V šolstvu sem zaposlena dobrih 15 let. Ko s pozicije antropologa spremljam dogajanje na terenu z udeležbo, je opazovanje neznansko vznemirljivo. Ko se postavim v vlogo specialnega pedagoga, sem na robu obupa. Če pa pomislim, da sem tudi mama otroka, ki je del tega sistema, pa resno razmišljam o selitvi v kakšno od držav, kjer šolski sistem lahko oblikujejo strokovnjaki praktiki, ki dobro poznajo razvojno pot in potrebe otrok.
Spomnim se, kako smo pred leti na nekem strokovnem srečanju s kolegicami prebile ure in ure časa, da smo napisale vse predloge strokovnjakov iz prakse, ko se je uvajal nek nov pravilnik in osveževal zakon. Ob sprejetju in uvedbi obojega ni bil upoštevan niti en sam naš predlog. Takšnih srečanj ni bilo malo. Večkrat smo na pobude »od zgoraj« pisale predloge in izboljšave v korist otrok. Vsi ti postopki so bili verjetno zaradi famoznega občutka participacije v duhu demokratične države. V resnici pa smo sodelovale le v projektu »Kako izgubiti svoj čas«.
Kdo pri nas piše pravilnike in zakone, ki vplivajo na usodo in počutje naraščaja? Tisti, ki so v osnovnošolskih klopeh nazadnje sedeli takrat, ko so bili še sami šoloobvezni? Kako dobro poznajo razmere s terena tisti, ki uvajajo spremembe? Kako dobro smo z njimi zares seznanjeni davkoplačevalci?
Ob uvajanju NPZ v tretje razrede se sprašujem, če se širše okolje zaveda, kaj vse to pomeni za davkoplačevalske žepe in predvsem, kako to vpliva na dolgoročno kvaliteto dela z učenci prve triade.
NPZ v tretjem razredu bo dokončno izbil famo o prijaznosti devetletke in pokazal svoje hladnokrvne čekane. Več kot očitno se bo podelal na obljube o igri=učenju v prvem razredu brez knjig in zvezkov. Tudi na obljube, da se bo nadaljeval program male šole in da otroci ne bodo občutili razlike med malo šolo in prvim razredom.
Ker je potrebno slediti minimalnim in temeljnim standardom, otroci že v prvem razredu pišejo teste. Kot prvo se ne spomnim, da sem kadarkoli v mali šoli pisala test. Smo pa na veliko risali vzorčke vseh možnih oblik, velikosti in barv ter zvijali kače iz plastelina. Za kar v prvem razredu devetletke (kaj šele v drugem) praviloma zmanjka kvalitetnega časa, ker je potrebno predelati in evalvirati toliko drugih vsebin. Kljub temu, da več kot polovica razreda skoraj praviloma neustrezno drži pisala, neprimerno pritiska na podlago in nekoordinirano vleče linije.
Otroci, ki bi morali v prvi triadi razvijati svoje veščine v socialnih interakcijah, grobih in finomotoričnih spretnostih, preko opazovanja narave in otipavanja različnih materialov spoznavati širino sveta, skakati po hlodih in kamnih, da bi ponotranjili konstanti 10 in 20, bodo po novem še več sedeli za mizami in bili priča učiteljem, ki bodo v primežu sistema prisiljeni predelati vsebine, ki se bodo preverjale na NPZ.
Primeži ustvarjajo strah pred neznanim, notranji nemir, občutke lastnega nezaupanja. So vrhunski krempelj sedanjega kapitalizma, ki je stroj za produkcijo strahu. Bo učitelj še zmogel spontani in dinamični učni igri pustiti prosto pot? Bo imel čas za objeme, pogovore o preminulih domačih ljubljenčkih, o ločitvah staršev, o nočnih strahovih? Bo zmogel čutiti mlade nadobudne glavice, če bo tudi njega na koncu čakal test?
Uspeh lastnih učencev nehote posvojimo. Če je dober, učitelji s privzdignjenimi krili plapolajo po hodnikih. Če je nezavidljiv, v temnih kotih med pajčevinami lahko slišijo odmeve skritih komentarjev, da so njegovi vedno najslabši.
Kaj bo meril NPZ v tretjem razredu? Število »kvalitetno« predelanih ur s papirjem in svinčnikom? Znanje otrok, učiteljev ali staršev? Uspešnost elitnih šol? Ali bo meril le količino Evrčkov, ki se bodo prelivali po bančnih transakcijah (čeprav smo v šolstvu že leta priče strogim varčevalnim ukrepom)?
Kako to, da v časih, ki jih živimo, ne čutimo potrebe po intenzivnejšem uvajanju (in ohranjanju) vsebin, ki so v izumiranju?
