Danes dopoldne sem gostovala na radiu Prvi, v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je vodila ga. Cirila Štuber.

Dotaknili sva se predvsem težav med šolanjem na daljavo.

Vabljeni k poslušanju!

Če ste zamudili moje današnje predavanje v okviru Pozitivne psihologije - Šola za starše - KDO LAHKO SPLEZA NA DREVO, si ga lahko ponovno ogledate na posnetku.

V sredo, 20. 1. 2021, ob 18. uri, vabljeni k poslušanju!

​Brezplačna prijava na predavanje na tej povezavi.

Otroci, ki jih gledam čez ekran, so postali del mojega vsakdanjika. Da so postali del moje normalnosti, nočem izgovoriti in se tudi ne bom podpisala pod to. Že tako ne maram in ne uporabljam besede normalno, ampak način šolanja, ki je trenutno v uporabi, je daleč od vseh krivulj in porazdelitev normalnosti.

Otroci izgubljajo mnogo.

Morda smešno in navidezno najmanj povezano s šolo, izgubljajo predvsem na socialnih veščinah. Čez ekran imajo nekateri občutek, da virtualna podoba avtoritete (učitelja) predstavlja člen v slabi računalniški igrici, nad katerim imaš absolutno premoč. Ker na kavču, v zavetju svojega doma, lahko sediš v spodnjicah, se bašeš s čipsom ali kažeš sredinca izven dosega kamere.

Doma lahko preklinjaš, vulganiziraš … in to ves ljubi dan. Ker je dan enak dnevu in nikoli ne prideš pred razsodnika. Ki v tem primeru ni učitelj, kot ste mnogi pričakovali, temveč vrstniška skupina, ki s svojimi odzivi in reakcijami vpliva na vedenje posameznika. Ki se v njihovi sredini marsičesa sramuje in inhibira ter samoregulira nezaželena vedenja.

Pa sploh ni nujno, da si vulgaren najstnik. Dovolj je, da si čisto miren, nemoteč odraščajoč mulec, ki si doma v družbi mlajših sorojencev in domačih živali (s katerimi si – juhu, a ne – kar 24 ur na dan, nekateri se želijo s teboj pogovarjati tudi med opravljanjem telesnih potreb) lahko privoščiš vsa najbolj odštekana in otročja vedenja. Takšna, ki jih pred vrstniki ne bi upal niti sanjati, saj bi izgubil absolutno vse točke na hierarhični lestvici razreda.

Če je šola hram učenosti, česar ne bom postavila še niti na drugo mesto po rangu izgub, ne smemo pozabiti na gibanje. V šoli vsak dan prehodiš vsaj 2 km. Da prideš in odideš iz zgradbe, da potuješ iz razreda v razred, v šolsko jedilnico, v telovadnico in nekajkrat v dnevu do stranišča. Če imaš slučajno še športno vzgojo, lahko mirno pribijemo še 2 km.

Koliko ima otrok doma do stranišča? Za koliko metrov se premakne med enim in drugim predmetom? Koliko otrok v resnici naredi naloge za športno vzgojo? Koliko jih gre popoldne na sprehod, na tek ali celo v hrib? Koliko jih dela sklece, počepe, trebušnjake? Bi omenili še koordinacijske spretnosti pri igrah z žogo in vseh vajah s telovadnimi orodji?

Zdaj bi šla lahko na točko tri. Pa ne bom. Uspešnost dela na daljavo se ne šteje po tem, kakšne vse načine in metode izumljajo učitelji, kako zelo se trudijo in napenjajo. Ali pa kako zelo otroci sledijo in se mučijo … črto pod tem računom bomo potegnili kasneje. Po nekaj mesecih in kakšnem letu.

Kako zelo pogrešam delo v živo je težko opisati z besedami. Vesela sem, ker prihajajo otroci na Zoom. Ampak za obe strani je to nekako tako, kot da ližemo sladoled in jemo tortice skozi vitrino. Slika je, želja je, okusa, vonja in užitka pa nobenega.

Seveda pa je polno anekdot. Če ne bi bila poleg specialne pedagoginje na daljavo še mama dvema svojima šolarjema, organizatorka domače prehrane, kuharica, mediatorka, žena, po novem tudi lastnica pasjega mladiča …, bi verjetno napisala knjigo s 300 stranmi.

Kljub zaslonom so otroci še vedno nosilci največjih, najmočnejših in najiskrenejših nabojev, ki polnijo srca odraslih. In vse tiste parodije, ki krožijo po spletu, so nastale po resničnih zgodbah. Večina najboljših jih samo še ni prišla v javnost.

