Po medijih stalno kroži nešteto prispevkov o dobri in neprimerni vzgoji otrok. Nekateri so za pogovore, drugi zagovarjajo sodelovanje, tretji telesno kaznovanje, četrtim pa se ob tem naježi koža.

Vsekakor je zgodnje obdobje tisto, ko lahko naredite ogromno koristnega in dobrega ali pa veliko težko popravljivega. Vzgoja otroka je kot gradnja stanovanjske hiše. Če jo gradite zase, boste vlagali v kvalitetne materiale in upoštevali vsa načela trdne gradnje. Hiša, ki je narejena kvalitetno, bo odporna proti vremenskim vplivom, dobro zaščitena proti mrazu in vročini ter pripravljena na sobivanje z različnimi osebki. Hiše, ki so imele slabe temelje, jim dobra streha ne koristi kaj prida. Vemo tudi, kako je z obnovitvenimi deli kmalu po zaključeni gradnji – stvar nikoli ni zares dokončana. Stene so polne plesni, pod vrati vleče veter, parket se dviguje, ogrevanje ni zadostno. Dolgoročno gledano je lažje vložiti več truda in stroškov v samo gradnjo, kot naknadno popravljati vse napake.

Starši so seveda prvi skrbniki svojih otrok. Oni praviloma hodijo na roditeljske sestanke in govorilne ure ter se udeležujejo sestankov, ki niso vedno prijetni. Babice in dedki so najpogosteje vabljeni na prireditve, izlete in predstave.

Stari starši so v mnogih družinah pomemben člen otrokove vzgoje. Ponekod otroke videvajo celo pogosteje kot starši. Nekateri babice in dedki nestrpno čakajo na prve vnuke in želijo biti pomemben del njihovih življenj.

Prepadi med generacijami vedno obstajajo in vedno bodo. Spori med starši in že odraslimi otroki prav tako. A treba se je zavedati, da tudi (stari) starši izgubijo svojo vlogo staršev, ko njihov otrok sam postane starš. Postanejo neke vrste partnerji oziroma sodelavci svojih otrok, če gledamo z zornega kota vzgoje mladega člana tretje generacije – torej vnuka ali vnukinje. 

Cilj vzgoje je osamosvojitev otroka, razvoj v zrelo in stabilno osebnost, ki bo znala pluti med vsemi možnimi tegobami v življenju – ki jih je, kot dobro vemo odrasli – še premnogo. 

Od nekdaj je veljalo nenapisano pravilo, da babice in dedki otroke bolj crkljajo od staršev, kar je tudi prav, saj se med njimi stkejo čisto nove in drugačne vezi ob manj napetem preživljanju prostega časa.

Pomembno pa je ves čas razmišljati, kaj se dogaja na gradbišču. Če starši skrbijo za kvalitetne materiale in pravilne metode, je prav, da stari starši to tudi upoštevajo, čeprav bi sami trideset let nazaj uporabljali drugačne materiale in metode ter kljub vsemu njihova hiša še vedno stoji (to, da zamaka že nekaj let in da pokajo stene v kurilnici so vam pač zamolčali).

Če ima nova mlada družina pri vzgoji otroka določena pravila glede osebne higiene, reda, upoštevanja pravil, prehranjevanja (ki ne škodujejo otroku, ampak so zanj dokazano primerna in zdrava), je prav, da od starih staršev zahteva in pričakuje enako. In stari starši, ki spoštujejo svoje otroke, se jih bodo tudi držali. Ne zgolj zaradi oblikovanja partnerskega odnosa s svojimi otroki, temveč tudi (in predvsem) zaradi koristi svojih vnukov. 

Zmotno je mnenje, da nekaj bombonov ne škodi, ker smo jih svoje čase jedli prav vsi in da v torticah ni veliko sladkorja. Zmotno je mnenje, da želimo otroke prikrajšati za otroštvo. Gre tudi za odnos, ki ga najmlajši ob tem razvijajo do na primer sladkarij. Babice in dedki ne smejo biti zgolj dobre vile, ki ustrežejo vsem željam tako simpatičnih vnukov. 

Babice in dedki kot modrostniki in starešine morajo prav tako mladiče naučiti, da obstaja NE in da so jabolka koristnejša od bombonov, čeprav niso na prvi pogled tako zelo privlačna.

