Prav gotovo ste bili kot otroci vsaj enkrat v svojem življenju deležni komentarja, da svet ni prav nič rožnat. Ali celo, da snemite rožnata očala in začnite realno gledati na življenje, ki ni prav nič enostavno.

Čudno! Zakaj so nam kar naprej vbijali v glave, da življenje ne more biti lepo in da mora biti težaško?

Sama nikoli nisem razumela, kaj mislijo s temi rožnatimi očali, ker jih nisem nikoli na nikomer videla. Predvsem pa sem si jih predstavljala ali kot očala, ki imajo okvirje v obliki rožic, ali pa takšne z roza stekli. Potemtakem bi ljudje zgledali nekako kot tisti panter iz risanke.

Jah, je že tako, da tudi pride dan, ko spoznaš osebo, ki ves čas nosi rožnata očala. Zavoljo lažjega, boljšega in kvalitetnejšega življenja. 

Po srečnem naključju sem se danes namreč udeležila predavanja Alana Penna iz Anglije, ki dela pod okriljem Inštituta Irlen (Kalifornija, ZDA).

Kar me je najbolj presenetilo, je bila njegova preprostost in odprtost. Človek je čakal v prazni predavalnici na udeležence in vsakemu poslušalcu stisnil roko ob prihodu. S tem je predvsem izrazil svoj ++ odnos (ko bo čas, pridemo tudi do nekaterih tem iz transakcijske analize) – na kratko: jaz sem ok in tudi ti si ok. Tega pogosto nisem navajena pri naših predavateljih. Večinoma stojijo na svojih odrih in se počutijo nekaj več od poslušalcev (+- odnos).

Ko so se udeleženci nabirali, je vsakemu izročil svojo vizitko. Človek v resnici ve, kako se dela poznanstva in posel. V Sloveniji tako dejanje večkrat prevedemo kot samohvalo. Všeč mi je bilo, da je na kratko predstavil sebe in svoje delo, saj je s tem še bolj poglobil ++ odnos. Navedel pa je tudi časovnico po minutah, kar je dajalo udeležencem občutek varnosti in predvidljivosti. Morda se bo kdo vprašal, zakaj pišem toliko o predavatelju: zato, ker si želim, da bo tole prebral tudi kakšen slovenski predavatelj in če nič drugega, za začetek vsaj stopil s svojega piedestala.

Kar me je najbolj pritegnilo, je bil klic po sodelovanju: »We need more of me!« Torej, gospod ni želel dokazati, da je edini in edinstveni na svetu, ki nekaj zna in mi tega nikoli ne bomo znali. Ta njegov stavek je izražal dejansko željo po tem, da se njegovo delo razširi v dobro otrok, z namenom dviga ravni kvalitete njihovega celotnega življenja.

O kakšnih rožnatih očalih torej govorim? Govorim o stanju, ki mu v Sloveniji rečemo skotopični sindrom, gospod Alan pa ga poimenuje kot Irlen Syndrom. Gre za motnjo vizualne percepcije, težavo v možganih, da ustrezno predelajo videne informacije. Ali po domače: možgani ne interpretirajo informacij, ki jih dobijo iz oči. V izražanju sem namenoma konkretna (malce manj strokovno sofisticirana), ker želim, da razume čim več ljudi. O motnji so zapisani že slovenski članki, zato ne bom izgubljala časa z nevrologijo, ampak vam bom podala informacije, ki so bolj uporabne narave. 

Če so oči naša kamera, morajo možgani sestaviti film – in tukaj se zatakne.

Skotopični sindrom se od posameznika do posameznika zelo razlikuje – lahko je skoraj nemoteč/neopazen ali pa nam povzroča težave. Najpogosteje je zamenjan za disleksijo.

Kakšni so torej simptomi po besedah Alana Penna:

* Občutljivost na svetlobo (predvsem neonske luči, sama bi dodala tudi led svetlobo, močna sončna svetloba …).

* Neučinkovito branje (izpušča, dodaja, preskakuje, slabo razume – veliko znakov, ki jih povezujemo z disleksijo).

