Trgovskih centrov se izogibam v največjem možnem loku. Z nakupi odlašam, dokler mi voda dobesedno ne teče v grlo ali po ploščicah. Večino nujnih nakupov opravim v najmanjših lokalnih trgovinicah ali na tržnici, še raje pri lokalnih kmetih.
Včasih pa pač potrebujem tudi kaj takšnega, kar v svojem kraju ne morem kupiti. Potem odlašam in odlašam. Včasih mi uspe, da potrebovano nadomestim s čim iz kleti ali pa želja izgine. Se pa zgodi, da želje postanejo potrebe in moja permakulturna klet ne premore več nič iz nabora le-teh.
Vozim se proti prestolnici. Do najbolj temnega praznika v letu me loči še polnih 5 dni. Sobota je, a ceste so tako natrpane, kot da bi potovala na službeni dan. Ljudje se pomikajo proti trgovinam in krajem, kjer so pokopani njihovi svojci, prijatelji, ljubi.
Trgovine, tudi najmanjše in najbolj lokalne, so že dva meseca opremljene s kupi neuničljive plastike v rdeči, beli, pa tudi vijolični barvi. Slovenci slovimo kot narod, ki je pokurimo največ.
Poleg zavisti zmagujemo tudi v prižiganju sveč.
Potujem mimo polic z ličnimi serijskimi ikebanami in poslušam pogovor starejšega para: »Ta bo dovolj dobra. Tista ta velika je predraga. Važno, da nekaj postavimo, da ne bo prazno. Pa tale bo za dolgo, ker je smrekova. Toliko, da se vidi, da smo bili tam. Da ne bo spet zamere.«
Ko pri velikem trgovcu iščem ptičje krmilnice, ne morem mimo dejstva, da vame sveti na tisoče novoletnih lučk. Včasih so počakale do žalostnega dne, zdaj svetijo že sredi oktobra. Medenjake sem zaznala že nekaj dni po septembrskem začetku šole. Kupi plastičnih ali keramičnih buč z nagajivimi ali grozljivimi pogledi pa se itak valijo pod nogami v vsaki najmanjši trafiki. Še malo, pa bodo tu Valentinovi srčki in medvedki.
Kdaj se bo vrnilo veselo pričakovanje in hrepenenje? Kdaj se bomo ustavili in zaznali, da je vse to neznosna bolečina, ki nam jo vsiljujejo kapitalisti, pa ji slepo sledimo, da ne bomo ožigosani od sosedov, sodelavcev ali drugih »pomembnih« … ker nimamo ikebane na grobu, ker se naša vrata ne bleščijo z najnovejšimi in najboljšimi led lučkami? Da ljubi osebi podarimo nekaj takrat, ko to pride iz našega srca, ne pa izpod rok izkoriščanih azijskih otrok?!
Kako pomembno je, da imamo praznik, ko počastimo pokojne? Mar ne nosimo ljubih oseb v srcih? Res potrebujemo praznik kot varovalko zato, da se prisilimo in pokažemo odnos do nekoga, ki je nekje drugje? Nekje, kamor bomo odšli tudi mi nekoč? Kaj niso vsi pokojni v naših srcih prižigali luči v času, ko so še bivali tukaj z nami?
Moram kupiti največjo, najdražjo ikebano in največjo, najnaprednejšo svečo zato, da vsem pokažem, kako hudo sem nekoga ljubila, spoštovala …
Neizogibno je, da na svoje otroke prenašamo rituale, saj s tem ustvarjamo red v njihovih mislih, pripadnost deželi in spoštovanje do kulture. A prav nobene potrebe ni, da jim vcepimo občutek, da za to potrebujemo veliko denarja, pehanja in dokazovanja pred drugimi.
Pomembno je, da jih učimo spominjanja na pokojne v našem vsakodnevnem bivanju. S pripovedovanjem anekdot. S primerjanjem nekaterih osebnostnih lastnosti in vrlin, ki se sčasoma pokažejo. Z modrostmi, ki smo se jih naučili ob njih, ko so še bili z nami.
Z vedenjem, da moramo spoštovati najprej žive, ki so TUKAJ IN ZDAJ. Ki so z nami in čutijo. Ker kasneje ne bo časa za opravičila ali obžalovanje. Ker bodo le-ta ostala kot globoke, neizlizane rane.
Ker je pomembno, da si vzamemo čas za še bivajoče. Da se ustavimo v vsakodnevnem norenju in damo prednost LJUDEM, ki nam pomenijo več od predmetov, denarja, dobička, napredka. Da skupaj poklepetamo ob čaju, kavi, po telefonu, če so oddaljeni ali živijo v tujini.