Pa če pogledamo še drugi resnici v oči … današnji gradbeni materiali so daleč od tistih, ki so jih uporabljali generacije nazaj. Načeloma so bili bolj glomazni, a kvalitetnejši. Bomboni včasih in danes? Včasih je bila najbolj škodljiva sestavina sladkor, danes je le-ta ob vseh aditivih in barvilih skorajda olajšanje.

O tem, koliko se mlajši otroci lahko naučijo od starejših (in po moje tudi obratno) je učila že priznana Maria Montessori. V predšolskih oddelkih, ki se držijo njene filozofije, so otroci združeni v dve heterogeni starostni skupini – prva zajema otroke do treh let, druga pa vse preostale do vstopa v šolo.

Tako pri strokovnemu delu v šoli kot doma pri lastni vzgoji opažam, da se odrasli pogosto preveč vmešavamo v dogajanje med otroki in mnogo prehitro prekinemo določene dejavnosti med njimi, ker se bojimo, da bo nekdo preveč izpostavljen, drug preveč nasilen in tretji premalo zavarovan.

Kadar imam le možnost, osmošolcu Tomu organiziram druženje in delo z mlajšimi učenci. Že od vsega začetka je bila ena njegovih večjih težav shajanje z vrstniki, medtem ko se je med mlajšimi odlično znašel. Čeravno se je z vrstniki pogosto pomeril tudi s pestmi (ker na komunikacijskem nivoju ni znal rešiti nastalega konflikta), je bil z mlajšimi vedno izrazito pokroviteljski in nežen. Ker mu branje ni dišalo, sva pač hodila v vrtec brat slikanice, za nagrado pa je dobil pol ure prostega igranja s triletniki. To so bili zanj posebni dnevi. Za nobeno ceno jih ne bi zamudil, domnevam, da bi se jih udeležil tudi z gripo. Ker ima nekaj let mlajšega brata, pa pozna tudi razne finte, ki jih otroci imajo, ko se te malo navadijo in se udomačijo.

Ker me je spraševal, kdaj bova šla spet v vrtec, sem mu pripravila uro s prvošolcem. In to ne kar s katerim koli. Z dečkom, ki je zelo podoben tistemu Tomu izpred sedmih let. Ne sedi mirno na stolu, ne posluša navodil, vpada v besedo, težko izvede nalogo do konca, je večkrat nespoštljiv do avtoritete (kar sicer Tom ni bil nikoli) in izredno nevztrajen ter nemotiviran za naloge, v katerih ne vidi smisla ali pa so dolgotrajnejše in zahtevajo večji miselni napor.

Uro sem seveda načrtovala tako, da bom z njima sodelovala. Tomu sem na samem razložila, da je njegova vloga zelo pomembna - da bo on učitelj - a nevidne nitke sem želela držati v svojih rokah.

Prva dejavnost je bila obema zabavna, a Sandi (prvošolec) je začel zanimanje izgubljati takoj, ko je Tom od njega zahteval ponovitve – torej utrjevanje. Začel se je vrteti na stolu, gledati pod mizo in govoriti grde besede. Skočil je s stola in pohodil Toma. Skoraj sem že odprla usta, pa sem se še pravi čas ugriznila v jezik. Tom mu je v prijaznem, a zelo strogem tonu povedal, da je to njegova noga, da ga to boli in da naj se takoj spravi nazaj na stol. 

Za Sandija je bilo to veliko presenečenje. Navajen je namreč, da ga doma prosijo in da samovoljno odloča o večini zadev. Lepo poslušno se je usedel nazaj. Potem sem jima dala novo navodilo. Nekaj minut je uspevalo, nakar je mali zopet poskušal s svojimi fintami. Usta so se mi odpirala, jezik je že nastavljal besede, a spoznala sem, da bi bilo bolje, če bi nekaj počela z rokami, da bi se lahko malce izvzela iz situacije.

Vzela sem škarje in strigla kartončke za branje, ki sem jih pripravila prejšnji dan. Ugotovila sem, da moje poseganje zbija nivo Tomove avtoritete, medtem ko se trudi mlajšemu dokazati svojo hierarhično modrost. Tako se večkrat dogaja doma, ko mlajšega otroka mati (morda tudi oče) ščiti pred starejšim, saj ima občutek, da ga bo poškodoval, ker je močnejši. To se v večini primerov ne zgodi, če je stvar pod nadzorom in starejši pravočasno dobi potrditev od staršev, da je vodja mlajšega (da pa seveda ne more odločati o pomembnih vzgojnih zadevah, ki se tičejo staršev).

