Dolga in vroča poletja so bila v času otroštva nekaj najboljšega, kar se mi je lahko dogajalo. Pa tudi, če se mi ni dogajalo prav nič. Četudi so bili to dnevi, ko sem samevala med izpraznjenimi ulicami, katerih otrok je posrkala morska obala. Ti prazni dnevi so bili zame priložnost, da sem v enem dnevu lahko prebrala več knjig in malodane tekmovala sama s sabo. Ali pa zgolj opazovala ljudi na ulici.

Poletja imam rada tudi zaradi dolgih in toplih večerov, cvrkutanja čričkov, dišanja sivke in nihanja zlatega žita v lahnem vetrcu. Poleti so dnevi polni svetlobe in sonca. Ko se avgust nagiba proti septembru, me vedno začne malo stiskati v prsih. Še vedno podoživljam tisto otroško melanholijo, ko sem v glavi odštevala dneve do prvega septembra.

Prvi padajoči listi mi dajejo vedeti, da se količina svetlobe zmanjšuje in da se rastline počasi pripravljajo k počitku. Jutranja rosa moje slutnje zgolj še nadležno potrjuje.

V osnovni šoli sem bila odlična učenka, a se prvega septembra nisem nikoli veselila. In priznam, da so mi šla na živce vsa tista odrasla vprašanja na temo, če že kaj pogrešam šolo. Nisem je. Nikoli, niti malo ne.

Vsak september sem se vračala s cmokom v grlu. Razmišljala sem, če bova z najboljšo sošolko še uspeli ujeti tisto kemijo, da bova sedeli skupaj. In kaj, če je ne bova? Kaj, če me ne bo več hotela za prijateljico? Kaj če se bo usedla k drugi sošolki? S kom bom sedela potem?

Seveda so me skrbeli tudi novi učitelji in učiteljice. Pa nova in težka snov. V razredu sem imela vlogo uspešne učenke. Kaj se bo zgodilo, če je v novem letu ne bom uspešno odigrala? Kaj si bodo o meni mislili sošolci in kaj šele učitelji?

Zanimivi so ti otroški strahovi, če jih pogledam zdaj z odraslimi očali. Odrasli razmišljamo drugače in nas je strah drugih stvari: da se otrok zaradi neuspeha ne bo mogel vpisati na želeno srednjo šolo - da so pomembne visoke ocene za vsako ceno.

Pa niso. Pomembno je, da so tako visoke, kot jih otrok zmore. Da se je potrudil in dal vse od sebe. Pa čeprav najboljša ocena zanj pomeni dobro 3. Veliko pomembneje je, da so otroci srečni, zadovoljni, izpolnjeni in sprejeti. Kajti le takšni bodo tudi zdravi. In zdravi otroci se lažje učijo.

Njihovo srečo pa kujemo starši, učitelji in vsi drugi mentorji. Zato je zelo pomembno, da vemo, kaj delamo.

Prvi september je. Veliko listja je že odpadlo, ponekod so jutra že rosna. A sonce ne bo prenehalo sijati. Ker ga bomo lahko ujeli in lovili na obrazih nagajivih otrok, ki se spet vračajo nazaj v te ogromne stavbe.

Kdor zna ujeti in zadržati takšne sončne žarke, se bo tudi sam spremenil v sonce. In kot tak spreminjal svet na boljše.

Ob ponovnem šolskem štartu vas vabim k ogledu tri leta stare oddaje Spet ta šola, v kateri sem gostovala. Ob tem se s toplino v srcu spominjam žal pokojnega strokovnjaka Bogdana Žorža.

Med mnogimi vašimi vprašanji, sem se odločila odgovoriti zaskrbljenemu očku.
 
"Pozdravljena,
 
bom kar se da kratek. Bil sem na vašem predavanju in vas prosim za nasvet.
 
