Prečkal je cesto. Že prej jo je opazil. Nenadoma si je zaželel spremeniti smer hoje, a srečanje je bilo zdaj že neizbežno.
Ker je gledala v tla predse, je še vedno upal, da ga bo zgrešila, morda celo ne prepoznala. Čas preteklih dvajsetih in še nekaj let je na obeh pustil sledi življenja.
Ona ga je opazila že, ko je na drugi strani ceste še ogledoval športne čevlje v izložbi. Takoj ga je prepoznala. Ni se dosti spremenil. Še vedno ga je spremljal tisti pridih mističnosti, zaradi katerega mu niso verjeli.
Imela je izbiro. Lahko bi se mu izognila v velikem loku, še vedno je imela možnost. Morda je niti ne bi prepoznal. A izbrala je težjo pot. Pot snidenja in soočenja.
Zdaj, ko je srečanje preraslo v trk dveh teles, sta spremenila poglede. Ona ga je dvignila, on nekako pohlevno uprl v tla.
Poklicala ga je po imenu. Kljub mnogim dijakom, ki jih je poučevala, njegovega imena ne bo pozabila. Prepogosto ga je strogo izrekala pred letnikom.
Skoraj ni mogel verjeti, da se ga še spomni. Ob njej se je počutil tako majhnega, tako nemočnega, skoraj nebogljenega. Vedel je, da je spregledala njegove prepogoste odhode na stranišče.
Trepetal je.
Tudi ona je.
Bal se je spregovoriti, saj ni upal spustiti svojega glasu na plano.
Vsi spomini so se vrnili. Tudi obrazi in ostale podrobnosti.
Ni zaznal, da ji je neprijetno. Preveč se je ukvarjal s svojimi občutki.
Ona je že nekaj časa čakala na dan, ko bi lahko predala paket z opravičilom. Kot da bi potrebovala neke vrste spoved pri vrhovnemu odpustkarju. Ki pa bo odpustil le v primeru, če bo paket dostavila osebno.
Odpustil. Pozabil nikoli.
Po daljšem premolku, ki ga je občutil kot večnost, je le začela: »Veš Ažbe, šele pred kratkim sem spregledala. Dojela, kaj to sploh pomeni. Kako zelo ti je bilo težko in zakaj si odhajal na stranišče. Takrat, v tvojih časih, na gimnaziji nismo imeli pojma, kaj se dogaja s tabo. Vedno si se nam zdel malo preveč eteričen, zasanjan ... odsoten, celo len. Mislili smo, da briješ norce iz nas.«
Oči so se mu razširile. Napeto telo je spustilo nekaj tenzije, pogoltnil je slino.
Prijela ga je za roko: »Morda so takrat na osnovnih šolah že vedeli, kako s takšnimi otroki. A na srednjih šolah nas večina ni imela pojma. Verjetno še danes marsikdo nič ne ve o tem.«
Uspelo mu je, da jo je bežno le pogledal v oči. Strah ga je bilo, da mu bodo solze pobegnile na plano.
Še vedno ga je držala za dlan: »Oprosti, ker nismo vedeli, res oprosti. Zdaj, ko sem prebrala toliko stvari, vsem kolegom razlagam, kaj je disleksija.«
Nekaj časa sta stala tam na pločniku. Kar tako. Kar brez besed.
Ona zato, ker je izpovedala, kar jo je mučilo že nekaj let. On, ker ga je bilo strah reakcije lastnega telesa ob prebujenih spominih.
Le pokimal je lahko.
Potrepljala ga je po rami in mu zaželela srečo v življenju.
Začutil je, kako se mu neka nevidna teža kot kača vije od srca proti stopalom. In noge so postajale tako mehke, kot vsakič pred kontrolko. Še posebej takšno, kjer je bilo treba veliko brati.
Nadaljevala sta vsak svojo pot.
Ona lažja v srcu, ker je le predala opravičilo.
On z zadoščenjem, da ga nimajo več za lažnivega postopača na gimnazijskem stranišču.