Gre namreč za to, da si mora starejši sorojenec v očeh mlajšega pridobiti spoštovanje s svojim delovanjem, ker to pri obeh kasneje preraste v vzajemno zaupanje. Seveda se bo zgodilo, da bo starejši mlajšega kdaj »šolal«, a s tem bo pokazal, kje so njegove meje. 

Starejši sorojenec mlajšemu gotovo ne bo dovolil takih neumnosti, kot mu jih (žal!) dovoli veliko odraslih (npr. brskanje po denarnici, branje sms sporočil, vlečenje za roko, neprijetno kuštranje las, plezanje po odraslih …). Na čistem začetku bo postavil svoje meje, ki jih bo tudi učinkovito branil in tako vzpostavil spoštovanje in harmonijo v odnosu z mlajšim.

Vsekakor pa poseganje staršev najverjetneje vse to pokvari, ker starejšemu odvzamejo moč in dajo mlajšemu dovoljenje za manipuliranje in upravljanje. 

Tako videvam in poznam mnogo otrok, ki morajo skrbeti za mlajše (jih peljejo po šoli domov, jih nahranijo, delajo z njimi domače naloge ali jih celo dajejo spat) in začnejo do njih čutiti odpor. Pogosto zgolj zato, ker starši ne vcepijo v glavo mlajšemu, kdo je avtoriteta s pooblastili ob njihovem izostanku. 

Tako ti paglavci brezglavo skačejo čez cesto, medtem ko jih prestrašene sestrice in bratci vsi objokani in zaskrbljeni lovijo, jim nosijo torbice (ker jim mališan pač tako ukaže) in zavezujejo čevlje (ker se mu ne da sklanjati) ter jih skušajo nahraniti z večerjo, ki jo nehvaležni pljuvajo na tla (ker ni čokoladni puding s smetano) in zvečer zaspijo v kuhinji na tleh od čiste prekurjenosti, ker s sestrico ali bratcem niso hoteli ob primerni uri spat. 

In kdo dobi kazen? Upate ugibati? Logično, da tisti starejši, ker ni za vse poskrbel (čeprav je opravil veliko več starševskega dela kot se mu pritiče) mali pa se mu roga izza vogala in jača svojo moč za v naprej.

Ko sem strigla tiste bralne kartončke in sem končno malce zadušila nagon po vmešavanju, sem začela uživati v opazovanju teh čudovitih prizorov, ki so se odvijali pred mano. Tom je po nekaj strogih izrekih izšolal malega, da ni več skakal po stolu in njegovih nogah, da se ni sprehajal po kabinetu brez njegovega dovoljenja in da je pisal na tablo samo ob njegovem navodilu. In veste kaj, mlajši je neizmerno užival. Sprejel je vse pogoje, ker so bile dejavnosti ob prisotnosti starejšega učenca tako zelo poživilne in unikatne.

Na koncu ure je Sandi navdušeno vprašal, kdaj se spet vidita, Tom pa je deloval malce skurjeno, čeprav zadovoljno in ponosno. Mislim pa, da sem ta dan od njega dobila najlepši kompliment glede svojega dela do sedaj in z njim se mi je odkupil za vse najstniške neukosti, ki jih še vedno vsakodnevno sproti rešujeva, če jih ušpiči.

Obrnil se je rahlo stran od Sandija in poltiho zabrundal: 
»Oh, učiteljica! Kako lahko vi to sploh zdržite!"

Ko je učiteljica vprašala 20 prvošolcev, koliko jih zajtrkuje, jih 8 ni dvignilo roke. Nekako verjamem, da so odgovorili po resnici. Šolska malica je okoli desete ure dopoldne. Je malica, ni glavni obrok. Kos kruha, jabolko, čaj. In potem nekateri nič do štirih popoldne. Brez zajtrka, potem šolska malica in čakanje na domače kosilo do štirih.

Moji učenci vedo, da se v mojih predalih vedno kaj najde – oreščki, suho sadje, krekerji. Mladeniči postanejo šesto šolsko uro že precej lačni. Kadar nimam drugega, se zelo lačni sprijaznijo tudi s hruško ali jabolkom. Včasih skupaj olupimo mandarino ali pomarančo.

