​V sodelovanju s Celjsko Mohorjevo družbo in dr. Tanjo Ozvatič, odgovorno urednico, sem bila v nedeljo, 25. novembra 2018, v okviru Debatne kavarne povabljena na pogovor o moji zadnji knjigi Vzgojarije.

Na razstavnem prostoru založbe Buča pa sem našla tudi knjigo Slon pleza na drevo.

Vljudno vabljeni, da se mi to nedeljo, 25. novembra,
od 14.00 do 15.00 pridružite v Cankarjevem domu, kjer bom v okviru 34. slovenskega knjižnega sejma sogovornica v Debatni kavarni.

Besedilo iz vabila:
"Specialno pedagoginjo, antropologinjo, pisateljico in prekaljeno mamo mag. Katarino Kesič Dimic poznajo že mnogi starši in pedagoški delavci, saj s svojimi neposrednimi strokovnimi usmeritvami in bogatimi izkušnjami svojega poklicnega vsakdanjika obravnava številna učna in vzgojna vprašanja, svetuje in pomaga pri reševanju težav – ne le otrok, ampak predvsem staršev in učiteljev. Tudi s svojo najnovejšo knjigo, priročnikom Vzgojarije, na glavo postavlja lagodnost starševstva in vzgojo predstavi kot najpomembnejšo zaposlitev odraslih. Iskriva sogovornica pa ne razkriva le problemov, ampak vselej nakaže tudi pot do reševanja težave …"

                                                                  "Kdor hoče kaj narediti,
                                                                                  najde način,
                                                              kdor noče narediti ničesar,
                                                                           najde opravičilo."
                                                                              (Pablo Picasso)


Pika je drugošolka. Prikupna, nasmejana, polna energije. Skoraj nikoli bolna, zato vedno prisotna pri pouku. Nasmeh je del njenega obraza, tako nekako kot pri delfinih.

Je zelo razmišljujoča, pronicljiva in sezujajoča. To zadnje v slovenskem knjižnem jeziku pomeni, da človeka pogosto sezuje z izjavami in vprašanji, za katere nimaš na voljo niti sekunde premisleka. Saj Pika gleda vedno naravnost v oči in zahteva odgovor. Večino odgovorov sicer posrka že iz človekovega trenutnega vedenja, tako da z laganjem ne uspemo prikriti vstajanja z levo nogo.

So pa tudi dnevi, ko Pika osebno vstane z levo nogo in takrat je kot pijahoč, renčeč ekonom lonec pred eksplozijo. Če je še včeraj samovoljno s knjigo prikorakala v moje naročje in se stiskala v objem, bo morda jutri jeznorito reševala matematično nalogo v kotu kabineta na tleh. In prav nobeno prijazno prigovarjanje o hladnih tleh je ne bo prepričalo.

Zato počakava, da se lonec spiha do konca. Včasih že do polovice najinega druženja, včasih pa do naslednjega dne. Ki se začne za njo vedno od začetka, kar pomeni, da nikoli ne goji nikakršnih zamer za nazaj. Z novim dnem je resetirana.

Zelo pogosto mi (predvsem pedagogi) zastavijo vprašanje, kako naj ločijo otroka z motnjo ADHD od otroka, ki je deležen premalo kompetentne domače vzgoje (beri: je razvajen).

Večinoma, mi pravijo, so si zelo podobni. A tisti s kilometrino ali pedagoško globino, vedo, da to ni res.

Nekaj značilnosti motnje ADHD lahko razberete iz zgornjega zapisa. In te značilnosti pri drugem tipu otrok niso takšne. Glavno vodilo pri ločevanju pa je le eno: če razvajeni NOČE, otrok z ADHD noče, ker NE MORE.

V resnici je čisto vseeno, ali imamo opravka s prvim ali drugim, ker niti za enega niti za drugega ne bomo dobili odpustka ali višje plače. O »diagnozah« pa bodo presodili drugi strokovnjaki. V obeh primerih je potrebno poskrbeti za preživetje z njima, na način, da bosta kar največ odnesla od druženja z nami.

Če prvi potrebuje jasne meje, potrebuje drugi red in strukturo. Če prvi potrebuje več delovnih izkušenj, ker je za njih doma prikrajšan; drugi potrebuje več pohval za področja, kjer zares blesti in jih včasih tako težko ali neradi opazimo/izpostavimo, ker ne sodijo v naš šolski sistem.

