Začelo se je tako, da sem v roko dobila obširno mapo poročil in izvidov. Deček je imel vse možne diagnoze. Psihologinja mi je zaskrbljena povedala, da na podlagi njenih testov verjetno ne bo uspel zaključiti niti drugega razreda redne OŠ.

Čeprav neizmerno uživam v pisanju knjig in bloga, pa sem pri pisanju poročil o otrocih obratno naravnana. Tega sploh ne maram, sem bolj mehanik in z otroki raje delam. Zato poročil tudi ne maram prebirati.

V svoji štirinajstletni praksi sem se srečala že s tolikšno kopico različnih poročil, da sem prišla do občutka, da želi avtor poročila narediti vtis, o otroku samem pa ne izvemo nič pretirano uporabnega. Poročilo verjetno več pove o avtorju, kot o otroku in njegovem razvoju.

Med kopico zastrašujočih strokovnih famoznih izrazov človek razmišlja, če ni tudi on naslednji kandidat za obravnavo pri tem strokovnjaku ali pa zgolj ne govori jezika, v katerem je poročilo zapisano. Poleg zelo umetelnih izrazov se seveda srečamo s tudi prenekaterimi nasveti in priporočili, ki jih večinoma ne bi zmogli realizirati niti v najbolj idealnih laboratorijskih pogojih.

Tako se v zadnjem času na veliko maha s potrdili in »diagnozami«, otrok pa je še vedno na istem. No ja, v bistvu ni, ker sedaj ima novo strokovno nalepko.

Nekaj poročil iz tiste debele mape sem preletela, brati pa jih nisem mogla. Če bi jih, bi si o otroku ustvarila popolnoma napačno mnenje. Vsak strokovnjak vidi otroka s svojega izoliranega zornega kota, le redki otroke obravnavajo celostno. Prav zato je nevarno brati poročila preden ne poznate celotne zgodbe (ki ste jo sestavili na podlagi lastnega opazovanja).

Veliko srečo sem imela, ker sem dečka spoznala že v prvem razredu. Ker začnete pri začetku in otroka usmerjate v temeljnih razvojnih trenutkih.

Ko sem prišla prvič v razred, je sedel pod mizo in objemal kolena. Kadar je bil v stiski, je vedno ravnal tako. Odmaknil se je v svojo majceno hišico, v svoj varen svet.

Ko si začetnik, včasih ne veš, kaj bi. Ravno zaradi tega narediš mnogo stvari spontano. In to se večkrat izkaže kot najboljše. Sedla sem blizu njega na tla. Učiteljica me je opozorila, da je na trenutke lahko zelo nasilen. Mladost je norost – ali sem tvegala ali pa čutila, da v tistem drobnem bitju ni nikakršne zlonamernosti. Njegovo dlan sem vzela v svojo in mu pokazala prstno igro, ki sem se je spomnila iz svojega otroštva.

Njegove velike oči so se prvič srečale z mojimi. V njih je bilo veliko presenečenje. Mislim si, da v mojih tudi. Začudenje, da spontanost deluje. Ali pa še verjetneje dotik. Odigrala sva nekaj prstnih igric. Seveda je neizmerno začel uživati v tem, da sva vlogi obrnila.

Povabila sem ga izpod mize in kot resetiran je nadaljeval s poukom, kot da se ni nič zgodilo. Seveda ga nisem začarala in za večno rešila njegovih težav. Pod tisto mizo sva sedela še večkrat. Pa tudi še pod kakšno drugo.

Drobcen kot je bil, je čisto nebogljen in osamljen čičal na stolu za mojo mizo. Razpršenih misli in vedenja … ni bilo druge rešitve kot sedenje v naročju. Tako so bile naloge ekspresno hitro rešene, saj zaradi moje ograje (iz rok, ki so ga objemale) ni mogel mahati, prijemati in se vrteti. V bistvu tega med sedenjem v naročju tudi ni več potreboval. Ker odrasli lahko z umirjeno energijo umirimo otroke – če v to verjamemo in smo resnično prisotno umirjeni (to slednje gre pri lastnih otrocih težje kot pri sposojenih).