Ker je pomembno, da se zavedamo, da so ljubi ljudje tisti, ki nam bodo pomagali v stiskah ali se smejali z nami ob uspehu. Ker nas naprave ali bančni računi ne bodo mogli potrepljati po rami ali nas objeti. Ker ni lepšega kot nasmeh na ustnicah ob odobravanju prijatelja ali rama za izlivanje solz. Ker ni toplejšega od objema ljube osebe in nič bolj iskrivega od drobnih izjav še odraščajočih malih korenjakov.
Ker nobena ikebana ali sveča ne moreta nadomestiti dejstva, da sem nekaj let nazaj izgubila osebo, ki sem jo cenila in bi neskončno rada želela, da je danes tu za moja sinova. Da bi z njima hodila v gozd in izdelovala leskove piščalke zanju. Ju učila modrosti, ki jih nosijo jesenske meglice in spomladanske sapice.
Ker ta oseba ni tam, kjer bi po ljudskem pravilu morala stati sveča. Ker je tukaj in vedno z mano in z mojo družino. Ker je v iskrivem pogledu mojega mlajšega sina in v lasnem vrtincu starejšega. Ker je v modrini oči moje mame in v objemu moje babice. Ker je v vsakem koraku, ki ga položim po gozdni poti in v vsaki gobi, ki jo najdem in utrgam. Ker je v vsaki solzi, ki jo izjokam, tudi del bolečine, ki še ostaja.
Ker je ni sveče, ki bi lahko tako zelo razsvetlila nebo, da bi ponovno ugledala njegov obraz. Je le spomin na mnoge prijetne dogodivščine, ki sem jih imela na srečo možnost užiti s polnim telesom. In ostajajo pregovori iz njegovih ust, ki jih ponavljam vsem svojim otrokom – tako domačim kot službenim.
Ker sem po svoje žalostna, ker je minilo, a potolažena, da se je borba z življenjem končala, ko le-to ni bilo več vredno najplitvejšega vdiha.
Ker učim svoje otroke, da spoštujemo žive in smo prijazni do njih. Da se družimo z njimi in jih ljubimo, dokler so tu. Potem pa se preselijo v naša srca in tam gorijo svečke za njih. In da svečke lahko prižigamo kjer koli. Ker naši ljubi pokojni plujejo na oblakih, dišijo iz cvetočih jablan, cvrkutajo v ptičjem ščebetanju, šumijo v sapah poletnih trav ali bučijo ob morskih pečinah.
Ker ostajajo z nami zaradi ljubezni, ki so jo položili v naša srca.
Včasih pa pač potrebujem tudi kaj takšnega, kar v svojem kraju ne morem kupiti. Potem odlašam in odlašam. Včasih mi uspe, da potrebovano nadomestim s čim iz kleti ali pa želja izgine. Se pa zgodi, da želje postanejo potrebe in moja permakulturna klet ne premore več nič iz nabora le-teh.
Vozim se proti prestolnici. Do najbolj temnega praznika v letu me loči še polnih 5 dni. Sobota je, a ceste so tako natrpane, kot da bi potovala na službeni dan. Ljudje se pomikajo proti trgovinam in krajem, kjer so pokopani njihovi svojci, prijatelji, ljubi.
Trgovine, tudi najmanjše in najbolj lokalne, so že dva meseca opremljene s kupi neuničljive plastike v rdeči, beli, pa tudi vijolični barvi. Slovenci slovimo kot narod, ki je pokurimo največ.
Poleg zavisti zmagujemo tudi v prižiganju sveč.
Potujem mimo polic z ličnimi serijskimi ikebanami in poslušam pogovor starejšega para: »Ta bo dovolj dobra. Tista ta velika je predraga. Važno, da nekaj postavimo, da ne bo prazno. Pa tale bo za dolgo, ker je smrekova. Toliko, da se vidi, da smo bili tam. Da ne bo spet zamere.«
Ko pri velikem trgovcu iščem ptičje krmilnice, ne morem mimo dejstva, da vame sveti na tisoče novoletnih lučk. Včasih so počakale do žalostnega dne, zdaj svetijo že sredi oktobra. Medenjake sem zaznala že nekaj dni po septembrskem začetku šole. Kupi plastičnih ali keramičnih buč z nagajivimi ali grozljivimi pogledi pa se itak valijo pod nogami v vsaki najmanjši trafiki. Še malo, pa bodo tu Valentinovi srčki in medvedki.
Kdaj se bo vrnilo veselo pričakovanje in hrepenenje? Kdaj se bomo ustavili in zaznali, da je vse to neznosna bolečina, ki nam jo vsiljujejo kapitalisti, pa ji slepo sledimo, da ne bomo ožigosani od sosedov, sodelavcev ali drugih »pomembnih« … ker nimamo ikebane na grobu, ker se naša vrata ne bleščijo z najnovejšimi in najboljšimi led lučkami? Da ljubi osebi podarimo nekaj takrat, ko to pride iz našega srca, ne pa izpod rok izkoriščanih azijskih otrok?!
