"Ne bojte se napredovati počasi.
Bojte se le tega, da bi se ustavili."
(Kitajska modrost)
Uvedba devetletke je obljubljala mnogo. Tudi to, da se bodo upoštevali razvojni mejniki otrokovega psihofizičnega zorenja. Ko spremljam (kot starš in kot strokovnjak) zahteve v današnji devetletki, se resno sprašujem, komu je kaj pisano na kožo. Vse deluje nekako kaotično. Učitelji so obremenjeni s pisanjem birokracije, otroci se učijo polno balasta - ob katerem pa ne razvijejo najbolj osnovnih veščin, ki jih potrebujejo za nadaljnje šolanje in seveda predvsem življenje.
Pomanjkanje zaupanja in sodelovanja v profesionalnem partnerskem odnosu med starši – učitelji, med učitelji – učitelji, med učitelji – vodstvom kaotičnost neskončno poglablja. Kapitalizem tudi šolnike poriva v stalen strah.
Strah pred tem, da bodo starši v šolo prišli z odvetnikom ali naročili inšpekcijski pregled. Strah pred tem, da bo kolegica iz aktiva hitreje prišla do konca delovnega zvezka. Strah pred tem, kako bo vodstvo sprejelo metode dela v razredu, ki revolucionarno odstopajo od drugih (in zato ogrožajo tiste, ki že desetletja varno spijo na svojih delovnih mestih).
Strah (v zmerno pretehtanih dozah) je dobro čustvo v otroštvu, saj le na podlagi njega lahko otrok razvije paleto vseh ostalih čustev. V odraslosti pa nas hromi in onemogoča ustvarjalnost. Le redki bodo na podlagi ustrahovanja postali še boljši. Veliko verjetneje se bodo vdali in pasivni previdno ždeli v varni coni preživetja.
V devetletki kot prvo pogrešam tiste črtarije, ki so se na veliko izvajale v mali šoli. Za nepoznavalce naj osvežim – se spomnite starih dobrih časov, ko smo v mali šoli delali vzorčke v male črtane zvezke? Ravne črte, prečne na levo in desno, vijuge, pentlje, valovčke in kaj še vse možno so si izmislile naše vzgojiteljice.
Teh vaj je v devetletki mnogo premalo. Veliko je delovnih zvezkov, lepih in ličnih, barvastih, prijaznih našim otrokom. In kaj kažejo študije? Da se pismenost naših otrok poslabšuje. Zanimivo, presenetljivo ali celo precej logično.
Se spomnite naših učbenikov? Nobenih barv, nobenih ilustracij, iz močno recikliranega rjavega papirja (tudi ta močno recikliran papir je razlog, da je bilo manj težav pri branju). Ne samo v mali šoli, tudi v prvem razredu smo nadaljevali z vzorčki in zvezki. Naše torbice niso bile nikoli pretežke, saj smo imeli v peresnici samo sedem barvic, radirko, navadni svinčnik in kasneje pero. O brisalcu tinte smo lahko samo sanjali, o modernih in finih flomastrih pa so vedeli povedati anekdote samo tisti, čigar bogati ali pogumni strici so si upali švercati čez mejo. Ni bilo učbenikov in delovnih zvezkov. Samo tanke knjižice z besedilnimi nalogami, ki jih je bilo treba k sreči prepisovati v zvezke.
Zakaj k sreči? Ker smo trenirali pisavo, lepopis, natančnost. Ker smo o reševanju naloge lahko razmišljali med prepisovanjem in smo tako naredili manj napak. Ker smo imeli za domačo nalogo zgolj eno ali dve taki nalogi in ne tri strani balastnih nalog (kjer se samo vstavljajo besede), kot to prakticiramo danes. Ker smo imeli to srečo, da smo bili predračunalniška generacija, ki je znala prste uporabljati za frcanje frnikul, zavezovanje rutk, plezanje po drevesih, nabiranje spomladanskih cvetlic …. Kaj pa danes delajo otroci? Svoje mlade prstke uporabljajo za drsanje po »pametnih« zaslonih. Ste opazili razliko v delovanju med nami in njimi? Lahko zdaj razumete, zakaj ne znajo niti ustrezno (tritočkovno) držati svinčnikov?
Mali prstki so velik center otrokovega dogajanja in usmerjanja pozornosti. Ko pridobite otrokove prstke, pridobite tudi njegovo pozornost. Zato sama tako sitno vztrajam, da je potrebno brati s prstkom. Da moramo imeti obe roki na mizi, ko delamo šolske zaposlitve.