Čez poletje otroci zrastejo kot koprive in odrasli um si umišlja, da večje telo ne potrebuje več človeške bližine. Pa otrok odgovori sam – pride nazaj v naročje, čeprav je tudi velika žoga strašno ugodna za sedenje, ko osvojiš pravo ravnotežje.

Leta minevajo in stol pred tabo postaja manjši. Tudi miza, pod katero se skrije, ni več velika hiša, ampak zasilni šotorček. Otrok raste in zori. In ti sam z njim. Ob urah in urah skupnega časa v varnem zavetju kabineta poznaš skoraj vse njegove skrivnosti. Bolj kot skrivnosti pa krivice in ponižanja. Od sošolcev, staršev, učiteljev. Ker štrli iz povprečja.

Večkrat me v zatopljenosti v nalogo pokliče mami (ni prvi in edini). Takrat vsakič razmišljam, kako pomembni smo v življenjih teh otrok. In kako zelo pomembni koščki so tudi oni nam. Med umivanjem zob razmišljam, če bo naredil nalogo. Preden zaspim načrtujem, kako mu bom drugi dan podarila nekaj oblačil (ker so doma v denarni stiski). Ponoči sanjam, da mu ni šlo na testu matematike. Ko se pogovarjam z njimi, čutim vse tiste misli, ki jih ne zmore ubesediti.

Skupaj se jokaš - v dobrem in slabem. Smeješ se ob situacijskih komikah, ki so povezane z eksplozijami bombic za pero, ob simpatičnih in spontanih otroških izjavah, ob zvaljenju z žoge. Včasih te nekaj minutni smeh, s solzami v očeh, napolni za dober teden.

Jokaš tudi, ko joka on. Zaradi negativne ocene, zaradi krivice, zaradi nespoštovanja sošolcev, zaradi popravnega izpita. Jokaš z njim. Ne ravno točno takrat, ko joka on. Jokaš, ko se pelješ domov, ko prekopavaš vrt, čeprav solze morda ne polzijo iz tvojih oči. Jokaš.

Ker morda veš, da tega otroka doma nihče ne sprejema. Ker ti morda sam pove, da se ob uspešnih sorojencih počuti kot črna ovca v družini. Ker ga morda oče ne opazi ob športno nadarjenem bratu.

Pride med odmori, pride po pouku. Predlaga, da ga posvojiš.
Pride in od jeze brca v steno. Ali pa je samo tiho in ti veš. Večji kot postaja, manj govori. Ti pa vseeno veš.

Začenjajo mu poganjati dlake, pa se še vedno obnaša kot takrat pod mizo. Drugače, a v mislih je pod mizo.

Poznaš vsako njegovo reakcijo. Upaš, da mu bo uspelo. Včasih rineš Sizifov voz svinca, a pred seboj imaš samo njegove otroške oči. Tiste, ki nosijo neko nevidno modrost. Nekaj, česar ne moreš ubesediti. Nekaj, zaradi česar veš, da bo uspel v življenju, čeprav ocene v redovalnici niti slučajno ne kažejo na to.

Si motivator, priganjač, gonič. Spopadaš se z najstniškimi ugankami in verjameš, da je odnos že tako trden, da ga boš vodil le z njim. Pa ni, ker je on še vedno le otrok. Zato moraš vsakič znova še za nekaj stopničk nazaj.

In z vsakim otrokom bogatiš. Ne naučiš se receptov, ki bodo delovali na drugemu. Predvsem spoznavaš sebe.

In pride čas slovesa. Enkrat pride. Tisti, ki sta si ga oba v resnici najbolj želela, saj sta vedela, da mu osnovna šola ni pisana na kožo. Več let sta načrtovala ta trenutek, da bosta šla na pico po valeti in si oba oddahnila. On si. On gre v novo življenje. Ti pa požiraš cmoke in se učiš, kako boš nekega dne na podoben način pomahal v slovo svojim otrokom.

