»Kulture niso več ali manj vredne, bolj ali manj razvite.«
(Franz Boas)
V torek sem bila povabljena k sodelovanju na strokovnem posvetu o medkulturnosti. Izkazalo se je, da je bil glede na trenutno dogajanje okoli nas ta posvet odlično časovno umeščen in potreben, pa čeprav verjetno ni bil ravno tako načrtovan.
S prijetnimi sogovorniki smo se med odmori in po končanem uradnem delu dotaknili mnogih bolj ali manj prepovedanih ali tabuiziranih tem. Že večkrat sem se pripravljala, da bom napisala kaj o predsodkih, stereotipih in o izločanju. Očitno je zdaj napočil ravno pravi trenutek.
Ljudje imamo na žalost to lastnost, da zelo radi ocenjujemo in se primerjamo. Kar naprej želimo biti (pa čeprav za las) boljši od onega drugega. In tisto, kar nam je znano, poznano in domače, tisto je za nas normativ. Kdor in kar od našega normativa odstopa, ni naš, je čuden, nenormalen ali celo nevaren in ogrožujoč. Ko spremljamo predstavnike drugih kultur in veroizpovedi, imamo na zalogi polno stereotipnih šal in primerov. Ali še bolje – Slovenci stresamo take šale že o prebivalcih sosednje vasi ali celo sosednje ulice. Ker naše je zagotovo najboljše in ultimativno »normalno«. Saj poznate tisti slavni Đurov (Branko Durić Đuro) stavek: »Vsaka država ima svoje Bosance.« In za vsakega obstaja kategorija v glavi, v katero pospravlja primitivce.
Še posebej radi uporabljamo izraz primitivna plemena za vsa tista ljudstva, ki še danes živijo v divjini brez interneta, elektrike in zidanih hiš. Govorim namreč o ljudstvih, ki se znajo pogovarjati z naravo, upoštevajo njeno subtilno valovanje, lunine mene, izkoriščajo moč naravnih zdravilnih pripravkov in dejansko jedo stvari, ki jih lahko poimenujemo hrana. In ravno pripadniki teh ljudstev so za nas primitivni. Za nas, ki cele dneve gledamo v osvetljene škatle, ponočujemo ob umetni svetlobi, se pogovarjamo po navideznih žicah in jemo plastične približke snovi, ki jih poimenujemo hrana.
Zelo rada potujem in odkrivam nove dežele, ljudi, navade in okuse. Potujem v popolnoma neturističnih oblikah, letim z najcenejšimi prevozniki in spim pri domačinih. In to – nezamisljivo za mnoge – v kompletu z dvema otrokoma in seveda možem. Ne maram turističnih vodičev (ne v obliki knjig, ne ljudi). Seveda me navdušujejo zgodovinske in naravne znamenitosti, a še bolj se veselim spontanosti, ki se dogodi, če se na potovanjih sprostiš, odpreš in sprejemaš.
Zato tudi vedno končam na lokalnih tržnicah, ki so ena od boljših oblik spoznavanja kulture (in samooskrbnosti dežele s hrano) poleg pogrebov in porok (na katerih sem tudi že kdaj končala). Ker vedno izvoham tržnice po naključju, so to resnično popolnoma lokalne zadeve z domačini, ki skoraj nikoli ne znajo angleško. In skorajda čudežno se vedno uspem vse dogovoriti. Navzven verjetno zgleda precej konfuzno in shizofreno, a vedno deluje. Nekaj sreče pripisujem temu, da sem delala z gluhimi malčki in poznam znakovni jezik, a to je le delček sreče. Vedno bolj se mi dozdeva, da se s temi prijaznimi in zadovoljnimi ljudmi pogovarjam na energetskem nivoju. Ker vem, kako so se trudili pri pridelavi. Ker čutim, da je v tisti hrani eno samo sonce in ljubezen. Ker so odkritosrčni in dobronamerni, pa čeprav morda s pomanjkljivimi zobmi ali umazanimi oblačili.
Ker ne čutim do njih nikakršnega odpora. Ker vem, da ponujajo s tisto hrano del sebe. Delček svojega življenja, vedenja, hrepenenja in hvaležnosti. Goltam jo z odprtimi usti in srcem. In enaka občutja skušam približati svojim trem moškim.
Ker ne čutim do njih nikakršnega odpora. Ker vem, da ponujajo s tisto hrano del sebe. Delček svojega življenja, vedenja, hrepenenja in hvaležnosti. Goltam jo z odprtimi usti in srcem. In enaka občutja skušam približati svojim trem moškim.
Izredno pogosto sem vprašana, zakaj potujem s tako majhnimi otroki. Da je to vse brez veze, ker so še premajhni. Ker itak ne bodo imeli nič od tega in si ne bodo zapomnili nobene znamenitosti.
