Danes je k meni v kabinet pokukala skuštrana glava šestošolca: "A lahko pride še sošolec z mano?" Seveda, več kot nas je, bolj je veselo, bolj se moramo prilagajati in več se naučimo. V resnici vam vse to pišem zato, ker me je k temu spodbudil moj dragi mož, ljubeči poslušalec. Redno spremlja moje skuštrance, čeprav ne pozna njihovih imen. Pozna pa njihove težave, stiske in nerazumevanje sistema. Uživa ob mojih anekdotah. Polno jih je. Če delaš z otroki, imaš oči in ušesa na široko odprta, lahko samo shranjuješ na svoj srčni disk. Ko sem mu pripovedovala današnjo, je rekel, da jo moram podeliti z vami. Ker je bojda za ljudstvo, ki ne dela z otroki, to zanimivo, nam pa preveč samoumevno. Da bi bilo dobro, da bi se iz podobnih zgodb kaj malega naučili tudi vodstveni delavci.
Torej, da se vrnemo k zgodbi. Skuštranec in njegov sošolec sta bila navdušena nad idejo, da vadimo računanje z decimalnimi številkami. Navdušena - malce sumljivo. Drezam dalje in izvem, da so danes pisali kratek test in oba sta doma vadila. Ponudim jima nekaj računov za dvig samopodobe, oba uspešno računata. En s kroženjem jezika po zraku, drugi ob grizenju svinčnika. Oba obvladata. Moja notranja žilica mi ne da miru. "Fanta, dobro znata. Zdaj pa še malo angleščine." Obraza se skisata, prvemu veliko bolj kot drugemu. Ima strašne težave pri tem predmetu. Poskušava vse možno (kartice, risbice, s počepi, s poskoki, s snemanjem ...), a v resnici je največji problem motivacija. Ne zmorem mu osmisliti, da jo bo nekoč potreboval. Pravi, da bo vodovodar. Večkrat ga vprašam, če bo tajnici vsak mesec plačeval 1 000 Eur za svoje luknje v znanju. Takrat največ dosežem, ker je izredno zrel fant in ve, kako težko denar pride v hišo.
Ker delamo v paru, lahko izberem metode, ki jih pri individualnem delu ne morem vedno. Domine. Veselo iščeta besede in sličice, dovoljena je tudi uporaba prevajalnika na računalniku. Ves čas me prosita, če bosta lahko na koncu domine zložila v vrsto in jih podrla. Kaj mi govori notranji glas? "Joj, vaditi je treba, vaditi." A se uspem osvoboditi. Fanta dobro delata. Hitro, prav uigran tim. Skuštranec večinoma ugiba, sošolec ga popravlja. Marsikdo bi rekel, da izgubljamo čas.
Ko končata, oči zasijejo in ne morem si pomagati. Sodelujem v njunem mladem navdušenju: "Kako zavito kačo bosta naredila?" In bistvo mojega pisanja prihaja šele sedaj. Načini in strategije, ki sta jih fanta uporabila pri zlaganju domin, je bil vrhunec naše ure. Vsa ta organizacija, sodelovanje, dogovarjanje, prilagajanje. Podre prvi pomotoma, drugi molči, meni uide nasmeh (in jaz , da sem odrasla!!!).
Dogovorita se, da bosta začela vsak iz svoje strani mize, da se ne bosta rukala. Združita kačo in najtežji dogovor: kdo bo podrl? Bi kar vsak iz svoje strani? Podreta. Ni dobro, ne podre se do konca. Nov načrt, nova taktika.
Vse to je potekalo bliskovito. Sama sem se odmaknila nazaj, umolknila in začela uživati. Kdo pravi, da ne zmorejo? Da niso motivirani? Da ne komunicirajo?
In kaj od te ure je najbolj obogatilo njuna življenja? Decimalne številke? Angleške domine? Zgolj domine, ki jih je bilo potrebno postaviti v paru. Redke so stvari, ki jih delamo sami. Povsod imamo kakšnega partnerja. Zmoremo to, kar sta danes skuštranec in njegov sošolec? Kajti po odhodu iz kabineta sta bila oba nasmejana in zadovoljna. Bi bila takšna tudi, če bi celo uro vadila pisanje angleških besed?
Bi obogatela tako močno kot sta sicer?
Želim vam čudovit vikend!
Torej, da se vrnemo k zgodbi. Skuštranec in njegov sošolec sta bila navdušena nad idejo, da vadimo računanje z decimalnimi številkami. Navdušena - malce sumljivo. Drezam dalje in izvem, da so danes pisali kratek test in oba sta doma vadila. Ponudim jima nekaj računov za dvig samopodobe, oba uspešno računata. En s kroženjem jezika po zraku, drugi ob grizenju svinčnika. Oba obvladata. Moja notranja žilica mi ne da miru. "Fanta, dobro znata. Zdaj pa še malo angleščine." Obraza se skisata, prvemu veliko bolj kot drugemu. Ima strašne težave pri tem predmetu. Poskušava vse možno (kartice, risbice, s počepi, s poskoki, s snemanjem ...), a v resnici je največji problem motivacija. Ne zmorem mu osmisliti, da jo bo nekoč potreboval. Pravi, da bo vodovodar. Večkrat ga vprašam, če bo tajnici vsak mesec plačeval 1 000 Eur za svoje luknje v znanju. Takrat največ dosežem, ker je izredno zrel fant in ve, kako težko denar pride v hišo.
Ker delamo v paru, lahko izberem metode, ki jih pri individualnem delu ne morem vedno. Domine. Veselo iščeta besede in sličice, dovoljena je tudi uporaba prevajalnika na računalniku. Ves čas me prosita, če bosta lahko na koncu domine zložila v vrsto in jih podrla. Kaj mi govori notranji glas? "Joj, vaditi je treba, vaditi." A se uspem osvoboditi. Fanta dobro delata. Hitro, prav uigran tim. Skuštranec večinoma ugiba, sošolec ga popravlja. Marsikdo bi rekel, da izgubljamo čas.
Ko končata, oči zasijejo in ne morem si pomagati. Sodelujem v njunem mladem navdušenju: "Kako zavito kačo bosta naredila?" In bistvo mojega pisanja prihaja šele sedaj. Načini in strategije, ki sta jih fanta uporabila pri zlaganju domin, je bil vrhunec naše ure. Vsa ta organizacija, sodelovanje, dogovarjanje, prilagajanje. Podre prvi pomotoma, drugi molči, meni uide nasmeh (in jaz , da sem odrasla!!!).
Dogovorita se, da bosta začela vsak iz svoje strani mize, da se ne bosta rukala. Združita kačo in najtežji dogovor: kdo bo podrl? Bi kar vsak iz svoje strani? Podreta. Ni dobro, ne podre se do konca. Nov načrt, nova taktika.
Vse to je potekalo bliskovito. Sama sem se odmaknila nazaj, umolknila in začela uživati. Kdo pravi, da ne zmorejo? Da niso motivirani? Da ne komunicirajo?
In kaj od te ure je najbolj obogatilo njuna življenja? Decimalne številke? Angleške domine? Zgolj domine, ki jih je bilo potrebno postaviti v paru. Redke so stvari, ki jih delamo sami. Povsod imamo kakšnega partnerja. Zmoremo to, kar sta danes skuštranec in njegov sošolec? Kajti po odhodu iz kabineta sta bila oba nasmejana in zadovoljna. Bi bila takšna tudi, če bi celo uro vadila pisanje angleških besed?
Bi obogatela tako močno kot sta sicer?
Želim vam čudovit vikend!
RSS Feed
