Ljudje smo velike uganke.
Ko odraščamo, smo uganke sebi in svoji okolici.
Če odraščamo kot otroci z motnjo ADHD, pa smo na nivoju najzahtevnejših sodokujev.
Ne razumemo, da nas ne razumejo. In oni ne razumejo, kako jih ne razumemo.
Nekateri otroci z različnimi posebnostmi v razvoju se rodijo staršem, ki jim reševanje ugank ni bilo položeno v zibelko, saj raje rešujejo križanke. Drugi pa imajo srečo, da starši ne odnehajo pri prvi uganki in kopljejo dalje. Da prevozijo z njimi vse labirinte, povežejo vse manjkajoče pike, zapolnijo prazna mesta v križankah in vztrajajo pri sodokujih. Tudi najbolj neprijetnih, izzivalnih in nenavadnih.
Ker vejo, da deluje. Ker verjamejo, da se splača.
Spodaj objavljam pismo mame, ki se spretno sooča z ugankarskimi izzivi. In kar je najpomembneje, nikoli ne odneha.
Pismo objavljam zato, ker je napisano kot čudovita opora marsikateremu staršu ali pedagogu. Zato, ker kot strokovnjak s področja otrok s posebnimi potrebami lahko podprem vse njene metode (še posebej sem jih poudarila) in verjamem, da bodo mnogim v pomoč.
"Z vami bi rada delila še nekaj naših opažanj ali malih prilagoditev, zaradi katerih doma lažje shajamo brez večjih dram. Ne vem, koliko se sicer lahko uporabijo v šoli.
Erazem bolje funkcionira, kadar so osnovna pravila zelo jasna, pogosto črno-belo, brez možnih odmikov.
O pomembnih pravilih se ne pogajamo in ne popuščamo. Vsaka taka stvar nas namreč postavi 10 korakov nazaj.
Pustimo mu več svobode pri manj pomembnih stvareh, a še vedno mu puščamo odločanje le v smeri, da bomo dosegli cilj (npr: "Gremo ven s kolesom ali s skirojem?"). Ko pride domov, mora narediti domačo nalogo. Lahko pa se odloči, ali bo najprej delal nalogo ali najprej jedel. Bo pisal s svinčnikom ali s kemičnim.
Kadar nečesa noče, se ga da s sklopom zaporednih vprašanj zelo hitro pridobiti na svojo stran (če nas to, da konstantno pozablja, včasih spravlja ob živce, pa v tem primeru njegovo hitro pozabljanje lahko obrnemo sebi v plus).
Na vprašanje: "Ali bova ponovila snov za šolo?", odgovori z: "Ne."
Nadaljujem: "Bova ponovila v kuhinji ali v sobi?"
Še vedno je odgovor: "Nikjer."
Spet ga vprašam: "Vidim, da imaš v zvezku vprašanja od 1 do 20. Izberem številko jaz ali ti?".
Običajno potem že sodeluje.
Odlično se odziva na vizualne znake. Včasih celo bolje, kot na navodilo z glasom, še sploh, če je v prostoru bolj glasno. Pokličem ga ali počakam, da dobim očesni stik, nato mu z roko pokažem: npr. naj pride k meni, naj preneha s kako dejavnostjo, naj mi kaj prinese, naj bo tiho...
Običajno se odzove takoj.
Težave ima pri hitrem preklopu med eno in drugo dejavnostjo. Ko si nekaj zamisli, bi zadevo res rad končal in če ga prekinemo, ga to precej spravi iz tira.
Zato mu ob večjih spremembah (se igra -> gremo ven, rešuje nalogo -> čas za kosilo, ustvarja -> čas za urejanje pred spanjem) dogodek napovemo 5 minut prej. S tem smo rešili marsikatero dramo doma. Erazem ta postopek že zelo dobro pozna. Par minut prej mu pokažem z roko "še 5 min" (ali manj), običajno pokima in potem precej lažje preklopi oz. sledi ob dejanskem klicu na drugo aktivnost.
