih starši samo prestavili iz ene države v drugo? Kako zelo nefer je, če v obdobju otroštva dobiš diagnozo smrtne bolezni ali zaradi smrti izgubiš enega od staršev?
Življenje vendarle nikoli ni pošteno, kaj šele uravnoteženo. In ker nimamo nadzora nad življenjskimi usodami otrok, zagotovo v rokah držimo moči, da spremenimo fast v slow oz slow v smart.
Tudi uniforme niso za vse enake, čeprav so zašite po istem kroju in v istem blagu. Naročite jih lahko v različicah XS, S, M, L, XL, XXL. Verjamem, da tudi s podaljšanimi rokavi in hlačnicami (ali obratno – s prikrajšavami).
Deček sedi za mojo mizo, skorajda je že obupal nad šolo. Pravi, da bo tudi on zagotovo ponavljal. Učiva se modrosti, da se ne bova sekirala na zalogo. Modrosti, ki se je tudi sama še vedno učim. O ponavljanju razmišlja, ker se primerja z drugimi v razredu. Ker ni nikoli dovolj hiter in ker izdelki nikoli niso enako lični. Tako zelo je bister pri presojanju hierarhije, da škodi njegovi mali glavici. Izgublja na samozavesti, samopodoba upada. Ne glede na to, kaj storim, učinka skupinske dinamike ne morem nadomestiti. Izreden je v čustvovanju, v empatiji, v prepoznavanju socialnih odnosov. Pa imamo za to oceno v šoli?
Kako bo speljal test v 45 minutah? Kljub temu, da v obravnavanem obsegu računa in se znajde. Mar niso testi kot vlak smrti brez konca? Mar se odrasli ne kitimo s tem, da morajo otroci test zagotovo rešiti v 45 minutah, če ga sami v 10? Kdo smo, da sodimo o drugih možganih? Kdo smo, če jemljemo iz rok teste otrokom, ki bi odgovore do konca zapisali, pa jih ne morejo, ker je zazvonilo?
Deček sedi za mojo mizo. Prestrašen je. Ne skrbi ga, če bo znal. Veliko se je učil, prepričan je o svojem znanju. Na smrt ga je strah, da mu bo zmanjkalo časa. Ker bo ocena potem enaka, kot če bi se naučil samo na pol.
»Časa bo dovolj. Dokler ne boš končal...,« ga pomirim. Napeto telo se sprosti. Glavica se osredotoči na vsebino in ne na skrbi. Strahovi so tisti, ki ohromijo otrokovo presojanje in podajanje odgovorov. Pritiski izbrišejo že znane besede z jezika. Ker je zaupal, da bo dovolj časa, ga je potreboval samo nekaj minut dlje. Ker je reševal v varnem doživljanju dogodka.
Pomislite na spretnost, v kateri ste izjemno počasni. In zdaj pomislite, da vas ob tem še nekdo malce ustrahuje in priganja na čas …
Spomnim se očeta, ki mi je pripovedoval o obiskovanju govorilnih ur: »Zapomnil si bom le eno od učiteljic. Nikoli ni odprla redovalnice. Vedno mi je povedala, v čem je moj otrok dober in najboljši in to nikoli ni bilo povezano s šolskimi predmeti. Pripovedovala mi je njegovem odnosu do sošolcev, sočutnosti in vljudnosti. In tisto leto sem edinkrat odhajal iz šole v zavedanju, da otroka vzgajam v prijetnega človeka.«
Kljub tihemu oglaševanju, da so naše šole brezplačne in neuniformirane, je to vse skupaj lažna propaganda. Teorije o brezplačnem šolanju ne bo potrdil noben starš šoloobveznih otrok. Uniformiranost pa nas še kako načenja skozi zadnja, skrivna vrata in nam leze v kosti, čeprav je včasih ne želimo ali ne zmoremo prepoznati.
Naše uniforme se skrivajo v sloganu: »Za vse enako«, kar se predvsem pri otrocih z določenimi posebnostmi in težavami obrne na glavo. »Za vse enako« beremo le v sistemu hitrostnih dirk, ko si kot cilj zadamo količino obravnavane šolske snovi v eni uri in hočeš nočeš prisilimo otroke, da jo speljejo na takšen ali drugačen način. Zgodba se skoraj vselej ponovi pri domačih nalogah.
Tako so vedno nagrajeni zelo uspešni in hitri učenci, ki za nalogo porabijo trenutek popoldneva, tisti z več težavami pri branju in računanju pa svoje otroštvo namesto v gozdu ali na travniku zabijajo med štirimi stenami in točijo solze ob obupanih krikih svojih staršev, ki ne morejo razumeti, kaj se dogaja, da njihov otrok za nalogo presedi celo popoldne. Čeprav na lastne oči vidijo, da ne zabušava, ampak sedi in piše (s potnimi sragami na čelu).
