Današnji dan, 21.3., je svetovni dan Downovega sindroma. Ta datum je leta 2011 določila Generalna skupščina OZN. Datum ni naključen, saj imajo osebe z Downovim sindromom na 21. paru dodaten kromosom (tri namesto dva) v vsaki telesni celici, kar imenujemo tudi trisomija 21.

O Downovem sindromu si lahko preberete moj članek, ali pa pokukate na nedavno objavo na blogu.

Kako zelo so predsodki stvar odraslih pa govorita današnji fotografiji kar sami zase. Moj triletni sin Svit je imel odličnega varuha Jaka, ki je poleg igranja z živalicami na koncu prebral še pravljico.

Svit ne ve, da ima Jaka dodaten kromosom. 
Svit pove, da je Jaka prijazen in da ga ima rad, ker se skupaj igrata.
​Svit čuti, da ima Jaka dodatno srce.

V zadnji številki lokalnega časopisa Kamničanka si lahko preberete članek, ki predstavlja moje delo in poslanstvo. Za lažje branje lahko sledite linku in se pomaknete na stran 21.

Kako pa je prispevek Čakajoč Godota dobil epilog in nekaterim otrokom morda skrajšal čakanje na Odločbo o usmeritvi, si lahko ogledate v kratkem prispevku, ki je bil v četrtek, 10. 3., predvajan na SLO 1 ob 19.30 na Dnevniku.

                                    "Namen izobraževanja mora biti urjenje                  neodvisnih aktivnih in razmišljujočih posameznikov,  ki bodo videli v služenju skupnosti svoje najvišje poslanstvo."
                                                                            (Albert Einstein)

​Včeraj sem za dan žena dobila posebno darilo: prijeten pogovorni večer, ki je potekal ob predstavitvi moje zadnje knjige Slon pleza na drevo.

​Rada bi se zahvalila povabilu knjižnice Franceta Balantiča in mag. Bredi Podbrežnik za moderiranje dogodka.
Moja druga zahvala gre županu občine Kamnik, Marjanu Šarcu, ki se je dogodka udeležil kot iskriv, odkrit in duhovit sogovornik. Ilustratorju Ivanu Mitrevskemu bi se rada zahvalila, ker se je brez zadržkov z mano pognal na vrh mogočnega drevesa in spotoma še malce vzgajal moje mladičke.
Na koncu pa še zahvala Samu Vadnovu, ki je že od začetka verjel, da tovrstna literatura širi duha, povečuje volumne src in vpliva na kvaliteto dela z otroki.

Kot včeraj bi tudi tukaj rada izpostavila, da ob knjigi Slon pleza na drevo ne smemo razmišljati samo o napakah, ki jih delajo učitelji. Govoriti je potrebno o napakah, ki jih do otrok delamo vsi odrasli: starši, stari starši, mentorji, vzgojitelji, učitelji, trenerji, profesorji ... skratka vsi pomembni odrasli, ki spremljamo otrokov razvoj in odraščanje.

Kot primer napak sem včeraj navedla tudi neustrezno kaznovanje/karanje in tudi nagrajevanje/hvaljenje. V Sloveniji neradi hvalimo, ker imamo "preroški občutek", da se bo potem nekaj skvarilo. Saj poznate tisto: "No evo, komaj sem ga pohvalila, pa je že vse narobe. Saj sem vedela!" Če smo vedeli, smo povzročili. Manifestirali smo namreč vedenje, ki se je dejansko uresničilo.

Če od pohval poznamo edino tisto klasično slovensko: "Priden" in od kritike podobne kot: "Len si kot fuks! Zabit si kot osel. Trapasta si kot koza. Iz tebe nikoli nič ne bo ....!" smo na uborni poti vzgoje in naš izdelek (beri otrok) bo kmalu uresničeval naše preroške ideje.
Če nekomu nekaj stalno ponavljaš (še posebej otroku), bo takšen tudi postal. Poskušajte lončnici govoriti, da je grda, nesposobna in da jo sovražite.

