»Kulture niso več ali manj vredne, bolj ali manj razvite.« 
                                     (Franz Boas) 

V torek sem bila povabljena k sodelovanju na strokovnem posvetu o medkulturnosti. Izkazalo se je, da je bil glede na trenutno dogajanje okoli nas ta posvet odlično časovno umeščen in potreben, pa čeprav verjetno ni bil ravno tako načrtovan.

S prijetnimi sogovorniki smo se med odmori in po končanem uradnem delu dotaknili mnogih bolj ali manj prepovedanih ali tabuiziranih tem. Že večkrat sem se pripravljala, da bom napisala kaj o predsodkih, stereotipih in o izločanju. Očitno je zdaj napočil ravno pravi trenutek.

Ljudje imamo na žalost to lastnost, da zelo radi ocenjujemo in se primerjamo. Kar naprej želimo biti (pa čeprav za las) boljši od onega drugega. In tisto, kar nam je znano, poznano in domače, tisto je za nas normativ. Kdor in kar od našega normativa odstopa, ni naš, je čuden, nenormalen ali celo nevaren in ogrožujoč. Ko spremljamo predstavnike drugih kultur in veroizpovedi, imamo na zalogi polno stereotipnih šal in primerov. Ali še bolje – Slovenci stresamo take šale že o prebivalcih sosednje vasi ali celo sosednje ulice. Ker naše je zagotovo najboljše in ultimativno »normalno«. Saj poznate tisti slavni Đurov (Branko Durić Đuro) stavek: »Vsaka država ima svoje Bosance.« In za vsakega obstaja kategorija v glavi, v katero pospravlja primitivce. 

Še posebej radi uporabljamo izraz primitivna plemena za vsa tista ljudstva, ki še danes živijo v divjini brez interneta, elektrike in zidanih hiš. Govorim namreč o ljudstvih, ki se znajo pogovarjati z naravo, upoštevajo njeno subtilno valovanje, lunine mene, izkoriščajo moč naravnih zdravilnih pripravkov in dejansko jedo stvari, ki jih lahko poimenujemo hrana. In ravno pripadniki teh ljudstev so za nas primitivni. Za nas, ki cele dneve gledamo v osvetljene škatle, ponočujemo ob umetni svetlobi, se pogovarjamo po navideznih žicah in jemo plastične približke snovi, ki jih poimenujemo hrana.

Zelo rada potujem in odkrivam nove dežele, ljudi, navade in okuse. Potujem v popolnoma neturističnih oblikah, letim z najcenejšimi prevozniki in spim pri domačinih. In to – nezamisljivo za mnoge – v kompletu z dvema otrokoma in seveda možem. Ne maram turističnih vodičev (ne v obliki knjig, ne ljudi). Seveda me navdušujejo zgodovinske in naravne znamenitosti, a še bolj se veselim spontanosti, ki se dogodi, če se na potovanjih sprostiš, odpreš in sprejemaš. 

Zato tudi vedno končam na lokalnih tržnicah, ki so ena od boljših oblik spoznavanja kulture (in samooskrbnosti dežele s hrano) poleg pogrebov in porok (na katerih sem tudi že kdaj končala). Ker vedno izvoham tržnice po naključju, so to resnično popolnoma lokalne zadeve z domačini, ki skoraj nikoli ne znajo angleško. In skorajda čudežno se vedno uspem vse dogovoriti. Navzven verjetno zgleda precej konfuzno in shizofreno, a vedno deluje. Nekaj sreče pripisujem temu, da sem delala z gluhimi malčki in poznam znakovni jezik, a to je le delček sreče. Vedno bolj se mi dozdeva, da se s temi prijaznimi in zadovoljnimi ljudmi pogovarjam na energetskem nivoju. Ker vem, kako so se trudili pri pridelavi. Ker čutim, da je v tisti hrani eno samo sonce in ljubezen. Ker so odkritosrčni in dobronamerni, pa čeprav morda s pomanjkljivimi zobmi ali umazanimi oblačili. 

Ker ne čutim do njih nikakršnega odpora. Ker vem, da ponujajo s tisto hrano del sebe. Delček svojega življenja, vedenja, hrepenenja in hvaležnosti. Goltam jo z odprtimi usti in srcem. In enaka občutja skušam približati svojim trem moškim.

Izredno pogosto sem vprašana, zakaj potujem s tako majhnimi otroki. Da je to vse brez veze, ker so še premajhni. Ker itak ne bodo imeli nič od tega in si ne bodo zapomnili nobene znamenitosti. 

