Po zares dolgem času sva si z možem privoščila romantično večerjo v dvoje. Hrana nama v resnici niti ni bila tako zelo pomembna, kot predanost drug drugemu in tišina, ki je kraljevala okoli naju in dovoljevala, da se pogovarjava zgolj med sabo. Brez dodatkov, da bi vmes krotila dva nestrpna nadobudneža, ki skušata ob vsakem najinem najkrajšem vdihu skočiti v besedo s svojo idejo ali zgolj bežnim spominom na anekdoto iz vrtca ali šole.

Glasba je umirjeno spremljala najino intimo in nakazovala na sproščeno počutje poročenega para, ki sicer zaradi stalne družbe dveh odraščajočih sinov skoraj nikoli ne more delovati povsem umirjeno.

Vse do trenutka, ko je k sosednji mizi prisedla tričlanska družina. Intimno klavirsko glasbo je prekinil ščebet malega (po moji oceni) triinpolletnika.

Spogledala sva se.

Po toliko letih zakona za samoumevne stvari ni potrebno več izgubljati besed. Oba imava rada otroke. A ta večer sva si izbrala samo zase in to v okolju, kjer nisva pričakovala otrok.

Ko še nisem imela svojih otrok, mi je kolegica razlagala o ekskluzivnih otočkih na Maldivih, kjer lahko letujejo le odrasli brez otrok. Spomnim se, kako zelo sem bila takrat zgrožena nad dejstvom, da nekateri hotelirji odganjajo podmladek, ko pa so otroci tako simpatični.

V kratkem pogledu proti možu, sem se spomnila na točno te otočke. Kaj točno je razmišljal on, seveda nisem vedela. A energija v pogledu je bila dovolj, da sem prepoznala nekatere skupne misli.

Nadaljevala sva s pogovorom in si nadejala, da bova krike in vragolije pri sosednji mizi lahko preslišala, saj otrok ni najin.

V resnici sva si malce kasneje priznala, da sva predvidevala popolnoma napačno. Pri sosednji mizi namreč ni bilo nobenega tako zelo znanega negodovanja, pregovarjanja ali prepovedovanja. Ker sem bila s hrbtom obrnjena proti njim, sem imela občutek, da so že odšli. Nobenih običajnih otroških vedenj. Ko sem ravno hotela pobarati moža (in požreti zlobno misel o otočkih), kako zelo lepo vzgojenega otroka imajo, mi je namignil, da se je vendarle vredno obrniti čez ramo.

Fantiček je imel na mizi objekt poželenja vsakega najstnika. Eno najbolj izpopolnjenih različic zadnjega pametnega telefona. S prstkom je »pametno« podrsaval po zaslončku in se preizkušal v tekmi z namišljenimi e-nasprotniki. Vmes je hrana prispela, vendar je seveda ni opazil. Niti gospoda natakarja, ki je povzročil, da je hrana zašla na njihovo mizo. Mislim, da ni opazil niti lastne mame, ki je priročno polnila njegova avtomatsko odpirajoča se usta s krompirjem in preostalo hrano na krožniku. Brez vsakršnega miselnega in gibalnega napora se je fantič nahranil, brez da bi umaknil pogled od ekrana.

Glavico je uspel dvigniti le v trenutku, ko je pred sabo ošinil steklenico njemu očitno že poznane pijače z mehurčki, da je ujel slamico v svoja drobna usteca. Pijačo je posrkal na mah in z vidnim užitkom navajenega uporabnika tovrstnih napitkov.

Po hitro konzumirani večerji, brez klepeta ali celo pogovora, je družinica zapustila restavracijo. Vsekakor na način, kot so tudi prišli. Mamica je poskrbela, da utrujenemu računalniškemu virtuozu ne bi bilo treba po nepotrebnem uporabljati nog. V naročju ga je tako prinesla, kot tudi odnesla. Resda je bila ura že pozna, a to za izobraževanje na pametni napravi očitno ni držalo.

Morda bi me ob takšnih prizorih moralo skrbeti za prihodnost nas vseh. Tudi mene kot posameznice, ko bodo takšni fantje skrbeli za mojo pokojnino, ko se bom vsa uvenela in sključena pozibavala na gugalniku in štrikala volnene zokne.

Morda pa ne. Morda bi se morala ob takšnih družinah nasmehniti in jih častiti ter spodbujati v njihovih metodah vzgajanja. Na njihov račun bom lahko čez nekaj let odprla zasebno prakso, kjer bom za svetovanje služila mastne denarce.

