"Ko bi se jih le naučili izkoristiti,
namesto da lovimo in ubijamo metulje,
ki živijo v trebuhu vsakega človeka,
ki hrepeni iz nič ustvariti nekaj posebnega."
(J. Fields)
Ime mi je Lana. Hodim v sedmi razred osnovne šole. Če bi dobro brala, bi prebrala Gospodarja prstanov. Pa ne. Berem zelo slabo, ker berem zelo težko.
V knjigarnah, izložbah in knjižnicah vedno vidim všečne knjige, s privlačnimi naslovnicami. A jih nikoli ne preberem. Enkrat sem si eno celo vzela. Zaštartala sem jo vsaj deset do petnajstkrat, ker se pri branju tako izsrkam. In to ti izsrka še zadnje atome moči, da bi bral za zabavo.
Ne vem, kako vi vidite besedilo. A tako, kot ga moje oči, ga vaše ne. Sicer ne bi brali. Niti tega, kar vam želim sporočiti ne.
Besedila pred mojimi očmi se ob prvem pogledu majejo. Nihajo nekako tako kot privezani čolni ob nežni sapici. Če se zatopim v besedilo, sapica vedno bolj prehaja v burjo in počutim se, kot da bom morala poloviti vse čolne, ki se bodo iztrgali iz varnega zavetja pomolnih privezov.
Včasih je branje kot surfanje začetnika – večino časa padaš in si v vodi. Ko pa že misliš, da ti bo uspelo, si tako zelo utrujen od plezanja na desko in vlečenja jadra iz vode, da ne zmoreš več uživati v lepotah surfanja.
Kadar smo na počitnicah, se včasih še celo lotim branja kakšne knjige, a to samo zato, ker mi je zares dolgčas – ni pravih prijateljic, televizije in računalnika.
Zadnjič sem našla res dobro knjigo, v angleščini. V angleščini lažje berem. Vem, da mi težko verjamete. A to samo zaradi črk, ki jih ni v slovenski abecedi – q, w, y, x. V naši abecedi se mi zdijo vse črke podobne in ena beseda je zgrajena iz vedno istih črk. To deluje kot dolga, odebeljena črta. Te štiri angleške črke pa ne pridejo pogosto v besedo. Kadar pa so, pa padejo ven in mi rečejo: »Tukaj sem!« in je zato lažje brati. Ob teh črkah imam občutek, kot da bi celo življenje živela v istem kraju in bi bilo že dolgočasno. Potem pa bi naredili nov muzej in ko bi šla mimo, bi si rekla: »O, poglej, čisto novo!«
To angleško knjigo zelo rada berem. Malo zaradi teh štirih prijaznih črk. Pa tudi zato, ker je napisana kot dnevnik nekega najstnika. Ali pa kot ene vrste strip. In listi niso beli in črke niso črne. In črke so take čisto mehke, kot bi bile napisane na roko. Všeč mi je, ker so pri strani tudi ilustracije in pod vsako je zapisana še kakšna opomba. Z besedami ne morem razmišljati, s slikami pa lahko. In če je pod sliko zapisana zanimivost, si jo zapomnim kot sliko. Najbolj mi je všeč, če so knjige podobne zapiskom v zvezku.
Dokler doma nismo poznali vzroka za moje bruhanje ob branju, je mami govorila, da sem za branje lena in da samo manipuliram. Vedno me je pošiljala brat, a mi ni in ni šlo. Zato sem jo ignorirala.
Pogosto me ignorirajo tudi v šoli. Ne razumejo in ne verjamejo. Vem, da si mislijo, da sem ena razvajena smrklja, ker mi doma tako veliko pomagajo pri učenju. In sprašujejo se, kako sem prilezla do sedmega razreda, če ne znam brati. Mislijo, da je veščina branja povezana s širino duha in intelektualne kapacitete.