Zadnje zaradi česar potujem z otroki so znamenitosti. Le-te so zgolj pike na i. Za popestritev dogajanj in morda kot priložnost za učenje novih besed (tempelj, amfiteater, katakombe …). Z otroki potujem zato, ker imajo tako zelo neobremenjene misli in srca. Ker zmorejo videti tisto, kar je videl Mali princ: »Bistvo, ki je očem nevidno.«
Ker ne sodijo in ne obsojajo, če nimajo v tem odraslega vodstva, iniciative in podpore. Ker se na ulici zaigrajo z domačini, primejo za roke lokalno babico in jejo iz rok strica izza polomljene stojnice. Ker ne ocenjujejo ljudi po barvah, vonjih, oblačilih, avtomobilih (rikšah, tuk-tukih, traktorskih in konjskih vpregah) … temveč po njihovi pravi in izvorni dobroti in energiji. Ker spoznavajo, da je nekaj popolnoma običajnega, če ješ kosilo na plaži ali pa služiš denar s čiščenjem čevljev. Da je pomembneje od materialnih dragocenosti, da si prijazen (seveda previden in ne naiven) in nazaj v zahvalo dobiš prijazen svet.
Da v znajdenju v novem svetu več pomeni sodelovanje z domačini kot najboljši zemljevidi, GPS-i in turistični vodiči. Da če hočeš tam preživeti, moraš začeti oponašati lokalce, ker tako vse štima (čeprav se ti ob kulturnem šoku zdijo počasni, leni in še kaj).
In ko se sprostiš in dojameš, ugotoviš, da je njihov sistem popoln in logičen, da vse deluje. Le da je popolnoma drugače (a ne slabše) kot si navajen doma. In večkrat, ko si izpostavljen takšnim prilagajanjem drugim kulturam, večji kulturni šok doživljaš, ko se vrneš v svoj »poznani« dom. In lažje odhajaš od doma, ponovno in ponovno. Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si skoraj očiščen. Da si se zmogel že drugi dan prepustiti in odpreti novi kulturi. Potovanja (ne s turističnimi avtobusi in v visoko kategoričnih hotelih) so idealna terapija za to, da se ob mnogih čudovitih novih izkušnjah in spominskemu bogastvu očistite predsodkov.
Zadnje zaradi česar potujem z otroki so znamenitosti. Le-te so zgolj pike na i. Za popestritev dogajanj in morda kot priložnost za učenje novih besed (tempelj, amfiteater, katakombe …). Z otroki potujem zato, ker imajo tako zelo neobremenjene misli in srca. Ker zmorejo videti tisto, kar je videl Mali princ: »Bistvo, ki je očem nevidno.«
Ker ne sodijo in ne obsojajo, če nimajo v tem odraslega vodstva, iniciative in podpore. Ker se na ulici zaigrajo z domačini, primejo za roke lokalno babico in jejo iz rok strica izza polomljene stojnice. Ker ne ocenjujejo ljudi po barvah, vonjih, oblačilih, avtomobilih (rikšah, tuk-tukih, traktorskih in konjskih vpregah) … temveč po njihovi pravi in izvorni dobroti in energiji. Ker spoznavajo, da je nekaj popolnoma običajnega, če ješ kosilo na plaži ali pa služiš denar s čiščenjem čevljev. Da je pomembneje od materialnih dragocenosti, da si prijazen (seveda previden in ne naiven) in nazaj v zahvalo dobiš prijazen svet.
Da v znajdenju v novem svetu več pomeni sodelovanje z domačini kot najboljši zemljevidi, GPS-i in turistični vodiči. Da če hočeš tam preživeti, moraš začeti oponašati lokalce, ker tako vse štima (čeprav se ti ob kulturnem šoku zdijo počasni, leni in še kaj).
In ko se sprostiš in dojameš, ugotoviš, da je njihov sistem popoln in logičen, da vse deluje. Le da je popolnoma drugače (a ne slabše) kot si navajen doma. In večkrat, ko si izpostavljen takšnim prilagajanjem drugim kulturam, večji kulturni šok doživljaš, ko se vrneš v svoj »poznani« dom. In lažje odhajaš od doma, ponovno in ponovno. Dokler nekega dne ne ugotoviš, da si skoraj očiščen. Da si se zmogel že drugi dan prepustiti in odpreti novi kulturi. Potovanja (ne s turističnimi avtobusi in v visoko kategoričnih hotelih) so idealna terapija za to, da se ob mnogih čudovitih novih izkušnjah in spominskemu bogastvu očistite predsodkov.
In ne samo to. Potovanja v lastni režiji so tudi hudo naporen »family building«. Na potovanju se pokažejo vsa načeta in obdrsana mesta v odnosni verigi – tako na področju starševstva kot tudi partnerstva. Ker tudi, ko se očistite predsodkov, ste izpostavljeni včasih skoraj nemogočim dogodkom, v katerih morate reagirati z nadzemsko hitrostjo. In takrat ugotovite ali pihate v skupno jadro ali vas bo potopilo. In če se stalno utapljate, morate sprejeti vsaj eno odločitev: boste dokončno potonili, z repom med nogami odplavali na drugo ladjo ali našli način za krpanje jadra in tako hrabrejši zapluli še v globlje vode.
Čiščenje predsodkov je proti vzdrževanju starševskih in partnerskih odnosov v takih primerih mala malica. Še posebej, kadar malčka prime kakat na takšnih mestih, ko mu za kakanje lahko ponudite le vrečko od žemljice, ki jo še vedno žveči v ustih. In v naivni želji, da boste s kakajočim malčkom v nerodni drži postali nevidni, raje kar zaprete oči.
RSS Feed