* Počasno branje (težave s črkovanjem, branjem števil, črk, not, ne prepoznava že znanih besed, težko sledi branju …).

* Motnje pozornosti (ki se kažejo predvsem med branjem – utrujenost, guganje … znaki, ki jih lahko zamenjamo za ADHD).

* Utrujenost pri branju (bolečine, solzenje oči, pikajoča bolečina v očeh, glavobol, slabost, razdraženost).

* Slaba presoja prostora – globinski vid (težko presoja razdalje in prostorske odnose, težave pri hoji po stopnicah, lovljenju žoge, vožnji, strah pri vožnji s tekočimi stopnicami …).

Če torej povzamem, se težave vežejo predvsem na branje, večinoma jih označimo z disleksijo in pri delu s takšnimi osebami se znajdemo v slepi ulici, ker jim pri branju ne moremo pomagati.

Gospod Alan ni zanikal, da so pomembni tako okoljski stresorji (osvetlitev, kontrasti, barve, vzorci, oblika besedila, črk, presledki, zahteve po razumevanju in nastopanju) kot tudi drugi faktorji. 

Kot prvo je omenil pomembnost vplivanja prehrane (pravi, da do 30 %). Kot negativne faktorje je omenil gluten (žita z glutenom, npr. pšenica), mleko (kazein), umetna sladila (aspartam), kvas (za vzhajanje) in umetne ojačevalce okusa (pri nas žal zelo pogost mononatrijev glutaminat). O teh živilih sem pisala že nekaj časa nazaj, ko sem vam v branje priporočala knjigo o dieti GAPS. In ob tem sem se spet spomnila tudi srbskega pregovora: »Zdrava creva, zdrava glava.« Negativni faktorji so vsekakor tudi premalo spanja, nezadostna hidracija (voda!!!), stres in določene bolezni.

Kako lahko prepoznamo učenca s skotopičnim sindromom?

Gospod Alan pravi, da gre takole:

Nadarjeni učenci:

* Več časa porabijo za domačo nalogo in naloge z branjem.
* Poročajo o glavobolih, utrujenosti zaradi branja.
* Izogibajo se branju med prostim časom.
* Dosegajo slabe rezultate na testih, če so časovno omejeni.
* Težko sledijo.

Povprečni učenci:

* Zelo pogosto dobijo oznake učiteljev: »Če bi se bolj trudil, bi bil lahko boljši«.
* Slaba pozornost.
* Težave z vedenjem.
* Ocene ne odražajo vloženega napora.
* Glavoboli, utrujenost.

Učenci z emocionalnimi težavami:

* Anksioznost, stres.
* Distraktibilni, težko se umirijo.
* Glavoboli, utrujenost.

Učenci z učnimi težavami:

* Neučinkoviti bralci.
* Nadpovprečne verbalne sposobnosti.
* Glavoboli, utrujenost.

Zdaj veste skoraj toliko kot jaz, samo da niste spoznali karizmatičnega Angleža v živo. 

In seveda: kako se zadeva rešuje? Preprosto, hitro in učinkovito! Na način, kot so vam ga starši prepovedali: z rožnatimi očali! Šalo na stran: s testiranjem se določi barvni filter, ki posamezniku ugaja (»manjka«). Za osebe z manj težavami se lahko rešuje z barvnimi folijami (pokrivanje besedila), za tiste z več težavami pa kar z očali z barvnimi stekli. Rožnata očala torej še zdaleč niso utopija, ampak rešitev za marsikoga. No in seveda niso vedno rožnata. Lahko so modra, vijolična, zelena, … odvisno od posameznika. Če mene vprašate, bi se odločila za očala. Zaradi vseh razlogov, ki sem jih slišala danes. Ker ne gre samo za branje. Gre za vaše funkcioniranje v svetu.

