S prijateljico sva lazili na vrh strmega griča in se hvaležno klanjali decembrskemu soncu, ki je prijazno sijalo na naju. Povedala mi je anekdoto, ki jo je doživela, ko je v zdravstvenem domu čakala na pregled. Zdelo se mi je zelo pomembno, da jo delim z vami.

V čakalnici je poleg nje prisedla stara in drobna ženička z ruto na glavi. Takšna, kot jo lahko pomnite iz nabora dobrih starih slovenskih filmov. Simpatična ženička je z mojo prijateljico takoj vzpostavila kontakt in pričela pogovor. Najprej ji je malo potarnala o zdravstvenih težavah s srcem, zaradi katerih je prišla na pregled. Prijateljica ji je prikimavala in jo poslušala. Ker je izjemno dobra poslušalka in sogovornica, sem prepričana, da je ženička brez težav nadaljevala s pogovorom.

Bila je namreč izjemno zgrožena nad odnosom, ki ga imajo nekateri ljudje nad živalmi. Omenila je neko sorodnico, ki brca svojega psa. Sočustvovala je s svojo hčerko, ki je v teh dneh zaskrbljena zaradi poplave pirotehničnih sredstev, ki naše štirinožne prijatelje spravljajo v hudo stisko. Moja prijateljica je dodala, kako zelo se njena psička boji novoletnega pokanja. Da vedno sedi v njenem naročju in jo nežno boža po dlaki ter ji tiho šepeta v uho, da jo malce potolaži. Ob tem jo je ženička tudi dopolnila, da je enkrat, ko je odhajala od maše, našla izgubljeno mucko in ji nudila zavetje ter hrano. Vsekakor sočutna babica, saj to ni bila prva mucka, s katero je delila svoj dom.

Potem sta malo kramljali o peki potice, božičnem kosilu, obiskih sorodnikov in podobnih aktualnih temah. Kot vedno v takih klepetih, pa je tema nanesla tudi na vreme. Ženička je brez dlake na jeziku, skorajda z nasmehom na obrazu pripomnila: »Ane, kako fajn, ko bo zdej mrzlo. Ko bo vse mal pomrznilo. Imegranti bodo mal pomrznili, pa ne bo več tolk sitnosti.«

Mislim, da si prijateljica še danes ni opomogla od tega komentarja. Zato mi je verjetno tudi zaupala to zgodbo. Zgodbo o sočutni ženički, ki prezira ljudi, ki brcajo pse, obenem pa navija za zmrzal, da bi rešila probleme z ljudmi. Saj se še spomnite, kako so v starih časih na kmetih radi rekli: »Da bi bila le huda zima, da bo vsa golazen pocrkala.«

Morda njene zdravstvene težave s srcem le niso bile zgolj naključje.

»Imegrant« je lahko kdorkoli. Lahko je človek ali žival. Lahko je ženska ali moški. Za nekoga je »imegrant« temnopolta oseba, za drugega gibalno ovirana oseba. Za tretjega so »imegranti« vsi, ki niso arijske rase. Kategorija je izredno prilagodljiva v danem duhu časa in prostora. "Imegrant" je nekdo, za katerega ocenite, da si ne zasluži vašega spoštovanja. Da mu lahko odvzamete dostojanstvo.

»Imegrant« ste lahko nekega dne za nekoga tudi vi. Lahko že jutri. In ta nekdo si bo želel, da bi vas pobralo od mraza, ker potem z vami ne bo več sitnosti.

»Imegranti« so bitja kot mi vsi. Ljubijo in se bojijo - kot mi. Hrepenijo po miru in sožitju, ki si ga te dni podajamo iz roke v roko ali preko elektronskih pisem. Upajo na tople domove in site otroke. Želijo si človeškosti. Če ne ravno na proklamativni, pa vsaj na deklarativni ravni. Kar namreč mislite, tudi govorite. Kar govorite, tudi mislite. Kar mislite, se tudi uresniči.

Tudi živali občutijo žalost, ko jim odvzamejo mladiče. Strah jih je, ko pokajo petarde. Želijo si dostojnega življenja, tako kot mi.

