"Človek je velik takrat, ko ne izgubi srca otroka."
(Mencij)
Vstopi impulzivno. Torbo zavihti na mizo in me pogleda. Potrebuje nekaj tišine, nekaj praznega in lebdečega časa. Usede se na žogo in se pozibava. Išče teme, s katerimi bi razvlekel sekunde v minute, da nama ne bi bilo treba ponavljati molitvic z enočleniki in veččleniki.
Odrašča. Njegovo vitko in žilavo telo iz fantka vidno prehaja v mladega moškega, pa čeprav bolj sramežljivo in počasi. Poteze obraza se ostrijo, nekdanji fantič se za vekomaj poslavlja. Pod nosom je videti že nekaj izmuzljivega puha, ki si ga bo kmalu zaželel obriti.
Kratki rokavi razkrivajo bicepse, ki se kljub vitki postavi želijo pokazati širšemu svetu in prejeti pohvalo za vložen trud. Ko odloži zvezek na mizo in nanj položi dlani, je opaziti nesorazmernost – dlani rastejo hitreje kot njegovo telo in prehitevajo um.
Dolga leta poznanstva dajejo natančnemu opazovalcu veliko materiala za čudenje in razmišljanje. Kako hitro iz drobnega in izgubljenega prvošolca lahko nekdo postane pravi mali mož. Kako po nekaj letih sediš za mizo z odraslim, ko pa je še pred kratkim sedel v tvojem naročju, saj se je na svojem stolu presedal tako intenzivno, da je letelo vse okoli njega – vključno z njegovimi mislimi.
Med intenzivnim ukvarjanjem z veččleniki, mu kot izgovor za oddih pogled odjadra na polico z igračami. Zagleda se v plišastega medveda, ki tam sedi že eno leto, a ga doslej še ni omenil. Vstane in si ga prilasti. Podoba mi nariše nasmeh na obraz, ki pa ga vljudnostno zatajim in se nasmehnem navznoter.
Ta velikan, z velikimi dlanmi, skoraj že obrito brado in stalnimi provokacijami o smislu življenja, si medvedka prinese na mizo. Še prej si ga pritisne k obrazu in pokomentira, da je res prijetno mehak.
Preden nadaljuje, se prepriča, da ob priprtem oknu ni nikogar. Zaupa, da je njegova postelja polna plišastih igrač in da ne bi mogel spati brez njih. Oči se mu zazrejo v spominski zemljevid in nadaljuje s pripovedovanjem o Mimiki. Njegovi najljubši ninici od rojstva, brez katere leta in leta ni mogel spati. V prostor podeli zgodbo o tem, da ji je kasneje zažgal noge, potrgal roke, da pa mu jo je mama vedno zašila nazaj. Da je Mimika razpadala, ker je vanjo vrtal s prsti in skušal izvleči polnilo, mama pa jo je vedno reševala, ker brez nje ni zaspal. Da zdaj Mimike sicer ni več, da pa je ne bo nikoli pozabil. Da brez svoji plišastih živali ne bi mogel zaspati, ker bi se počutil preveč samega v postelji.
Medvedka postavi na mizo, s komentarjem, da ga bo gledal med računanjem. Med težjimi izrazi mu popravlja pulover, da malce spočije zasičene možganske celice. Večkrat ga vzame v objem in zopet hitro postavi nazaj. Nedopustljivo bi bilo, če bi ravno med objemanjem medvedka kdo vstopil v prostor resnice.
Ko se vrne nek drugi dan, se mi nosnice napolnijo z vonjem po tobaku. Čakam, da bo omenil medvedka, a mu ne nameni niti pogleda.
Razmišljam, kdo bi bila, če bi odraščala v njegovih paradoksnih časih. Če bi me cena mobilnika hierarhično razvrstila na mesto v razredu. Če bi se morala naučiti toliko balastnih dejstev na pamet, medtem, ko bi jih lahko v stotinki sekunde poiskala z napravo, ki bi tičala v mojem žepu.
In kako bi se razvijala moja bit ob toliko sladkobno mamljivih aplikacijah, trigerjih in ponudbah? Bi si želela še in še kopičenja dejstev, letnic, aksiomov ali bi si želela, da se nekdo z mano pogovori o mojem razmišljanju in čustvovanju?
Bi si morda želela, da me kdo nauči, kako se asertivno komunicira, kakšni so bontonski standardi, ki se pritičejo mojemu spolu, da me kdo nauči štrikanja, sajenja in spoštovanja?
Se ne bi lažje in raje naučila, da je v življenju kritično mišljenje pomembnejše od kopičenja golih dejstev?!
Ko se tisti dan poslovi, si ne morem kaj, da ne bi bila malce starševsko zatežena: »Grizenje nohtov je kljub vsemu manj škodljivo kot kajenje.«
Ne dobim pogleda. Besno pritisne stol ob mizo, jezen izusti nekaj besed v svoj bran. Ve, da me ne prepriča, ker ve, da me ne more.
Zaveda se, da mi ni vseeno. Ker ve, da sva pod kožo oba krvava.
Konec koncev sem mu tudi sama zaupala, da so do prihoda moža v moje življenje ne samo mojo posteljo, ampak tudi celo sobo krasile plišaste živali, ki so bile krasne poslušalke. Kot tudi to, da še vedno hranim svojo edino, zlata vredno Barbiko, takrat prišvercano iz Avstrije, ki sem ji odstrigla nekaj las, saj sem želela, da ima tudi ona fru fru, kot sem ga imela sama.
Žal je moja mama ni mogla več rešiti.
