"Tisti, ki se niso odlikovali v šoli,
                                           ni potrebno, da so zaradi tega oplašeni.
                                                          Največji umi niso vedno tisti,
                                                                   ki najhitreje dozorijo." 
                                                                                  (J. Lubbock)
 
Opazovala ga je skozi okno. Brcal je kamen pred seboj in kot mesečnik hodil po prazni ulici. Rokavico je imel le na eni roki, kapa je bila smešno pošvedrana previsoko na čelo.

V roki brez rokavice je nerodno držal plakat, ki ga je zjutraj nesel v nasprotno smer. Plakat, ob katerem bo povedal govorno vajo.

Govorne vaje in učenje pesmic na pamet so bili družinski projekti od prvega razreda dalje. Ko je izvedela, da jih čaka prvo ali drugo, je že v naprej žalovala za izgubo prostih popoldnevov v gozdu ali celo tvegala izgubo živcev.

Od vseh metod učenja, ki jih je preučila, pri njem ni delovala nobena. Bolj ko je bila pesem abstraktna, hitreje so odpovedale metode, ki so bile pogojno učinkovite. Medtem ko so drugi otroci pesmice stresali iz rokavov, jih on že v vrtcu ni poznal.

Včasih je prepeval melodijo, a besedilo je bilo neznanega izvora. Edina uspešnica je bila »Lisička je prav zvita zver«, saj jo je ves čas hotel poslušati med vožnjo z avtom.

Molili so, da bi USB ključek razneslo, a mu niso hoteli kratiti užitkov ob edini pesmici, ki jo je znal. Na trenutke se je celo poigravala z mislijo, da bi z dobrim izgovorom odmontirala avtoradio, a bi to zanjo predstavljalo še več stresa kot znana ritualna himna.

Ko so njegovi vrstniki že čebljali v nekaj besednih stavkih, je on nizal melodične zvoke in silil družinske člane, da bi se pogovarjali z njim.

Bila je edina, ki je razvozlavala njegovo vesoljsko govorico in obiski so vedno čakali na njene podnapise, ko so se pogovarjali z njim. Ko so začele prihajati prve človeške besede, se je počutila kot po zadetku sedmice.

Po navodilih strokovnjakov so z njim izdatno komunicirali, poimenovali vse v svoji okolici, izvajali logopedske vaje in prebrali na tone pravljic.

Prvo streznitev je doživela, ko je v vrtcu potekala bralna značka. Izbrali so pravljico, ki jo je poslušal najraje in jo poznal že od kar je prilezel iz nje. A od njega ni in ni bilo besed, kaj šele stavkov. Samo neke zmedene misli, ki so se od daleč navidezno navezovale na zgodbo.

Povprečno bister deček se je že v vrtcu zanimal za denar in prešteval kovance iz svojega hranilnika. Na uro je poznal že pri petih letih. Besede pa so bile globoki ocean, v katerem ni znal plavati.
​
Njene misli je zmotil zvonec pri vratih. Takrat se je spomnila, da ji je enkrat med njenim razlaganjem v avtu, ko je ni poslušal, rekel: »Mami, jaz ne morem tako. Jaz razmišljam v slikah.«

Odprla mu je vrata. Slutila je nezadovoljstvo. V pozdrav ga je poljubila na lice in se odmaknila v kuhinjo. Po toliko letih je spoznala, da je včasih nič spraševati in potrpežljivo čakati najboljša metoda za tajanje njenega sina.

Usedla se je za mizo in nadaljevala z delom. Prišel je za njo in se usedel nasproti. Njegov obraz je bil okamnel. Boril se je z zatiranjem enega od čustev: »Povedal sem plakat.«

​Pokimala mu je v znak, da sledi njegovemu pripovedovanju. »Dobil sem štiri. Je rekla, da je dobra štirka.«

Vedela je, kaj sledi. Vedno je. Kljub vloženemu trudu, pripravam in učenju, mu je petica ušla za mišji kakec. Ni bolela štirica, bolela je niša, ki ga je ločevala do petice.

Zamrznila je tudi sama, saj je s počasnostjo želela pridobivati na času. Vedela je, da preučuje njen obraz: »Si zadovoljen z oceno?«

Oči, ki so strmo bolščale vanjo, so se najprej obrobile z rdečo barvo, potem pa jih je zalila slankasta tekočina. Ni mogel več zadrževati. Iz dna duše se mu je izvalil stok nesrečne otroške duše.

Vedela je, da je to zanj odličen dosežek. Poznala pa je tudi njegovo srce. Razširila je roke in ga povabila v naročje. Takrat je pozabil, da je že v obdobju, ko se crkljanje več ne spodobi za fante. Izjokal je svoje bolečine in se vrnil nazaj na svoj stol.

Jokala bi tudi sama. Vedela je, kako dolga pot ga še čaka in koliko krivic bo še opral s solzami.

»Z očijem nama je pomembno, da si zdrav in da se trudiš. Poleg tega pri štirici piše prav dobro in to je zelo dobra ocena.« Vedela je, da je monolog namenjen njej sami. On je ni več slišal.

Vstal je in se vrnil v predsobo po torbo. »Aja mami, rokavico sem izgubil. Padla mi je z roke, ko sem držal plakat.«

Še ena za v zbirko Lost & Not found. Trudila se je, da njen pogled ne bi ubijal. A v primerjavi z lisičko je bila ena rokavica obvladljiva motečnost. Čeprav si ni znala predstavljati, kako ti rokavica lahko pade z roke, ko v njej držiš plakat.

