Vsak dan hodim v osnovno šolo. Še vedno.
Moja šola ni zgradba, v katero vstopam, ampak ljudje, ki jo oživljajo.
Posebna življenjska šola so otroci. V šolo rada hodim zaradi otrok. Oni so moji največji učitelji. Tako vsi tisti v šoli, kot tudi moji lastni doma.
Včasih se zbojim in ujamem zbegana v meditativnem razmišljanju, da ljudje, ki niso v družbi otrok, verjetno sploh ne vedo, da ne živijo. Ne resnično oživljeno. Da verjetno še sreča, da nam podaljšujejo delovno dobo, da ne bomo pri šestdesetih uveneli od neme tišine in dolgočasne rutine.
Kar je najboljšega na otrocih je to, da nas ves čas prisiljujejo k odkritosti, spontanosti in neverjetni prilagodljivosti-fleksibilnosti.
Če nisi lastnik teh treh lastnosti, med otroki ne preživiš oziroma sklepam, da ti začnejo močno najedati živce.
Seveda nam vsem najedajo živce, če bi trdila nasprotno, bi se kosmato zlagala. Gre pa za drobne nianse v tem, kaj se z nami zgodi ponoči – si napolnimo baterije in si zjutraj rečemo: »Juhu, spet bo nekaj novega!« ali pa še pred odpiranjem oči godrnjamo v skrbeh (ali strahu), da bo to še en naporen dan. Nianse so v tem, kako se naša napolnjenost z otroško energijo obdela v našem telesu: ali nas regenerira ali degenerira.
Ker otroci berejo med vrsticami, je naše delo še toliko odgovornejše (lahko si dodate tudi zabavnejše ali zahtevnejše). Govorim tako o starših kot tudi strokovnjakih.
Lahko lažete prijatelju, ženi, šefu … otroku ne morete. No ja, seveda v principu lahko lažete, a otrok razbere pravo resnico med vsemi vašimi socialno zglednimi potezami. Je najbolj izpopolnjena različica poligrafa. Če resnice ne izlušči na verbalno zavednem nivoju, jo zagotovo na energetskem. Čeprav bo na nek način morda verjel vašim besedam, ga bo nekaj pri vas motilo – neko vedenje, s katerim se izdajate. Pa čeprav gre za mikrogibe – trzljaj z levim kotičkom ustnice ali tike z obušesno mišico.
Če ste v stiku z otroki, ste ves čas na odru. Ves čas ste opazovani in ves čas ste glavni igralec, ki si ne sme privoščiti banalnih napak. Zgolj tiste simpatične, ob katerih se občinstvo malce nasmehne.
Ko otrok z razdalje enega metra strmi v vas in vpraša, če na njem opazite kakšno spremembo, ni časa za razum. Vaš razum namreč ne bo opazil tiste mikrospremembe, ki je za odraščajočega mladostnika makrosprememba in si jo zapiše v svoj dnevnik (hm, ali jih sploh še pišejo?!). Ko zrete v ta mlad obraz, na katerem se izrisujejo znane potegavščine Matere narave, ki si jih privošči pri s hormoni nabitih mladcih in mladostnicah, nimate časa za racio.
V tistih nekaj sekundah, ko vaše oči uspejo preskenirati sogovornika, vaš razum že izgublja bitko ali pa pomišljate, da ste morda kandidat za novo dioptrijo. Stvar ni v videnem, v očitnem. Zahvaljujoč Malemu princu že dolgo vemo, da je bistvo očem vedno tako zelo nevidno. Bistvo je v vaši prisotnosti in globini odnosa, ki ga stkete s posameznim otrokom.
Če ste zgolj racionalne lutke, mikrospremembe ne boste opazili, otroka pa boste prikrajšali za kompliment, ki bi si ga morda shranil v srce za celo življenje ali pa bi ga le napolnil za trenutni dan.
Ker to, da si na primer prvič obriješ brke in brado (za katere naš odrasli um sploh še ni registriral, da so tam že bili), je za točno tega otroka velik razvojni korak. Je del od prehodov v odraslost. Je del iniciacije, ki se v današnji družbi tako žalostno izgublja.