Hči gre jeseni v 2. razred in ima probleme z branjem. Črke pozna in jih v besedah prepozna, ampak problem nastane, ko je potrebno črke povezati. Sploh, če so besede daljše. Kratke še nekako gredo. Poleg tega imam občutek, da nekaj prebere, nekaj pa poizkuša uganiti.
 
Poskušamo, da bi brala vsaj 5 minut na dan in našel sem “vaje”, kjer so besede prilagojene. Seveda nam vsak dan ne uspe brati. Beremo 3-4 krat na teden. Ima pa hči lahko rečem odpor do branja, ker ji ne gre.
 
Je normalno, da nekateri otroci branje osvojijo kasneje?
 
Nočem iskati izgovorov in ovinkov. Rad bi samo pomagal hčeri."
 
Otroci se všolajo eno leto mlajši kot so se včasih. Pričakovanja odraslih pa so še vedno naravnana na staro osemletko. Marsikdo si želi ali pa pričakuje, da bo znal otrok brati že pred vstopom v OŠ. Zavedati pa se moramo, da mnogi otroci, ki se v devetletko všolajo brez odloga, morda še niso dopolnili niti šestega leta.

Razredi v šolah so precej heterogeni po starosti. Medtem, ko bo najstarejši učenec januarja dopolnil že sedem let, jih bo njegov sošolec, ki je rojen decembra, šele šest. Med njima je dejansko eno leto razlike. Pri tako mladih otrocih je eno leto ogromna razlika. Ko se je prvi že vozil v vozičku in lovil prijetne sončne žarke, drugi sploh še ni bil v maminem trebuščku. Zato tako malih otrok nikoli ne smemo primerjati zgolj glede na razred, ampak tudi na mesec rojstva.
 
Po drugi strani seveda ni nikakršnega pravila, da bo januarja rojen otrok hitrejši v branju (ali drugih veščinah) od decembrskega. Zaradi rednega dela in določenih predbralnih iger ima morda veliko prednost.

Glede na potek otrokovega razvoja, je bilo že večkrat pokazano, da imajo otroci pravico vsaj do 8. leta, da se postopoma naučijo brati. Seveda to ne pomeni, da kot starši zgolj čakamo, da se bo po 8. letu zgodil čudež. NE BO SE.
 
Pri učenju je najpomembnejša postavka motivacija oz. odsotnost odpora. Ravno zaradi začetniških »napak« pedagogov in še bolj staršev, se branje lahko priskuti mnogim otrokom. In takšna pot do dobrega bralca je izredno boleča.
 
Pogosta napaka je, da se pred otroka postavi obširno besedilo, s premajhnimi črkami in nezadostnimi ilustracijami. Otrok je konkretno bitje. Najprej črpa iz predmetov, kasneje iz slik, šele potem pridejo simboli, ki se zlijejo v pomen. Ne pozabite, da je otrok, ki ga v prvem razredu morebiti silite brati iz berila ali druge debele čitanke s strnjenimi besedili, le nekaj let nazaj še tlačil v usta in okušal ropotuljice, gumijaste živalice in vse možno, kar mu je prišlo pod roke.
 
Začetnik potrebuje »varna« besedila. To so predvsem slikopisi z velikimi tiskankami ali celo kartonke s kratkimi poimenovanji predmetov na slikah.
 
Predvsem pa potrebuje »dolgo lajtngo« odraslega, ki ne obupa in ga ne zmerja. In mu zaupa. Da je vse bolj varno in prijetno, je obvezno sedenje otroka v naročju – v tesnem objemu. Odrasli drži knjigo in s svojim prstom usmerja potek branja. V takem položaju ni nihče sam. Še posebej pa ne osamljen.
 
Večina otrok začne brati kratke besede, oziroma zloge. Pri nekaterih pa je to ogrevalno obdobje daljše. Nekateri otroci potrebujejo dalj časa, da osmislijo sliko simbola in ga povežejo s pripadajočim glasom. Drugim je uganka prava smer branja. Človek je dvoročno in zaradi tega tudi dvosmerno bitje. Smer branja je dogovorjena in ni kar nekaj naravnega.
 