Če se vrnem k sezujajoči Piki, ne smem pozabiti, da so njeni zvezki takšni, ki bi jih morda pripisali dečku. Pač ni orientirana na detajle. Zapiske dela zelo hitro. Pomembno ji je, da je zapisano, ne pa tudi, kako. Stvari zriše, ne ukvarja pa se preveč z izgledom in estetiko. Barva na hitro, kar na počez. Pa vendar bi bili izdelki drugačni, če bi si vzela čas in se ustavila. Pa se ne, ker se NE MORE. Ker svet hiti z drugačno hitrostjo okoli nje.

Ker rada tudi kaj pozabi ali izgubi v prehitrem vrtenju sveta, sem bila zelo presenečena, ker mi je zadnjič rekla, da se mora vrniti, ker je nekaj pozabila. Vrnila se je z zapisom govorne vaje. Lansko leto sem ji govorno vajo namreč pretransformirala v slikopis. Ker je ugotovila, da je to zanjo lažje, da je to njen kanal učenja, jo je prinesla tudi letos.

Pa sva začeli s tranformacijo. Pustila sem ji, da predlaga simbole, malo pa sem oblikovala sama. Barvala je večinoma ona – na hitrico.

Ob prvem poskusu je s pripovedovanjem že skoraj uspela. Po odmoru je ob slikicah že povedala celotno govorno vajo devetošolcu. Le-ta je dvignil obrvi in vprašal: »Kako dolgo pa sta vadili?!«

Besede niso sistem, znotraj katerega se znajdejo vsi. Zapisane besede nekatere prav ubijajo. Ena sličica pa nekomu lahko nadomesti celo poved.

Pikino slikopisno pripoved sem dala v roke tudi petošolcu, s katerim sem se že posluževala takšnega učenja – pri govornih nastopih ali recitacijah pesmic. Videl je samo slikopis, besedilo je prebral kasneje. Pripovedovanje je speljal v 90 % (vključno s podrto, razpadajočo hišo). Ko je potem bral besedilo, se mu je vidno smejalo. Meni pa tudi.

Učenje s slikopisi ustreza tudi otrokom z govorno jezikovnimi težavami in disleksijo. Ne pa nujno vsem. Ker je potrebno raziskovati razmišljanje in delovanje posameznega otroka.

Spodaj prilagam najprej slikopis. Lahko se preverite, kako vam gre in šele nato pokukate v besedilo. Isto lahko ponudite otroku. Če bo uspešen, je morda to njegov kanal učenja. Lahko pa bo odgovoril, kot moja kolegica: »Ni šans! Jaz bi umrla!«

Zato je življenje tako zanimivo. Ker smo si različni. A pomembno je, da različnosti spremenimo v izzive, ne pa v solze ali celo odpore do šole.

Pika bi rekla: »Sej to je pa itak logično, ane!«​

                                                                     "Strah je edina stvar,
                                                                    ki se je moramo bati."
                                                                           (F. D. Roosevelt)

Včasih je prišla vsak dan. Potem je ni bilo tudi po več tednov. Drobna, temnolasa, čudovitih ženstvenih potez. Prestrašena, a nekako neustrašna. Velike rjave oči so izražale veliko negotovosti pred prihodnostjo.

Ni bila dekle kot vrstnice. Lepote ni potrebovala poudarjati s črtali, rdečili in drugimi dodatki. Bila je lepa takšna, kot jo je naredila mati narava. Lepa v cvetu svojih rosnih petnajstih let. Široki puloverji so dajali le slutiti obline pod njimi, poudarjala jih ni nikoli. Nedolžna in ponižna.

Vsakič, ko je potrkala, je prostor zajela toplina njenih rjavih oči, ki so negotovo begale po prostoru in se izogibale stika z mojimi. Morda je imela občutek, da bi izčrpala resnico iz nje, če bi se mi zazrla v oči.

Marsikdaj poznam resnico. Marsikdaj si jo poustvarim. Včasih jo slutim. Nikoli je ne vržem s hitro podajo. Vedno čakam in počasi odpiram stranska vrata. Resnice so lahko boleče, ranljive, hudobne, zlovešče, ali pa osvobajajoče. A tudi takšne potrebujejo čas, ki celi rane.

Že dolgo časa sva obe vedeli, zakaj prihaja. Vedno sem bila vesela njenega prihoda. Bila je prijetna družba. Pogosto sva le sobivali v skupnem dihanju in utripih srca, ki sta skušala izenačiti frekvenci. Govorili sva med vrsticami in se izgubljali v nepomembnih temah. A pogovori niso šteli. Štel je občutek varnosti – to, da obstajajo vrata, ki jih lahko odpreš, če ne moreš več. Vrata, kjer se čas za nekaj trenutkov ustavi in srce začne pošiljati kri po žilah z njemu domačim tempom.