A branje je le veščina. Tako kot katerakoli druga. In ne odraža ostrine uma. Razmišljam, koliko mojih učiteljev in učiteljic lahko naredi moško špago tako kot jaz. Ali naj si mislim, da so razvajeni, leni in neumni, ker je ne morejo?!
Branje je žal veščina, ki v moji šoli odraža bistvo posameznika. Če ne bereš dobro, je nekako enako kot da nisi ok učenec. Kot da si malce čez les ali za luno.
Redko kdo se vpraša v čem sem dobra, v čem blestim. Rada bi koga česa naučila. A ker slabo berem, na meni visi utripajoča nalepka. Napis na njej si je vsak oblikoval po svoje: lena, razvajena, neumna, čudaška, nezrela.
Če berem večje črke, mehke črke, v ne belo-črnih kombinacijah, sem mnogo bolj uspešna in tudi manj utrujena. Počutim se uspešno. A že večkrat sem naletela na komentar, da to ni nič, da je to samo potrata časa in denarja. Da ko bom odrasla, tudi pogodb ne bom dobivala na povečanih in barvnih listih. Da se moram zdaj naučiti brati tako kot vsi ostali. Ker nisem nič posebnega.
Pozabljajo, da sem še otrok. Da je do moje odraslosti še dolga pot. Da sem tudi lulala v plenice in danes ne več. Da sem pila po dojki, danes pa iz kozarca. Da me mama na morju ni vrgla v vodo, ampak mi je nadela rokavčke.
Želijo, da postanem nekdo, ki nisem. Želijo me spremeniti in ubiti vse, kar je univerzalnega v meni.
Sem Lana.
Nisem dislektična.
Nisem dislektik.
Sem učenka sedmega razreda. Rada poslušam glasbo in ustvarjam. Odlična sem v ritmični gimnastiki. Imam dva brata, psa in akvarij s tropskimi ribicami. Rada kuham in pomagam mami na vrtu. Na sprehodih se z očijem rada pogovarjam o življenju.
Sem Lana.
Nisem dislektik.
Imam pa disleksijo.
Ampak najprej sem otrok, tako kot vsi drugi.
namesto da lovimo in ubijamo metulje,
ki živijo v trebuhu vsakega človeka,
ki hrepeni iz nič ustvariti nekaj posebnega."
(J. Fields)
Ime mi je Lana. Hodim v sedmi razred osnovne šole. Če bi dobro brala, bi prebrala Gospodarja prstanov. Pa ne. Berem zelo slabo, ker berem zelo težko.
V knjigarnah, izložbah in knjižnicah vedno vidim všečne knjige, s privlačnimi naslovnicami. A jih nikoli ne preberem. Enkrat sem si eno celo vzela. Zaštartala sem jo vsaj deset do petnajstkrat, ker se pri branju tako izsrkam. In to ti izsrka še zadnje atome moči, da bi bral za zabavo.
Ne vem, kako vi vidite besedilo. A tako, kot ga moje oči, ga vaše ne. Sicer ne bi brali. Niti tega, kar vam želim sporočiti ne.
Besedila pred mojimi očmi se ob prvem pogledu majejo. Nihajo nekako tako kot privezani čolni ob nežni sapici. Če se zatopim v besedilo, sapica vedno bolj prehaja v burjo in počutim se, kot da bom morala poloviti vse čolne, ki se bodo iztrgali iz varnega zavetja pomolnih privezov.
Včasih je branje kot surfanje začetnika – večino časa padaš in si v vodi. Ko pa že misliš, da ti bo uspelo, si tako zelo utrujen od plezanja na desko in vlečenja jadra iz vode, da ne zmoreš več uživati v lepotah surfanja.
Kadar smo na počitnicah, se včasih še celo lotim branja kakšne knjige, a to samo zato, ker mi je zares dolgčas – ni pravih prijateljic, televizije in računalnika.
