Biti specialni pedagog je res zanimivo. Vsekakor tudi zabavno, če v vseh situacijskih komedijah zmoreš ohraniti distanco antropologa.
Kot specialni pedagog na redni osnovni šoli se ne srečujem le z otroki s posebnimi potrebami. Srečujem se večinoma in predvsem s starši, ki imajo posebne potrebe.
Ko sem se uradno izobraževala na fakulteti, nas ni nihče pripravil na to, da bo delo s starši mnogo težje, zahtevnejše (in tudi zabavnejše) kot smo si takrat sploh lahko zamišljali. Pa tudi, če bi imeli predmet z naslovom Delo in komunikacija s starši, bi bili v stalnem zaostanku.
Kot prvo zato, ker so predmetniki vedno malce zastareli, pa tudi precej teoretični, kot drugo pa zato, ker se posebne potrebe pri starših razvijajo veliko hitreje, kot bi jim bil zmožen slediti katerikoli (še tako napreden in sodoben) fakultetni program.
Neverjetno zanimivo je, kako zelo se je povečalo na primer število staršev, ki imajo otroke z motnjo ADHD. O tem, ali se je zares povečal sam odstotek zastopanosti te motnje, bom morda kdaj drugič, a odstotek staršev, ki jih imajo, naravnost zaskrbljujoče narašča.
Glede na svoje kompetence in strokovno znanje bi si jih upala poimenovati kar ADPD starši, a dokler v ZDA motnja ni uvrščena v katero izmed imenitnih klasifikacij, nimam šans, razen, če jo sama patentiram. Kolegica mi je namreč zadnjič omenila, da v ZDA že obstaja motnja anksioznosti pred otroki. Nisem preverjala, če je že vpisana. Sem ji verjela na besedo, saj ob vseh famoznih zadevah, ki pridejo k nam preko luže, raje ostajam v nasmejani antropološki drži (pa čeprav bi morala biti povsem neoporečno neopredeljena).
Pod kratico ADPD sem si namreč zamislila motnjo Attention deficit parenting disorder (Motnja starševske pozornosti), pod katero bi se lahko vključilo več podtipov. Na primer:
1. Pretirano vatkanje (strokovno prezaščitniški starši).
2. Pretirano razvajanje (uf, ali sploh obstaja strokovni izraz).
3. Pomanjkanje doslednosti in discipline.
4. Previsoka stopnja zaljubljenosti v svoje otroke (beri permisivnost).
5. Odsotnost kakršnekoli kazni.
6. Starševska infantilnost (smeh ob neumnostih namesto strogega poduka).
7. Nezmožnost žrtvovanja svojega odraslega časa za uvajanje doslednosti.
Naj jih bo 7, ker je to ravno pravljično število. Sicer bi lahko verjetno naštevala do točke 666.
Na šoli rada delam zato, ker svojo vlogo in intervencijo vidim kot "direktno v žilo". Nimam čakalnih vrst, saj vem, kaj pomenijo za uporabnika (npr. tudi to, da med čakanjem lahko že umreš).
V šoli načeloma zaradi čakanja še ne srečaš Matilde, srečaš pa koga drugega. Morda gospodično Tesnobo ali gospo Anksioznost, lahko pa tudi gospoda z imenom Odpor ali Sovraštvo.
V šoli spremljam otroke tudi na hodniku, med malico, na športnem dnevu, opazujem jih, ko se obuvajo in klepetajo, brcajo, jokajo in še marsikaj. Tako lahko nekomu zgolj z dotikom in pozdravom na hodniku dam pogum za naslednjo šolsko uro. Tisti, ki delate podobno, veste, o čem govorim. Tisti, ki opravljate zgolj svoje uradno določeno delo, godrnjate, da nakladam.
Ravno zaradi te stalne umeščenosti v šolski čas in prostor je moja velika želja sodelovati s starši. Ker so ravno oni največji vir moči in zagotovilo za uspeh – če seveda sodelujejo. Celo tako zelo verjamem v njih, da jih naročam izven svojega delovnega časa ali obveze. Ker nekako verjamem, da otroci rastejo s fantomsko hitrostjo in bodo v enem mesecu čakanja na moj prosti termin tako veliko izgubili, da bi znali nekateri tudi že mahati Matildi.
Stiske zaradi neučinkovitega branja, počasnega pisanja ali težav z računanjem lahko nekaterim pustijo dosmrtne brazgotine – v srcih seveda.