Pri otrocih z začetnimi težavami se sama vedno poslužujem »kitajščine«. Otroci žrebajo kartončke z zlogi in jih prebirajo. Ko postajajo samozavestnejši, zložijo najprej po dva skupaj in jih skušajo povezati. Pri tem jim vedno pomagamo z vizualno oporo – nad črkami vlečemo svoj prst ali svinčnik. Tudi slabši bralci začetniki hitro zložijo po več kartončkov skupaj, saj se neskončno dobro sliši, če prebereš kitajsko besedo ČI-MU-RA-LO-GI. Ker je beseda nepredvidljiva, je branja z ugibanjem manj. Če pa se pojavi, prsta ne premaknemo in se vrnemo za en zlog nazaj. Ugibanje vedno takoj ustavimo. Zloge lahko uporabimo še za vse možne igre: povej besedo, ki se konča na ČO. Ali poznaš žival na VI. Otroka tudi spodbujamo, da med ponujenimi zlogi sestavi besedo s pravim pomenom (GO - BA).

                "Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja,
             koliko več bi se jih moralo sramovati revnih idej in nazorov."
                                                                            (Albert Einstein)

V tistih davnih jugoslovanskih časih, ko sem odraščala, smo imeli otroci (kot seveda tudi odrasli) na voljo bore malo izbire pri obutvi. Ko sem dobila prve N**e superge, sem se počutila kot poslednji samorog.

Zimske skibucke so tako ali tako po nekaj prevalih prepustile vodo, mi pa smo veselo nadaljevali s kopanjem rovov, valjenjem po snegu ali divjim sankanjem po okoliških gričih. Nihče se ni obremenjeval, če so bila otroška stopala natopljena in premražena. Tako je pač bilo in to smo vsi, ki smo želeli biti na snegu, vzeli v zakup.

Enako je bilo tudi z rokavicami - nekako so za povprečneže obstajale samo naštrikane, ki so se zmočile, še preden si sneg samo pogledal. A v kolikor me spomin ne vara, smo bili s sošolci vedno prisotni pri pouku in redki so bili izostanki zaradi prehladov, obolenj, viroz.

Če se spomnite skibuck, iz katerih se je po uporabi nakapljala zajetna mlakuža vode, si v misli zagotovo lahko prikličete tudi cokle in espadrile. Glede poletne obutve v mojem spominu ni drugega. Espadrile ali špagarce so celo obstajale v nekaj barvnih odtenkih, medtem, ko smo si bili glede cokel kar enotni. Bele ali rjave (morda črne), ki so skozi poletje glede na obrabo spreminjale svoje odtenke in pa tudi višino in obliko lesenega podplata. Moji so bili jeseni kar dodobra obrušeni.

Kar je bilo pri špagarcah in coklah dobrega, je bil material, s katerim je bil v stiku podplat - les ali naravna vrv (ki je bila celo masažna, če dobro pomislimo). Še bolje od materialov pa je bilo to, da si jih lahko v sekundi brcnil z noge in svojo pot nadaljeval bos. Prav tako z lesenimi coklami nisi smel v morje ali jezero (ker bi razpadle), kar je pomenilo, da si moral tja bos.

Resnici na ljubo, cokle niso bile niti najbolj dinamičen pripomoček pri teku po skalah ali kamenju na plaži, tako da smo hitro pogruntali, da gremo bosi hitreje in tudi varneje.

Sandali za v vodo? To si je špogala samo elita in danes, ko si podobne modele prozornih sandalov z bleščicami ogledujem v vrhunskih modnih trgovinah po cenah, ki se začnejo z dvema ničlama, si mislim, da je že v 80. letih nekdo imel hudo vizijo (pa čeprav neznosen okus).

Vabim vas k branju članka iz revije Ženska (8. avgust 2016), v katerem je opisano, kaj se poleti dogaja v knjižnici Franceta Balantiča v Kamniku.