V letu 2016 si želim več spoštovanja do ljudi in živali.

Na enem od predbožičnih praznovanj sem se priložnostno zapletla v pogovor z žensko, materjo dveh otrok do deset let. Medtem, ko je množica vzklikala, ploskala in se veselila ob spremljajoči glasbi, je imela ona solze v očeh. Kmalu po njeni kratki, a čustveno zelo nabiti osebni pripovedi, sem iz zvočnikov zaslišala nagovor, da se nam bližajo najlepši dnevi v letu.

Moja sogovornica je ostala sama z dvema otrokoma. Po lastni odločitvi. Zapustila je moža, ki je po prihodu drugega otroka začel z vandranjem čez plot. V tem trojnem odnosu je vztrajala skoraj dve leti. Ker mu ni videla rešitve, je odšla. Zdaj je sama, z dvema mulčkoma v fizično najbolj zahtevnih letih.

Ni jokala zaradi svoje odločitve. Delovalo je, da je niti malo ne obžaluje. Razlog za solze je bil drugje. Tudi sama nočem, da bi to pisanje razumeli kot še eno iz nabora solzavih člankov »ženske so žrtve, žrtvujejo se za družino, moški pa so prasci, ki zbežijo z mlajšimi«. 

Stvari niso črno bele. Stvari so kompleksne. Zelo pogosto v takšnih trenutkih obsojamo moške, ki zapustijo ženo z majhnimi otroki in »nezrelo zbežijo«. Tega ne morem komentirati. Nimam svoje izkušnje. Poslušam in slišim jih iz ust drugih. Ker ženske rade in veliko govorimo, take zgodbe slišimo pretežno iz njihovih ust. Moški so bolj molčeča bitja, sploh ko zaidemo na čustvena področja. Če ste si ogledali monodramo o jamskem človeku, veste, da to ni žalitev za moške, niti kompliment za ženske. Taki smo.

Ob zgodbah, kot je ta, nimamo možnosti slišati moškega mnenja, ki bi povedal, kaj je bil glavni razlog za odtujevanje … za preživljanje vsakodnevnega prostega časa na športnih igriščih, igralnicah, v službah (kjer si najdejo neznansko veliko dela) ali temačnih delavnicah v kleteh in lopah – skratka v svojih moških jamah. 

Kaj so tisti razlogi, ki povzročijo, da moški beži od žene in otrok? 

Včasih ženske, ko postanejo mame, sploh ne vidijo več svojih partnerjev. Sploh niso več žene, partnerice, ljubimke. So samo še mame. Otrok (otroci) postane ves njihov svet, v katerega ne spustijo nikogar, sploh pa ne moža (partnerja), ki bi lahko kaj pokvaril. Če pa ga že spustijo za centimeter ali dva, pa hitro najdejo napako za napako in moški po nekaj »dokazanih napakah« prenehajo poskušati. Ker taki pač so. Če niso nagrajeni z odobravanjem, ne ponavljajo vaj. Niso kot ženske, ki si kljub stotim neuspelim ponovitvam še vedno pripovedujemo anekdote in se zraven uspemo še smejati. Želijo biti opaženi in se dokazovati (pa čeprav zgolj s pogrevanjem mleka v steklenički).

Moški pogosto zbežijo iz družin, kjer so otroci s posebnimi potrebami. Morda zato, ker težko sprejmejo, da bo njihov otrok drugačen. Morda pa zato, ker se matere zalepijo na tega otroka, ga oblepijo z vso možno vato, hodijo na vse terapije in pozabijo tudi, da same težko preživijo zgolj od svetlobe (čeprav je bojda možno preživeti od prane, a mislim, da je v Sloveniji skozi leto za to premalo naravne svetlobe).

Strašno zapleteno je. Vprašanje je le, kako daleč gremo in kje iščemo vzrok. Kje ga sploh hočemo (zmoremo) ugledati.

Tista mamica iz začetka te zgodbe ni jokala, ker je mož našel drugo. No, morda malo tudi, ampak mislim, da je tiste solze že iztočila. Jokala je zato, ker ji mož že tri leta ni plačal niti centa preživnine. In ker "to vsi vedo, a mu nihče nič ne more". 

