Name se je obrnila mama v stiski. Ker sama zelo konkretno poznam težave glede dolgotrajnosti postopkov usmerjanja otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP), to pismo delim z vami.
»Spoštovani!
Na vas se obračam v upanju, da mi pomagate dobiti odgovore na vprašanja. Upam, da vam bo mogoče uspelo pomagati mojemu otroku, ki zaradi silne stiske že ogroža sebe in druge.
Otrok je rojen leta 2008, in obiskuje drugi razred OŠ. Že v lanskem šolskem letu so se začele težave pri branju, pisanju, predvsem pa računanju in sledenju navodilom. Šolski delavci so mi ves čas sporočali o težavah in me napotili v zdravstveni dom, kjer sva že obiskovala logopeda. Potrebno je bilo precej obiskov in vsakokrat sem morala vzeti dopust oz. bolniško.
Si predstavljate kako je v teh časih mami obdržati službo, ko pa je veliko odsotna? Vztrajala sem pri vseh obiskih strokovnjakov, ker sem želela le dobro. Otrok je imel obravnavo psihologinje, specialne pedagoginje, socialne delavke in logopedinje.
Zelo težko sem sprejela dejstvo, da bo moral obiskovati šolo z nižjim izobrazbenim standardom. To dejstvo boli, strah me je bilo kako bo to sprejel, kako družina. Strah me je kako bo z njim v prihodnosti.
Obiskala sem šolo z nižjim izobrazbenim standardom in se pogovorila s svetovalno delavko. Nekaj strahov je prav gotovo manj. Otrok potrebuje šolo v kateri se bo lahko učil v svojem tempu. V počasnejšem tempu bo lahko dosegel vsak poklic.
Že v lanskem letu so bile velike težave pri pouku, najbolj je bil nemiren pri matematiki in športu. Begal je iz razreda, motil ostale, bil glasen in predvsem nič ni napredoval. Učiteljice so mi dnevno pripovedovale o nesprejemljivem vedenju.
Si predstavljate kako težko mi je vsak dan hoditi v šolo po otroka?
V letošnjem letu se je odpor pred šolo začel že doma. Noče v šolo, zjutraj imava pravo dramo. Zaradi odpora pred šolo je nesramen do vseh članov družine. Vse v zvezi s poukom odklanja tudi doma. Že uspešno branje je skoraj pozabil, ker sedaj odklanja že poslušanje pravljic.
V šoli mi povedo, da noče sodelovati pri nobeni dejavnosti. Rad lista knjige, hodi v knjižnico, na WC in k specialni pedagoginji. Občasno izgine in ga iščejo. Med poukom je glasen, nemiren, hitro se ujezi in je v konfliktih. O sebi govori samo še grde stvari (da bo pil pivo, kadil, beračil ali ropal).
13. 10. 2015 sem na Zavod RS za šolstvo poslala Zahtevek za usmerjanje otroka v ustrezen program s Šolskim poročilom in Poročilom psihologinje. Dodala sem še Poročilo specialne pedagoginje. Vsi predlagajo šolo z nižjim izobrazbenim standardom.
Nekajkrat sem poskušala priklicati strokovne delavce na Zavodu za šolstvo, pa je praktično nemogoče dobiti stik. Zaradi službe mi tudi ni omogočeno klicati vsak dan. Po 14. uri ni nikogar.
V šoli so mi povedali, da bo morala dokumentacijo pregledati in jo potrditi še strokovna komisija. Povedali so, da so Zavod za šolstvo o velikih težavah zaradi nerazumnega čakanja na Odločbe obvestili tudi sami. V šoli imajo zelo polne oddelke, do 29 otrok. Šola s prilagojenim programom ne more sprejeti otroka brez Odločbe o usmerjanju v ustrezen program, ker imajo oddelek v kombinaciji.
Sprašujem se, čemu so namenjeni tako dolgotrajni postopki, če so strokovnjaki v zdravstvenem domu in šola enotnega mnenja o težavah otroka?
Si strokovnjaki ne zaupajo in moramo starši in otroci zaradi tega podaljševati pravo trpljenje?
Gre za otroka, ki potrebuje pomoč v ustreznem načinu poučevanja in predvsem manjši skupini in se mu sedaj dela velika, morda nepopravljiva škoda!
Danes je že 4. marec in sin je v hudi stiski. Učitelji opisujejo nevarne situacije. Sin je v razredu z 29 učenci, popoldan jih je občasno celo 30, ker se skupine združujejo. Si lahko predstavljate stisko?«
Moje 14 letne pedagoške izkušnje pri delu z otroki s posebnimi potrebami kažejo, da je sedanji način sistemskega urejanja dela z njimi poln pomanjkljivosti. Na te luknje strokovnjaki iz prakse ves čas opozarjamo. A včasih se mi zdi, kot da ti postopki sploh niso v korist samih otrok. Ampak nekoga drugega ... nekih odraslih ...
Ponovno vas prijazno vabim, da se mi pridružite v torek, 8. marca, v kamniški knjižnici na predstavitvi knjige Slon pleza na drevo.
* Če kdo ne pozna vsebine Čakajoč Godota, si tukaj preberite kratko vsebino. Kakršnakoli podobnost s postopki usmerjanja otrok s PP je "verjetno" zgolj naključje.