In tako prihajajo in prihajajo in skupaj se veselimo napredkov. Seveda merjenih v nanomikrominimetrih, a mi jih opazimo in cenimo.
Obstaja pa nadvse famozna izjava, ki te starše (ki so zainteresirani za napredek in doma z otrokom garajo kot črne živine) precej hitro loči od onih drugih (ki bi jih v ADPD lahko dodali že kar pod točko 8.).
Njihovo največje orožje je izjava: "Vse smo že poskusili, a nič ne deluje!"
Aha. Torej, ko boste pol leta plačevali dragega osebnega trenerja (in se zvečer na kavču basali s krofi, pomfrijem in torticami), si boste drznili izreči enako trditev, ko ne boste shujšali?
To je namreč izjava, ki daje nevidno moč.
Ker, če si že vse poskusil, ni več rešitve. Če ni več rešitve, si žrtev. Če si žrtev, nisi kriv. Če nisi kriv, potem si nedolžen. In če si nedolžen, je kriv nekdo na drugi strani.
V tem primeru tisti, ki sedi nasproti tebe in mu to pripoveduješ. Torej nekako v konkretnem smislu: šola je kriva, da starši ne morejo spremeniti motečega vedenja pri svojem otroku. Ker oni so že vse poskusili, a se ni nič spremenilo.
Pa da ne bo slučajno fovšije. Taka izjava ne prihaja samo iz ust staršev. Pride tudi iz ust prosvetnikov. Ko v moj kabinet sredi ure prihlača dodatni kandidat s komentarjem odraslega spremljevalca: "Z njim se ne da, nič ne deluje, vse smo že sprobali."
Pa smo tu tu nekje. 1:1.
In veste kaj … otrokom ne zamerim. Oni se še razvijajo in vpijajo svet okoli sebe. Da se nič ne da, se naučijo od pomembnih odraslih. Ti pomembni odrasli - pa bi bil že čas, da bi si vzeli čas za žrtvovanje nekaj več energije in časa za preizkušanje novih načinov.
Že Einstein je namreč vedel, da: "Norost je ponavljanje starega ravnanja in pričakovanje drugačnih rezultatov.”
No, sicer pa je tudi že modri Sokrat rekel: »Vem, da nič ne vem.« Če že veste, da ste vse preizkusili in nič ne deluje, ste torej daleč od tega, da se boste zapisali v zgodovino.
Kot specialni pedagog na redni osnovni šoli se ne srečujem le z otroki s posebnimi potrebami. Srečujem se večinoma in predvsem s starši, ki imajo posebne potrebe.
Ko sem se uradno izobraževala na fakulteti, nas ni nihče pripravil na to, da bo delo s starši mnogo težje, zahtevnejše (in tudi zabavnejše) kot smo si takrat sploh lahko zamišljali. Pa tudi, če bi imeli predmet z naslovom Delo in komunikacija s starši, bi bili v stalnem zaostanku.
Kot prvo zato, ker so predmetniki vedno malce zastareli, pa tudi precej teoretični, kot drugo pa zato, ker se posebne potrebe pri starših razvijajo veliko hitreje, kot bi jim bil zmožen slediti katerikoli (še tako napreden in sodoben) fakultetni program.
Neverjetno zanimivo je, kako zelo se je povečalo na primer število staršev, ki imajo otroke z motnjo ADHD. O tem, ali se je zares povečal sam odstotek zastopanosti te motnje, bom morda kdaj drugič, a odstotek staršev, ki jih imajo, naravnost zaskrbljujoče narašča.
Glede na svoje kompetence in strokovno znanje bi si jih upala poimenovati kar ADPD starši, a dokler v ZDA motnja ni uvrščena v katero izmed imenitnih klasifikacij, nimam šans, razen, če jo sama patentiram. Kolegica mi je namreč zadnjič omenila, da v ZDA že obstaja motnja anksioznosti pred otroki. Nisem preverjala, če je že vpisana. Sem ji verjela na besedo, saj ob vseh famoznih zadevah, ki pridejo k nam preko luže, raje ostajam v nasmejani antropološki drži (pa čeprav bi morala biti povsem neoporečno neopredeljena).