Gospod Penn pravi, da imajo od »rožnatih očal« lahko koristi naslednje skupine ljudi:

* do 20 % bralcev s težavami;
* do 46 % oseb s specifičnimi učnimi težavami (disleksija);
* do 33 % oseb z ADHD in motnjami vedenja;
* do 70 % oseb s poškodbami glave;
* do 80 % oseb z MAS - motnje avtističnega spektra (boljša komunikacija, sodelovanje);
* osebe z glavoboli in migrenami;
* osebe z določenimi boleznimi, tudi v povezavi z vidom.

Glede barv bi dodala še svojo izkušnjo. Pri testiranju branja otrokom vedno ponudim barvne liste. Zaokroženo, zgolj 2 v celem razredu izbereta bel list, pa še to bi rekla, da iz navade. Vsi ostali izberejo barve, večinoma zeleno in modro (pastel).

Bi si pa upala trditi, da imamo verjetno skoraj vsi neke vrste skotopični sindrom in bi vsakemu od nas v določeni meri koristil pogled v/čez barve. 

Stvarnik si verjetno ni nadejal, da bomo nekega dne tako zelo nori, da bomo zaprti med štiri bele stene dihali postano plastičen zrak in gledali v črne zaslone. Mišljeno je bilo, da naše oči gledajo v zelenje bujnih gozdov in trav, živost rečnih ritmov, modrino jutranjega neba, žarečnost sončnega zahoda in barvitost okusnih sadežev. 

V končni fazi me je bivša sodelavka, profesorica likovne pedagogike poučila, da bela in črna nista barvi, ampak le svetlobi. Zame obstajata le kot nasprotji, kot jing in jang. In tudi prepričanje, da je v belih stanovanjih najbolj svetlo, ne bo držalo. Bodite drzni in pobarvajte svoje stene. Skotopični sindrom gor ali dol, boste videli, kakšno spremembo bodo povzročile barvne stene.

Kdor je še vedno skeptičen (verjamem, da se bo marsikdo zgražal, da je tole spet en ameriški mambo džambo), pa naj si ogleda ta posnetek. No, skeptik bo zatrjeval, da je zrežiran. Pa kaj, naj njegov svet ostane črno-bel!

PS: Članek najdete tudi tukaj.

Daril za učiteljici nismo kupili. Verjetno smo zaradi tega v očeh marsikaterega starša, ki se je pridružil skupinskemu darilu, izpadli stremuški in skopuški zategnjenci. Ampak meni se enostavno ni zdelo prav. In nisem spremenila svojega nazora zgolj zaradi črednega nagona (čeprav bi mi kdo svetoval, da bi ga zaradi ugleda morala).

Otroci v nižjih razredih imajo svoje učiteljice iskreno radi - večinoma. To vidim, ko delam z njimi. Če gre za ženske na mestu, zelo hitro osvojijo ta mala in nedolžna srca. In otroci si želijo pokazati hvaležnost, če jih te le zmoremo naučiti. Kazanje hvaležnosti je sicer zelo individualna stvar, a v nekaterih točkah vsi govorimo skupen jezik. Hvaležnost se lahko pokaže z žrtvovanjem svojega prostega časa, kjer spregovori tudi ustvarjalnost. 

Če vprašate prvošolce, kaj bi podarili učiteljici, jih bo veliko odgovorilo: risbico. To je nekaj, kar zmorejo narediti sami. Risba je darilo, ki je zahtevalo čas, trud, natačnost in ustvarjalnost. Poleg tega se lahko izkaže, da te učiteljica nagradi tako, da tvojo risbo obesi na omaro ali na steno. Kaj naj rečem - Master Card tukaj nima niti najmanjše šanse.

Kupljeno skupinsko darilo je stvar staršev, ne otrok. Je nekaj, kar organizira (najpogosteje) ena sama skrbna piar mamica. Razplete mrežo, od ljudi pobere denar in kupi darilo. Tisti, ki dajo denar, nimajo niti najmanjšega problema - razen nekaj evrčkov manj v denarnici, kar pa večinoma ni problem, saj zneski niso ogromni. Za takšne sponzorje je torej hvaležnost hitro urejena ali drugače: no brainer - tako kot gre danes veliko stvari na tem svetu. Daš denar, plačaš storitev in drugi uredijo namesto tebe. Prevzamejo odgovornost in žrtvujejo čas za zbiranje, nakup, ovijanje, predajo daril in še celo nekaj malega javnega govora je potrebno ob tem.