Zadnje zaradi česar potujem z otroki so znamenitosti. Le-te so zgolj pike na i. Za popestritev dogajanj in morda kot priložnost za učenje novih besed (tempelj, amfiteater, katakombe …). Z otroki potujem zato, ker imajo tako zelo neobremenjene misli in srca. Ker zmorejo videti tisto, kar je videl Mali princ: »Bistvo, ki je očem nevidno.« 

Ker ne sodijo in ne obsojajo, če nimajo v tem odraslega vodstva, iniciative in podpore. Ker se na ulici zaigrajo z domačini, primejo za roke lokalno babico in jejo iz rok strica izza polomljene stojnice. Ker ne ocenjujejo ljudi po barvah, vonjih, oblačilih, avtomobilih (rikšah, tuk-tukih, traktorskih in konjskih vpregah) … temveč po njihovi pravi in izvorni dobroti in energiji. Ker spoznavajo, da je nekaj popolnoma običajnega, če ješ kosilo na plaži ali pa služiš denar s čiščenjem čevljev. Da je pomembneje od materialnih dragocenosti, da si prijazen (seveda previden in ne naiven) in nazaj v zahvalo dobiš prijazen svet. 
Da v znajdenju v novem svetu več pomeni sodelovanje z domačini kot najboljši zemljevidi, GPS-i in turistični vodiči. Da če hočeš tam preživeti, moraš začeti oponašati lokalce, ker tako vse štima (čeprav se ti ob kulturnem šoku zdijo počasni, leni in še kaj). 

In ko se sprostiš in dojameš, ugotoviš, da je njihov sistem popoln in logičen, da vse deluje. Le da je popolnoma drugače (a ne slabše) kot si navajen doma. In večkrat, ko si izpostavljen takšnim prilagajanjem drugim kulturam, večji kulturni šok doživljaš, ko se vrneš v svoj »poznani« dom. In lažje odhajaš od doma, ponovno in ponovno. Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si skoraj očiščen. Da si se zmogel že drugi dan prepustiti in odpreti novi kulturi. Potovanja (ne s turističnimi avtobusi in v visoko kategoričnih hotelih) so idealna terapija za to, da se ob mnogih čudovitih novih izkušnjah in spominskemu bogastvu očistite predsodkov.

In ne samo to. Potovanja v lastni režiji so tudi hudo naporen »family building«. Na potovanju se pokažejo vsa načeta in obdrsana mesta v odnosni verigi – tako na področju starševstva kot tudi partnerstva. Ker tudi, ko se očistite predsodkov, ste izpostavljeni včasih skoraj nemogočim dogodkom, v katerih morate reagirati z nadzemsko hitrostjo. In takrat ugotovite ali pihate v skupno jadro ali vas bo potopilo. In če se stalno utapljate, morate sprejeti vsaj eno odločitev: boste dokončno potonili, z repom med nogami odplavali na drugo ladjo ali našli način za krpanje jadra in tako hrabrejši zapluli še v globlje vode.

Čiščenje predsodkov je proti vzdrževanju starševskih in partnerskih odnosov v takih primerih mala malica. Še posebej, kadar malčka prime kakat na takšnih mestih, ko mu za kakanje lahko ponudite le vrečko od žemljice, ki jo še vedno žveči v ustih. In v naivni želji, da boste s kakajočim malčkom v nerodni drži postali nevidni, raje kar zaprete oči.

Kadar predavam, skoraj zagotovo dobim vsaj eno vprašanje iz nabora Zakaj je danes tako, včasih pa ni bilo. Gre za vprašanja kot so: "Zakaj danes otroci berejo slabše kot včasih? Zakaj je toliko hiperaktivnih otrok? Zakaj je toliko podivjanih otrok? Zakaj otroci ne ubogajo več staršev? …"

Na vsa ta vprašanja imate na stotine pojasnil. Odvisno je samo, kateri branži, politični stranki, trgovski verigi, farmacevtskemu gigantu … pripadate ali ste celo njegov plačanec. A eno je neizpodbitno res – današnjih otrok ne moremo več primerjati s tistimi iz Titovih časov, ker tudi današnji starši niso ob bok tistim, ki so nas vzgajali pod Titovo vlado. In konec koncev je tudi zrak, ki ga dihamo danes nekaj popolnoma drugega kot v dobrih starih socialističnih časih.

Če hodite po svetu z dovolj odprtimi očmi, najdete odgovore na vsa zgornja vprašanja, pa ne potrebujete biti nikakršen strokovnjak, politik ali plačanec. Potrebujete le zmerno razvito kmečko pamet.

