»Samo drugačni ljudje spreminjajo svet;
nihče normalen ni še nikoli dosegel nobene ušive spremembe.«
(F. Backman: Babica vas pozdravlja in se opravičuje. MK, 2016)
Že kar nekaj tega sva se z možem odločila za obisk koncerta znanega virtuoza pianista Dereka Paravicinija. Za tiste, ki ga morda ne poznate: Derek je slep in ima simptome motenj avtističnega spektra.
Težko šteje, na svoj način navezuje socialne stike, skratka je malce drugačen. A na klavirju je pravi genij, saj ima absolutni posluh, zaradi česar so ga poimenovali človeški iPod. Brez not igra zapleteno klasično glasbo, džez in pop. Če mu zapojete zanj popolnoma neznano melodijo, vam jo bo v naslednjem trenutku že zaigral na klavir.
Tokrat ne bom pisala in razmišljala o Dereku, slepoti ali motnjah avtističnega spektra. Dovolj jasno je, da je Mati narava Dereku nekaj vzela in veliko podarila. To naredi večkrat, zato okoli nas bivajo osebe, ki se od nas malce razlikujejo. In kot otroci prav tako obiskujejo šole.
Tokrat bom razmišljala o nas. O nas, ki se imamo za »normalne« in pogosto radi nekako zviška gledamo na Dereku podobne ali pa do njih vzpostavimo pretirano sočutje, žalost ter usmiljenje.
Po končanem čudovitem koncertu je cela dvorana vstala in ni prenehala z aplavzom. V oči so mi stopile solze, pa ne zaradi vzhičenega vzdušja. Začela sem razmišljati o Dereku podobnih, njihovih otroštvih in šolanju. Koliko njihovih bivših učiteljev je bilo prepričanih, da ne zmorejo programa, da so leni in še kaj. Koliko je tistih, ki v njemu podobnih niso videli nič drugega kot »problematičnih učencev«, ki so jim bili stalni trn v peti?
Koliko ljudi je bilo na tem koncertu iz vrst prosvete? Koliko jih je stoje ploskalo in vzdihovalo? In koliko od teh je takih, ki bi pri Dereku podobnih odkrili drugo stran medalje, tisto, ki jo v šolah tako neradi odkrivamo, saj ne ustreza sistemu? Ker pač štrli iz povprečja.
Pred kratkim sva bila še na enem čudovitem koncertu, s katerim je dihalo več kot 10.000 ljudi. Koncert je bil popolnoma drugačne vrste od tistega prej, a obhajala so me ista čustva in misli. Ozračje je bilo napolnjeno z izjemno energijo. Glasbeniki so poskrbeli za to, da smo kljub plačanim sediščem prestali več kot pol koncerta. V takšnem vzdušju enostavno ne moreš več sedeti.
Najbolj se mi je v srce usedel bobnar. Mlad fant, ki je z izjemnim zanosom, talentom in močjo celotnega telesa naredil koncert tako močan, da bi ga čutili tudi popolnoma gluhi. Morda se me je ta glasbenik dotaknil zaradi ene druge življenjske zgodbe, ki sem jo smela od bližje spoznati. Namreč tudi zgodbo enega mladega fanta, še v obdobju njegovega šolanja.
Fant je zdaj že odrasel moški, a določeni spomini iz osnovnošolskih klopi so v njegovem srcu pustili podobne brazgotine kot jih pustijo spraskane norice na koži.
Bil je fant, ki je bil že na pogled malce univerzalen. Deloval je kot nekakšen rocker, čeprav še malce premlad za resnega glasbenika. A imel je svoj stil oblačenja in tudi pričesko, ki takrat ni bila čisto po JUS-u takratne stilizacije. Še po načinu govorjenja je bil malce nenavaden. Govoril je hitro, zaletavo, neprestano. Misli so ga prehitevale. Veliko je povedal, zapisal bore malo.
Tako si je prislužil oznako slabšega učenca. Naš šolski sistem je zastavljen tako, da največ šteje, kar zapišeš. In če hočeš zapisati, moraš prej tudi prebrati. In tudi, ko je imel priložnost povedati, je bilo težko. Kajti strniti plaz misli v govornem nastopu, ki je omejen na 3 minute, preprosto pomeni, da najverjetneje ne poveš ničesar. Ali pa se raje izgovoriš, da se nisi pripravil in pogoltneš dodatno nezadostno. To boli manj kot krohot sošolcev po hodniku, ko citirajo tvoje govorne neuspehe do zadnje vejice natančno.
Bil je odličen matematik. A je vse računal na pamet. V glavi je delal izračune, sklepal, si predstavljal. S svojimi skicami ga nikoli nisem dohitela v reševanju. A imel je veliko težavo: za zgolj rezultat na matematičnem testu ne dobiš točke, temveč sum, da si površno prepisoval od sošolca. In tako nikoli ne moreš dokazati, da nekaj res znaš. Da v marsičem v resnici blestiš. Da si univerzalen v svojem sklepanju in za to večkrat kaznovan s posmehom in namigi kot pa nagrajen s pohvalo in dobro oceno.