»Greš po pouku na kosilo?«

»Ne, nisem naročen.«

»Kaj ješ, ko čakaš na kosilo?«

»Nič ali pa najdem doma piškote.«

» Si kaj skuhaš?«

» Niti ne. Če ni mami, si spečem jajca.«

Občasno prihaja k meni fantiček Rudi, ki ima kar precej težav v šoli – računanje je težko, razumevanje besedil še težje, samostojni spisi vzpon na Triglav. Miren, vedno pozitiven in nasmejan. Pravo sonce. Hvaležen za vsako besedo, ki jo izgovorim. Zaradi neuspehov pri pouku mi njegovi učitelji pogosto trkajo na vrata.

Nekako je naneslo, da nas je med eno uro pogovor zanesel k hrani (z njim je bil še sošolec Sergej). Pa smo malce podebatirali o kosilih. Nihče od njiju ni prijavljen na šolsko kosilo. Sergej si občasno odreže kos kruha ali poje piškote. Rudi pa me je sezul s pripovedovanjem o svojih kuharskih podvigih. V zameno za medvrstniške inštrukcije bi sošolce lahko učil kuhanja.

»Kosilo si pripravim sam, ne kompliciram. Skuham makarone, vmešam majonezo, naribam sir in malo segrejem, da se stopi. Najbolj mi je všeč, da se sir vleče. No, ali pa si naredim jufko in potem še starša jesta.«

Oba s Sergejem ostrmiva. Sama poznam jufko zgolj iz restavracij s hitro hrano. Sergejev pogled ne izda ali je vzhičen nad kuharjem ali po svojih spominskih datotekah še išče besedo jufka.

Ko ga vprašam po pripravi, se mu usta razlezejo do ušes:

»To je čisto enostavno! Pladenj pokapljam z oljem in pokrijem s testom. Potem naložim mleto meso in čez spet testo, pa po vrhu lahko še malo mesa ali sira. No in lepo zapečem v pečici.«

Natančno nama razloži, v kateri trgovini nabavi sestavine in kje v hladilniku se nahajajo. Vsaj dve leti je mlajši od tistih, ki mi ponosno povejo, da že znajo speči jajca.

Včasih, ko z otroki predelujemo težke matematične operacije ali zapletena literarna besedila, se sprašujem, koliko od tega bodo odnesli s seboj v življenje. Večkrat bi z njimi raje zavila v gospodinjsko učilnico in jih naučila skuhati polento ali žgance.

Hrana je ena od poglavitnejših potreb v življenju otroka (seveda tudi odraslega), ki se zagotovo ne gre meriti z željo (potrebo?) po znanju nekaterih balastnih vsebin v našem osnovnošolskem sistemu. 

Všeč mi je bila primerjava človekovega telesa z avtom, ki sem jo slišala na nekem predavanju. Lastnik avta vedno tanka točno tisto gorivo, ki je predpisano za njegov model. V bencinski motor ne toči dizla – ker ve, da bi to motorju škodovalo oziroma, da bi prenehal delovati. Redko se vprašamo, kaj škodi našemu telesu oziroma, kaj le-ta v resnici potrebuje. Bo še delovalo, če bomo vanj »tankali« piškote, zmrznjene pice in konzervirane obroke?

»Kaj ponudite otroku za zajtrk?«

a) »Pri nas ne zajtrkujemo. Nikomur ne paše jesti v jutranjih urah.«

b) »Vedno se nam mudi. Na hitro zmešamo kakšne kosmiče z mlekom.«

c) »Zadovoljen je s skodelico kakava, ki ga pogrejem v mikrovalovki.«

Opazujte otroke in mladostnike. Spremljajte njihovo vedenje. Kako se vedejo tisti, ki pojedo veliko žive, nepredelane hrane in kako tisti, ki so indoktrinirani v industrijsko predelano in predpripravljeno hrano?

Jufka in makaroni, ki jih pripravlja Rudi še zdaleč nista ideal zdrave prehrane. Vendar se za Rudija ne bojim. Ker bo znal poskrbeti zase, čeprav ne bo prvi zrecitiral in analiziral Krsta pri Savici. Ker zna sam v trgovino in načrtuje svoj nakup glede na kuharske podvige. Preračuna tudi količine, znesek na blagajni in pravilno nastavi pečico.