Tako to pri nas deluje, v času, ko se na referendumu odločamo o novih različicah zakona o družini. Ker se na veliko razklada in manipulira o tem, kako gre za otroke (govorim o manipulacijah, ki so bile spisane tako s strani zagovornikov, kot nasprotnikov), v resnici pa se ne poskrbi (v praksi) za osnovne pravice otrok. Na primer v takšnih primerih, ko je eden od staršev samozaposlen in gre vse njegovo uradno imetje v stečaj. On uradno nima denarja, nima prihodkov. Čeprav vsi vedo, da ogromno zasluži na črno in vozi avto, ki bi zadoščal za preživnine otrok vsaj do polnoletnosti, če že ne do porok. Nihče mu nič ne more. In tega nisem slišala prvič (verjetno žal niti zadnjič).

Za otroke gre … ali kako že?

Kje imamo resničen zakon, ki bo konkretno zaščitil otroke? Take prave – žive, rdečelične, iz mesa in krvi, z mehkimi srčki in vpijajočimi dušicami? 

V vzgojno-izobraževalnih inštitucijah se vsakodnevno srečujemo z otroki, ki niso tako popolni kot tisti iz predvolilnih plakatov, so pa čisto pravi in živijo v zaskrbljujočih družinskih razmerah. 
So telesno zanemarjeni, čustveno zlorabljeni … so bitja, ki se zaradi nerazumnega razvajanja nespametnih odraslih spreminjajo v nasilneže. So žrtve, ki si komaj upajo pogledati kaj višje od sogovornikovih kolen. So tisti, ki so tam in kljub postopkom, ki obstajajo, se v resnici za tega konkretnega otroka skoraj nikoli nič ne spremeni. Ker nihče ni dovolj pristojen ali pa postopki na sodiščih trajajo do polnoletnosti (če že ne ravno zastarajo). 

Tisti, ki delamo z njimi, smo ob stalnem poskušanju izčrpani, predvsem pa nažrti od žalosti. Ker razen lastnega časa in ljubezni, ki jim ju skušamo podariti skozi tiste male špranjice, za njihova življenja ne moremo storiti ničesar zares velikega, kar bi spremenilo njihovo družinsko odraščanje. Ker je odvzem otroka v Sloveniji še vedno tabu tema. 

Ob prihajajočih dneh vam ne bom zaželela nobenega od klasičnih voščil, ki jih boste te dni prejemali na svoje elektronske naslove. Ne pošiljam vam srebrnih zvezdic, ki se podijo po nebu. Ne jaham na prijaznih jelenčkih, ki vam bodo izpolnili globoke skrivnosti.

Želim vam, da se zazrete globoko vase. Da v letu 2016 začnete s svojim predpražnikom. Vsakič, ko boste srečali ali pomislili na nekoga, ki vas jezi, žalosti ali straši, najprej poglejte vase.

Postanite sprememba, ki jo želite v svetu!

                                                "Ne bojte se napredovati počasi. 
                                               Bojte se le tega, da bi se ustavili."
                                                                         (Kitajska modrost)

Uvedba devetletke je obljubljala mnogo. Tudi to, da se bodo upoštevali razvojni mejniki otrokovega psihofizičnega zorenja. Ko spremljam (kot starš in kot strokovnjak) zahteve v današnji devetletki, se resno sprašujem, komu je kaj pisano na kožo. Vse deluje nekako kaotično. Učitelji so obremenjeni s pisanjem birokracije, otroci se učijo polno balasta - ob katerem pa ne razvijejo najbolj osnovnih veščin, ki jih potrebujejo za nadaljnje šolanje in seveda predvsem življenje.

Pomanjkanje zaupanja in sodelovanja v profesionalnem partnerskem odnosu med starši – učitelji, med učitelji – učitelji, med učitelji – vodstvom kaotičnost neskončno poglablja. Kapitalizem tudi šolnike poriva v stalen strah. 
Strah pred tem, da bodo starši v šolo prišli z odvetnikom ali naročili inšpekcijski pregled. Strah pred tem, da bo kolegica iz aktiva hitreje prišla do konca delovnega zvezka. Strah pred tem, kako bo vodstvo sprejelo metode dela v razredu, ki revolucionarno odstopajo od drugih (in zato ogrožajo tiste, ki že desetletja varno spijo na svojih delovnih mestih).