Pri umirjanju pomaga dotik rok (mu položim roko na ramo), objem. Če ne sledi navodilom, ga včasih lažje kot z glasom, z rokami usmerim v smeri želene akcije.
Par dni nazaj je pri reševanju nalog za domačo nalogo poskakoval na stolu, dvigoval mizo, zraven oponašal dinozavre in še kaj. Bil je sicer izrazito dobro razpoložen. Nikakor ga nisem mogla umiriti, da bi mirno in tiho sedel na stolu. Ko sem že skoraj obupala, sem mu dala (samo za čas reševanja naloge) žvečilni gumi (ideja iz knjige Katarine Kesič Dimic, če se prav spomnim). Kot da bi bil drug otrok, nalogo je rešil mirno sede in brez glasu.
Erazem je izrazito senzibilen. Zelo zaznava energijo drugih ljudi, ki so blizu in pogosto to tudi izrazi (oz. celo potencira) v svojem obnašanju.
Če bo v mirni družbi kake deklice, se bo tudi on igral zelo mirno. V direndaju pa "ponori" in se pridruži čisto vsaki neumnosti.
Zelo zaznava tudi počutje oseb, ki ga vodijo. Tako sama opažam, da pred njim slabega počutja ne morem skriti, saj me takrat tudi jasno vpraša, kaj je narobe. Se pa potem prav tako moje počutje odrazi v njegove obnašanju (žal potencirano).
Tako v odnosu do njega skušamo delovati čim bolj umirjeno. Pogosto je tako, da ko umirimo sebe, se čudežno umiri tudi on.
Bolj nestrpne ali nepotrpežljive zahteve pa pri njemu sprožijo precej burno reakcijo. Erazem zelo dobro sledi osebam, ki mu jasno povejo, kakšna so pravila, ga pa obenem razumejo.
Kadar je večja skupina otrok (npr. novoletni bazar), ga imam raje bližje pri sebi, da ga lahko sproti opozorim, če ga kaj biksa. Ampak ko se dogovoriva za primerno obnašanje, težav ponavadi ni.
Zadnje čase kaže veliko željo po pogovoru. Rad se pogovarja in se tudi vedno bolj odpira. Je pa res, da si težko izbori svoj čas za pogovor, saj ga doma sestrica s svojim "hitrim jezikom" pogosto prehiti, kar ga potem tudi razjezi. Zato zdaj vsak dan namenimo nekaj časa samo temu, da govori on (ali se umaknemo v drug prostor ali pa sestrici povemo, da ima Erazem besedo in da naj ga ne moti).
Erazmu pogovor vidno izboljša razpoloženje. Tudi z iskricami v očeh pove, kako se je pogovarjal s katero od učiteljic (o kakih nešolskih temah). Se mi zdi, da bolje sledi, kadar uspe vzpostaviti bolj pristen stik z osebo, ki ga sicer vodi.
V primeru, ko popolnoma odpove, kljubuje, tudi že brca stvari (to je npr. ko gremo ven, on pa ne bi šel), mu damo jasno navodilo in kako pomembno nalogo, da malo preusmerimo pozornost. Npr: "Pridi za nami in zakleni.", ali "Pridi za nami in prinesi tole vodo s sabo."
Običajno ga v takih primerih ne čakamo več kot 2 minuti. Nalogo tudi vedno izpolni.
O manjši količini nalog naenkrat, omogočenih sprehodih s kako pomembno nalogo, pa sem tudi že pisala. Erazem zelo rad ustreže ali naredi kaj za druge ljudi. To mu tudi precej dvigne razpoloženje.
Zato se mi zdi možnost, da komu v šoli kaj odnese/prinese, res super. Malo se prediha, pa še kaj "koristnega" naredi (doma z navdušenjem pove, kako je moral specialni pedagoginji odnesti sporočilo, ker ga učiteljica ni mogla poslati po elektronski pošti).
Sicer tudi doma opažamo, da samo kratek odmik od dogajanja ali situacije, ki mu predstavlja stres, zelo pomaga."