Ob mikrospremembah vas reši makropovezanost. Takšna, ki ste jo abonentno gradili in vzdrževali. Tista prisotnost, ko ste začutili, kdaj je otroku res hudo in potrebuje vašo podporo (objem, toplo naročje, dlan na rami) ali kdaj malce simulira in kliče po vaših odločnih mejah. Ker pač potrebuje nekoga, ki bo zatrl njegova neustrezna in manipulativna vedenja.
S tem razum nima nič. Lahko ga dokupite še za ozimnico, pa bo v ključnih situacijah delal le zdraho. Ker delate z ljudmi, natančneje z otroki. Za kar najprej potrebujete čuteče srce.
Šolsko leto se neizogibno približuje koncu. To obdobje je nehvaležno za učitelje v prvih dveh razredih, ki morajo na podlagi opisnih ocen presoditi, ali vsi otroci lahko napredujejo v višji razred.
Če upoštevamo logičnorazumskozakonski vidik, ne gre za nič zahtevnega. V resnici vedno zadnji odločajo starši. Ne glede na to, kaj predlaga stroka v tem zgodnjem obdobju, so starši tisti, ki zapečatijo otrokovo prihodnost.
Starši, ki jih pogosto vodi razum in strah.
Ko pogledate v očke sedemletniku, ko začutite njegovo stisko, veste, da bo samo še huje. Da bi bilo eno leto dodatnega časa zanj največji življenjski bonus, ki pa ga zaradi racionalizacije odraslih ne more unovčiti.
Ne gre za učitelja, ki hoče uveljaviti svoj strokovni prav.
Ne gre za starša, ki je prepričan, da njegov otrok nima težav.
Gre za otroka, ki potrebuje zgolj čas.
Posedite si ga v naročje in začutite, kaj vam sporoča. Kaj bo pridobil s silo in hitenjem? Kje bo zapisano, da je za razcvet v najlepši cvet potreboval 10 in ne 9 let? Štejete leta ali nasmehe?
Ne odločajte se po pameti. Prisluhnite utripu otrokovega srca!
Več o ponavljanju razreda si lahko preberete na dveh lanskih blogih Kaj bodo rekli sosedje? in Ponavljati ali ne?
Tukaj pa si lahko preberete še zadnjo Buklino recenzijo knjige Slon pleza na drevo in kako sem se imela prejšnji teden na predavanju med dijaki Predšolske vzgoje.
Moja šola ni zgradba, v katero vstopam, ampak ljudje, ki jo oživljajo.
Posebna življenjska šola so otroci. V šolo rada hodim zaradi otrok. Oni so moji največji učitelji. Tako vsi tisti v šoli, kot tudi moji lastni doma.
Včasih se zbojim in ujamem zbegana v meditativnem razmišljanju, da ljudje, ki niso v družbi otrok, verjetno sploh ne vedo, da ne živijo. Ne resnično oživljeno. Da verjetno še sreča, da nam podaljšujejo delovno dobo, da ne bomo pri šestdesetih uveneli od neme tišine in dolgočasne rutine.
Kar je najboljšega na otrocih je to, da nas ves čas prisiljujejo k odkritosti, spontanosti in neverjetni prilagodljivosti-fleksibilnosti.
Če nisi lastnik teh treh lastnosti, med otroki ne preživiš oziroma sklepam, da ti začnejo močno najedati živce.
Seveda nam vsem najedajo živce, če bi trdila nasprotno, bi se kosmato zlagala. Gre pa za drobne nianse v tem, kaj se z nami zgodi ponoči – si napolnimo baterije in si zjutraj rečemo: »Juhu, spet bo nekaj novega!« ali pa še pred odpiranjem oči godrnjamo v skrbeh (ali strahu), da bo to še en naporen dan. Nianse so v tem, kako se naša napolnjenost z otroško energijo obdela v našem telesu: ali nas regenerira ali degenerira.
Ker otroci berejo med vrsticami, je naše delo še toliko odgovornejše (lahko si dodate tudi zabavnejše ali zahtevnejše). Govorim tako o starših kot tudi strokovnjakih.
Lahko lažete prijatelju, ženi, šefu … otroku ne morete. No ja, seveda v principu lahko lažete, a otrok razbere pravo resnico med vsemi vašimi socialno zglednimi potezami. Je najbolj izpopolnjena različica poligrafa. Če resnice ne izlušči na verbalno zavednem nivoju, jo zagotovo na energetskem. Čeprav bo na nek način morda verjel vašim besedam, ga bo nekaj pri vas motilo – neko vedenje, s katerim se izdajate. Pa čeprav gre za mikrogibe – trzljaj z levim kotičkom ustnice ali tike z obušesno mišico.