Roke so naše orodje. Po tem, kako dobro orodje si z zgornjimi okončinami naredijo primati, merimo njihovo hierarhijo v razvoju. Pa kljub temu sami jemljemo to čudovito orodje otrokom, namesto, da bi jih v uporabi opogumili in še bolj natrenirali.
Mali otroci računajo na vse mogoče načine. Eni preštevajo paličice, drugi fižolčke … a vsi preštevajo s pomočjo prstkov. Zelo dolgo traja, da otrok lahko šteje zgolj s pogledom. Zakaj je tako, je že dolgo nazaj pisal pametni stric Piaget. Ker so otroci predvsem zelo konkretna bitja in abstrakcijo lahko razvijajo šele ob mnogokratnih ponovitvah konkretnega udejstvovanja (in tekom razvoja).
Če me vprašate, kolikokrat sem v zadnjih štirinajstih letih slišala, da otrok ne sme računati na prste, bom odgovorila le z: čisto prevečkrat in največkrat brez moči argumenta. Pač pa z argumentom moči. Tako s strani pedagoških strokovnjakov kot na drugi strani staršev. Enkrat sem celo doživela, da me je mama deklice drugega razreda obtožila, da jo poneumljam, ker sem ji izdelala vrvico z dvajsetimi nanizanimi kroglicami.
Tako hitro pozabljamo. Pozabljamo, da novorojenček ne je po žlici in da ga s sesanjem mleka po dojki (ali steklenički) prav nič ne poneumljamo. Pozabljamo, da nekateri otroci začnejo s plazenjem pri šestih mesecih, medtem ko drugim v tem obdobju uspe šele prvi prekuc iz kravic na hrbet. Pozabljamo, da nekateri suvereno shodijo pri desetih mesecih, drugi pa s tem čakajo do 18. meseca. Recimo, da se zavedamo pomena plazenja za kasnejše funkcioniranje (branje in pisanje!!!), pozabljamo pa, kaj pomeni računanje na prste. Da je to najčudovitejše orodje, ki je otroku dodeljeno že z zgolj osnovno opremo.
Da ga ima vedno s seboj in ga lahko kadarkoli uporablja. Otrok mora najprej preštevati predmete, da bo lahko kasneje računal. Mora si zgraditi bazo predstav v glavici. S štetjem osvoji, kaj je to sploh 10 ali 20.
Na začetku vsi otroci računajo s konkretnimi materiali (kocke, kroglice, palčke, prsti) – vprašanje je samo, kdaj nastopi ta začetek za njih in koliko spodbud so deležni iz okolja.
Brez tega koraka ne morejo preiti na abstraktno računanje brez opor in kasneje avtomatizirati matematičnih zakonitosti (kot radi strokovno zapišemo). In mi nismo tisti, ki lahko sodimo, kdaj je nekdo zrel za računanje brez prstov (zgolj zato, ker je že v npr. 3. razredu). Ravno mi smo tisti, ki na podlagi najbolj učinkovite otrokove strategije gradimo naprej in ga učimo še hitrejših metod. Mar se tisti, ki prepove uporabo nečesa, s čimer nam je brezplačno postregla čudovita Mati Narava, ne postavlja v vlogo Vsemogočnega (zgolj s poceni argumentom moči nad mlajšim in nemočnim)?
Če ne verjamete meni, poiščite strokovne nevrološke članke, ki govorijo o tem, kako zelo intenzivno uporaba prstov spodbuja otrokov razvoj, ki mu v teh časih že skorajda grozi izumrtje zaradi uporabe drsanja po ekranih. Če bomo kot strokovnjaki v šolah prepovedovali računanje na prste, se lahko podpišemo za ravno toliko sokrive kot tisti starši, ki nad uporabo teh drsajočih medijev nimajo nadzora (in jih celo spodbujajo v zameno za lasten mir).
Če mene kdo vpraša, bi rekla takole: »Vsi (ki to potrebujete, vključno z odraslimi) dajte pogumno prste na mizo in računajte. Zato, da boste prste dobro videli in pravilno izračunali. Ne sramujte se prstov – zrasli so vam zato, da jih uporabljate!«
Ni bolj čarobnih trenutkov od opazovanja malih matematikov, ki poleg zvijanja jezika in drobnih telesc upogibajo prstke levo, desno, naokoli – po načinih in krivinah, ki vam (odraslim veleumom) sploh niso jasni, a so rezultati vedno pravi.
Vsi tisti, ki pa še vedno prepovedujete uporabo prstov pri računanju, pa upam, da ste pri tem skrajno dosledni. Da tudi svojih nikoli ne uporabljate kot orodje pri delu (oprostim vam le žuganje). Kajti, če jih, naj se vam kar takoj posušijo in odpadejo v tej licemerski dvoličnosti.