Ne le, da bo njihov otrok težaven in problematičen pri pouku. Težave bo imel že pri sami malici, ko se ne bo mogel dovolj skoncentrirati na obrok, brez da bi s prsti drsel po pametnem telefonu in avtomatizirano odpiral usta ter čakal na vnos hrane, ki je nesramna učiteljica ne bo vnesla v njegov sistem.

Če pomislim samo, kako se ob takšni vzgoji lahko nasmiha šele velikim farmacevtskim gigantom, ki bodo ob že tako velikem porastu medikamentov za različne motnje opravičeno povečali prodajo tovrstnih substanc, bi morda namesto privatne prakse raje razmišljala o menjavi poklica.

Danes sem v tvojih očeh uzrl ostanke solz.

Vem, zakaj si jokala.

Vem, da te skrbi zame. Vem, da te je strah zame.

Zavedam se, da vsakič, ko mi pomahaš v slovo po končanemu pouku, v sebi zadržuješ cmok grenkobe, ki ga na skrivaj prelivaš v solze.

Čutim, da si z menoj. Zdaj sem še premajhen, da bi lahko resnično razumel, kaj vse storiš zame. Ko bom odrasel in bi razumel, pa se ne bom več spomnil. A čutim vso to tvojo energijo in jo jemljem z največjo žlico. Zaradi nje bom lahko postal boljši človek.

Vem, kaj pomeni dotik tvoje roke na moji rami, kadar pišemo test. Razumem tvoj pogled v levo navzgor, ko stojim nebogljen pred tablo in me sprašuješ za oceno.

​Vidim tudi, kako skrbiš za mojo sošolko iz tretje klopi. Večkrat si jo že počesala pred poukom in ji zmršene lase uredila v kito. Vem, ker tudi jaz prihajam prezgodaj, saj raje postavam po gluhih šolskih hodnikih, kot da bi podaljševal jutra doma. Vem, da ji nosiš oblačila svojih deklic, kot si tudi že meni prinesla nogavice in spodnjice, ki so dišale po tvojem domu in tvojem pralnem prašku. Vem, da si mi kupila nove in jih oprala zame.

Vem, da bi me rada zaščitila, objela, jokala z menoj. Me odpeljala v svoj varen dom in tam poskrbela zame, kot to delaš s svojima hčerkama. Ne razumem še dobro, da je to, kar se mi dogaja doma, narobe. Tako je. To je moj edini svet. To jemljem kot edino možno ljubezen. Če bi me vzela, bi se utopil v presežku tvoje naklonjenosti, ki je nisem vajen.

Težko bi razumel, da je prav to ljubezen, ki bi jo kot nebogljeni otrok zaslužil in moral dobiti. Kot tudi vsi ostali otroci tega sveta.

Da ljubezen ni oče, ki te s kavča pijan zadane s steklenico. Da ljubezen ni mama, ki te ima rada namesto svojega neurejenega moža. Da ljubezen ni oče, ki zate ne naredi prav ničesar. Da so edina pozornost z njegove strani sočne kletvice. Da ljubezen ni mama, ki v utripu svojega nezadovoljnega življenja pozabi, da si njeno dete in potrebuješ njeno naklonjenost, skrb, predanost.

Da je ljubezen to, kar zame storiš ti, ko mi skrivaj zaviješ višek malice v vrečko, ki čudežno konča v moji torbi. Da je ljubezen tudi to, ko mi brez gnusa obrišeš nos in moja skromna oblačila zaščitiš pred posmehom sošolcev. Da je ljubezen tudi tvoja strogost, ki jo podeliš z nami, ko s tankovsko močjo rušimo meje odraslega sveta.

Vem, da bi me vzela domov, kot tudi sošolko iz tretje klopi. Vem, da bi vzela tudi tri lanske učence in dva predlanska. Vem, da boš tudi v prihodnjem letu vzela štiri nove pod svoj čustveni klobuk. Vidim tvoje trpljenje ob tem, ker imaš zvezane roke. V sebi tiho kričiš, brcaš, verjetno tudi preklinjaš. Težko razumeš naš svet. Še težje naše otroštvo. Ne sprejemaš početja naših staršev.

A vedi. Vsi mi, ki nas ne moreš odpeljati v svoj dom, bomo zaradi tebe lažje preživeli. Vsi smo s teboj, v tebi. Nosiš nas v svojem velikem srcu. Prav tako, kot imamo tudi mi tebe shranjeno v vsaki celici naših malih telesc. Hvala, ker nas opaziš. Hvala, ker ti je mar. Hvala ti, ker verjameš v nas!

HVALA, KER NAS IMAŠ RADA.

                                                   »Tisti, ki prinašajo žarek svetlobe
                                                                          v življenja drugih,
                                                      se mu sami ne morejo izogniti.«
                                                                                              (Barrie)