Katarina Kesič Dimic
  • Blog
  • Knjige
  • Skrinja znanja
    • ADHD
    • Disleksija in branje
    • Druge posebne potrebe
    • Vzgoja in odnosi
    • V uk in poduk
    • Odgovori strokovnjaka
    • Posnetki oddaj
  • Moja mavrica
  • Utrinki
  • Kontakt

Skuštranec

30/5/2014

 
Danes je k meni v kabinet pokukala skuštrana glava šestošolca: "A lahko pride še sošolec z mano?" Seveda, več kot nas je, bolj je veselo, bolj se moramo prilagajati in več se naučimo. V resnici vam vse to pišem zato, ker me je k temu spodbudil moj dragi mož, ljubeči poslušalec. Redno spremlja moje skuštrance, čeprav ne pozna njihovih imen. Pozna pa njihove težave, stiske in nerazumevanje sistema. Uživa ob mojih anekdotah. Polno jih je. Če delaš z otroki, imaš oči in ušesa na široko odprta, lahko samo shranjuješ na svoj srčni disk. Ko sem mu pripovedovala današnjo, je rekel, da jo moram podeliti z vami. Ker je bojda za ljudstvo, ki ne dela z otroki, to zanimivo, nam pa preveč samoumevno. Da bi bilo dobro, da bi se iz podobnih zgodb kaj malega naučili ​tudi ​vodstveni delavci.
Torej, da se vrnemo k zgodbi. Skuštranec in njegov sošolec sta bila navdušena nad idejo, da vadimo računanje z decimalnimi številkami. Navdušena - malce sumljivo. Drezam dalje in izvem, da so danes pisali kratek test in oba sta doma vadila. Ponudim jima nekaj računov za dvig samopodobe, oba uspešno računata. En s kroženjem jezika po zraku, drugi ob grizenju svinčnika. Oba obvladata. Moja notranja žilica mi ne da miru. "Fanta, dobro znata. Zdaj pa še malo angleščine."  Obraza se skisata, prvemu veliko bolj kot drugemu. Ima strašne težave pri tem predmetu. Poskušava vse možno (kartice, risbice, s počepi, s poskoki, s snemanjem ...), a v resnici je največji problem motivacija. Ne zmorem mu osmisliti, da jo bo nekoč potreboval. Pravi, da bo vodovodar. Večkrat ga vprašam, če bo tajnici vsak mesec plačeval 1 ​ ​000 ​E​ur za svoje luknje v znanju. Takrat največ dosežem, ker je izredno zrel fant in ve, kako težko denar pride v hišo.

Ker delamo v paru, lahko izberem metode, ki jih pri individualnem delu ne morem vedno.  Domine. Veselo iščeta besede in sličice, dovoljena je tudi uporaba prevajalnika na računalniku. Ves čas me prosita, če bosta lahko na koncu domine zložila v vrsto in jih podrla. Kaj mi govori notranji glas? "Joj, vaditi je treba, vaditi." A se uspem osvoboditi. Fanta dobro delata. Hitro, prav uigran tim. Skuštranec večinoma ugiba, sošolec ga popravlja. Marsikdo bi rekel, da izgubljamo čas.

Ko končata, oči zasijejo in ne morem si pomagati. Sodelujem v njunem mladem navdušenju: "Kako zavito kačo bosta naredila?" In bistvo mojega pisanja prihaja šele sedaj. Načini in strategije, ki sta jih fanta uporabila pri zlaganju domin, je bil vrhunec naše ure. Vsa ta organizacija, sodelovanje, dogovarjanje, prilagajanje. Podre prvi pomotoma, drugi molči, meni uide nasmeh (in jaz ​,​ da sem odrasla​!!!​).

Dogovorita se, da bosta začela vsak iz svoje strani mize, da se ne bosta rukala. Združita kačo in najtežji dogovor: kdo bo podrl? Bi kar vsak iz svoje strani? Podreta. Ni dobro, ne podre se do konca. Nov načrt, nova taktika.

Vse to je potekalo bliskovito. Sama sem se odmaknila nazaj, umolknila in začela uživati. Kdo pravi, da ne zmorejo? Da niso motivirani? Da ne komunicirajo?

In kaj od te ure je najbolj obogatilo njuna življenja? Decimalne številke? Angleške domine? Zgolj domine, ki jih je bilo potrebno postaviti v paru. Redke so stvari, ki jih delamo sami. Povsod imamo kakšnega partnerja. Zmoremo to, kar sta danes skuštranec in njegov sošolec? Kajti po odhodu iz kabineta sta bila oba nasmejana in zadovoljna. Bi bila takšna tudi, če bi celo uro vadila pisanje angleških besed?