Bojte se le tega, da bi se ustavili."
(Kitajska modrost)
Uvedba devetletke je obljubljala mnogo. Tudi to, da se bodo upoštevali razvojni mejniki otrokovega psihofizičnega zorenja. Ko spremljam (kot starš in kot strokovnjak) zahteve v današnji devetletki, se resno sprašujem, komu je kaj pisano na kožo. Vse deluje nekako kaotično. Učitelji so obremenjeni s pisanjem birokracije, otroci se učijo polno balasta - ob katerem pa ne razvijejo najbolj osnovnih veščin, ki jih potrebujejo za nadaljnje šolanje in seveda predvsem življenje.
Pomanjkanje zaupanja in sodelovanja v profesionalnem partnerskem odnosu med starši – učitelji, med učitelji – učitelji, med učitelji – vodstvom kaotičnost neskončno poglablja. Kapitalizem tudi šolnike poriva v stalen strah.
Strah pred tem, da bodo starši v šolo prišli z odvetnikom ali naročili inšpekcijski pregled. Strah pred tem, da bo kolegica iz aktiva hitreje prišla do konca delovnega zvezka. Strah pred tem, kako bo vodstvo sprejelo metode dela v razredu, ki revolucionarno odstopajo od drugih (in zato ogrožajo tiste, ki že desetletja varno spijo na svojih delovnih mestih).
Strah (v zmerno pretehtanih dozah) je dobro čustvo v otroštvu, saj le na podlagi njega lahko otrok razvije paleto vseh ostalih čustev. V odraslosti pa nas hromi in onemogoča ustvarjalnost. Le redki bodo na podlagi ustrahovanja postali še boljši. Veliko verjetneje se bodo vdali in pasivni previdno ždeli v varni coni preživetja.
V devetletki kot prvo pogrešam tiste črtarije, ki so se na veliko izvajale v mali šoli. Za nepoznavalce naj osvežim – se spomnite starih dobrih časov, ko smo v mali šoli delali vzorčke v male črtane zvezke? Ravne črte, prečne na levo in desno, vijuge, pentlje, valovčke in kaj še vse možno so si izmislile naše vzgojiteljice.
Teh vaj je v devetletki mnogo premalo. Veliko je delovnih zvezkov, lepih in ličnih, barvastih, prijaznih našim otrokom. In kaj kažejo študije? Da se pismenost naših otrok poslabšuje. Zanimivo, presenetljivo ali celo precej logično.
Se spomnite naših učbenikov? Nobenih barv, nobenih ilustracij, iz močno recikliranega rjavega papirja (tudi ta močno recikliran papir je razlog, da je bilo manj težav pri branju). Ne samo v mali šoli, tudi v prvem razredu smo nadaljevali z vzorčki in zvezki. Naše torbice niso bile nikoli pretežke, saj smo imeli v peresnici samo sedem barvic, radirko, navadni svinčnik in kasneje pero. O brisalcu tinte smo lahko samo sanjali, o modernih in finih flomastrih pa so vedeli povedati anekdote samo tisti, čigar bogati ali pogumni strici so si upali švercati čez mejo. Ni bilo učbenikov in delovnih zvezkov. Samo tanke knjižice z besedilnimi nalogami, ki jih je bilo treba k sreči prepisovati v zvezke.
Zakaj k sreči? Ker smo trenirali pisavo, lepopis, natančnost. Ker smo o reševanju naloge lahko razmišljali med prepisovanjem in smo tako naredili manj napak. Ker smo imeli za domačo nalogo zgolj eno ali dve taki nalogi in ne tri strani balastnih nalog (kjer se samo vstavljajo besede), kot to prakticiramo danes. Ker smo imeli to srečo, da smo bili predračunalniška generacija, ki je znala prste uporabljati za frcanje frnikul, zavezovanje rutk, plezanje po drevesih, nabiranje spomladanskih cvetlic …. Kaj pa danes delajo otroci? Svoje mlade prstke uporabljajo za drsanje po »pametnih« zaslonih. Ste opazili razliko v delovanju med nami in njimi? Lahko zdaj razumete, zakaj ne znajo niti ustrezno (tritočkovno) držati svinčnikov?
Mali prstki so velik center otrokovega dogajanja in usmerjanja pozornosti. Ko pridobite otrokove prstke, pridobite tudi njegovo pozornost. Zato sama tako sitno vztrajam, da je potrebno brati s prstkom. Da moramo imeti obe roki na mizi, ko delamo šolske zaposlitve.