Kaj že imajo otroci s tem? Nič! Ker jih večina sploh ne ve, kaj se dogaja. Seveda je skupinsko darilo nek način kazanja hvaležnosti učiteljici, a verjemite mi, da je ta način bolj socialno legitimen kot pa čustven in oseben. Če hočete učiteljici pokazati hvaležnost, ker skrbi za vašega otroka (kot sem že omenila, prave ženske in ups tudi nekateri moški v prvi triadi postanejo prave nadomestne mame/očetje vaših otrok, pa če se vam zdi to še tako nenavadno ali nesmiselno) boste to delali skozi celo leto. Nekako tako, kot ljubeči moški celo leto skrbijo za svoje ženske in ne le enkrat letno z ogromnim šopkom za osmi marec.

Prva triada je podaljšano obdobje vrtca, ko so otroci neuki mnogih veščin - pogosto tudi zaradi tega, ker jih njihovi pravi starši niso podučili glede osebne higiene, obuvanja čevljev, skrbi za imovino, upoštevanja avtoritete ... in da rajši ne naštevam dalje. Učiteljice zavezujejo čevlje, natikajo klobučke, spomnijo na pozabljene barvice pod mizo, iščejo nadomestna oblačila in nahrbtnike, popihajo ranice, nalepijo obliže, poslušajo zaskrbljene obrazke in objemajo vaše otroke, ko jim je hudo. 

Tista (tisti) učiteljica (učitelj), ki tega nikoli ne naredi, pač res ni rojen/a za ta poklic in naj gre raje delat v računovodstvo ali arhivsko knjižnico.

Kako torej lahko pokažete hvaležnost učiteljici (učitelju)? Tako, da otroka točno pripeljete v šolo. Da sledite obvestilom in otroka na športni dan ne pripeljete s polno torbo učbenikov za pouk. Da komunicirate z učiteljico, hodite na govorilne ure in tudi sami dajete pobude - ne le, da se odzivate zgolj na vabila. 

Valete so se v teh dneh počasi zaključile, devetošolci pa kar prihajajo nazaj. Hodijo po šoli in se pomenkujejo z najljubšimi učitelji. 
Kaj si, ko zaključiš osnovno šolo? Kam z vsem tem časom in navidezno svobodo? Kaj narediti s strahovi, ki te na tihem razjedajo? Na eni strani veselje ob novih dogodivščinah in prijateljskih vezeh, na drugi pa prehod v neznano in nepredvidljivo okolje.

Veste, kaj se sprašujem vsako leto, ko sedim na valeti? Kako smo vse to lahko spregledali in zanemarili? Kako rado se zgodi, da na valetah zablestijo tisti učenci, ki jih sploh nismo poznali v takšni luči. Izjemno uspešni plesalci, stand up komiki, igralci na inštrumente ... Kot da je šolski prostor gluh za tovrstne veščine in spretnosti. Kot da je za življenje pomembno samo natančno računanje, poznavanje slovnice, vrisovanje nemih kart, memoriranje nepravilnih glagolov, razvrščanje živali in rastlin v sistem...

Kot da s plesom, nastopanjem in muziciranjem ne moremo zaslužiti. Kot da učenje tovrstnih veščin v naših možganih ničesar ne razvija.

V tem ponorelem svetu se sprašujem, kdo bo otroke naučil bistva. Starši v šolo prihajajo z opravičili, da delajo po cele dneve, šola jim legalno vrača, da je sistem pač tak, kakršen je. Učne načrte pa sestavlja društvo mrtvih pesnikov, člani katerega že predolgo niso sedeli med živimi otroki v šolskih klopeh. 

Otroci pa medtem odraščajo. Brez pravih sogovornikov.