(Mencij)
Vstopi impulzivno. Torbo zavihti na mizo in me pogleda. Potrebuje nekaj tišine, nekaj praznega in lebdečega časa. Usede se na žogo in se pozibava. Išče teme, s katerimi bi razvlekel sekunde v minute, da nama ne bi bilo treba ponavljati molitvic z enočleniki in veččleniki.
Odrašča. Njegovo vitko in žilavo telo iz fantka vidno prehaja v mladega moškega, pa čeprav bolj sramežljivo in počasi. Poteze obraza se ostrijo, nekdanji fantič se za vekomaj poslavlja. Pod nosom je videti že nekaj izmuzljivega puha, ki si ga bo kmalu zaželel obriti.
Kratki rokavi razkrivajo bicepse, ki se kljub vitki postavi želijo pokazati širšemu svetu in prejeti pohvalo za vložen trud. Ko odloži zvezek na mizo in nanj položi dlani, je opaziti nesorazmernost – dlani rastejo hitreje kot njegovo telo in prehitevajo um.
Dolga leta poznanstva dajejo natančnemu opazovalcu veliko materiala za čudenje in razmišljanje. Kako hitro iz drobnega in izgubljenega prvošolca lahko nekdo postane pravi mali mož. Kako po nekaj letih sediš za mizo z odraslim, ko pa je še pred kratkim sedel v tvojem naročju, saj se je na svojem stolu presedal tako intenzivno, da je letelo vse okoli njega – vključno z njegovimi mislimi.
Med intenzivnim ukvarjanjem z veččleniki, mu kot izgovor za oddih pogled odjadra na polico z igračami. Zagleda se v plišastega medveda, ki tam sedi že eno leto, a ga doslej še ni omenil. Vstane in si ga prilasti. Podoba mi nariše nasmeh na obraz, ki pa ga vljudnostno zatajim in se nasmehnem navznoter.
Ta velikan, z velikimi dlanmi, skoraj že obrito brado in stalnimi provokacijami o smislu življenja, si medvedka prinese na mizo. Še prej si ga pritisne k obrazu in pokomentira, da je res prijetno mehak.
Preden nadaljuje, se prepriča, da ob priprtem oknu ni nikogar. Zaupa, da je njegova postelja polna plišastih igrač in da ne bi mogel spati brez njih. Oči se mu zazrejo v spominski zemljevid in nadaljuje s pripovedovanjem o Mimiki. Njegovi najljubši ninici od rojstva, brez katere leta in leta ni mogel spati. V prostor podeli zgodbo o tem, da ji je kasneje zažgal noge, potrgal roke, da pa mu jo je mama vedno zašila nazaj. Da je Mimika razpadala, ker je vanjo vrtal s prsti in skušal izvleči polnilo, mama pa jo je vedno reševala, ker brez nje ni zaspal. Da zdaj Mimike sicer ni več, da pa je ne bo nikoli pozabil. Da brez svoji plišastih živali ne bi mogel zaspati, ker bi se počutil preveč samega v postelji.
Medvedka postavi na mizo, s komentarjem, da ga bo gledal med računanjem. Med težjimi izrazi mu popravlja pulover, da malce spočije zasičene možganske celice. Večkrat ga vzame v objem in zopet hitro postavi nazaj. Nedopustljivo bi bilo, če bi ravno med objemanjem medvedka kdo vstopil v prostor resnice.
Ko se vrne nek drugi dan, se mi nosnice napolnijo z vonjem po tobaku. Čakam, da bo omenil medvedka, a mu ne nameni niti pogleda.
Razmišljam, kdo bi bila, če bi odraščala v njegovih paradoksnih časih. Če bi me cena mobilnika hierarhično razvrstila na mesto v razredu. Če bi se morala naučiti toliko balastnih dejstev na pamet, medtem, ko bi jih lahko v stotinki sekunde poiskala z napravo, ki bi tičala v mojem žepu.
In kako bi se razvijala moja bit ob toliko sladkobno mamljivih aplikacijah, trigerjih in ponudbah? Bi si želela še in še kopičenja dejstev, letnic, aksiomov ali bi si želela, da se nekdo z mano pogovori o mojem razmišljanju in čustvovanju?
Bi si morda želela, da me kdo nauči, kako se asertivno komunicira, kakšni so bontonski standardi, ki se pritičejo mojemu spolu, da me kdo nauči štrikanja, sajenja in spoštovanja?
Se ne bi lažje in raje naučila, da je v življenju kritično mišljenje pomembnejše od kopičenja golih dejstev?!
Ko se tisti dan poslovi, si ne morem kaj, da ne bi bila malce starševsko zatežena: »Grizenje nohtov je kljub vsemu manj škodljivo kot kajenje.«
Ne dobim pogleda. Besno pritisne stol ob mizo, jezen izusti nekaj besed v svoj bran. Ve, da me ne prepriča, ker ve, da me ne more.
Zaveda se, da mi ni vseeno. Ker ve, da sva pod kožo oba krvava.
Konec koncev sem mu tudi sama zaupala, da so do prihoda moža v moje življenje ne samo mojo posteljo, ampak tudi celo sobo krasile plišaste živali, ki so bile krasne poslušalke. Kot tudi to, da še vedno hranim svojo edino, zlata vredno Barbiko, takrat prišvercano iz Avstrije, ki sem ji odstrigla nekaj las, saj sem želela, da ima tudi ona fru fru, kot sem ga imela sama.
Žal je moja mama ni mogla več rešiti.
RSS Feed