Koliko otrok danes sploh še ve, kaj je pletenje, kaj šele, da bi ga znali izvajati. Koliko otrok zna v četrtem razredu prišiti gumb? Koliko učencev si zna pripraviti obrok, posejati ali posaditi nekaj, kar bodo lahko pojedli čez nekaj mesecev?! Koliko otrok je opremljenih za reševanje konfliktov, za prepoznavanje čustev drugega in samega sebe? Koliko otrok prepozna, da so žrtve medvrstniškega (domačega) nasilja in koliko je takšnih, ki priskočijo tem žrtvam v oporo? Koliko otrok sploh še zna plezati po drevesih, frcati frnikule, izdelati papirnata letala in skakati gumitvist?!
Devetletka otroke spreminja v številke, v tabele, v krivulje. Nekako me vsi ti birokratski postopki spominjajo na evgeniko in čase, ko je delo osvobajalo.
Kajti, kaj bomo storili s tistimi, ki ne bodo nad krivuljo pričakovanja? Se NPZ v tretjem razredu uvaja zato, da bi se prenovil program? Da bodo številke končno pokazale in dokazale, da nismo na pravi poti? Da se moramo vrniti nekaj korakov in let nazaj? V čase, ko smo odmore preživljali brez nadzora učiteljev, se medvrstniško zmediirali, si nudili medsebojno učno pomoč in resnično vedeli, kaj je samostalnik in kaj glagol, kot tudi znali računati do 20 in sredi noči v polsnu zrecitirali poštevanko.
Lahko se obrnemo stran. Lahko zamižimo. Lahko si mislimo, da se nas ne tiče. A ravno zaradi zaprtih oči in ušes pred našimi očmi otroci postajajo številke in odstotki ter se kot takšni med sabo tudi hierarhično rangirajo. Idilična vzgoja pravih malih kapitalistov.
Kajti NPZ jih ne bo merili po empatičnosti, srčnosti, iznajdljivosti in čustveni inteligenci. Štelo bo le število točk na papirju. In otrokom bomo dali popotnico, da nekaj šteje le, če imaš v življenju veliko točk. Kar deluje zgolj kot navidezno naključje, da z debelo denarnico v našem okolju pridobivaš na ugledu, moči in hierarhičnemu vplivu odločanja.
Kot antropologinja komaj čakam na nadaljevanje projekta in odzivanje ljudi na njegove posledice. Kot specialna pedagoginja vem, da bom primorana dihati na škrge. Kot mama pa sem si oddahnila, da sin letos končuje 3. razred. Z upanjem, da bodo novitete le modne muhe enodnevnice, ki ne bodo pogrizle mojega drugega sina, ki se bo všolal leta 2018.
V nasprotnem primeru bom verjetno primorana najti planet, ki ceni človekoslovje bolj kot točkoslovje.
PS: V lažje in širše razumevanje nastale situacije prilagam Javno pismo ministrici za izobraževanje, znanost in šport o NPZ in tudi odziv nanj.
Spomnim se, kako smo pred leti na nekem strokovnem srečanju s kolegicami prebile ure in ure časa, da smo napisale vse predloge strokovnjakov iz prakse, ko se je uvajal nek nov pravilnik in osveževal zakon. Ob sprejetju in uvedbi obojega ni bil upoštevan niti en sam naš predlog. Takšnih srečanj ni bilo malo. Večkrat smo na pobude »od zgoraj« pisale predloge in izboljšave v korist otrok. Vsi ti postopki so bili verjetno zaradi famoznega občutka participacije v duhu demokratične države. V resnici pa smo sodelovale le v projektu »Kako izgubiti svoj čas«.
Kdo pri nas piše pravilnike in zakone, ki vplivajo na usodo in počutje naraščaja? Tisti, ki so v osnovnošolskih klopeh nazadnje sedeli takrat, ko so bili še sami šoloobvezni? Kako dobro poznajo razmere s terena tisti, ki uvajajo spremembe? Kako dobro smo z njimi zares seznanjeni davkoplačevalci?
Ob uvajanju NPZ v tretje razrede se sprašujem, če se širše okolje zaveda, kaj vse to pomeni za davkoplačevalske žepe in predvsem, kako to vpliva na dolgoročno kvaliteto dela z učenci prve triade.
NPZ v tretjem razredu bo dokončno izbil famo o prijaznosti devetletke in pokazal svoje hladnokrvne čekane. Več kot očitno se bo podelal na obljube o igri=učenju v prvem razredu brez knjig in zvezkov. Tudi na obljube, da se bo nadaljeval program male šole in da otroci ne bodo občutili razlike med malo šolo in prvim razredom.
Ker je potrebno slediti minimalnim in temeljnim standardom, otroci že v prvem razredu pišejo teste. Kot prvo se ne spomnim, da sem kadarkoli v mali šoli pisala test. Smo pa na veliko risali vzorčke vseh možnih oblik, velikosti in barv ter zvijali kače iz plastelina. Za kar v prvem razredu devetletke (kaj šele v drugem) praviloma zmanjka kvalitetnega časa, ker je potrebno predelati in evalvirati toliko drugih vsebin. Kljub temu, da več kot polovica razreda skoraj praviloma neustrezno drži pisala, neprimerno pritiska na podlago in nekoordinirano vleče linije.