Roke so naše orodje. Po tem, kako dobro orodje si z zgornjimi okončinami naredijo primati, merimo njihovo hierarhijo v razvoju. Pa kljub temu sami jemljemo to čudovito orodje otrokom, namesto, da bi jih v uporabi opogumili in še bolj natrenirali.
Mali otroci računajo na vse mogoče načine. Eni preštevajo paličice, drugi fižolčke … a vsi preštevajo s pomočjo prstkov. Zelo dolgo traja, da otrok lahko šteje zgolj s pogledom. Zakaj je tako, je že dolgo nazaj pisal pametni stric Piaget. Ker so otroci predvsem zelo konkretna bitja in abstrakcijo lahko razvijajo šele ob mnogokratnih ponovitvah konkretnega udejstvovanja (in tekom razvoja).
Če me vprašate, kolikokrat sem v zadnjih štirinajstih letih slišala, da otrok ne sme računati na prste, bom odgovorila le z: čisto prevečkrat in največkrat brez moči argumenta. Pač pa z argumentom moči. Tako s strani pedagoških strokovnjakov kot na drugi strani staršev. Enkrat sem celo doživela, da me je mama deklice drugega razreda obtožila, da jo poneumljam, ker sem ji izdelala vrvico z dvajsetimi nanizanimi kroglicami.
Tako hitro pozabljamo. Pozabljamo, da novorojenček ne je po žlici in da ga s sesanjem mleka po dojki (ali steklenički) prav nič ne poneumljamo. Pozabljamo, da nekateri otroci začnejo s plazenjem pri šestih mesecih, medtem ko drugim v tem obdobju uspe šele prvi prekuc iz kravic na hrbet. Pozabljamo, da nekateri suvereno shodijo pri desetih mesecih, drugi pa s tem čakajo do 18. meseca. Recimo, da se zavedamo pomena plazenja za kasnejše funkcioniranje (branje in pisanje!!!), pozabljamo pa, kaj pomeni računanje na prste. Da je to najčudovitejše orodje, ki je otroku dodeljeno že z zgolj osnovno opremo.
Da ga ima vedno s seboj in ga lahko kadarkoli uporablja. Otrok mora najprej preštevati predmete, da bo lahko kasneje računal. Mora si zgraditi bazo predstav v glavici. S štetjem osvoji, kaj je to sploh 10 ali 20.
Na začetku vsi otroci računajo s konkretnimi materiali (kocke, kroglice, palčke, prsti) – vprašanje je samo, kdaj nastopi ta začetek za njih in koliko spodbud so deležni iz okolja.
Brez tega koraka ne morejo preiti na abstraktno računanje brez opor in kasneje avtomatizirati matematičnih zakonitosti (kot radi strokovno zapišemo). In mi nismo tisti, ki lahko sodimo, kdaj je nekdo zrel za računanje brez prstov (zgolj zato, ker je že v npr. 3. razredu). Ravno mi smo tisti, ki na podlagi najbolj učinkovite otrokove strategije gradimo naprej in ga učimo še hitrejših metod. Mar se tisti, ki prepove uporabo nečesa, s čimer nam je brezplačno postregla čudovita Mati Narava, ne postavlja v vlogo Vsemogočnega (zgolj s poceni argumentom moči nad mlajšim in nemočnim)?
Če ne verjamete meni, poiščite strokovne nevrološke članke, ki govorijo o tem, kako zelo intenzivno uporaba prstov spodbuja otrokov razvoj, ki mu v teh časih že skorajda grozi izumrtje zaradi uporabe drsanja po ekranih. Če bomo kot strokovnjaki v šolah prepovedovali računanje na prste, se lahko podpišemo za ravno toliko sokrive kot tisti starši, ki nad uporabo teh drsajočih medijev nimajo nadzora (in jih celo spodbujajo v zameno za lasten mir).
Če mene kdo vpraša, bi rekla takole: »Vsi (ki to potrebujete, vključno z odraslimi) dajte pogumno prste na mizo in računajte. Zato, da boste prste dobro videli in pravilno izračunali. Ne sramujte se prstov – zrasli so vam zato, da jih uporabljate!«
Ni bolj čarobnih trenutkov od opazovanja malih matematikov, ki poleg zvijanja jezika in drobnih telesc upogibajo prstke levo, desno, naokoli – po načinih in krivinah, ki vam (odraslim veleumom) sploh niso jasni, a so rezultati vedno pravi.
Vsi tisti, ki pa še vedno prepovedujete uporabo prstov pri računanju, pa upam, da ste pri tem skrajno dosledni. Da tudi svojih nikoli ne uporabljate kot orodje pri delu (oprostim vam le žuganje). Kajti, če jih, naj se vam kar takoj posušijo in odpadejo v tej licemerski dvoličnosti.
RSS Feed