Bi obogatela tako močno kot sta sicer?

Želim vam čudovit vikend!​

Si človek ali si ČLOVEK? 

23/5/2014

 
Zadnje čase se okrog nas dogaja veliko tragičnih dogodkov. Na nekatere nimamo vpliva (poplave na Balkanu), nekatere bi morda lahko preprečili (dve družinski tragediji v Sloveniji danes).

Všeč mi je, da ob poplavah na Balkanu poteka toliko akcij, s katerimi se zbirajo vse možne dobrine za življenje in preživetje ljudi, ki so se tako hitro po vojni ujmi znašli še v naravni katastrofi. Ste že morda razmišljali, zakaj se včasih ne razporedi, ampak združi vse na enem mestu? Pozitivna stran teh poplav je, da se je aktiviralo bratstvo in edinstvo, ki smo ga tako zelo častili v mojem otroštvu. Da ni pomembno, kdo si - Srb, Hrvat, Bošnjak ... Slovenec. Da voda ne pozna meja in veroizpovedi. Da si na konec koncu tudi ti samo ČLOVEK, ki lahko pomagaš sočloveku. Kako zelo je to pomembno, lahko preberete v članku dr. Milivojevića.

Tudi na naši šoli bomo drug teden zbirali za Balkan. Kdor je iz Kamniških koncev in se imenuje ČLOVEK, vabljen, da kaj prinese (torek in sreda, od 7.30 do 14.00). Vzeli bomo praktično vse, predvsem ne pozabite na otroke in dojenčke. Dodala bi tudi živali - to sicer ni bilo na nobenem plakatu, ampak zagotovo ste videli nič koliko fotografij, ko so domačini reševali svoje živali. In tudi one bodo morale jesti.
Včeraj smo zelo uspešno podajali dlani. Tudi danes jih lahko. Prav tako jutri in pojutrišnjem. Morda samo svojemu sosedu, prijatelju ali neznancu na cesti. Bodimo LJUDJE.
Lep vikend!

Peter Kušter

19/5/2014

 
Tisti, ki ste brali mojo knjigo Adrenalinske deklice in hitri dečki, se boste morda spomnili, da sem v njej citirala kratek odlomek pesmi, ki jo je spisal nemški pediater Hoffmann že pred letom 1900. Ta pesem se je v literaturi smatrala kot eno prvih zabeleženih pričevanj o otrocih z motnjo ADHD.

Pred kratkim mi je med obiskom knjižnice čisto po naključju v roke padla slikanica Peter Kušter. Malce nenavadna, a sumljivo znana. Šele doma sem šla preverjat avtorja in z veseljem ugotovila, da je to prav isti Hoffmann, ki je zaradi slabe ponudbe v knjigarnah svojim otrokom kar sam spisal slikanico. In to takšno ta pravo, vzgojno, kot se reče.

Priporočam vam jo v branje, še posebej pa, da jo glasno berete z otroki. Vsebina nas na humoren, a še kako vzgojen način opozarja na teme, ki so še vedno zelo aktualne.

Prijazni gospod Fras iz založbe Epos, pa je za vas, dragi bralci, pripravil posebno ponudbo za nakup te slikanice. Takole vam sporoča: 

"Vašim bralcem nudimo ugodno ponudbo za nakup knjige 'Peter Kušter' za ceno 12,40 eur + poštnina z odkupnino (6,44 eur). Knjigo lahko naročijo tako, da pošljejo mail z zadevo 'Peter Kušter' na naslov  ​​[email protected] in pripišejo naslov, kamor naj se jim knjiga dostavi."

V priponki pa še točno tisti odlomek Filipa Živca iz moje knjige. Tokrat z odličnim prevodom :)

Lep pozdrav
Picture

Gulliver potuje

13/5/2014

 
Koliko od vas je z veseljem pisalo spise? Pa obnove in eseje? Se spomnite občutkov ob tem? Večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, je imela do tega strašen odpor.

Otroci s katerimi delam, večinoma zelo težko zapišejo spise in obnove. Poti, pri katerih se jim zatakne, je nešteto. Toliko, da bi lahko moje pisanje prebirali cel dan.

Nekateri zelo dobro razumejo literarna besedila in jih fascinantno ustno obnovijo, a imajo pri sami tehniki zapisa toliko težav, da nimajo niti volje niti časa ali veselja, da bi pri pisanju uporabljali vse tiste besede in pridevnike, saj bo treba veliko pisati.