Mlajši otroci si radi popravljajo pričeske. Za njih je ekran ogledalo, pozabljajo pa, da vsi prisotni vidimo tudi njih. Popravljanje in lišpanje lahko traja kar spodoben čas.

Najlepše je slišati iskren vzklik po počitnicah: »Učiteljica, a veš kako sem vesela, da te vidim!«

»Ja, vsaj vidiva se še,« si mislim. S prvošolci res ne vem, koliko sem lahko več od tega v pomoč.

Zvok in slika nista sorazmerna, vse artikulacijske vaje odpadejo. Ko gledam svoje pretirano grimasiranje ob vajah fonološkega zavedanja, se zavem, da bi bilo morda bolje, da si začnem tudi jaz popravljati pričesko. Lahko bi me kdo še zamenjal z Alienom in trpel za nočnimi morami.

Ko se učimo računanja s pomočjo prstkov, vedno najprej tuhtam, kako nastaviti svojo roko, da jo bodo tudi oni videli. In ko jim skušam razložiti najboljše načine za štetje prstov, odštevanje in prištevanje (v šoli se s svojimi prsti dotikam njihovih in stvar je jasna v nekaj sekundah), nastavim tri prste. Poleg Alien obraza v kamero kažem, da bomo zdaj odšteli, skrili, pojedli in nevemkajše dva prsta. In seveda na koncu zardim sama vase, ko v kameri zagledam lasten iztegnjeni sredinec.

Če si kdaj pa kdaj na urah pokažemo mucke, zajčke, kužke in hrčke … zakaj ne bi tudi mačkov za beljenje.

Veliko je dogodkov, ki me na srečo polnijo z oksitocinom. Žal pa tudi takšnih, ki me s kortizolom in adrenalinom. Niso vsi v enakih pogojih. Nekaterim je zelo težko. Pa čeprav v tistem trenutku morda samo ne najdejo zvezka. In si ne znajo pomagati. In moje roke ne morejo pomagati iskati niti razmršiti lask ali se dotakniti ramen v spodbudo, da se bo vse uredilo.

Morda me je najbolj nasmejala izjava, ki mi je ponudila ogromno iztočnic za razmislek. Eden od otrok se je prijavil v Zoom. Tik na začetku se je videlo, da mu je pomagal očka, ki pa se je zelo hitro odstranil iz vidnega polja.

Po skoraj celi uri dela mi otrok s ponosom in silnim žarom v očeh reče: »Učiteljica, a veste kaj! Danes sem pa sam doma!«

Film se mi zavrti nazaj, ob vseh digitalnih informacijah krepko pešam v spominu, pa vendar se mi ne sestavi.

In ga vprašam: »A bratca ni doma?«
Mirno odgovori: »Ja, je. Dela za šolo zgoraj."
Nadaljujem: »Kaj pa oči? Ali ni doma?«
Nadaljuje še vedno popolnoma mirno: »Ja, on je tudi. Ampak veste, mami je morala pa danes v službo.«

In on je sam doma.

Mislim, da ta ženska, ta mama nikoli več ne bo dobila tako globokega komplimenta od nobene druge osebe v življenju. To dete je s svojo izjavo ponižno, v tako nedolžni in prikupni izjavi, dokazalo, kako veliko pomeni v njegovih očeh. Zato, ker vloži ogromno truda in časa v to, da mu pomaga pri šolskih obveznostih. Ne samo zdaj. Od nekdaj. Ker je to izjemno bister otrok, s kar nekaj specifičnimi učnimi težavami, se tega močno zaveda.

In, če nje ni, je SAM.

Ker je šola zanj tako zapletena uganka, ona predstavlja steber, na katerega se lahko venomer nasloni.

In to ga dela varnega.

In zato je zadovoljen, zdrav in vedno sproščen.

Absolutno in zagotovo pa k temu pripomore tudi celotna družinska dinamika. Ogromno tudi oče, s katerim imata morje športnih dogodivščin in ogledanih tekem.

Ampak, njemu biti sam v tej situaciji pomeni, da se lahko izgubi in utone v poplavi informacij.

Zdaj bi si želela povedati še kaj spodbudnega. Pa ne morem.

Morda vam raje še povem, da je danes med naštevanjem sorodnikov nekdo omenil bratranca. In ko sem vprašala, kdo je še lahko poleg bratranca, je prišla … popolnoma logično: bratranka!