A zareze v njegovem otroškem srcu so neizbrisane obtičale na svojih običajnih mestih.
Ker je gledala v tla predse, je še vedno upal, da ga bo zgrešila, morda celo ne prepoznala. Čas preteklih dvajsetih in še nekaj let je na obeh pustil sledi življenja.
Ona ga je opazila že, ko je na drugi strani ceste še ogledoval športne čevlje v izložbi. Takoj ga je prepoznala. Ni se dosti spremenil. Še vedno ga je spremljal tisti pridih mističnosti, zaradi katerega mu niso verjeli.
Imela je izbiro. Lahko bi se mu izognila v velikem loku, še vedno je imela možnost. Morda je niti ne bi prepoznal. A izbrala je težjo pot. Pot snidenja in soočenja.
Zdaj, ko je srečanje preraslo v trk dveh teles, sta spremenila poglede. Ona ga je dvignila, on nekako pohlevno uprl v tla.
Poklicala ga je po imenu. Kljub mnogim dijakom, ki jih je poučevala, njegovega imena ne bo pozabila. Prepogosto ga je strogo izrekala pred letnikom.
Skoraj ni mogel verjeti, da se ga še spomni. Ob njej se je počutil tako majhnega, tako nemočnega, skoraj nebogljenega. Vedel je, da je spregledala njegove prepogoste odhode na stranišče.
Trepetal je.
Tudi ona je.
Bal se je spregovoriti, saj ni upal spustiti svojega glasu na plano.
Vsi spomini so se vrnili. Tudi obrazi in ostale podrobnosti.
Ni zaznal, da ji je neprijetno. Preveč se je ukvarjal s svojimi občutki.
Ona je že nekaj časa čakala na dan, ko bi lahko predala paket z opravičilom. Kot da bi potrebovala neke vrste spoved pri vrhovnemu odpustkarju. Ki pa bo odpustil le v primeru, če bo paket dostavila osebno.
Odpustil. Pozabil nikoli.
Po daljšem premolku, ki ga je občutil kot večnost, je le začela: »Veš Ažbe, šele pred kratkim sem spregledala. Dojela, kaj to sploh pomeni. Kako zelo ti je bilo težko in zakaj si odhajal na stranišče. Takrat, v tvojih časih, na gimnaziji nismo imeli pojma, kaj se dogaja s tabo. Vedno si se nam zdel malo preveč eteričen, zasanjan ... odsoten, celo len. Mislili smo, da briješ norce iz nas.«
Oči so se mu razširile. Napeto telo je spustilo nekaj tenzije, pogoltnil je slino.
Prijela ga je za roko: »Morda so takrat na osnovnih šolah že vedeli, kako s takšnimi otroki. A na srednjih šolah nas večina ni imela pojma. Verjetno še danes marsikdo nič ne ve o tem.«
Uspelo mu je, da jo je bežno le pogledal v oči. Strah ga je bilo, da mu bodo solze pobegnile na plano.
Še vedno ga je držala za dlan: »Oprosti, ker nismo vedeli, res oprosti. Zdaj, ko sem prebrala toliko stvari, vsem kolegom razlagam, kaj je disleksija.«
Nekaj časa sta stala tam na pločniku. Kar tako. Kar brez besed.
Ona zato, ker je izpovedala, kar jo je mučilo že nekaj let. On, ker ga je bilo strah reakcije lastnega telesa ob prebujenih spominih.
Le pokimal je lahko.
Potrepljala ga je po rami in mu zaželela srečo v življenju.
Začutil je, kako se mu neka nevidna teža kot kača vije od srca proti stopalom. In noge so postajale tako mehke, kot vsakič pred kontrolko. Še posebej takšno, kjer je bilo treba veliko brati.
Nadaljevala sta vsak svojo pot.
Ona lažja v srcu, ker je le predala opravičilo.
On z zadoščenjem, da ga nimajo več za lažnivega postopača na gimnazijskem stranišču.
A zareze v njegovem otroškem srcu so neizbrisane obtičale na svojih običajnih mestih.
RSS Feed