In mape z diagnozami ter poročili … hranim samo risbice, izdelke, kartice in nešteto atomov spominov. Z velikim upanjem, da jim v življenju uspe. In s hvaležnostjo, da so del življenja preživeli z menoj.

Za najbolj radovedne: deček izpod mize je danes zelo uspešen študent.

Spomladi sem prebrala tako odličen roman, da me že kar malce skrbi, da mu ne bo nobena knjiga daleč naokoli segla niti do kolen.

Preden se odpravljamo na morje v avto vedno natlačim eno veliko gajbo knjig (res je, strašno sem staromodna, ne uporabljam e-bralnika, ker rada listam in vonjam knjige). Zaradi strahu, da katera od knjig ne bo dovolj zanimiva, me ne bo potegnila in mi bo tako zmanjkalo čtiva, vzamem veliko rezerve.

Na novo izdane knjige so lepe, mamljive, dišeče, dobro grafično opremljene. Včasih se izkaže, da vsebina ne sledi obliki. Da je knjiga od zunaj lepa darilna škatlica, s čudovito bleščečo pentljo, notri pa je en prazen nič. Zato se splača vztrajati tudi pri klasikah. Enako velja za slikanice. Klasike so zakon. Tudi takšne, ki so že malo odgriznjene in so zaradi listanja izgubile del barv. Zato naj vas zunanjost ne zavede. Tudi obleka ne naredi človeka, če iščete njegovo globino.

Včasih sem se trudila, da sem vsako knjigo prežvečila do konca. Zdaj tega ne delam več. Dam ji seveda nekaj poglavij možnosti, a mučenja ji ne dovolim. Enostavno jo prepustim komu drugemu. Knjige so kot neke vrste parfumi - vsak izbere svojega, a še celo isti parfum diši popolnoma drugače na drugi koži. Tako je tudi z vsebinami knjig - zaznavamo jih glede na svoje izkušnje, doživljanja, čutenja, čustvovanja, vzgojo ... če mi trenutno ne diši, še ne pomeni, da mi ne bo čez pet let.

Zato vas vabim, da berete. In to ogromno. Sami sebi, svojemu partnerju, ostarelim sorodnikom in seveda otrokom. Berite na plaži, na pikniku, ob jezeru, pred prikolico ali doma pod svojim drevesom. Nagrade bodo čudovite. Z ljudmi, ki jim boste brali, ali boste prebirali iste knjige, se boste lahko pogovarjali o popolnoma novih temah, ki bodo obogatile vaša življenja. In vseeno bo, če vam bo crknil televizor. Ker boste imeli nitke, ki vas bodo povezovale.

Kot častna pokroviteljica poletnega družinskega branja vas seveda vse Kamničane (in blizu živeče) vabim, da se mi pridružite v akciji Poletno družinsko branje, ki ga organizira knjižnica Franceta Balantiča v Kamniku.

Seveda pa vabim tudi vse ostale, da si nabavite karjolco (če je še nimate) in poleg prevažanja otrok in pokošene trave po vrtu vanjo naložite kupe knjig, ki jih boste vozili domov iz knjižnic.
​
Splača se. To je za vas in vaše otroke ena najboljših naložb v življenju, ki je nihče ne more ukrasti, niti recesija ne.
Ker se bogastvo nalaga v vaših glavah.​

Nedelja. Z družino pohajkujemo po glavnem mestu in se nadejamo novih dogodivščin. Ustavimo se na mestu, ki zaradi svoje unikatnosti pritegne mnogo družin z manjšimi in tudi večjimi otroki. Tudi mi postanemo del te množice. Lotimo se preizkušanja in eksperimentalnega učenja.