Strah (v zmerno pretehtanih dozah) je dobro čustvo v otroštvu, saj le na podlagi njega lahko otrok razvije paleto vseh ostalih čustev. V odraslosti pa nas hromi in onemogoča ustvarjalnost. Le redki bodo na podlagi ustrahovanja postali še boljši. Veliko verjetneje se bodo vdali in pasivni previdno ždeli v varni coni preživetja.

V devetletki kot prvo pogrešam tiste črtarije, ki so se na veliko izvajale v mali šoli. Za nepoznavalce naj osvežim – se spomnite starih dobrih časov, ko smo v mali šoli delali vzorčke v male črtane zvezke? Ravne črte, prečne na levo in desno, vijuge, pentlje, valovčke in kaj še vse možno so si izmislile naše vzgojiteljice.

Teh vaj je v devetletki mnogo premalo. Veliko je delovnih zvezkov, lepih in ličnih, barvastih, prijaznih našim otrokom. In kaj kažejo študije? Da se pismenost naših otrok poslabšuje. Zanimivo, presenetljivo ali celo precej logično. 

Se spomnite naših učbenikov? Nobenih barv, nobenih ilustracij, iz močno recikliranega rjavega papirja (tudi ta močno recikliran papir je razlog, da je bilo manj težav pri branju). Ne samo v mali šoli, tudi v prvem razredu smo nadaljevali z vzorčki in zvezki. Naše torbice niso bile nikoli pretežke, saj smo imeli v peresnici samo sedem barvic, radirko, navadni svinčnik in kasneje pero. O brisalcu tinte smo lahko samo sanjali, o modernih in finih flomastrih pa so vedeli povedati anekdote samo tisti, čigar bogati ali pogumni strici so si upali švercati čez mejo. Ni bilo učbenikov in delovnih zvezkov. Samo tanke knjižice z besedilnimi nalogami, ki jih je bilo treba k sreči prepisovati v zvezke. 

Zakaj k sreči? Ker smo trenirali pisavo, lepopis, natančnost. Ker smo o reševanju naloge lahko razmišljali med prepisovanjem in smo tako naredili manj napak. Ker smo imeli za domačo nalogo zgolj eno ali dve taki nalogi in ne tri strani balastnih nalog (kjer se samo vstavljajo besede), kot to prakticiramo danes. Ker smo imeli to srečo, da smo bili predračunalniška generacija, ki je znala prste uporabljati za frcanje frnikul, zavezovanje rutk, plezanje po drevesih, nabiranje spomladanskih cvetlic …. Kaj pa danes delajo otroci? Svoje mlade prstke uporabljajo za drsanje po »pametnih« zaslonih. Ste opazili razliko v delovanju med nami in njimi? Lahko zdaj razumete, zakaj ne znajo niti ustrezno (tritočkovno) držati svinčnikov?

Mali prstki so velik center otrokovega dogajanja in usmerjanja pozornosti. Ko pridobite otrokove prstke, pridobite tudi njegovo pozornost. Zato sama tako sitno vztrajam, da je potrebno brati s prstkom. Da moramo imeti obe roki na mizi, ko delamo šolske zaposlitve.

Roke so naše orodje. Po tem, kako dobro orodje si z zgornjimi okončinami naredijo primati, merimo njihovo hierarhijo v razvoju. Pa kljub temu sami jemljemo to čudovito orodje otrokom, namesto, da bi jih v uporabi opogumili in še bolj natrenirali.

Mali otroci računajo na vse mogoče načine. Eni preštevajo paličice, drugi fižolčke … a vsi preštevajo s pomočjo prstkov. Zelo dolgo traja, da otrok lahko šteje zgolj s pogledom. Zakaj je tako, je že dolgo nazaj pisal pametni stric Piaget. Ker so otroci predvsem zelo konkretna bitja in abstrakcijo lahko razvijajo šele ob mnogokratnih ponovitvah konkretnega udejstvovanja (in tekom razvoja).