Kdo bo otroke naučil, kaj je dostojanstvo? Kdo jih bo uvedel v svet financ? Kdo bo razvijal njihovo čustveno inteligenco? Kje se bodo naučili ustreznega komuniciranja in reševanja konfliktov? Kdo jim bo dal ustrezna pojasnila glede partnerskih odnosov in zablod? Kako se bodo naučili učiti, če imajo izposojene učbenike, ki jih ne smejo podčrtovati?

Ko odrastemo, pogosto ugotovimo, da smo se za življenje naučili največ od ključnih pomembnih (morda naključnih) oseb, ki so zaplule v naše življenje. Partnerjev, prijateljev, sodelavcev, staršev, sosedov, tudi učiteljev in trenerjev. Da nam slednji v spominu ne ostanejo kot pedagogi, ampak predvsem karizmatični posamezniki, s srcem na pravem mestu. 

Dobila sem pismo učiteljice petega razreda, ki se mi je oglasila po pisanju prispevka o ponavljanju. Ker je tema še vedno aktualna, se mi je zdelo vredno z vami deliti tako njeno vprašanje kot moje sugestije.

VPRAŠANJE:

"Spoštovani,
sledim vašemu blogu in iskreno mislim, da takšnih ljudi manjka. Ljudi, ki jim je mar za otroka in so strokovno podprti, opremljeni z dejstvi in izkušnjami. Ravno zato vam pišem. Bila sem tudi na vašem seminarju in kot oseba ste name naredili velik vtis, pozitiven!

Sem razredničarka učenki, ki prejema 3 ure DSP tedensko in obiskuje 5. razred. Že lani sem slišala: "Težko bo, ponavljati bi morala" vendar od ljudi, ki je niso poučevali.

Deklica se težko uči, potrebuje veliko časa, da se nauči minimalne standarde, ampak se jih. Nekaj kontrolnih nalog je pisala negativno in jih popravila z 2 - konkretno, standardi doseženi, nič pogledano skozi prste.

Sledila sem njenemu znanju, ji diferencirala pouk, z mamo smo bili ves čas v kontaktu - kako in kaj naj delajo doma. Z veliko truda doma je deklica pozitivna. Problem je TJA (tuji jezik angleščina), kjer po besedah učitelja ne dosega minimalnih standardov znanja. V delo in poučevanje TJA se ne vtikam.

Sedaj deklici sledi negativna iz TJA. Kot razredničarka moram podati mnenje učiteljskemu zboru in po pravici povedano, imam velik problem. Eni pravijo tako, drugi drugače. Deklica je v "moje" predmete vložila ogromno truda, mati zna vso snov na pamet, domače naloge so bile skrbno in redno opravljene. Mati pa ne zna toliko TJA, da bi ji znala pomagati.

Brala sem vaš članek o ponavljanju. Res sem v dilemi, zato se obračam na vas in vas zelo lepo prosim za mnenje. Mar mi je za deklico. Rada bi postopala, da bo zanjo najboljše, res mi je težko odločati o tako pomembni stvari. Najprej z negativno ali ostati v  
5. razredu?

Lep pozdrav vam želim in iskrena hvala za vaše mnenje, če mi boste uspeli odgovoriti."

MOJ ODGOVOR:

Spoštovana gospa X,

zares ste pred zahtevno nalogo. 

Verjetno razumete, da vam ne morem odgovoriti z DA ali NE. Odločila pa sem se, da vam nanizam nekaj vprašanj, ki vam bodo morda malce osvetlila stanje z drugih zornih kotov in bila v pomoč pri odločanju: 

* Kako si lahko pomagate s člani strokovne skupine, ki skrbijo za deklico in njen IP?

* Kakšni so pri vas učitelji na višji stopnji - odnos do otrok s PP, razumevanje, sprejemanje?

* Ali bodo v 6. razredu učitelji tudi v tolikšni meri sodelovali s starši?

* Kakšen učitelj bi jo v 6. razredu poučeval TJA (je že delal z otroki s PP, je empatičen, jih razume)?

* Ali so se ure DSP izvajale tudi med TJA? Bi se lahko del teh ur namenil samo učenju TJA?