Med mnogimi obrazi se pobližje srečam z ženskim obličjem, ki me pozdravi, rekoč: »Mi se pa poznamo, ane?«
Moj spomin je na preizkušnji, prav tako odličnost mojih socialnih veščin. Rahel trzljaj na mojem obrazu očitno ne prepriča sogovornice, zato mi kar sama pove, da njen otrok obiskuje šolo, na kateri sem zaposlena. Skušam se ji opravičiti, saj je na naši šoli preko 500 otrok in praktično dvakrat toliko staršev.
Na kar mi gospa skoraj navdušeno odvrne: »Sej bolš, da nimate opravka z mojimi otroki.«

Priznam. Zadane me. Malo tudi zaradi mene same. Zaradi vse energije, ki jo vlagam, da bi tabuiziran naziv specialni pedagog (kaj šele profesor defektologije) končno enkrat izgubil vrečo predsodkov, ki se drži množice ljudi.

Kot drugo me zadane namesto vseh staršev, ki imajo opravka z menoj. In kot tretje, pa tudi najgloblje, me zadane zaradi vseh otrok, ki prihajajo k meni. Ena sama nedolžna izjava, (recimo da) nič slabega misleče mame, mi nastavi ponovno ogledalo, da v Sloveniji še vedno nizko bredemo. Da smo še vedno na repu tistega obdobja, ko so otroke s posebnimi potrebami skrivali doma na oddaljenih kmetijah in so postali »ta ubogi vaški posebneži«.

Vaški posebneži niso samo oni, ampak tudi njihovi starši in jaz osebno. Verjetno malce tudi vsi tisti, ki prijateljujejo z menoj.

Kako se torej počutijo vsi tisti starši, ki sedijo pred mojim kabinetom in čakajo na govorilne ure? Kaj si mislijo o sebi? Ali še bolje … kaj si mislijo o njih vsi tisti starši, ki hodijo mimo? Morda nekaj takega: »Še sreča, da meni ni treba potrkati na ta vrata. Še sreča, da imamo normalnega mulca.«

Ob tem se spomnim tudi svoje prijateljice, ki mi je pred leti naredila veliko uslugo, zanjo pa ni želela plačila. Takrat je bila njena hčerka še v plenicah. Rekla sem ji, da če bo kadarkoli kaj rabila glede deklice, naj ne okleva z vprašanjem. Tudi njen odgovor me je takrat zadel. A sem ga čisto zakopala, zdaj pa se je spet osvežil v mojem spominu: »Upam, da ne bom nikoli potrebovala tvojih strokovnih nasvetov!«

Kaj torej dela specialni pedagog, da imajo srečo vsi, ki jim ga ni potrebno srečati po strokovni plati (čeprav imajo nekateri, ki gredo v svojem zasebnem prostem času s tabo na kavo, še vedno občutke, da jih analiziraš – ker si pač iz enega bolj »psiho foha«).

Se specialni pedagog ukvarja s kripli, debili, imbecili, kreteni, maloumneži? Ali bo specialni pedagog, ki je »okužen« s posebneži, lahko škodoval »normalnim« otrokom?

Specialni pedagog, ki je zaposlen na redni osnovni šoli ali vrtcu, lahko prinese veliko širine med ljudi, če jo seveda premore tudi sam (zagotovo tudi vsi specialni pedagogi niso dobri, kot tudi niso dobri vsi prodajalci, natakarji, avtoličarji, učitelji, bančniki, turistični vodiči, direktorji ….).

Predvsem je njegova vloga izjemnega pomena v vrtcu in na prvi triadi OŠ. Takrat se pri nekaterih otrocih lahko začnejo kazati drobceni odkloni v razvoju, zaradi katerih potrebujejo drugačna znanja, pristope in metode. Ravno zaradi tega, da kasneje v življenju ne bodo imeli težav pri opravljanju zaresnejših del.

Gre lahko za povsem začetniške težave. Bodisi je to lahko nepravilna drža pisala (kar sploh ni tako nepomembna stvar, če pomislite, da pišete celo življenje – razen, če se tolažite, da boste drsali po ekranu ali imeli zaradi dobre plače osebno tajnico), ki jo opažam danes pri vsaj 40 % odraslih (pa se je sami sploh ne zavedajo). Gre lahko za to, da je otrok malce bolj okoren in se izogiba raznim drobnim opravilom. In če v pravem obdobju ne dobi pravih in zadostnih dražljajev, se del njegovih možganov nikoli ne bo razvil tako, kot je bilo predvideno. Kaj lahko se zgodi, da bo imel nekega dne zaradi tega težave pri npr. matematiki (pa nihče ne bo vedel za razlog).