Vesela sem bila, kadar je nekaj tednov ni bilo, čeprav sem jo pogrešala. A vedela sem, da je takrat vse v najlepšem redu. Izmenjali sva si le droben nasmeh na hodniku ali pa še tega ne. Morda le mimobežen pogled.

Nastopil je trenutek odločitve o prihodnosti. Eno so bile srčne želje, drugo pa realne zmožnosti. Točke, ki tako pogosto omejijo izbiro, čeprav niso povezane z ničemer realnim v oprijemljivem življenju. So le dokaz in opora sistemu, ki se že leta ruši sam vase in obstaja ločen od realnih razvojnih kompetenc svojih uporabnikov – otrok.

Z Lejlo sva preigravali scenarije, pregledovali predmetnike, seštevali uspeh prejšnjih let. Bila je izrazito praktična deklica. Delovna, iznajdljiva, priročna, spoštljiva, empatična. Knjige in zvezki niso bili iz njenega sveta. Za želeno šolo bi morala to zadnje leto hudo garati.

Klicala sem mamo. Bila nedostopna, jezik je bil velika ovira.

Lejla je bila proti skupnemu srečanju. Kadar je spregovorila o sebi, je v resnici govorila o odnosu z mamo. Kako da ji ne zaupa in je nikamor ne spusti.

Na srečanje sta prišli zelo zadržani. Lejla se je spremenila v uporniško najstnico, kakršne nisem poznala. Mati – včasih zagotovo lepa ženska - utrujenega in zgaranega videza, pa ji je po svoje vračala udarce.

Kot teniško žogico sta si jih metali čez mizo. Mama je v jeziku, ki je bil mešanica malo mojega, večinoma pa njenega, očitala, da bi hčerka samo luftala, da ji smrdi učenje, da ne bo nič iz nje. Primerjala jo je tudi s starejšo, uspešno sestro.

Lejla z očitki ni zaostajala. Naštela je vse zabave in prireditve, kamor je mama ni spustila. Mama je podajo nadaljevala z že v naprej pripravljenim odgovorom, da je ne bo nikamor spuščala, dokler ne popravi ocen.

V prostoru je nastal pravi vihar emocij. A vidna je bila le jeza, ki je sikala z jezikov in oči obeh sorodnic.

Sta v tem viharju sploh še čutili, da sedim tam z njima? Da poslušam stvari, za katere v resnici sploh nočeta, da bi jih vedela. Si želita razsodnika? Želita požigosan dokument, na katerem bi pisalo, katera je kriva?

Ker na hitro nasuti vzroki skoraj nikoli niso pravi razlogi za spor, sem raziskovala dalje. Sogovornici sta se malce pomirili, a jeza je puhtela v zraku. Nobena od njiju si je ni trudila prikrivati. Telesi sta bili v hudem jeznoritem krču.

Takrat sem se obrnila k gospe in jo vprašala:
»Česa se v resnici bojite?«

Premor.

Tišina.

Nenadoma je postalo je oglušujoče tiho. Slišalo se je le dihanje. 

Jezna gospa je po nekaj premora in zajete sape povedala, da je njen prvi mož izgubil življenje v vojni v Bosni. Da je izgubila tudi brata in sorodnike iz vasi. Da se boji, da bi izgubila Lejlo. Da bi se ji kaj zgodilo. Da ji je vseeno za ocene. Da si želi le, da bi bila na varnem. Da je ne bi nihče poškodoval ali ranil.

Ni besed, ki bi lahko res dobro opisale njeno izraženo skrb in strah.

Lejline oči so postajale žametno rjave, usta so ostala rahlo priprta, potem je na trdo pogoltnila slino: »Mami, zakaj mi tega nisi nikoli povedala?!«

In potem potoki solz, neizrečenih strahov, uvida uporniške najstnice, dotiki rok. Objem, ki ga ni hotelo biti konec.

Po tem srečanju je le še redkokdaj prišla. A njene oči na hodniku so mi vedno povedale, da jo je mamina iskrena izpoved osvobodila. Da lažje sprejme njene odločitve, čeprav jih v svoji mladostniški vihravosti ne more vedno razumeti.
​
Nerazumljivi vzgibi skrivajo zgodbe, ki so še kako razumljive.