Če me vprašate, kolikokrat sem v zadnjih štirinajstih letih slišala, da otrok ne sme računati na prste, bom odgovorila le z: čisto prevečkrat in največkrat brez moči argumenta. Pač pa z argumentom moči. Tako s strani pedagoških strokovnjakov kot na drugi strani staršev. Enkrat sem celo doživela, da me je mama deklice drugega razreda obtožila, da jo poneumljam, ker sem ji izdelala vrvico z dvajsetimi nanizanimi kroglicami.

Tako hitro pozabljamo. Pozabljamo, da novorojenček ne je po žlici in da ga s sesanjem mleka po dojki (ali steklenički) prav nič ne poneumljamo. Pozabljamo, da nekateri otroci začnejo s plazenjem pri šestih mesecih, medtem ko drugim v tem obdobju uspe šele prvi prekuc iz kravic na hrbet. Pozabljamo, da nekateri suvereno shodijo pri desetih mesecih, drugi pa s tem čakajo do 18. meseca. Recimo, da se zavedamo pomena plazenja za kasnejše funkcioniranje (branje in pisanje!!!), pozabljamo pa, kaj pomeni računanje na prste. Da je to najčudovitejše orodje, ki je otroku dodeljeno že z zgolj osnovno opremo.

Da ga ima vedno s seboj in ga lahko kadarkoli uporablja. Otrok mora najprej preštevati predmete, da bo lahko kasneje računal. Mora si zgraditi bazo predstav v glavici. S štetjem osvoji, kaj je to sploh 10 ali 20.

Na začetku vsi otroci računajo s konkretnimi materiali (kocke, kroglice, palčke, prsti) – vprašanje je samo, kdaj nastopi ta začetek za njih in koliko spodbud so deležni iz okolja. 

Brez tega koraka ne morejo preiti na abstraktno računanje brez opor in kasneje avtomatizirati matematičnih zakonitosti (kot radi strokovno zapišemo). In mi nismo tisti, ki lahko sodimo, kdaj je nekdo zrel za računanje brez prstov (zgolj zato, ker je že v npr. 3. razredu). Ravno mi smo tisti, ki na podlagi najbolj učinkovite otrokove strategije gradimo naprej in ga učimo še hitrejših metod. Mar se tisti, ki prepove uporabo nečesa, s čimer nam je brezplačno postregla čudovita Mati Narava, ne postavlja v vlogo Vsemogočnega (zgolj s poceni argumentom moči nad mlajšim in nemočnim)?

Če ne verjamete meni, poiščite strokovne nevrološke članke, ki govorijo o tem, kako zelo intenzivno uporaba prstov spodbuja otrokov razvoj, ki mu v teh časih že skorajda grozi izumrtje zaradi uporabe drsanja po ekranih. Če bomo kot strokovnjaki v šolah prepovedovali računanje na prste, se lahko podpišemo za ravno toliko sokrive kot tisti starši, ki nad uporabo teh drsajočih medijev nimajo nadzora (in jih celo spodbujajo v zameno za lasten mir).

Če mene kdo vpraša, bi rekla takole: »Vsi (ki to potrebujete, vključno z odraslimi) dajte pogumno prste na mizo in računajte. Zato, da boste prste dobro videli in pravilno izračunali. Ne sramujte se prstov – zrasli so vam zato, da jih uporabljate!«

Ni bolj čarobnih trenutkov od opazovanja malih matematikov, ki poleg zvijanja jezika in drobnih telesc upogibajo prstke levo, desno, naokoli – po načinih in krivinah, ki vam (odraslim veleumom) sploh niso jasni, a so rezultati vedno pravi.

Vsi tisti, ki pa še vedno prepovedujete uporabo prstov pri računanju, pa upam, da ste pri tem skrajno dosledni. Da tudi svojih nikoli ne uporabljate kot orodje pri delu (oprostim vam le žuganje). Kajti, če jih, naj se vam kar takoj posušijo in odpadejo v tej licemerski dvoličnosti.