Specialni pedagog lahko otroke in starše nauči mnogih strategij, da je delo doma lažje – pa najsi gre za branje, pisanje, računanje ali učenje učenja (in še mnogo drugega).

Saj poznate tiste otroke, ki tako močno pritiskajo pri barvanju in pisanju, da se lomijo barvice in trgajo listi. Pa jih ni tako malo. Potem so tukaj še otroci, ki se ne zmorejo umestiti v skupino in s svojim neustreznim vedenjem odbijajo prijatelje. Tudi takšnim otrokom je moč pomagati. In še prenekaterim drugim tudi.

Pogosto se namreč izkaže, da imajo otroci, ki so bili nekaj let v specialnopedagoški obravnavi zaradi takšnih ali drugačnih začetniških težav, na koncu osnovnošolskega izobraževanja veliko boljše delovne – učne navade, obvladajo učinkovite strategije za reševanje nalog, se boljše organizirajo za delo, poznajo svoj stil učenja in razvijejo mnoge kompenzacijske veščine, zaradi česar lahko v večji meri razvijajo svoje potenciale.

Ker nisem privatnica, lahko vse to napišem. Če bi bila, bi mi lahko kdo očital, da si želim povečati posel.

Poleg vsega pojasnjenega pa se mi zdi najpomembnejši še zadnji vidik. Če imamo sami negativen odnos do iskanja pomoči, ga bo imel tudi otrok. Tak odnos bo razvil do osebe, ki nudi pomoč pa tudi do sošolcev, ki jo prejemajo.

V resnici pa nikoli ne moremo vedeti, kdaj bomo pomoč potrebovali. Če otroke učimo, da imajo s specialnim pedagogom opravka samo »ta problematični, neumni in zaostali«, potem se lahko nekega dne zgodi, da se bo ta otrok počutil zelo slabo: »Če je bil Franček butelj v 3. razredu, sem tudi zdaj jaz butelj v 7., ko je pome prišla specialna pedagoginja. Ampak moja mama je bila sovražna do butljev. Se pravi, da zdaj prezira mene?! Se moram sovražiti tudi sam?«

Ko mi poči cev v kopalnici, si ne mislim, da sem butelj. Enostavno pač nisem izvedenka za vodovodarstvo. Zato na pomoč pokličem profesionalca. Če mi odleti avspuh (ups, lonec za izpušne pline ali kako že), grem k izvedencu.

Učite otroke, da niso nesposobni, če potrebujejo pomoč. Da jih nima biti česa sram. Ker bodo edino tako kasneje v življenju upali iskati pomoč in si z njo morda rešili življenje.

Kot vemo, smo v življenju pogosto v stiski. Maya Angelou pravi: »Najhujša agonija je v sebi nositi zgodbo, ki je nisi zaupal nikomur.«

V končni fazi je treba besedo pomoč samo pravilno analizirati. Ne gre za stativ: grem po pomoč, temveč: grem PO MOČ. In potem bom spretnejši, srečnejši, močnejši za boje z življenjem.

Sicer pa, če se še malo pošalimo. Koliko odraslih moških poznate, ki nočejo vprašati za pot, četudi se že 15 minut vrtijo v krogu? Potrebujejo moč. Moč, ki nima nikakršne veze z njihovim egom in mišicami. Potrebujejo le moč vedenja, ki ga v novem kraju enostavno ne morejo imeti, ker ga ima lahko le kak domorodec (pa čeprav nima nobenih vidnih mišic). Preprosto, kajne.

In seveda ste uganili: prijateljica, ki se je bala mojih strokovnih nasvetov, se je oglasila takoj, ko je njena deklica v 2. razredu menjala b in d. Z največjim veseljem sem ji predala moč svojega vedenja in znanja. Ker sem se tudi sama že kdaj preobjedla zarečenega kruha.