Anekdote iz naših šolskih dni, ki smo se jim včeraj sicer smejali, pa vsakodnevno žal še vedno parajo mnoga otroška srca. Če nihče ne verjame vate, če vsi mislijo, da ne boš uspel, si manjši od najmanjšega osamljenega otočka (čeri) na tem svetu.

Ob razmišljanjih, kako naj otrok dandanes odraste v samostojnega, samozavestnega in odgovornega odraslega pa smo pokritizirali tudi permisivno vzgojo, ki jo opazujemo okoli sebe. Sama sem o tem fenomenu že nekajkrat pisala, nazadnje o ADPD. Vsi v "omizju" smo se strinjali, da je čas, da današnje starše sreča nekaj kmečke pameti, ki so jo pri vzgoji uporabljale naše babice.

Otroci potrebujejo stresne preizkušnje, ki so jim starostno (miselno, telesno) kos in bogatijo njihov vsestranski razvoj. Potrebujejo pa tudi konkretne ljudi, ki bodo ob stresorjih njihovi sogovorniki, mentorji in oporniki. Ne potrebujejo pa izzivov, s katerimi jim dokazujemo, da so "neumni, trapasti, nesposobni, debilni ...."

Polna navdiha sem včeraj zaključila tako, kot bom tudi danes tukaj:
"OTROKE DISCIPLINIRAJMO S SRCEM!"

Hvala tudi novinarjema, ki sta dogodku prisostvovala in naredila jedrnate povzetke srečanja na spletnih straneh Modre novice in Kamnik Info.

Name se je obrnila mama v stiski. Ker sama zelo konkretno poznam težave glede dolgotrajnosti postopkov usmerjanja otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP), to pismo delim z vami.
 
»Spoštovani!

Na vas se obračam v upanju, da mi pomagate dobiti odgovore na vprašanja. Upam, da vam bo mogoče uspelo pomagati mojemu otroku, ki zaradi silne stiske že ogroža sebe in druge.

Otrok je rojen leta 2008, in obiskuje drugi razred OŠ. Že v lanskem šolskem letu so se začele težave pri branju, pisanju, predvsem pa računanju in sledenju navodilom. Šolski delavci so mi ves čas sporočali o težavah in me napotili v zdravstveni dom, kjer sva že obiskovala logopeda. Potrebno je bilo precej obiskov in vsakokrat sem morala vzeti dopust oz. bolniško.

Si predstavljate kako je v teh časih mami obdržati službo, ko pa je veliko odsotna? Vztrajala sem pri vseh obiskih strokovnjakov, ker sem želela le dobro. Otrok je imel obravnavo psihologinje, specialne pedagoginje, socialne delavke in logopedinje.

Zelo težko sem sprejela dejstvo, da bo moral obiskovati šolo z nižjim izobrazbenim  standardom. To dejstvo boli, strah me je bilo kako bo to sprejel, kako družina. Strah me je kako bo z njim v prihodnosti.
Obiskala sem šolo z nižjim izobrazbenim standardom in se pogovorila s svetovalno delavko. Nekaj strahov je prav gotovo manj. Otrok potrebuje šolo v kateri se bo lahko učil v svojem tempu. V počasnejšem tempu bo lahko dosegel vsak poklic.

Že v lanskem letu so bile velike težave pri pouku, najbolj je bil nemiren pri matematiki in športu. Begal je iz razreda, motil ostale, bil glasen in predvsem nič ni napredoval. Učiteljice so mi dnevno pripovedovale o nesprejemljivem vedenju.

Si predstavljate kako težko mi je vsak dan hoditi v šolo po otroka?
V letošnjem letu se je odpor pred šolo začel že doma. Noče v šolo, zjutraj imava pravo dramo. Zaradi odpora pred šolo je nesramen do vseh članov družine. Vse v zvezi s poukom odklanja tudi doma. Že uspešno branje je skoraj pozabil, ker sedaj odklanja že poslušanje pravljic.

