V sobotnem Delu si lahko preberete moj prispevek znotraj članka "Slavimo konec pouka, ne dobre ocene".

Dnevna soba, v nekem stanovanju:

Putrast obrazek polletnega dečka zre predse in sledi premikajočim se figuram. Ročice in nožice migajo ob telesu, kolikor jim je to omogočeno.

Ležalnik, v katerem je privezan, niha v melodiji njegovega telesa. Mamica in očka mu pomahata in za seboj zapreta vrata. Ob njunem odhodu se izraz na njegovem obrazu ne spremeni. Ne izraža strahu. Deček ne zajoka.

Navajen je, da so bitja pred njim njegovi stalni varuhi in družabniki. Zapet v ležalniku, z znanimi obrazi na velikem ekranu je varen v svojem domu že od začetka prihoda na ta svet.

Hotelska restavracija:

Mlada družinica pride na zajtrk. Zelo modno napravljena in urejena mamica, očka v beli srajci z zavihanimi rokavi. Pri nasprotnem spolu zagotovo oba kličeta po poželjivih pogledih. Pri predstavnikih svojega spola žanjeta zavist.

Deklica, ki bi lahko pred kratkim dopolnila tri leta, koraka ob njima. Njena celotna podoba je primerna za reklamo otroške modne kolekcije. Sladkosti na njenem obrazku se zavemo vse ženske z materinskimi nagoni v bližini in ni je, ki je ne bi vzela za svojo.

Mamica naredi prvi krog po samopostrežnem pultu in prinese hrano na mizo. Za njo enako ponovi očka. Deklica že sedi v otroškem stolčku in se ne meni za okolico. Hrana, ki jo mamica postavi na mizo, je ne pritegne. Gleda predse v mizo in se smeji. Mamica ji ponuja različne jedi, a se ne odziva. Za njo poskuša s svojo strategijo še očka. Enako neuspešno. Ko ne uspeta s klasičnimi zajtrskimi hranili, poskusita s čokoladnim pudingom, čokoladnim namazom na žlico, čokoladnim pecivom.

Deklica zajoka. Pustita jo. Ponovno oživi, ko svoj pogled vrne nazaj proti mizi, čeprav ga v resnici ni nikoli sploh namenila nobenemu od staršev.

Starša jesta. Deklica ponovno zajoka, čeprav je nihče ne sili s hrano. Očka takoj reši situacijo. Pobere ženino napravo z mize in jo zamenja s svojo. Zmanjkalo je baterije.

Picerija, nekje v kokošji deželi:

Za mizo sedita starša in deček. Delujejo kot družina z dobrimi prihodki. Govorijo v jeziku ene naših sosed. Dečku bi lahko prisodili nekje med devet in deset let. Starša se pogovarjata in prijazni fantič ne moti njunega mirnega pogovora.

On gleda v prt. Pice, ki jih natakar postavi na mizo, zgledajo mikavno. Otrok ne dvigne pogleda. Deluje precej negiben. Njegovo telo se giba le toliko, kolikor je odvisno od premikanja kazalca na njegovi desnici.

Oče na nasprotni strani mize reže pico. Ne daje si je v usta, temveč z njo pita sina. Deček pice ne pogleda. Usta odpira kot ptiček v gnezdu, avtomatično, pa še to le zaradi sence očetove roke, ki občasno ovira njegov jasen pogled na prt.

Mehansko žveči in vzdržuje pogled usmerjen proti mizi. Ko plačajo račun in starša že odideta, se ne trudi dvigniti oči od prta, zato očka pristopi do njega in ga od zadaj obleče v bundo. Za vsak slučaj mu zapne tudi zadrgo.

Zna biti, da je zunaj mrzlo. Skrben starš, ni kaj.

Individualna obravnava dvoletnega otroka, nekje pri nekem strokovnjaku:

Deklica dobi v roke slikanico kartonko. Terapevt  želi s pomočjo slikanice preveriti njen jezikovni razvoj. Deklica pogleduje proti slikanici in potem nazaj proti odraslemu. Barve jo privlačijo, bega jo velikost predmeta. Njeni mali glavici se zdi, da je prevelik.