»Spoštovani!
Na vas se obračam v upanju, da mi pomagate dobiti odgovore na vprašanja. Upam, da vam bo mogoče uspelo pomagati mojemu otroku, ki zaradi silne stiske že ogroža sebe in druge.
Otrok je rojen leta 2008, in obiskuje drugi razred OŠ. Že v lanskem šolskem letu so se začele težave pri branju, pisanju, predvsem pa računanju in sledenju navodilom. Šolski delavci so mi ves čas sporočali o težavah in me napotili v zdravstveni dom, kjer sva že obiskovala logopeda. Potrebno je bilo precej obiskov in vsakokrat sem morala vzeti dopust oz. bolniško.
Si predstavljate kako je v teh časih mami obdržati službo, ko pa je veliko odsotna? Vztrajala sem pri vseh obiskih strokovnjakov, ker sem želela le dobro. Otrok je imel obravnavo psihologinje, specialne pedagoginje, socialne delavke in logopedinje.
Zelo težko sem sprejela dejstvo, da bo moral obiskovati šolo z nižjim izobrazbenim standardom. To dejstvo boli, strah me je bilo kako bo to sprejel, kako družina. Strah me je kako bo z njim v prihodnosti.
Obiskala sem šolo z nižjim izobrazbenim standardom in se pogovorila s svetovalno delavko. Nekaj strahov je prav gotovo manj. Otrok potrebuje šolo v kateri se bo lahko učil v svojem tempu. V počasnejšem tempu bo lahko dosegel vsak poklic.
Že v lanskem letu so bile velike težave pri pouku, najbolj je bil nemiren pri matematiki in športu. Begal je iz razreda, motil ostale, bil glasen in predvsem nič ni napredoval. Učiteljice so mi dnevno pripovedovale o nesprejemljivem vedenju.
Si predstavljate kako težko mi je vsak dan hoditi v šolo po otroka?
V letošnjem letu se je odpor pred šolo začel že doma. Noče v šolo, zjutraj imava pravo dramo. Zaradi odpora pred šolo je nesramen do vseh članov družine. Vse v zvezi s poukom odklanja tudi doma. Že uspešno branje je skoraj pozabil, ker sedaj odklanja že poslušanje pravljic.
V šoli mi povedo, da noče sodelovati pri nobeni dejavnosti. Rad lista knjige, hodi v knjižnico, na WC in k specialni pedagoginji. Občasno izgine in ga iščejo. Med poukom je glasen, nemiren, hitro se ujezi in je v konfliktih. O sebi govori samo še grde stvari (da bo pil pivo, kadil, beračil ali ropal).
13. 10. 2015 sem na Zavod RS za šolstvo poslala Zahtevek za usmerjanje otroka v ustrezen program s Šolskim poročilom in Poročilom psihologinje. Dodala sem še Poročilo specialne pedagoginje. Vsi predlagajo šolo z nižjim izobrazbenim standardom.
Nekajkrat sem poskušala priklicati strokovne delavce na Zavodu za šolstvo, pa je praktično nemogoče dobiti stik. Zaradi službe mi tudi ni omogočeno klicati vsak dan. Po 14. uri ni nikogar.
V šoli so mi povedali, da bo morala dokumentacijo pregledati in jo potrditi še strokovna komisija. Povedali so, da so Zavod za šolstvo o velikih težavah zaradi nerazumnega čakanja na Odločbe obvestili tudi sami. V šoli imajo zelo polne oddelke, do 29 otrok. Šola s prilagojenim programom ne more sprejeti otroka brez Odločbe o usmerjanju v ustrezen program, ker imajo oddelek v kombinaciji.
Sprašujem se, čemu so namenjeni tako dolgotrajni postopki, če so strokovnjaki v zdravstvenem domu in šola enotnega mnenja o težavah otroka?
Si strokovnjaki ne zaupajo in moramo starši in otroci zaradi tega podaljševati pravo trpljenje?
Gre za otroka, ki potrebuje pomoč v ustreznem načinu poučevanja in predvsem manjši skupini in se mu sedaj dela velika, morda nepopravljiva škoda!
Danes je že 4. marec in sin je v hudi stiski. Učitelji opisujejo nevarne situacije. Sin je v razredu z 29 učenci, popoldan jih je občasno celo 30, ker se skupine združujejo. Si lahko predstavljate stisko?«
Moje 14 letne pedagoške izkušnje pri delu z otroki s posebnimi potrebami kažejo, da je sedanji način sistemskega urejanja dela z njimi poln pomanjkljivosti. Na te luknje strokovnjaki iz prakse ves čas opozarjamo. A včasih se mi zdi, kot da ti postopki sploh niso v korist samih otrok. Ampak nekoga drugega ... nekih odraslih ...
Ponovno vas prijazno vabim, da se mi pridružite v torek, 8. marca, v kamniški knjižnici na predstavitvi knjige Slon pleza na drevo.
* Če kdo ne pozna vsebine Čakajoč Godota, si tukaj preberite kratko vsebino. Kakršnakoli podobnost s postopki usmerjanja otrok s PP je "verjetno" zgolj naključje.
RSS Feed