Otroci, ki bi morali v prvi triadi razvijati svoje veščine v socialnih interakcijah, grobih in finomotoričnih spretnostih, preko opazovanja narave in otipavanja različnih materialov spoznavati širino sveta, skakati po hlodih in kamnih, da bi ponotranjili konstanti 10 in 20, bodo po novem še več sedeli za mizami in bili priča učiteljem, ki bodo v primežu sistema prisiljeni predelati vsebine, ki se bodo preverjale na NPZ.
Primeži ustvarjajo strah pred neznanim, notranji nemir, občutke lastnega nezaupanja. So vrhunski krempelj sedanjega kapitalizma, ki je stroj za produkcijo strahu. Bo učitelj še zmogel spontani in dinamični učni igri pustiti prosto pot? Bo imel čas za objeme, pogovore o preminulih domačih ljubljenčkih, o ločitvah staršev, o nočnih strahovih? Bo zmogel čutiti mlade nadobudne glavice, če bo tudi njega na koncu čakal test?
Uspeh lastnih učencev nehote posvojimo. Če je dober, učitelji s privzdignjenimi krili plapolajo po hodnikih. Če je nezavidljiv, v temnih kotih med pajčevinami lahko slišijo odmeve skritih komentarjev, da so njegovi vedno najslabši.
Kaj bo meril NPZ v tretjem razredu? Število »kvalitetno« predelanih ur s papirjem in svinčnikom? Znanje otrok, učiteljev ali staršev? Uspešnost elitnih šol? Ali bo meril le količino Evrčkov, ki se bodo prelivali po bančnih transakcijah (čeprav smo v šolstvu že leta priče strogim varčevalnim ukrepom)?
Kako to, da v časih, ki jih živimo, ne čutimo potrebe po intenzivnejšem uvajanju (in ohranjanju) vsebin, ki so v izumiranju?
Koliko otrok danes sploh še ve, kaj je pletenje, kaj šele, da bi ga znali izvajati. Koliko otrok zna v četrtem razredu prišiti gumb? Koliko učencev si zna pripraviti obrok, posejati ali posaditi nekaj, kar bodo lahko pojedli čez nekaj mesecev?! Koliko otrok je opremljenih za reševanje konfliktov, za prepoznavanje čustev drugega in samega sebe? Koliko otrok prepozna, da so žrtve medvrstniškega (domačega) nasilja in koliko je takšnih, ki priskočijo tem žrtvam v oporo? Koliko otrok sploh še zna plezati po drevesih, frcati frnikule, izdelati papirnata letala in skakati gumitvist?!
Devetletka otroke spreminja v številke, v tabele, v krivulje. Nekako me vsi ti birokratski postopki spominjajo na evgeniko in čase, ko je delo osvobajalo.
Kajti, kaj bomo storili s tistimi, ki ne bodo nad krivuljo pričakovanja? Se NPZ v tretjem razredu uvaja zato, da bi se prenovil program? Da bodo številke končno pokazale in dokazale, da nismo na pravi poti? Da se moramo vrniti nekaj korakov in let nazaj? V čase, ko smo odmore preživljali brez nadzora učiteljev, se medvrstniško zmediirali, si nudili medsebojno učno pomoč in resnično vedeli, kaj je samostalnik in kaj glagol, kot tudi znali računati do 20 in sredi noči v polsnu zrecitirali poštevanko.
Lahko se obrnemo stran. Lahko zamižimo. Lahko si mislimo, da se nas ne tiče. A ravno zaradi zaprtih oči in ušes pred našimi očmi otroci postajajo številke in odstotki ter se kot takšni med sabo tudi hierarhično rangirajo. Idilična vzgoja pravih malih kapitalistov.
Kajti NPZ jih ne bo merili po empatičnosti, srčnosti, iznajdljivosti in čustveni inteligenci. Štelo bo le število točk na papirju. In otrokom bomo dali popotnico, da nekaj šteje le, če imaš v življenju veliko točk. Kar deluje zgolj kot navidezno naključje, da z debelo denarnico v našem okolju pridobivaš na ugledu, moči in hierarhičnemu vplivu odločanja.
Kot antropologinja komaj čakam na nadaljevanje projekta in odzivanje ljudi na njegove posledice. Kot specialna pedagoginja vem, da bom primorana dihati na škrge. Kot mama pa sem si oddahnila, da sin letos končuje 3. razred. Z upanjem, da bodo novitete le modne muhe enodnevnice, ki ne bodo pogrizle mojega drugega sina, ki se bo všolal leta 2018.
V nasprotnem primeru bom verjetno primorana najti planet, ki ceni človekoslovje bolj kot točkoslovje.
PS: V lažje in širše razumevanje nastale situacije prilagam Javno pismo ministrici za izobraževanje, znanost in šport o NPZ in tudi odziv nanj.
RSS Feed