Kako pomembno je, da imamo praznik, ko počastimo pokojne? Mar ne nosimo ljubih oseb v srcih? Res potrebujemo praznik kot varovalko zato, da se prisilimo in pokažemo odnos do nekoga, ki je nekje drugje? Nekje, kamor bomo odšli tudi mi nekoč? Kaj niso vsi pokojni v naših srcih prižigali luči v času, ko so še bivali tukaj z nami?
Moram kupiti največjo, najdražjo ikebano in največjo, najnaprednejšo svečo zato, da vsem pokažem, kako hudo sem nekoga ljubila, spoštovala …
Neizogibno je, da na svoje otroke prenašamo rituale, saj s tem ustvarjamo red v njihovih mislih, pripadnost deželi in spoštovanje do kulture. A prav nobene potrebe ni, da jim vcepimo občutek, da za to potrebujemo veliko denarja, pehanja in dokazovanja pred drugimi.
Pomembno je, da jih učimo spominjanja na pokojne v našem vsakodnevnem bivanju. S pripovedovanjem anekdot. S primerjanjem nekaterih osebnostnih lastnosti in vrlin, ki se sčasoma pokažejo. Z modrostmi, ki smo se jih naučili ob njih, ko so še bili z nami.
Z vedenjem, da moramo spoštovati najprej žive, ki so TUKAJ IN ZDAJ. Ki so z nami in čutijo. Ker kasneje ne bo časa za opravičila ali obžalovanje. Ker bodo le-ta ostala kot globoke, neizlizane rane.
Ker je pomembno, da si vzamemo čas za še bivajoče. Da se ustavimo v vsakodnevnem norenju in damo prednost LJUDEM, ki nam pomenijo več od predmetov, denarja, dobička, napredka. Da skupaj poklepetamo ob čaju, kavi, po telefonu, če so oddaljeni ali živijo v tujini.
Ker je pomembno, da se zavedamo, da so ljubi ljudje tisti, ki nam bodo pomagali v stiskah ali se smejali z nami ob uspehu. Ker nas naprave ali bančni računi ne bodo mogli potrepljati po rami ali nas objeti. Ker ni lepšega kot nasmeh na ustnicah ob odobravanju prijatelja ali rama za izlivanje solz. Ker ni toplejšega od objema ljube osebe in nič bolj iskrivega od drobnih izjav še odraščajočih malih korenjakov.
Ker nobena ikebana ali sveča ne moreta nadomestiti dejstva, da sem nekaj let nazaj izgubila osebo, ki sem jo cenila in bi neskončno rada želela, da je danes tu za moja sinova. Da bi z njima hodila v gozd in izdelovala leskove piščalke zanju. Ju učila modrosti, ki jih nosijo jesenske meglice in spomladanske sapice.
Ker ta oseba ni tam, kjer bi po ljudskem pravilu morala stati sveča. Ker je tukaj in vedno z mano in z mojo družino. Ker je v iskrivem pogledu mojega mlajšega sina in v lasnem vrtincu starejšega. Ker je v modrini oči moje mame in v objemu moje babice. Ker je v vsakem koraku, ki ga položim po gozdni poti in v vsaki gobi, ki jo najdem in utrgam. Ker je v vsaki solzi, ki jo izjokam, tudi del bolečine, ki še ostaja.
Ker je ni sveče, ki bi lahko tako zelo razsvetlila nebo, da bi ponovno ugledala njegov obraz. Je le spomin na mnoge prijetne dogodivščine, ki sem jih imela na srečo možnost užiti s polnim telesom. In ostajajo pregovori iz njegovih ust, ki jih ponavljam vsem svojim otrokom – tako domačim kot službenim.
Ker sem po svoje žalostna, ker je minilo, a potolažena, da se je borba z življenjem končala, ko le-to ni bilo več vredno najplitvejšega vdiha.
Ker učim svoje otroke, da spoštujemo žive in smo prijazni do njih. Da se družimo z njimi in jih ljubimo, dokler so tu. Potem pa se preselijo v naša srca in tam gorijo svečke za njih. In da svečke lahko prižigamo kjer koli. Ker naši ljubi pokojni plujejo na oblakih, dišijo iz cvetočih jablan, cvrkutajo v ptičjem ščebetanju, šumijo v sapah poletnih trav ali bučijo ob morskih pečinah.
Ker ostajajo z nami zaradi ljubezni, ki so jo položili v naša srca.
RSS Feed