Če ste v stiku z otroki, ste ves čas na odru. Ves čas ste opazovani in ves čas ste glavni igralec, ki si ne sme privoščiti banalnih napak. Zgolj tiste simpatične, ob katerih se občinstvo malce nasmehne.
Ko otrok z razdalje enega metra strmi v vas in vpraša, če na njem opazite kakšno spremembo, ni časa za razum. Vaš razum namreč ne bo opazil tiste mikrospremembe, ki je za odraščajočega mladostnika makrosprememba in si jo zapiše v svoj dnevnik (hm, ali jih sploh še pišejo?!). Ko zrete v ta mlad obraz, na katerem se izrisujejo znane potegavščine Matere narave, ki si jih privošči pri s hormoni nabitih mladcih in mladostnicah, nimate časa za racio.
V tistih nekaj sekundah, ko vaše oči uspejo preskenirati sogovornika, vaš razum že izgublja bitko ali pa pomišljate, da ste morda kandidat za novo dioptrijo. Stvar ni v videnem, v očitnem. Zahvaljujoč Malemu princu že dolgo vemo, da je bistvo očem vedno tako zelo nevidno. Bistvo je v vaši prisotnosti in globini odnosa, ki ga stkete s posameznim otrokom.
Če ste zgolj racionalne lutke, mikrospremembe ne boste opazili, otroka pa boste prikrajšali za kompliment, ki bi si ga morda shranil v srce za celo življenje ali pa bi ga le napolnil za trenutni dan.
Ker to, da si na primer prvič obriješ brke in brado (za katere naš odrasli um sploh še ni registriral, da so tam že bili), je za točno tega otroka velik razvojni korak. Je del od prehodov v odraslost. Je del iniciacije, ki se v današnji družbi tako žalostno izgublja.
Ob mikrospremembah vas reši makropovezanost. Takšna, ki ste jo abonentno gradili in vzdrževali. Tista prisotnost, ko ste začutili, kdaj je otroku res hudo in potrebuje vašo podporo (objem, toplo naročje, dlan na rami) ali kdaj malce simulira in kliče po vaših odločnih mejah. Ker pač potrebuje nekoga, ki bo zatrl njegova neustrezna in manipulativna vedenja.
S tem razum nima nič. Lahko ga dokupite še za ozimnico, pa bo v ključnih situacijah delal le zdraho. Ker delate z ljudmi, natančneje z otroki. Za kar najprej potrebujete čuteče srce.
Šolsko leto se neizogibno približuje koncu. To obdobje je nehvaležno za učitelje v prvih dveh razredih, ki morajo na podlagi opisnih ocen presoditi, ali vsi otroci lahko napredujejo v višji razred.
Če upoštevamo logičnorazumskozakonski vidik, ne gre za nič zahtevnega. V resnici vedno zadnji odločajo starši. Ne glede na to, kaj predlaga stroka v tem zgodnjem obdobju, so starši tisti, ki zapečatijo otrokovo prihodnost.
Starši, ki jih pogosto vodi razum in strah.
Ko pogledate v očke sedemletniku, ko začutite njegovo stisko, veste, da bo samo še huje. Da bi bilo eno leto dodatnega časa zanj največji življenjski bonus, ki pa ga zaradi racionalizacije odraslih ne more unovčiti.
Ne gre za učitelja, ki hoče uveljaviti svoj strokovni prav.
Ne gre za starša, ki je prepričan, da njegov otrok nima težav.
Gre za otroka, ki potrebuje zgolj čas.
Posedite si ga v naročje in začutite, kaj vam sporoča. Kaj bo pridobil s silo in hitenjem? Kje bo zapisano, da je za razcvet v najlepši cvet potreboval 10 in ne 9 let? Štejete leta ali nasmehe?
Ne odločajte se po pameti. Prisluhnite utripu otrokovega srca!
Več o ponavljanju razreda si lahko preberete na dveh lanskih blogih Kaj bodo rekli sosedje? in Ponavljati ali ne?
Tukaj pa si lahko preberete še zadnjo Buklino recenzijo knjige Slon pleza na drevo in kako sem se imela prejšnji teden na predavanju med dijaki Predšolske vzgoje.
RSS Feed
