​Pred nekaj dnevi sem srečala znanca iz najstniških dni, ki je v naročju držal svojega dvoinpolletnega sinka. Deček, ki se je med pogovorom stiskal k rami, ni kazal večjega zanimanja za očkovo znanko.

Je že tako, da starši vedenje svojih otrok radi jemljemo osebno, zato si želimo, da bi pred znanci briljirali oz. vsaj pokazali tisto, kar že znajo. Da bi malo nastopili in se šli igrico »Pokaži, kaj znaš«. Tako si želimo, ja. A v praksi se »Pokaži, kaj znaš« večinoma sprevrže v »Pokažem, česar ne znam« ali pa »Tega pa res nikoli ne dela doma«.

Nastopajoči niso otroci. Da smo nastopajoči odrasli, sem pisala že zadnjič. V tandemu otrok - starš se večinoma bolj pokaže starš – kako reagira na otrokovo vedenje predvsem v novih, nenačrtovanih in spontanih situacijah.

Ko sem na začetku svoje kariere delala z gluhimi in naglušnimi malčki v vrtcu, sem dobila na hospitacije skupino študentov. Ne glede na to, kako prijetna skupina so ti malčki sicer bili, so na tisti uri hospitacij pokazali prav vse. A seveda čisto ničesar, kar bi bilo v zvezi z mojo učno pripravo ali specialnopedagoškimi pristopi, ki sem jih želela pokazati bodočim strokovnjakom.

Če se vrnem nazaj na moje srečanje s prijateljem, priznam, da me je ob vsem njegovem resničnem trudu, da bi sinko le spregovoril nekaj besed z mano, stresel nagovor (ki je bil izgovorjen absolutno brez vsakršne zlonamernosti): »Daj teti povej, kako ti je ime.«

Težko je zapisati, kaj mi je v tisti milisekundi šinilo skozi možgane. A zagotovo vsaj tri stvari: »O pišuka, a res že zgledam kot ena stara teta?!«, kot drugo sem se spomnila enake napake, ki sem jo izvajala pri svojem prvem in jo k sreči eliminirala pri drugem sinu in tretjič, da moram to deliti z vami.

Ko imamo majhne otroke, se nam zgodi zanimiv paradoks: na eni strani se nam ti mali škrati zdijo noro bistri, pametni in nadarjeni (kar želimo pokazati celemu svetu). Na drugi strani pa jih nekako želimo zaščititi pred težo »odraslih« besed. Ravno zaradi tega veliko staršev uporablja pomanjševalnice – pri poimenovanju delov telesa (rokica, prstek), pri uporabi vsakodnevnih predmetov (žlička, krožniček, papica, juhica), pri pripovedovanju pravljic (kužek, hišica, rožica) in še kje. Veliko ljudi se še v odraslosti drži ime, ki so si ga pridobili v teh »časkih« (Saška, Urška, Roki, Anži).

Kako da ne verjamemo, da bi ti mali nadarjeni mladički lahko osvojili običajne besede?
V resnici gremo še dlje – da bi bilo otroku lažje, za poimenovanje slik v knjigah uporabljamo nadomestne/lažje izraze. Lažje na načine, ki se nam zdijo lažji. Na primer: namesto, da bi rekli orangutan, rečemo opica, ker se nam zdi beseda orangutan pretežka in zakomplicirana (ali pa preveč strokovna). Ali pa surikata postane kar preprosto miška.

Poznate primere tistih otrok, ki znajo imena vseh dinozavrov iz vseh obdobij mezozoika? Zagotovo jih ne bi zdrdrali tudi ob polnoči, če bi njihovi starši dinozavrom govorili kužki, mucke, kuščarji ali krokodili.

Za otroka je vsaka beseda nova in unikatna. Do nje nima hierarhičnega odnosa (lahka/težka). Pogosteje kot jo sliši, hitreje jo bo ponovil in uporabil. Nič manj ne bo oboževal svojih staršev, če ga bodo učili različnih in ustreznih (»težkih«) besed.

Nenazadnje se moramo zavedati, da besede kot so klorofil, fotosinteza, reformacija, sublimacija, kinetična energija, razsvetljenstvo, racionalna števila … niso niti dober korak stran od obdobja plenic in cuzanja palca.

Če se vrnem k teti … zamenjajte jo raje z gospa. In stričke seveda z gospodi. Ker bo to za otroka nekaj povsem sproščeno obstoječega. Veliko težje ga bo pri sedmem letu preklapljati na nove izraze.

In verjetno si ne želite, da bi vas v šestem razredu pri srečanju v trgovini vpričo znanca glasno vprašal: »Oči, kdo je pa ta stric?« Saj boste takrat še vedno želeli, da izpade kot brihtna buča, kajne?!

​Čeprav mu ne boste več težili s tem, naj vendarle kaj pove, da bo vašemu prijatelju demonstriral širino svojega inteligenčnega arhiva.

Vsak dan hodim v osnovno šolo. Še vedno.
Moja šola ni zgradba, v katero vstopam, ampak ljudje, ki jo oživljajo.

​Posebna življenjska šola so otroci. V šolo rada hodim zaradi otrok. Oni so moji največji učitelji. Tako vsi tisti v šoli, kot tudi moji lastni doma.

Včasih se zbojim in ujamem zbegana v meditativnem razmišljanju, da ljudje, ki niso v družbi otrok, verjetno sploh ne vedo, da ne živijo. Ne resnično oživljeno. Da verjetno še sreča, da nam podaljšujejo delovno dobo, da ne bomo pri šestdesetih uveneli od neme tišine in dolgočasne rutine.