Ko odraščamo, smo uganke sebi in svoji okolici.
Če odraščamo kot otroci z motnjo ADHD, pa smo na nivoju najzahtevnejših sodokujev.
Ne razumemo, da nas ne razumejo. In oni ne razumejo, kako jih ne razumemo.
Nekateri otroci z različnimi posebnostmi v razvoju se rodijo staršem, ki jim reševanje ugank ni bilo položeno v zibelko, saj raje rešujejo križanke. Drugi pa imajo srečo, da starši ne odnehajo pri prvi uganki in kopljejo dalje. Da prevozijo z njimi vse labirinte, povežejo vse manjkajoče pike, zapolnijo prazna mesta v križankah in vztrajajo pri sodokujih. Tudi najbolj neprijetnih, izzivalnih in nenavadnih.
Ker vejo, da deluje. Ker verjamejo, da se splača.
Spodaj objavljam pismo mame, ki se spretno sooča z ugankarskimi izzivi. In kar je najpomembneje, nikoli ne odneha.
Pismo objavljam zato, ker je napisano kot čudovita opora marsikateremu staršu ali pedagogu. Zato, ker kot strokovnjak s področja otrok s posebnimi potrebami lahko podprem vse njene metode (še posebej sem jih poudarila) in verjamem, da bodo mnogim v pomoč.
"Z vami bi rada delila še nekaj naših opažanj ali malih prilagoditev, zaradi katerih doma lažje shajamo brez večjih dram. Ne vem, koliko se sicer lahko uporabijo v šoli.
Erazem bolje funkcionira, kadar so osnovna pravila zelo jasna, pogosto črno-belo, brez možnih odmikov.
O pomembnih pravilih se ne pogajamo in ne popuščamo. Vsaka taka stvar nas namreč postavi 10 korakov nazaj.
Pustimo mu več svobode pri manj pomembnih stvareh, a še vedno mu puščamo odločanje le v smeri, da bomo dosegli cilj (npr: "Gremo ven s kolesom ali s skirojem?"). Ko pride domov, mora narediti domačo nalogo. Lahko pa se odloči, ali bo najprej delal nalogo ali najprej jedel. Bo pisal s svinčnikom ali s kemičnim.
Kadar nečesa noče, se ga da s sklopom zaporednih vprašanj zelo hitro pridobiti na svojo stran (če nas to, da konstantno pozablja, včasih spravlja ob živce, pa v tem primeru njegovo hitro pozabljanje lahko obrnemo sebi v plus).
Na vprašanje: "Ali bova ponovila snov za šolo?", odgovori z: "Ne."
Nadaljujem: "Bova ponovila v kuhinji ali v sobi?"
Še vedno je odgovor: "Nikjer."
Spet ga vprašam: "Vidim, da imaš v zvezku vprašanja od 1 do 20. Izberem številko jaz ali ti?".
Običajno potem že sodeluje.
Odlično se odziva na vizualne znake. Včasih celo bolje, kot na navodilo z glasom, še sploh, če je v prostoru bolj glasno. Pokličem ga ali počakam, da dobim očesni stik, nato mu z roko pokažem: npr. naj pride k meni, naj preneha s kako dejavnostjo, naj mi kaj prinese, naj bo tiho...
Običajno se odzove takoj.
Težave ima pri hitrem preklopu med eno in drugo dejavnostjo. Ko si nekaj zamisli, bi zadevo res rad končal in če ga prekinemo, ga to precej spravi iz tira.
Zato mu ob večjih spremembah (se igra -> gremo ven, rešuje nalogo -> čas za kosilo, ustvarja -> čas za urejanje pred spanjem) dogodek napovemo 5 minut prej. S tem smo rešili marsikatero dramo doma. Erazem ta postopek že zelo dobro pozna. Par minut prej mu pokažem z roko "še 5 min" (ali manj), običajno pokima in potem precej lažje preklopi oz. sledi ob dejanskem klicu na drugo aktivnost.