Bojim se za tiste, ki hitro obvladajo procentni račun ali stavčno analizo, ne vedo pa, v kateri omari doma hranijo olje in sol. Ki kljub odličnim računskim spretnostim in petice pri matematiki ne znajo preračunati, da domača jufka nahrani celo družino, medtem ko za enak denar kupiš v kiosku pripravljeno in si po njej še vedno lačen. Ki ne znajo prižgati kuhinjske pečice, čeprav znajo pretvarjati stopinje Celzija v Fahrenheite.

Predvsem pa me skrbi za tiste, ki še vedno ne vedo, da hrana raste na rastlinah – v naravi in ne v privlačnih polivinil vrečkah v trgovinah.

Nekoč je bil očka. Imel je sina. 

Ko je bil le-ta še v ženinem trebuhu, mu je pel pesmice in bral pravljice. Tudi v angleščini, da bo kasneje bolj nadarjen. Malce se je bal dneva, ko bo prišel iz trebuha. Bal in obenem navdušeno čakal. Ni si mogel predstavljati, da bo tista poskakujoča žoga z druge strani nekega dne lahko v njegovem naročju. Kaj šele, da ga bo držal za roke in hopsal z njim po travi.

Deček se je rodil. Bil je lep kot sonce, a ranljiv kot metuljeva krila. Ves čas se je stiskal k mami in jokal v njegovem naročju. Ni dobro dišal. Njegovo možato in kosmato telo ni dišalo po mleku in po tistem nekaj, kar je sinek poznal že od prej – še iz velike okrogle kopeli – to moško srce ni imelo pravega ritma. To ni bila mama.

Mož je na samem tuhtal o svoji vlogi očeta, na katero se je pripravljal devet mesecev. Kaj v resnici pomeni biti oče?

Gledal je ženo, ki je nasmejana držala povito štručko na svoji dojki. Zdela sta se mu tako popolna, kot da ga ne potrebujeta v svojem svetu. Žena ga je tolažila, naj počaka, da njegov čas še pride. Da je zdaj čas za simbiotično ljubezen, ki jo je ustvarila mati narava – za neviden most med njo in otrokom.

Dnevi so minevali. Želel si je, da bi deček rastel hitreje. Da bi ga lahko naučil brcati žogo ali voziti kolo. A šlo je počasi, kot se to pritiče otroškemu razvoju. 

Deček je najprej začel s plazenjem. Njegov svet je dobival nove dimenzije. Zdaj kar naenkrat ni bila samo mama, ampak je po vseh štirih lezel kosmati in smešni očka. Mama se ni plazila. Mama ga je dojila, božala, negovala. Očka mu je prdel na trebušček in pokal smešne obraze. Sinek je spoznaval, da je odrasli kosmatin prav zabavna in uporabna oseba, čeprav je vsakič, ko je mama sama zapustila dom, neutolažljivo jokal do njenega povratka.

Hitro je shodil in se z očkom začel voziti na kolesu. Mama ga je še vedno dojila, pestovala, božala in pihala rane. Očka je postajal vedno boljši pajdaš za nore igre, ki se jih mamice nikoli ne igrajo. Skupaj sta gradila neskončno število podirajočih se stolpov, gradove iz blazin v dnevni sobi, divji tek okoli hodnikov, metanje smeti v kanto …

Očka, tisti kosmati smešni možic, je končno dobil svojo vlogo. Znal je popraviti kolo. Zamenjal je baterijo v vlakcu. Zalepil je čevlje. Z očkom lahko kosiš travo. Očka ima v kleti kladivo, žeblje in dilo. Očka dovoli, da pretiravaš pri divjanju s kolesom. Očka ne govori preveč. Očka razume, kdaj mamica pretirava.

Mamica je še vedno najbolje kuhala. Mamico je šel vedno vprašat najtežja vprašanja. Mamica je najbolje popihala rano in imela najbolj čarobne obliže. Mamica je vedela, kaj pomaga pri bolečem želodčku ali zobku.

A očka je moški in to je poglavitno, kar družini doda harmonijo okusov. Da s svojo doslednostjo, srčnostjo in moškostjo doda svoj mozaik k vzgoji. Da ne pozabi, kako zelo pomembna je njegova vloga v družini. Da je vzornik svojim otrokom, predvsem sinovom, ki hrepenijo po njegovi družbi.