Fant, ki sem ga imela čast spoznati, je imel disleksijo. Malce spretnejši opazovalec bi vedel, da njegov zaletav govor, slaba organiziranost, nenaden upad pozornosti nakazujejo tudi na simptome motnje ADHD.
A kljub vsemu je imel veliko srečo. Starše, ki so ga sprejeli in podpirali. Starše, ki so mu kljub težavam v šoli dovolili in omogočili popoldansko zasebno učenje igranja na bobne.
Svet glasbe je bil njegov jezik. Če si govoril o glasbi, si govoril z njegovim srcem. Če si opazil mikroskopsko spremembo na njegovi rock pričeski, je lažje sprejel, da je potrebno rešiti nekaj več nalog. Če si mu podaril nekaj glasbenih želja, se je oglasil večkrat. Če si opazil njegovo novo leder jakno, je on opazil, da si v resnici tudi ti najprej človek in šele potem učitelj.
Če je vedel, da bo imel za pisanje testa dovolj časa in bralca besedila, tri večere pred dogodkom ni bruhal ali trpel za črevesnimi težavami. Ker je vedel, da bo lahko pokazal svoje znanje, ne pa padel na hitrostnem testu v meglici zvijajočih in valujočih se črk.
Ko sem gledala neusahljivo moč bobnarja na odru, sem se spomnila tega fanta, ko je kot kupček nesreče,a z velikimi bleščečimi očmi, sedel pri oknu v prvem razredu. Že takrat je s svojim pronicljivim duhom slutil, da ga čaka vrtiljak nemogočih simbolov in sistemov, ki v njegovi glavi delujejo popolnoma drugače.
Zato je začel bobnati. Da je izbobnal vso svojo jezo in strah, predvsem pa žalost, ki jo je vsakodnevno doživljal ob nerazumevanju odraslih.
Ko sem gledala tega odličnega in fascinantnega bobnarja v blišču odrskega vznemirjenja, sem si srčno želela, da je njegova zgodba iz otroštva drugačna. Da bobni niso strupeni obrazi, komentarji, prizori in spomini iz preteklosti, ki jih s tolčenjem izloča, saj morajo za njegov lastni blagor čim prej zapustiti njegovo mlado telo.
Če pa so po kakršnem koli naključju bili, pa upam, da so tisti, po katerih je moral udarjati najmočneje, na tem koncertu plačali najdražje karte, najmočneje ploskali in končno uvideli, kako katastrofalne napake so naredili v svoji preteklosti. Ali kot starši ali kot sošolci ali pa kot učitelji (mentorji, trenerji).
In da danes s soljudmi ravnajo popolnoma drugače.
nihče normalen ni še nikoli dosegel nobene ušive spremembe.«
(F. Backman: Babica vas pozdravlja in se opravičuje. MK, 2016)
Že kar nekaj tega sva se z možem odločila za obisk koncerta znanega virtuoza pianista Dereka Paravicinija. Za tiste, ki ga morda ne poznate: Derek je slep in ima simptome motenj avtističnega spektra.
Težko šteje, na svoj način navezuje socialne stike, skratka je malce drugačen. A na klavirju je pravi genij, saj ima absolutni posluh, zaradi česar so ga poimenovali človeški iPod. Brez not igra zapleteno klasično glasbo, džez in pop. Če mu zapojete zanj popolnoma neznano melodijo, vam jo bo v naslednjem trenutku že zaigral na klavir.
Tokrat ne bom pisala in razmišljala o Dereku, slepoti ali motnjah avtističnega spektra. Dovolj jasno je, da je Mati narava Dereku nekaj vzela in veliko podarila. To naredi večkrat, zato okoli nas bivajo osebe, ki se od nas malce razlikujejo. In kot otroci prav tako obiskujejo šole.
Tokrat bom razmišljala o nas. O nas, ki se imamo za »normalne« in pogosto radi nekako zviška gledamo na Dereku podobne ali pa do njih vzpostavimo pretirano sočutje, žalost ter usmiljenje.
Po končanem čudovitem koncertu je cela dvorana vstala in ni prenehala z aplavzom. V oči so mi stopile solze, pa ne zaradi vzhičenega vzdušja. Začela sem razmišljati o Dereku podobnih, njihovih otroštvih in šolanju. Koliko njihovih bivših učiteljev je bilo prepričanih, da ne zmorejo programa, da so leni in še kaj. Koliko je tistih, ki v njemu podobnih niso videli nič drugega kot »problematičnih učencev«, ki so jim bili stalni trn v peti?
Koliko ljudi je bilo na tem koncertu iz vrst prosvete? Koliko jih je stoje ploskalo in vzdihovalo? In koliko od teh je takih, ki bi pri Dereku podobnih odkrili drugo stran medalje, tisto, ki jo v šolah tako neradi odkrivamo, saj ne ustreza sistemu? Ker pač štrli iz povprečja.
Pred kratkim sva bila še na enem čudovitem koncertu, s katerim je dihalo več kot 10.000 ljudi. Koncert je bil popolnoma drugačne vrste od tistega prej, a obhajala so me ista čustva in misli. Ozračje je bilo napolnjeno z izjemno energijo. Glasbeniki so poskrbeli za to, da smo kljub plačanim sediščem prestali več kot pol koncerta. V takšnem vzdušju enostavno ne moreš več sedeti.