Zadnjič sem našla res dobro knjigo, v angleščini. V angleščini lažje berem. Vem, da mi težko verjamete. A to samo zaradi črk, ki jih ni v slovenski abecedi – q, w, y, x. V naši abecedi se mi zdijo vse črke podobne in ena beseda je zgrajena iz vedno istih črk. To deluje kot dolga, odebeljena črta. Te štiri angleške črke pa ne pridejo pogosto v besedo. Kadar pa so, pa padejo ven in mi rečejo: »Tukaj sem!« in je zato lažje brati. Ob teh črkah imam občutek, kot da bi celo življenje živela v istem kraju in bi bilo že dolgočasno. Potem pa bi naredili nov muzej in ko bi šla mimo, bi si rekla: »O, poglej, čisto novo!«
To angleško knjigo zelo rada berem. Malo zaradi teh štirih prijaznih črk. Pa tudi zato, ker je napisana kot dnevnik nekega najstnika. Ali pa kot ene vrste strip. In listi niso beli in črke niso črne. In črke so take čisto mehke, kot bi bile napisane na roko. Všeč mi je, ker so pri strani tudi ilustracije in pod vsako je zapisana še kakšna opomba. Z besedami ne morem razmišljati, s slikami pa lahko. In če je pod sliko zapisana zanimivost, si jo zapomnim kot sliko. Najbolj mi je všeč, če so knjige podobne zapiskom v zvezku.
Dokler doma nismo poznali vzroka za moje bruhanje ob branju, je mami govorila, da sem za branje lena in da samo manipuliram. Vedno me je pošiljala brat, a mi ni in ni šlo. Zato sem jo ignorirala.
Pogosto me ignorirajo tudi v šoli. Ne razumejo in ne verjamejo. Vem, da si mislijo, da sem ena razvajena smrklja, ker mi doma tako veliko pomagajo pri učenju. In sprašujejo se, kako sem prilezla do sedmega razreda, če ne znam brati. Mislijo, da je veščina branja povezana s širino duha in intelektualne kapacitete.
A branje je le veščina. Tako kot katerakoli druga. In ne odraža ostrine uma. Razmišljam, koliko mojih učiteljev in učiteljic lahko naredi moško špago tako kot jaz. Ali naj si mislim, da so razvajeni, leni in neumni, ker je ne morejo?!
Branje je žal veščina, ki v moji šoli odraža bistvo posameznika. Če ne bereš dobro, je nekako enako kot da nisi ok učenec. Kot da si malce čez les ali za luno.
Redko kdo se vpraša v čem sem dobra, v čem blestim. Rada bi koga česa naučila. A ker slabo berem, na meni visi utripajoča nalepka. Napis na njej si je vsak oblikoval po svoje: lena, razvajena, neumna, čudaška, nezrela.
Če berem večje črke, mehke črke, v ne belo-črnih kombinacijah, sem mnogo bolj uspešna in tudi manj utrujena. Počutim se uspešno. A že večkrat sem naletela na komentar, da to ni nič, da je to samo potrata časa in denarja. Da ko bom odrasla, tudi pogodb ne bom dobivala na povečanih in barvnih listih. Da se moram zdaj naučiti brati tako kot vsi ostali. Ker nisem nič posebnega.
Pozabljajo, da sem še otrok. Da je do moje odraslosti še dolga pot. Da sem tudi lulala v plenice in danes ne več. Da sem pila po dojki, danes pa iz kozarca. Da me mama na morju ni vrgla v vodo, ampak mi je nadela rokavčke.
Želijo, da postanem nekdo, ki nisem. Želijo me spremeniti in ubiti vse, kar je univerzalnega v meni.
Sem Lana.
Nisem dislektična.
Nisem dislektik.
Sem učenka sedmega razreda. Rada poslušam glasbo in ustvarjam. Odlična sem v ritmični gimnastiki. Imam dva brata, psa in akvarij s tropskimi ribicami. Rada kuham in pomagam mami na vrtu. Na sprehodih se z očijem rada pogovarjam o življenju.
Sem Lana.
Nisem dislektik.
Imam pa disleksijo.
Ampak najprej sem otrok, tako kot vsi drugi.
RSS Feed
