V zadnjih letih iz ust pedagoških delavcev in staršev vse bolj pogosto poslušam zaskrbljenost, kritike, zgražanja, nemoč nad vedno večjim deležem "hiperaktivnih" otrok. Na to temo sem tudi največkrat povabljena kot predavateljica. 

Izraz "hiperaktiven otrok" je postal nekakšna poljudna diagnoza pod katero se večinoma napačno obravnava (žal tudi v revijah, časopisih in na spletu) otroke z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (angl. ADHD), o kateri sem se že razpisala kar v treh svojih knjigah. Tiste, ki še ne poznate kompleksnosti motnje in vseh treh podvrst ADHD, vabim k branju Adrenalinske deklice, hitri dečki (od strani 23 dalje).

Poljudna in napačno uporabljena oznaka "hiperaktiven otrok" je nalepka, ki pa praktično ne pove ničesar o zaresnem otrokovem funkcioniranju in morebitnih težavah. Je samo NALEPKA, stigma, ki ima avtomatično negativen predznak. Ni odrivna deska za iskanje rešitev, ampak težka skala, ki jo obesimo otroku okoli vratu in ga pahnemo s krova v razburkano morje.

Mali otrok za svoje vedenje ni nikoli kriv/odgovoren sam (kar seveda za mladostike ne velja več). Odgovorni so predvsem njegovi starši, ki so tudi ključne osebe na poti njegove sreče in uspešnosti v odraslosti.

Večkrat dobim vprašanje, če se "hiperaktivnost" povečuje. 

Seveda se. 

In ne samo na področju delovanja in razvoja otrok. Hiperaktivno postaja vse, kar nas obdaja. Hiperaktivni postajajo vsi, ki se pustijo ujeti v potrošniške vabe in so odvisni od premnogih e-napravic.
Hiperaktivnost se kaže pri kupcih, ki se ne zadovoljijo s ponudbo na mestni tržnici, ki trenutno ponuja lokalni krompir, zelje, ohrovt ter jabolka, ampak si sredi zime omislijo paradižnik, malancane in papriko. Hiperaktivni postanejo že zato, ker so na tak način vzgojene tudi omenjene vrtnine, ki morajo pozimi rasti v hiperaktivnih pogojih. Hiperaktivne so mesnine, ki so predelane iz zaklanih živali, napolnjenih z rastnimi hormoni in antibiotiki, ki so polne strahu, bolečine in adrenalina. Prav taka so jajca kokoši, rejenih v miniaturnih kletkah in mleko prej omenjenih krav. Hiperaktivnost je v vsaki konzervirani hrani, ki lahko čaka na uporabnika praktično 5 let ali več. Hiperaktivnost je v sladkarijah, ki jih naša mladina veselo uživa namesto zajtrka, malice, kosila in večerje. Sladkor je tudi v paštetah in predpripravljenih jedeh, za katere si niti misliti ne moremo, da ima tam sploh kaj iskati. 

Kako naj otroci ne bodo "hiperaktivni", če uživajo zgolj hiperaktiven zrak, hrano, vzdušje in odnose?!

Kako naj se umirijo otroci, ki jih nikoli nihče ni učil pravil socialno sprejemljivega vedenja, hrepenenja in čakanja? So lahko otroci, ki jim starši pustijo segati v besedo in lastne denarnice (branje spletne pošte ....) "nehiperaktivni"? Lahko razumejo, da vse avtoritete ne dovolijo vpadanja v besedo, da zahtevajo od njih čakanje in vljudnost? Brez da bi se zato uporniško metali po tleh in učiteljici (vzgojiteljici) zabičali, da je ne marajo več?

Ne, ni vedno več motnje ADHD (tiste prave, stare motnje, ki jo opisuje H. Hoffmann iz davnega leta 1844). Vedno več je staršev, ki svoje vzgoje ne izvajajo dosledno in puščajo, da njihovi otroci odraščajo v male komandante. Vedno več je staršev, ki podpirajo, da je kosilo odraščajočega mladostnika vedno in samo mrtva konzervirana, zmrznjena in predelana hrana.

Hiperaktivni smo. Mi, ODRASLI. Ker smo pozabili, kaj je prav. Ker se ne spomnimo več, kako je sedeti v tišini in poslušati lastno dihanje. Ker raje gledamo v ekrane, kot v enkratne obraze svojih otrok. Ker zapravljamo denar za dobrine, ki jih otroci ne potrebujejo (pač pa si jih želijo) in varčujemo pri naložbah, ki jih dajemo predvsem vase (hrana) in nase (kozmetika). In "hiperaktivni otroci" so zgolj ogledalo, ki se nam dogaja.

Še nekaj malo branja o "hiperaktivnosti" pa v odgovoru na Ringaraja strokovnjaki.