Ko sem relativno pozno zvečer hitela čez hodnik ogromnega nakupovalnega centra, sem imela priložnost opazovati danes povsem običajen dogodek. Na sredi centra v prepišni kavarni brez sten je mojo pozornost pritegnil glasen jok drobcenega dojenčka. Že kazalci na uri so osebam s kmečko pametjo dopovedovali, da malo dete potrebuje temo in počitek. Detece je zveriženo sedelo/ležalo v lupinici, ki je bila prikladno pritrjena na podvozje vozička. Po hitri oceni bi mu prisodila zgolj mesec ali dva. Okoli njega so se motale tri ženske. Delovale so kot dojenčkova prababica, babica in mama (seveda sta bili lahko prvi dve teti ali sosedi). Nekaj časa so se motale okoli malega, ga zibale s podvozjem, potem pa se utrujene sesedle in nadaljevale s svojo kavo (morda kakavom) in pustile, da je otrokova arija navduševala ostale kavarničarje.

Kaj že potrebuje dvomesečni otrok, ki joka? Malo dete, polno primarnih nagonov in refleksov? 
Tiho in umirjeno okolje, ne pa množico luči, barv, vonjev, nepoznanih zvokov. In seveda predvsem varnost maminega telesa. Mamin objem. Prisotno mamo. Mamo, ki se je sposobna odpovedati svojim željam v zameno za otrokove potrebe. Ker tista kava na mizi ni izhajala iz njene potrebe, pač pa želje. Dojenčkove arije pa so brezpogojno dokazovale klic po nezadovoljenih potrebah.

Lupinica ni enako kot mamine roke. Ker tudi ne omogoča ustrezne pozicije telesa razvijajočega se bitja. Pa ravno lupinice so postale tako popularne, ker jih hitro natakneš na podvozje in osvajaš nova in nova ozemlja v šoping centrih. Kar je zares prikladno, je tudi pas. Otrok je pettočkovno pripet, kar mu omogoča najmanj možnega gibanja in mama brez težav preizkuša nova oblačila, čevlje in nakit. Medtem ko pikec trenira svoje trebušne mišice ob napenjanju in vztrajanju, da bi se osvobodil male zlate kletke.

Težave pri učenju imajo otroci tudi zato, ker več kot polovico svojega ranega otroštva preživijo v čudovito lepih gugalnikih, stolčkih, lupinicah in vozičkih. Ker so na varnem in na mehkem in ne morejo nikamor pasti. Ker tako privezani ne razvijajo veščin, ki so potrebne za plazenje. Ker dandanes premnogo otrok ne plazi in ne kobaca in potem se ponosni starši hvalijo, »da je on kar shodil«. Seveda ne govorijo na glas, da so ga vlekli iz sedenja za roke v hojo. Še raje pa zamolčijo, kolikokrat je padel na nos (potem, ko je že shodil), ker zaradi odsotnosti plazenja ni razvil prestreznih elementov padanja.

Nobenega otroka ne bi smeli posedati in zadelovati z blazinami (»Juhu, a veš da naš že sedi s povštri!«), dokler se iz plazenja ne usede čisto samostojno in tako tudi obstane ter se igra z igračko v roki, brez da se takoj prekucne kot babuška. Nobenemu otroku ne bi smeli delati takšne škode, da ga v želji po čim prejšnji hoji (»Ja ja, saj jaz vem, da bi ti že rad hodil, ti bo mamica malo pomagala!«) iz sedenja vlečete na noge in ga še naprej vlečete pred sabo kot pripomoček za čiščenje.

Velika škoda, ki jo delate, ni vidna takoj. A zelo lepo jo lahko nekaj let kasneje opazujemo pri poplavi slabih bralcev (in še česa drugega). In popravljanje za nazaj … težka je, saj veste. Nekako tako, kot bi hoteli trinajstletniku dopovedati, da mora sesati mleko direktno iz maminih dojk, saj je dobro za njegov imunski sistem, razvoj možganov in čustvovanja (pa še marsičesa) ter da vam je žal, ker kot dojenček ni bil dojen.

Pa saj to vse veste, vse to ste že prebrali. A kaj, ko obstajajo lažje in manj komplicirane poti. Tako kot se nam z otroki ni treba pogovarjati, če se cele popoldneve naslajajo ob risankah. 

Verjemite, nikoli več se vam ne bo treba pogovarjati z njimi. Ker bodo vaše začetno nezanimanje za njih v najstniških letih obrnili premosorazmerno.