                             "Človek je velik takrat, ko ne izgubi srca otroka."
​                                                                                       (Mencij)

Vstopi impulzivno. Torbo zavihti na mizo in me pogleda. Potrebuje nekaj tišine, nekaj praznega in lebdečega časa. Usede se na žogo in se pozibava. Išče teme, s katerimi bi razvlekel sekunde v minute, da nama ne bi bilo treba ponavljati molitvic z enočleniki in veččleniki.

Odrašča. Njegovo vitko in žilavo telo iz fantka vidno prehaja v mladega moškega, pa čeprav bolj sramežljivo in počasi. Poteze obraza se ostrijo, nekdanji fantič se za vekomaj poslavlja. Pod nosom je videti že nekaj izmuzljivega puha, ki si ga bo kmalu zaželel obriti.

Kratki rokavi razkrivajo bicepse, ki se kljub vitki postavi želijo pokazati širšemu svetu in prejeti pohvalo za vložen trud. Ko odloži zvezek na mizo in nanj položi dlani, je opaziti nesorazmernost – dlani rastejo hitreje kot njegovo telo in prehitevajo um.

Dolga leta poznanstva dajejo natančnemu opazovalcu veliko materiala za čudenje in razmišljanje. Kako hitro iz drobnega in izgubljenega prvošolca lahko nekdo postane pravi mali mož. Kako po nekaj letih sediš za mizo z odraslim, ko pa je še pred kratkim sedel v tvojem naročju, saj se je na svojem stolu presedal tako intenzivno, da je letelo vse okoli njega – vključno z njegovimi mislimi.

Med intenzivnim ukvarjanjem z veččleniki, mu kot izgovor za oddih pogled odjadra na polico z igračami. Zagleda se v plišastega medveda, ki tam sedi že eno leto, a ga doslej še ni omenil. Vstane in si ga prilasti. Podoba mi nariše nasmeh na obraz, ki pa ga vljudnostno zatajim in se nasmehnem navznoter.

Ta velikan, z velikimi dlanmi, skoraj že obrito brado in stalnimi provokacijami o smislu življenja, si medvedka prinese na mizo. Še prej si ga pritisne k obrazu in pokomentira, da je res prijetno mehak.

Preden nadaljuje, se prepriča, da ob priprtem oknu ni nikogar. Zaupa, da je njegova postelja polna plišastih igrač in da ne bi mogel spati brez njih. Oči se mu zazrejo v spominski zemljevid in nadaljuje s pripovedovanjem o Mimiki. Njegovi najljubši ninici od rojstva, brez katere leta in leta ni mogel spati. V prostor podeli zgodbo o tem, da ji je kasneje zažgal noge, potrgal roke, da pa mu jo je mama vedno zašila nazaj. Da je Mimika razpadala, ker je vanjo vrtal s prsti in skušal izvleči polnilo, mama pa jo je vedno reševala, ker brez nje ni zaspal. Da zdaj Mimike sicer ni več, da pa je ne bo nikoli pozabil. Da brez svoji plišastih živali ne bi mogel zaspati, ker bi se počutil preveč samega v postelji.

Medvedka postavi na mizo, s komentarjem, da ga bo gledal med računanjem. Med težjimi izrazi mu popravlja pulover, da malce spočije zasičene možganske celice. Večkrat ga vzame v objem in zopet hitro postavi nazaj. Nedopustljivo bi bilo, če bi ravno med objemanjem medvedka kdo vstopil v prostor resnice.

Ko se vrne nek drugi dan, se mi nosnice napolnijo z vonjem po tobaku. Čakam, da bo omenil medvedka, a mu ne nameni niti pogleda.

Razmišljam, kdo bi bila, če bi odraščala v njegovih paradoksnih časih. Če bi me cena mobilnika hierarhično razvrstila na mesto v razredu. Če bi se morala naučiti toliko balastnih dejstev na pamet, medtem, ko bi jih lahko v stotinki sekunde poiskala z napravo, ki bi tičala v mojem žepu.

In kako bi se razvijala moja bit ob toliko sladkobno mamljivih aplikacijah, trigerjih in ponudbah? Bi si želela še in še kopičenja dejstev, letnic, aksiomov ali bi si želela, da se nekdo z mano pogovori o mojem razmišljanju in čustvovanju?

Bi si morda želela, da me kdo nauči, kako se asertivno komunicira, kakšni so bontonski standardi, ki se pritičejo mojemu spolu, da me kdo nauči štrikanja, sajenja in spoštovanja?

Se ne bi lažje in raje naučila, da je v življenju kritično mišljenje pomembnejše od kopičenja golih dejstev?!

Ko se tisti dan poslovi, si ne morem kaj, da ne bi bila malce starševsko zatežena: »Grizenje nohtov je kljub vsemu manj škodljivo kot kajenje.«

Ne dobim pogleda. Besno pritisne stol ob mizo, jezen izusti nekaj besed v svoj bran. Ve, da me ne prepriča, ker ve, da me ne more.

Zaveda se, da mi ni vseeno. Ker ve, da sva pod kožo oba krvava.

Konec koncev sem mu tudi sama zaupala, da so do prihoda moža v moje življenje ne samo mojo posteljo, ampak tudi celo sobo krasile plišaste živali, ki so bile krasne poslušalke. Kot tudi to, da še vedno hranim svojo edino, zlata vredno Barbiko, takrat prišvercano iz Avstrije, ki sem ji odstrigla nekaj las, saj sem želela, da ima tudi ona fru fru, kot sem ga imela sama.

​Žal je moja mama ni mogla več rešiti.