Najbolj se mi je v srce usedel bobnar. Mlad fant, ki je z izjemnim zanosom, talentom in močjo celotnega telesa naredil koncert tako močan, da bi ga čutili tudi popolnoma gluhi. Morda se me je ta glasbenik dotaknil zaradi ene druge življenjske zgodbe, ki sem jo smela od bližje spoznati. Namreč tudi zgodbo enega mladega fanta, še v obdobju njegovega šolanja.
Fant je zdaj že odrasel moški, a določeni spomini iz osnovnošolskih klopi so v njegovem srcu pustili podobne brazgotine kot jih pustijo spraskane norice na koži.
Bil je fant, ki je bil že na pogled malce univerzalen. Deloval je kot nekakšen rocker, čeprav še malce premlad za resnega glasbenika. A imel je svoj stil oblačenja in tudi pričesko, ki takrat ni bila čisto po JUS-u takratne stilizacije. Še po načinu govorjenja je bil malce nenavaden. Govoril je hitro, zaletavo, neprestano. Misli so ga prehitevale. Veliko je povedal, zapisal bore malo.
Tako si je prislužil oznako slabšega učenca. Naš šolski sistem je zastavljen tako, da največ šteje, kar zapišeš. In če hočeš zapisati, moraš prej tudi prebrati. In tudi, ko je imel priložnost povedati, je bilo težko. Kajti strniti plaz misli v govornem nastopu, ki je omejen na 3 minute, preprosto pomeni, da najverjetneje ne poveš ničesar. Ali pa se raje izgovoriš, da se nisi pripravil in pogoltneš dodatno nezadostno. To boli manj kot krohot sošolcev po hodniku, ko citirajo tvoje govorne neuspehe do zadnje vejice natančno.
Bil je odličen matematik. A je vse računal na pamet. V glavi je delal izračune, sklepal, si predstavljal. S svojimi skicami ga nikoli nisem dohitela v reševanju. A imel je veliko težavo: za zgolj rezultat na matematičnem testu ne dobiš točke, temveč sum, da si površno prepisoval od sošolca. In tako nikoli ne moreš dokazati, da nekaj res znaš. Da v marsičem v resnici blestiš. Da si univerzalen v svojem sklepanju in za to večkrat kaznovan s posmehom in namigi kot pa nagrajen s pohvalo in dobro oceno.
Fant, ki sem ga imela čast spoznati, je imel disleksijo. Malce spretnejši opazovalec bi vedel, da njegov zaletav govor, slaba organiziranost, nenaden upad pozornosti nakazujejo tudi na simptome motnje ADHD.
A kljub vsemu je imel veliko srečo. Starše, ki so ga sprejeli in podpirali. Starše, ki so mu kljub težavam v šoli dovolili in omogočili popoldansko zasebno učenje igranja na bobne.
Svet glasbe je bil njegov jezik. Če si govoril o glasbi, si govoril z njegovim srcem. Če si opazil mikroskopsko spremembo na njegovi rock pričeski, je lažje sprejel, da je potrebno rešiti nekaj več nalog. Če si mu podaril nekaj glasbenih želja, se je oglasil večkrat. Če si opazil njegovo novo leder jakno, je on opazil, da si v resnici tudi ti najprej človek in šele potem učitelj.
Če je vedel, da bo imel za pisanje testa dovolj časa in bralca besedila, tri večere pred dogodkom ni bruhal ali trpel za črevesnimi težavami. Ker je vedel, da bo lahko pokazal svoje znanje, ne pa padel na hitrostnem testu v meglici zvijajočih in valujočih se črk.
Ko sem gledala neusahljivo moč bobnarja na odru, sem se spomnila tega fanta, ko je kot kupček nesreče,a z velikimi bleščečimi očmi, sedel pri oknu v prvem razredu. Že takrat je s svojim pronicljivim duhom slutil, da ga čaka vrtiljak nemogočih simbolov in sistemov, ki v njegovi glavi delujejo popolnoma drugače.
Zato je začel bobnati. Da je izbobnal vso svojo jezo in strah, predvsem pa žalost, ki jo je vsakodnevno doživljal ob nerazumevanju odraslih.
Ko sem gledala tega odličnega in fascinantnega bobnarja v blišču odrskega vznemirjenja, sem si srčno želela, da je njegova zgodba iz otroštva drugačna. Da bobni niso strupeni obrazi, komentarji, prizori in spomini iz preteklosti, ki jih s tolčenjem izloča, saj morajo za njegov lastni blagor čim prej zapustiti njegovo mlado telo.
Če pa so po kakršnem koli naključju bili, pa upam, da so tisti, po katerih je moral udarjati najmočneje, na tem koncertu plačali najdražje karte, najmočneje ploskali in končno uvideli, kako katastrofalne napake so naredili v svoji preteklosti. Ali kot starši ali kot sošolci ali pa kot učitelji (mentorji, trenerji).
In da danes s soljudmi ravnajo popolnoma drugače.
RSS Feed