Vsekakor ga uporabi po svoji edini metodi, ki jo pozna za podobne predmete. Slikanice ne odpre, ne lista, ne čeblja ob njej. S prstkom le drsa po naslovnici.

Ker se nič ne zgodi, pogleda proti odraslemu. On naj bi vedel, znal ali vsaj napolnil baterijo.

Knjigo spusti na tla in zajoka.

Samopostrežna restavracija, nekje za mejo:

Mamica vsa prepotena nosi pladenj s hrano, pred njo tečeta dve ljubki svetlolasi deklici. Ko zagledata prosto mizo, se hitro usedeta in svoji orodji potegneta iz žepov. Nobena še ni dopolnila pet let, a obe poznata kanal, kjer najdeš poleg risank še vse drugo samoštonije.

Medtem, ko se mamica muči s pladnjem in razvrščanjem hrane po mizi, kar tekmujeta, katera bo našla še boljšo. Da sedijo ravno pod izveskom FREE WI FI daje prizoru samo še popolnejši pridih bizarnosti.

Klopca v parku:

Mamica vozičkarica se odloči parkirati, saj njen malček spušča neusmiljene živalske glasove. V torbi hitro poišče sadno kašico in žličko. Voziček namesti proti sebi, kričaču namesti slinček in poskuša biti uspešna z dodajanjem novih kalorij svojemu prvorojencu.

Hrana v različnih pršcih in izbljuvkih leti naokoli in avtor živalskega koncerta krili z rokami ter neusmiljeno nadaljuje s svojo ihto.

Takrat mamica seže z roko ponovno v torbo in pritegne njegovo pozornost. Ko mali tiran v roki drži ploščico, prstki neusmiljeno hitro začnejo drseti po njej. Vidi se, da sta že stara znanca. Takrat mami le uspe in preostanek kašice konča v nekem delu njegovega prebavnega trakta, ki se ga v resnici ne zaveda. Požira povsem avtomatično zaradi zadovoljevanja neke druge potrebe, ki je pri njem očitno že hierarhično nad potrebo po hrani.

Poslovno gledano bi se morala veseliti vseh teh in podobnih zgodb. V prihodnosti nam ne bo zmanjkalo »pacientov« za različne obravnave.

Pri malčku iz dnevne sobe bodo čez nekaj let diagnosticirali motnjo avtističnega spektra. Deklica iz hotela bo imela hude težave z izreko. Deček iz picerije bo največji bully v razredu. Deklica iz obravnave bo imela hude dispraktične težave. Deklici iz samopostrežne restavracije bosta imeli težave pri branju in pisanju. Malček iz parka bo v starosti šest let začel z medikamentozno terapijo zaradi motnje ADHD. Lahko v tem, obratnem ali zamešanem vrstnem redu.

Teh zgodb ne vidim kot priložnosti za vzpon določene strokovne sfere. V resnici me je strah, kaj bo, ko bom stara. Bodo milenijci uspeli gojiti hrano z drsanjem po ekranih? Bo kdo opazil, ko bom pri sestopanju z avtobusa klecnila in padla na cesto? Me bo kdo ustrelil, ker se bom premikala počasneje kot figurice iz njegove igrice? Ker si v resnici zmagovalec, če jih postreliš čim več …

Ko sem bila najstnica, sem težko razumela zgražanja nad »današnjo mladino«. In obljubila sem si, da se ne bom nikoli zgražala nad mladimi.

V bistvu se ne zgražam nad njimi. Ampak nad njihovimi starši, ki so pripadniki moje generacije.

In strah mi je, ker nekateri sploh ne spregledajo, drugi pa si zatiskajo oči. Medtem, ko vlak brez zavor pelje naravnost v brezno pogube.

In to bitja, ki so iz njihovega lastnega mesa in krvi.