Mali sinko je odraščal. Leta so hitro minevala. Prehitro. Zdaj je očka zaskrbelo. S solzami v očeh ga je vsako jutro gledal v hrbet, ko je sam odhajal proti šolski garderobi. Sam. Še nedolgo nazaj mu je menjal plenice in se plazil okoli stolov z njim. Zdaj pa gre sam s torbico in ga ne potrebuje več. Ni mu treba več zavezati čevljev ali obrisati nosa. Spet se je počutil odveč. Spet se je počutil, da bo neka sila odtrgala tega otroka stran od njega. Strah pred novim, strah pred neznanim.

Še mnogo je poti in mnogo je pasti. Še mnogo je priložnosti, ko bo mali nadebudnež potreboval svojega očeta. Če si nos obriše sam, še ne pomeni, da ve vse o tem svetu. Še ne pomeni, da ve, kako se seka drva. Kako se naredi mlinček čez potok, kje se nabere najboljše lešnike in naredi leskovo piščalko. Kako se postavi šotor in zakuri taborni ogenj. Kako se zamenja zračnico in dolije olje v motor avta. Kako se dobro osvaja in česa se ne sme narediti na prvem zmenku. Kako se varno spolno občuje in zavaruje pred svetom. 

Nikoli ni treba, da je konec. Celo življenje bo oče modrejši vsaj za leta svojega življenja. Kmalu bo sin očetu vračal na drugačne načine. Kot malček mu je vračal s simpatičnim smehom, kot otrok z neskončno zapletenimi vprašanji, kot fant s skupnimi urami pod košem in kot moški z izkazanim spoštovanjem. Nikoli ne bo minilo, če boste skrbeli, da bo odnos živel. Prav tako bodo časi, ko bodo očki lahko jokali na maturah, podelitvah diplom in porokah. In blagor tistim, ki si bodo dovolili solzico ali dve.

Dragi moški, to je za vas, ki vas tako zelo pogrešamo pri vzgoji in izobraževanju pa tudi v partnerskih odnosih. Ne bodite mučeniki, vsaj 40x ne. Dragi moški, potrebujemo vas takšne, točno take kot ste v originalu. Možate, kosmate, nežne in močne, trdne in razumevajoče. V resnici si ne želimo Christiana Greya, ki je zadnji mesec v srca mož zanesel nekoliko ljubosumja in zavisti in v usta žensk toliko vzdihov. Gospod Grey je sinonim za nekakšnega Batmana. Je lik iz ženskega znanstveno fantastičnega filma. Je princ na belem konju, za katerim smo vzdihovale že od desetega leta dalje. Je lep, postaven, sexy, pameten, uspešen in bogat. Nosi darilca in bdi nad svojo drago. Je pa tudi dolgočasen. 

Ne želimo si življenja z moškim, ki bi se vsak dan oblekel enako. Ki bi živel umetno življenje kovinskih in marmornatih stavb in ne bi bil vešč menjanja žarnice. Ali moškega, ki bi ves čas nadzoroval naše gibanje in početje ter nas vsako jutro posiljeval s pečeno slanino in osladnimi palačinkami. Ali nas zaradi svoje mračne preteklosti (ki jo začuda kljub bogastvu, najboljšim svetovalcem in bistrosti ni uspel predelati na primeren način) privezoval na posteljo ter navidezno vzburjal s pasom po goli zadnjici.

Ljubimo moške, ki spoštujejo ženske. 
Obožujemo moške, ki znajo z otroki. 
Rade imamo moške, ki poprimejo za les, kovino, zemljo in še kaj. Spoštujemo moške, ki vodijo zrel pogovor. 
Vesele smo, če lahko razumete, da moramo včasih dihati čisto svoje minute. 

In brez vas bi nam bilo strašno dolgčas, čeprav se nad vami ves čas pritožujemo.

Disleksija je očitno še vedno ena bolj vročih medijskih tem, saj me novinarji najpogosteje kontaktirajo ravno zaradi nje. 

Moji pogledi nanjo se morda malce razlikujejo od nekaterih drugih strokovnjakov. Kako razmišljam o njej si lahko preberete v članku, v katerem sem odgovarjala na vprašanja novinarke. Objavljen je bil 20. februarja v reviji Anja. Če želite prebrati popolne odgovore, ki sem jih posredovala novinarki pred objavo, si jih lahko ogledate na tej povezavi.