Če so težave pri samem branju, se ustavi že na samem začetku. Če jim besedila ne prebere nekdo drug (ali ga poslušajo preko radia), pri branju postanejo tako utrujeni, posledično površni in nezbrani, da ne zmorejo ujeti bistva. Če berejo dobro, tehnika pisanja ni ovira, imajo pa težave pri izražanju, prav tako v zvezku ne bo veliko. Če, če, če ..... in še bi lahko naštevali.

Ti trije skromni plastični primerki bi bili za pisni spis ali obnovo najverjetneje ocenjeni izredno slabo. Spis za spisom, obnova za obnovo ... same slabe ocene. Bi se vi še veselili ur literarnih besedil? Bi sploh še lahko razmišljali, če bi vedeli, da bo na koncu vedno zoprna obnova? Odgovor je logičen, a ga vseeno prepuščam vam.

Danes je bil pri meni izredno prijeten fant. Sama osebno ga vidim kot bodočega Einsteina ali Picassa. Izredno močan na finoročnem področju, zvedavi mehatronik, odličen likovnik-oblikovalec. Žal ima v našem šolskem sistemu nešteto težav z okolico. Pogosto ga ovirata govorno jezikovna motnja in droben nemir - nepozornost. Ravno zaradi teh na površen pogled ne deluje bister, večina ga vidi ravno obratno.

Včeraj sva brala odlomek Gulliverjevih potovanj. Besedilo mu je bilo zanimivo, ker je gledal film - ta, da se razumemo :). Poznal je bistvo zgodbe, vedel vse o Gulliverju in malih človečkih. Užival je, ker je vedel celo več od mene (ker tega novodobnega Gulliverja sploh nisem poznala). Skratka izredno prijetna ura. In danes, ko je bil spet pri meni - kaj hujšega - napisati obnovo odlomka. Sediva za mizo in se gledava. Čutim ga. Mrzli pot mu gre po hrbtu. Celo telo ima v krču, ne ve, kam bi pobegnil. Rečem, naj zapiše naslov. Piše počasi, zelo na veliko (da bi bilo že naslova pol strani in bi obnova izgledala daljša), naredi napako. Ne vidi je. Jaz se delam, da je ni.

Pomislim na tega otroka, ki je tako pogosto deležen negativnih oznak. Da nič ne zna, da se ne uči, da je najslabši ... Boli me. Skrbi me zanj. Mu bo uspelo preživeti ta del življenja v tej ustanovi?

Odločim se, da bo danes del dneva zanj drugačen. Da bo lahko užival in blestel. Se sprostil in spustil na plan svojega malega notranjega genija.

Z mirnim glasom rečem, naj zapiše še podnaslov. In reče: "A obnova?" Odgovorim: "Obnova v stripu".

Obraz prekrije sonce, telo se sprosti in zadiha s polnimi pljuči. Ob sproščujoči glasbi se poda v svoj svet. Vse naredi sam. Ne sprašuje. Mirno sedi in ustvarja. Ko ga vprašam, če lahko njegov izdelek poskeniram in še komu pokažem, reče, da ga bo še pobarval. Ponosen je nase. Tudi jaz sem. Na njega in tudi nase. Spet mi je uspelo, da sem razklenila toge meje in nekomu polepšala dan.

Za vse, ki verjamete v taka potovanja, pa še strip v priponki.

Verjemite v otroke!
Picture
    Picture
    Prijavite se na 
    e - sporočila.
    Vaš e-naslov uporabljam v skladu z GDPR, izključno za pošiljanje svojih zgodb.

    RSS Feed


    Arhiv

    June 2024
    June 2023
    June 2022
    April 2022
    September 2021
    January 2021
    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    May 2020
    April 2020
    January 2020
    November 2019
    October 2019
    May 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    June 2018
    May 2018
    March 2018
    February 2018
    January 2018
    November 2017
    August 2017
    July 2017
    June 2017
    May 2017
    April 2017
    March 2017
    February 2017
    January 2017
    December 2016
    November 2016
    October 2016
    September 2016
    August 2016
    June 2016
    May 2016
    April 2016
    March 2016
    February 2016
    January 2016
    December 2015
    November 2015
    October 2015
    September 2015
    August 2015
    June 2015
    May 2015
    April 2015
    March 2015
    February 2015
    January 2015
    December 2014
    November 2014
    October 2014
    September 2014
    June 2014
    May 2014
    April 2014
    March 2014
    February 2014
    January 2014


    Katarinine knjige
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
    Picture
IMPRESUM: Leto nastanka: 2014, ISSN: 2536-1929                                                                                                      Copyright © 2016 Katarina Kesič Dimic. Fotografije: K. K. Dimic, M. J. Potočnik, B. Klemenc