Kar je najboljšega na otrocih je to, da nas ves čas prisiljujejo k odkritosti, spontanosti in neverjetni prilagodljivosti-fleksibilnosti.
Če nisi lastnik teh treh lastnosti, med otroki ne preživiš oziroma sklepam, da ti začnejo močno najedati živce.

Seveda nam vsem najedajo živce, če bi trdila nasprotno, bi se kosmato zlagala. Gre pa za drobne nianse v tem, kaj se z nami zgodi ponoči – si napolnimo baterije in si zjutraj rečemo: »Juhu, spet bo nekaj novega!« ali pa še pred odpiranjem oči godrnjamo v skrbeh (ali strahu), da bo to še en naporen dan. Nianse so v tem, kako se naša napolnjenost z otroško energijo obdela v našem telesu: ali nas regenerira ali degenerira.

Ker otroci berejo med vrsticami, je naše delo še toliko odgovornejše (lahko si dodate tudi zabavnejše ali zahtevnejše). Govorim tako o starših kot tudi strokovnjakih.

Lahko lažete prijatelju, ženi, šefu … otroku ne morete. No ja, seveda v principu lahko lažete, a otrok razbere pravo resnico med vsemi vašimi socialno zglednimi potezami. Je najbolj izpopolnjena različica poligrafa. Če resnice ne izlušči na verbalno zavednem nivoju, jo zagotovo na energetskem. Čeprav bo na nek način morda verjel vašim besedam, ga bo nekaj pri vas motilo – neko vedenje, s katerim se izdajate. Pa čeprav gre za mikrogibe – trzljaj z levim kotičkom ustnice ali tike z obušesno mišico.

Če ste v stiku z otroki, ste ves čas na odru. Ves čas ste opazovani in ves čas ste glavni igralec, ki si ne sme privoščiti banalnih napak. Zgolj tiste simpatične, ob katerih se občinstvo malce nasmehne.

Ko otrok z razdalje enega metra strmi v vas in vpraša, če na njem opazite kakšno spremembo, ni časa za razum. Vaš razum namreč ne bo opazil tiste mikrospremembe, ki je za odraščajočega mladostnika makrosprememba in si jo zapiše v svoj dnevnik (hm, ali jih sploh še pišejo?!). Ko zrete v ta mlad obraz, na katerem se izrisujejo znane potegavščine Matere narave, ki si jih privošči pri s hormoni nabitih mladcih in mladostnicah, nimate časa za racio.

V tistih nekaj sekundah, ko vaše oči uspejo preskenirati sogovornika, vaš razum že izgublja bitko ali pa pomišljate, da ste morda kandidat za novo dioptrijo. Stvar ni v videnem, v očitnem. Zahvaljujoč Malemu princu že dolgo vemo, da je bistvo očem vedno tako zelo nevidno. Bistvo je v vaši prisotnosti in globini odnosa, ki ga stkete s posameznim otrokom.

Če ste zgolj racionalne lutke, mikrospremembe ne boste opazili, otroka pa boste prikrajšali za kompliment, ki bi si ga morda shranil v srce za celo življenje ali pa bi ga le napolnil za trenutni dan.

Ker to, da si na primer prvič obriješ brke in brado (za katere naš odrasli um sploh še ni registriral, da so tam že bili), je za točno tega otroka velik razvojni korak. Je del od prehodov v odraslost. Je del iniciacije, ki se v današnji družbi tako žalostno izgublja.

Ob mikrospremembah vas reši makropovezanost. Takšna, ki ste jo abonentno gradili in vzdrževali. Tista prisotnost, ko ste začutili, kdaj je otroku res hudo in potrebuje vašo podporo (objem, toplo naročje, dlan na rami) ali kdaj malce simulira in kliče po vaših odločnih mejah. Ker pač potrebuje nekoga, ki bo zatrl njegova neustrezna in manipulativna vedenja.

S tem razum nima nič. Lahko ga dokupite še za ozimnico, pa bo v ključnih situacijah delal le zdraho. Ker delate z ljudmi, natančneje z otroki. Za kar najprej potrebujete čuteče srce.

Šolsko leto se neizogibno približuje koncu. To obdobje je nehvaležno za učitelje v prvih dveh razredih, ki morajo na podlagi opisnih ocen presoditi, ali vsi otroci lahko napredujejo v višji razred.

Če upoštevamo logičnorazumskozakonski vidik, ne gre za nič zahtevnega. V resnici vedno zadnji odločajo starši. Ne glede na to, kaj predlaga stroka v tem zgodnjem obdobju, so starši tisti, ki zapečatijo otrokovo prihodnost.

Starši, ki jih pogosto vodi razum in strah.

Ko pogledate v očke sedemletniku, ko začutite njegovo stisko, veste, da bo samo še huje. Da bi bilo eno leto dodatnega časa zanj največji življenjski bonus, ki pa ga zaradi racionalizacije odraslih ne more unovčiti.

Ne gre za učitelja, ki hoče uveljaviti svoj strokovni prav.
Ne gre za starša, ki je prepričan, da njegov otrok nima težav.
Gre za otroka, ki potrebuje zgolj čas.

Posedite si ga v naročje in začutite, kaj vam sporoča. Kaj bo pridobil s silo in hitenjem? Kje bo zapisano, da je za razcvet v najlepši cvet potreboval 10 in ne 9 let? Štejete leta ali nasmehe?

Ne odločajte se po pameti. Prisluhnite utripu otrokovega srca!

Več o ponavljanju razreda si lahko preberete na dveh lanskih blogih Kaj bodo rekli sosedje? in Ponavljati ali ne?

Tukaj pa si lahko preberete še zadnjo Buklino recenzijo knjige Slon pleza na drevo in kako sem se imela prejšnji teden na predavanju med dijaki Predšolske vzgoje.