* Katere prilagoditve je imela na voljo? Ali so bile zares ustrezne? Jih bodo upoštevali tudi v 6.razredu (po mojih izkušnjah so na mnogih šolah s tem težave, ker se učitelji ne držijo prilagoditev)?

* Kakšna je socialna zrelost, vključenost in sprejetost deklice?

* Ali bo mama (starši) zmogla še v naprej delati s takim tempom in še hitreje ter obsežneje?

* Ali je deklica utrujena? Ali je zadovoljna in srečna?

* Ali rada hodi v šolo? Ali ima prijatelje? Se dobro počuti v razredni sredini?

* Ali je večkrat bolna, odsotna?

* Kako nanjo vpliva negativna ocena? Jo užalosti, razjezi ali ne reagira nanjo?

* Kakšen odnos ima do TJA?

* V čem je dobra, morda najboljša v razredu? Ima to kdaj možnost pokazati drugim?

* Kakšna je njena splošna razgledanost?

* Gre za splošne ali specifične učne težave (morda tudi dvojezičnost)?

* Kaj jo najbolj ovira pri pridobivanju, utrjevanju znanja?

* Zna snov samo na pamet ali zna znanja uporabljati tudi v konkretnih, prenesenih, novih situacijah?

* Kdo so "tisti", ki pravijo drugače? Kako dobro jo poznajo? Kakšen je sicer njihov odnos do otrok s PP?

* Kdo izvaja DSP? Je izvajalec ustrezen? Kaj o ponavljanju meni ta oseba, ki jo pozna predvsem individualno? Je v individualni situaciji bolj sproščena in ji gre morda bolje?

* Kakšne so njene delovne navade? So tudi njene ali samo mamine?

* Kaj bi se zgodilo, če bi mama intenzivnost svoje pomoči zmanjšala za 50 %?

* Kje bi še lahko poiskali vire dodatne pomoči pri učenju TJA (prostovoljec, študentka, upokojenec, sorodstvo ...)?

* Kakšen odnos imajo starši do morebitnega ponavljanja? Pa deklica? Na kakšen način jim je bila stvar predstavljena?

* PA VI? Zagotovo vas vleče v eno smer. Kaj vam pravi srce? Kaj bi bilo res najbolje zanjo, glede na vaše izkušnje in poznavanje sistema? 

* Ali ste že kdaj imeli učenca, ki je moral ponavljati ali je to za vas prvič?

* Če ste ga imeli, kakšne so vaše izkušnje s ponavljanjem? Kaj je otrok po vašem pridobil (izgubil)?

* Kakšen je vaš odnos do ponavljanja razreda? Menite, da gre pri tem tudi za osebni poraz učitelja? Da se učencu ni dovolj posvetil? Da ni znal dobro naučiti? Jemljete neuspehe svojih učencev zelo osebno?

* Kaj bi si mislili o sebi, če bi dali deklico ponavljati?

* Kaj menite, da bi si v takem primeru o vas mislili sodelavci (dekličini starši)?

Kot sem že pisala, je v pedagoškem prostoru izjemno težko sprejemati določene odločitve. To so namreč odločitve, ki močno vplivajo na otrokovo življenje in življenje njegove družine.

Želim si, da bo gospa X lahko ravnala tako, da bo deklica ostala/postala zadovoljna, nasmejana, zdrava, samostojna in odgovorna oseba, ki bo užila tudi del svojega otroštva pri igranju, skakanju, kolesarjenju, ustvarjanju ... ne le, da se bo obdobja iz osnovne šole spominjala kot hudo nočno moro. 

To ni samo odgovornost enega človeka. Ne glede na njeno odločitev potrebuje podporo sodelavcev, ki bodo deklico učili v naslednjih letih in pri tej srčni učiteljici znali poiskati načine učenja, ki so pri deklici delovali.

To je namreč naše delo in poslanstvo. Da znamo poiskati, prepoznati in zaščititi vsak najmanjši biser. 

Pa če na začetku deluje še tako majcen in nebogljen.