V šoli mi povedo, da noče sodelovati pri nobeni dejavnosti. Rad lista knjige, hodi v knjižnico, na WC in k specialni pedagoginji. Občasno izgine in ga iščejo.  Med poukom je glasen, nemiren, hitro se ujezi in je v konfliktih. O sebi govori samo še grde stvari (da bo pil pivo, kadil, beračil ali ropal).

 13. 10. 2015 sem na  Zavod RS za šolstvo  poslala Zahtevek za usmerjanje otroka v ustrezen program s Šolskim poročilom in Poročilom psihologinje. Dodala sem še Poročilo specialne pedagoginje. Vsi predlagajo šolo z nižjim izobrazbenim standardom.
Nekajkrat sem poskušala priklicati strokovne delavce na Zavodu za šolstvo, pa je praktično nemogoče dobiti stik. Zaradi službe mi tudi ni omogočeno klicati vsak dan. Po 14. uri ni nikogar.

V šoli so mi povedali, da bo morala dokumentacijo pregledati in jo potrditi še strokovna komisija. Povedali so, da so Zavod za šolstvo o velikih težavah zaradi nerazumnega čakanja na Odločbe obvestili tudi sami. V šoli imajo zelo polne oddelke, do 29 otrok. Šola s prilagojenim programom ne more sprejeti otroka brez Odločbe o usmerjanju v ustrezen program, ker imajo oddelek v kombinaciji.

Sprašujem se, čemu so namenjeni tako dolgotrajni postopki, če so strokovnjaki v zdravstvenem domu in šola enotnega mnenja o težavah otroka?

Si strokovnjaki ne zaupajo in moramo starši in otroci zaradi tega  podaljševati pravo trpljenje?

Gre za otroka, ki potrebuje pomoč v ustreznem načinu poučevanja in predvsem manjši skupini in se mu sedaj dela velika, morda nepopravljiva škoda! 

Danes je že 4. marec in sin je v hudi stiski. Učitelji opisujejo nevarne situacije. Sin je v razredu z 29 učenci, popoldan jih je občasno celo 30, ker se skupine združujejo. Si lahko predstavljate stisko?«

Moje 14 letne pedagoške izkušnje pri delu z otroki s posebnimi potrebami kažejo, da je sedanji način sistemskega urejanja dela z njimi poln pomanjkljivosti. Na te luknje strokovnjaki iz prakse ves čas opozarjamo. A včasih se mi zdi, kot da ti postopki sploh niso v korist samih otrok. Ampak nekoga drugega ... nekih odraslih ...

Ponovno vas prijazno vabim, da se mi pridružite v torek, 8. marca, v kamniški knjižnici na predstavitvi knjige Slon pleza na drevo.

* Če kdo ne pozna vsebine Čakajoč Godota, si tukaj preberite kratko vsebino. Kakršnakoli podobnost s postopki usmerjanja otrok s PP je "verjetno" zgolj naključje.

                                                "Zelo dobri učitelji so dragoceni.
                                       Slabi povzročajo nepopravljivo škodo."
                                                                                 (Seth Godin)

V torek, 8. 3. 2016, vas vabim, da se mi ob 19. uri pridružite v knjižnici Franceta Balantiča v Kamniku (vabilo), kjer bo potekala predstavitev moje zadnje knjige Slon pleza na drevo.

Na dogodku bosta sodelovala tudi ilustrator Ivan Mitrevski, ki je slonu in drugim junakom vdahnil obličje in založnik knjige Samo Vadnov (Buča).

Še posebej sem počaščena, ker se nam bo pridružil tudi župan mesta Kamnik, gospod Marjan Šarec, ki je omenjeni knjigi napisal predgovor.

Vabljeni vsi, ki vas zanima, kako je knjiga nastajala, kdo so Rdečeriti v naših šolah in kaj lahko spremenimo v vsakodnevnem življenju (kot starši, učitelji, mentorji, vzgojitelji), da spodbujamo potenciale naših otrok.

Pred dogodkom si lahko preberete še najnovejšo recenzijo knjige Slon pleza na drevo, tukaj pa pokukate, kako smo se imeli prejšnji teden na predavanju o branju.