Pod kratico ADPD sem si namreč zamislila motnjo Attention deficit parenting disorder (Motnja starševske pozornosti), pod katero bi se lahko vključilo več podtipov. Na primer:
1. Pretirano vatkanje (strokovno prezaščitniški starši).
2. Pretirano razvajanje (uf, ali sploh obstaja strokovni izraz).
3. Pomanjkanje doslednosti in discipline.
4. Previsoka stopnja zaljubljenosti v svoje otroke (beri permisivnost).
5. Odsotnost kakršnekoli kazni.
6. Starševska infantilnost (smeh ob neumnostih namesto strogega poduka).
7. Nezmožnost žrtvovanja svojega odraslega časa za uvajanje doslednosti.
Naj jih bo 7, ker je to ravno pravljično število. Sicer bi lahko verjetno naštevala do točke 666.
Na šoli rada delam zato, ker svojo vlogo in intervencijo vidim kot "direktno v žilo". Nimam čakalnih vrst, saj vem, kaj pomenijo za uporabnika (npr. tudi to, da med čakanjem lahko že umreš).
V šoli načeloma zaradi čakanja še ne srečaš Matilde, srečaš pa koga drugega. Morda gospodično Tesnobo ali gospo Anksioznost, lahko pa tudi gospoda z imenom Odpor ali Sovraštvo.
V šoli spremljam otroke tudi na hodniku, med malico, na športnem dnevu, opazujem jih, ko se obuvajo in klepetajo, brcajo, jokajo in še marsikaj. Tako lahko nekomu zgolj z dotikom in pozdravom na hodniku dam pogum za naslednjo šolsko uro. Tisti, ki delate podobno, veste, o čem govorim. Tisti, ki opravljate zgolj svoje uradno določeno delo, godrnjate, da nakladam.
Ravno zaradi te stalne umeščenosti v šolski čas in prostor je moja velika želja sodelovati s starši. Ker so ravno oni največji vir moči in zagotovilo za uspeh – če seveda sodelujejo. Celo tako zelo verjamem v njih, da jih naročam izven svojega delovnega časa ali obveze. Ker nekako verjamem, da otroci rastejo s fantomsko hitrostjo in bodo v enem mesecu čakanja na moj prosti termin tako veliko izgubili, da bi znali nekateri tudi že mahati Matildi.
Stiske zaradi neučinkovitega branja, počasnega pisanja ali težav z računanjem lahko nekaterim pustijo dosmrtne brazgotine – v srcih seveda.
In tako prihajajo in prihajajo in skupaj se veselimo napredkov. Seveda merjenih v nanomikrominimetrih, a mi jih opazimo in cenimo.
Obstaja pa nadvse famozna izjava, ki te starše (ki so zainteresirani za napredek in doma z otrokom garajo kot črne živine) precej hitro loči od onih drugih (ki bi jih v ADPD lahko dodali že kar pod točko 8.).
Njihovo največje orožje je izjava: "Vse smo že poskusili, a nič ne deluje!"
Aha. Torej, ko boste pol leta plačevali dragega osebnega trenerja (in se zvečer na kavču basali s krofi, pomfrijem in torticami), si boste drznili izreči enako trditev, ko ne boste shujšali?
To je namreč izjava, ki daje nevidno moč.
Ker, če si že vse poskusil, ni več rešitve. Če ni več rešitve, si žrtev. Če si žrtev, nisi kriv. Če nisi kriv, potem si nedolžen. In če si nedolžen, je kriv nekdo na drugi strani.
V tem primeru tisti, ki sedi nasproti tebe in mu to pripoveduješ. Torej nekako v konkretnem smislu: šola je kriva, da starši ne morejo spremeniti motečega vedenja pri svojem otroku. Ker oni so že vse poskusili, a se ni nič spremenilo.
Pa da ne bo slučajno fovšije. Taka izjava ne prihaja samo iz ust staršev. Pride tudi iz ust prosvetnikov. Ko v moj kabinet sredi ure prihlača dodatni kandidat s komentarjem odraslega spremljevalca: "Z njim se ne da, nič ne deluje, vse smo že sprobali."
Pa smo tu tu nekje. 1:1.
In veste kaj … otrokom ne zamerim. Oni se še razvijajo in vpijajo svet okoli sebe. Da se nič ne da, se naučijo od pomembnih odraslih. Ti pomembni odrasli - pa bi bil že čas, da bi si vzeli čas za žrtvovanje nekaj več energije in časa za preizkušanje novih načinov.
Že Einstein je namreč vedel, da: "Norost je ponavljanje starega ravnanja in pričakovanje drugačnih rezultatov.”
No, sicer pa je tudi že modri Sokrat rekel: »Vem, da nič ne vem.« Če že veste, da ste vse preizkusili in nič ne deluje, ste torej daleč od tega, da se boste zapisali v zgodovino.
RSS Feed