Pri umirjanju pomaga dotik rok (mu položim roko na ramo), objem. Če ne sledi navodilom, ga včasih lažje kot z glasom, z rokami usmerim v smeri želene akcije.
Par dni nazaj je pri reševanju nalog za domačo nalogo poskakoval na stolu, dvigoval mizo, zraven oponašal dinozavre in še kaj. Bil je sicer izrazito dobro razpoložen. Nikakor ga nisem mogla umiriti, da bi mirno in tiho sedel na stolu. Ko sem že skoraj obupala, sem mu dala (samo za čas reševanja naloge) žvečilni gumi (ideja iz knjige Katarine Kesič Dimic, če se prav spomnim). Kot da bi bil drug otrok, nalogo je rešil mirno sede in brez glasu.
Erazem je izrazito senzibilen. Zelo zaznava energijo drugih ljudi, ki so blizu in pogosto to tudi izrazi (oz. celo potencira) v svojem obnašanju.
Če bo v mirni družbi kake deklice, se bo tudi on igral zelo mirno. V direndaju pa "ponori" in se pridruži čisto vsaki neumnosti.
Zelo zaznava tudi počutje oseb, ki ga vodijo. Tako sama opažam, da pred njim slabega počutja ne morem skriti, saj me takrat tudi jasno vpraša, kaj je narobe. Se pa potem prav tako moje počutje odrazi v njegove obnašanju (žal potencirano).
Tako v odnosu do njega skušamo delovati čim bolj umirjeno. Pogosto je tako, da ko umirimo sebe, se čudežno umiri tudi on.
Bolj nestrpne ali nepotrpežljive zahteve pa pri njemu sprožijo precej burno reakcijo. Erazem zelo dobro sledi osebam, ki mu jasno povejo, kakšna so pravila, ga pa obenem razumejo.
Kadar je večja skupina otrok (npr. novoletni bazar), ga imam raje bližje pri sebi, da ga lahko sproti opozorim, če ga kaj biksa. Ampak ko se dogovoriva za primerno obnašanje, težav ponavadi ni.
Zadnje čase kaže veliko željo po pogovoru. Rad se pogovarja in se tudi vedno bolj odpira. Je pa res, da si težko izbori svoj čas za pogovor, saj ga doma sestrica s svojim "hitrim jezikom" pogosto prehiti, kar ga potem tudi razjezi. Zato zdaj vsak dan namenimo nekaj časa samo temu, da govori on (ali se umaknemo v drug prostor ali pa sestrici povemo, da ima Erazem besedo in da naj ga ne moti).
Erazmu pogovor vidno izboljša razpoloženje. Tudi z iskricami v očeh pove, kako se je pogovarjal s katero od učiteljic (o kakih nešolskih temah). Se mi zdi, da bolje sledi, kadar uspe vzpostaviti bolj pristen stik z osebo, ki ga sicer vodi.
V primeru, ko popolnoma odpove, kljubuje, tudi že brca stvari (to je npr. ko gremo ven, on pa ne bi šel), mu damo jasno navodilo in kako pomembno nalogo, da malo preusmerimo pozornost. Npr: "Pridi za nami in zakleni.", ali "Pridi za nami in prinesi tole vodo s sabo."
Običajno ga v takih primerih ne čakamo več kot 2 minuti. Nalogo tudi vedno izpolni.
O manjši količini nalog naenkrat, omogočenih sprehodih s kako pomembno nalogo, pa sem tudi že pisala. Erazem zelo rad ustreže ali naredi kaj za druge ljudi. To mu tudi precej dvigne razpoloženje.
Zato se mi zdi možnost, da komu v šoli kaj odnese/prinese, res super. Malo se prediha, pa še kaj "koristnega" naredi (doma z navdušenjem pove, kako je moral specialni pedagoginji odnesti sporočilo, ker ga učiteljica ni mogla poslati po elektronski pošti).
Sicer tudi doma opažamo, da samo kratek odmik od dogajanja ali situacije, ki mu predstavlja stres, zelo pomaga."
RSS Feed