Nenavadno je vedenje, da so zdaleč najbolj cenjene in drago plačane restavracije, ki hrano strežejo po načinu slow food, medtem, ko skorajda s prezirom pogledujemo proti tistim z oznako fast food in se kljub občasnim skrivnim obiskom v njih zavedamo njihove škodljivosti.
A koncepta ne prenašamo v šolsko okolje, kjer prednjači miselnost fast learninga, namesto slow learninga. Kjer si ne upamo pustiti praznih strani v delovnih zvezkih in nerešenih nalog, saj bi to lahko kdo enačil z neuspešnostjo našega pedagoškega pristopa.
Ker kako zelo nefer bi bilo do drugih učencev, če bi nekateri rešili manj! Kako zelo nefer pa je to, da so se nekateri rodili 13 tednov prezgodaj, da so nekateri priče ali celo žrtve domačega nasilja, da so spet drugi primorani poslušati pouk v tujem jeziku, ker so jih starši samo prestavili iz ene države v drugo? Kako zelo nefer je, če v obdobju otroštva dobiš diagnozo smrtne bolezni ali zaradi smrti izgubiš enega od staršev?
Življenje vendarle nikoli ni pošteno, kaj šele uravnoteženo. In ker nimamo nadzora nad življenjskimi usodami otrok, zagotovo v rokah držimo moči, da spremenimo fast v slow oz slow v smart.
Tudi uniforme niso za vse enake, čeprav so zašite po istem kroju in v istem blagu. Naročite jih lahko v različicah XS, S, M, L, XL, XXL. Verjamem, da tudi s podaljšanimi rokavi in hlačnicami (ali obratno – s prikrajšavami).
Deček sedi za mojo mizo, skorajda je že obupal nad šolo. Pravi, da bo tudi on zagotovo ponavljal. Učiva se modrosti, da se ne bova sekirala na zalogo. Modrosti, ki se je tudi sama še vedno učim. O ponavljanju razmišlja, ker se primerja z drugimi v razredu. Ker ni nikoli dovolj hiter in ker izdelki nikoli niso enako lični. Tako zelo je bister pri presojanju hierarhije, da škodi njegovi mali glavici. Izgublja na samozavesti, samopodoba upada. Ne glede na to, kaj storim, učinka skupinske dinamike ne morem nadomestiti. Izreden je v čustvovanju, v empatiji, v prepoznavanju socialnih odnosov. Pa imamo za to oceno v šoli?
Kako bo speljal test v 45 minutah? Kljub temu, da v obravnavanem obsegu računa in se znajde. Mar niso testi kot vlak smrti brez konca? Mar se odrasli ne kitimo s tem, da morajo otroci test zagotovo rešiti v 45 minutah, če ga sami v 10? Kdo smo, da sodimo o drugih možganih? Kdo smo, če jemljemo iz rok teste otrokom, ki bi odgovore do konca zapisali, pa jih ne morejo, ker je zazvonilo?
Deček sedi za mojo mizo. Prestrašen je. Ne skrbi ga, če bo znal. Veliko se je učil, prepričan je o svojem znanju. Na smrt ga je strah, da mu bo zmanjkalo časa. Ker bo ocena potem enaka, kot če bi se naučil samo na pol.
»Časa bo dovolj. Dokler ne boš končal...,« ga pomirim. Napeto telo se sprosti. Glavica se osredotoči na vsebino in ne na skrbi. Strahovi so tisti, ki ohromijo otrokovo presojanje in podajanje odgovorov. Pritiski izbrišejo že znane besede z jezika. Ker je zaupal, da bo dovolj časa, ga je potreboval samo nekaj minut dlje. Ker je reševal v varnem doživljanju dogodka.
Pomislite na spretnost, v kateri ste izjemno počasni. In zdaj pomislite, da vas ob tem še nekdo malce ustrahuje in priganja na čas …
Spomnim se očeta, ki mi je pripovedoval o obiskovanju govorilnih ur: »Zapomnil si bom le eno od učiteljic. Nikoli ni odprla redovalnice. Vedno mi je povedala, v čem je moj otrok dober in najboljši in to nikoli ni bilo povezano s šolskimi predmeti. Pripovedovala mi je njegovem odnosu do sošolcev, sočutnosti in vljudnosti. In tisto leto sem edinkrat odhajal iz šole v zavedanju, da otroka vzgajam v prijetnega človeka.«
RSS Feed
