Deklica potoži, da pri pouku ne sedi tam, kjer bi želela. Da sošolke niso v redu, da je učiteljica ne pokliče vedno, ko dvigne roko ... Takrat njena mamica zavzame prvovrstno vlogo rešiteljice iz dramskega trikotnika in na drugi dve oglišči postavi deklico kot žrtev in učiteljico kot preganjalca: »Če učiteljica ne bo pridna, ti samo meni povej, bom prišla in jo bom okregala.« Ta predana in vsemogočna mamica (če bi rekla cankarjanska, bi užalila Francko in njen znani maraton za vozom) bo verjetno deklico reševala tudi pred zlobnimi profesorji na fakulteti in pred nepravičnim delodajalcem. Iz čiste globoke materinske ljubezni jo bo na koncu preživljala sama, saj je celoten svet nepravičen.

Ko se nekega drugega popoldneva vračam domov mimo vrtca, opazujem sprehajanje očeta in njegovega poskakujočega smrkavega dvoletnega sinka. Pobček veselo hodi po cvetlični gredici in s supergicami mečka z ljubeznijo zasajeno dehtečo lepoto. Oče dogajanje mirno opazuje in s povsem nepovišanim glasom popolnoma neprizadeto doda: »Teta bo huda.« 

Priznam, da se moram včasih ob opazovanju takšnih fascinantnih prigod že skorajda prijeti čez usta in se močno grizem v jezik. Takšen pripetljaj je v skladu s premeščanjem avtoritete na Miklavža in njegove prijatelje. Kdo bo (p)ostal avtoriteta, ko ne bo več nobene tete in se bo prava identiteta Miklavža & Co razkrila, je še laikom logično. In veste, kaj je najpogostejši izgovor staršev, ki prakticirajo takšno vzgojo: »Ja, takšen pač je, kaj hočemo.« 

Ne dragi moji. Takšen noben ne pade iz mame ven na ta svet. To so zgolj težavni proizvodi slabo opremljene vzgojne tehnologije.

Seveda se s takšno izjavo lahko meri samo še tista, ko otrok naredi cel dar mar, razbije pol šole, potem pa starši na pogovoru s šolskim timom izjavijo, da tega ne razumejo (ne verjamejo), ker je njihov doma miren kot punčka. Vsekakor pravi kandidati za nominacijo za prestižnega Oskarja.

Če nadaljujem (ne bojte se, da bi zmanjkalo primerov) … hodim s košarico po trgovini. Pred mano potujeta rahlo nezainteresirani očka in njegov okvirno triletni sin, ki sedi na sedežu nakupovalnega vozička. Očka s komolci sloni na držalu in si ogleduje police, medtem ko ga mulček brez meni očitnega razloga s pestjo konkretno useka v ramo. In kaj mislite, da stori očka – predstavnik močnejšega spola? Malodane užaljeno zaveka: »Au, dej nehaj no, to boli!!!« Porodi se resna dilema, kdo je pr(a)vi kandidat za pogovor pri svetovalcu.

O tem, kako otroci pljuvajo svoje starše pa morda kdaj drugič.

Pomagajte mi torej pri oblikovanju politično korektnega odgovora na zgražajoče in očitajoče vprašanje, ki mi ga pomenljivo zastavi znanka, mama dveh otrok, medtem, ko ji njen štiriletnik vleče denarnico iz torbice: »Ti, kaj pa se zdaj po šolah dogaja? Mislim, učitelji pa res nimajo več čisto nobene kontrole in avtoritete nad otroki.«

V bistvu bi ji najraje odgovorila: »A bejž no!«

Primerjave med pleničkarji in njihovim razvojem se še zdaleč ne končajo v vrtcu, ampak se nadaljujejo do fakultet in še naprej. Mame se primerjajo tudi in celo po tem, kateri sin/hči se je poročil v boljšo družino.

Zelo radi torej tekmujemo v primerjanju. Čigav otrok prvi shodi in je prvi brez pleničk? Kako dobre ocene imajo otroci v šoli in koliko procentov pišejo odličnjaki? Na kako težke in pomembne fakultete so se vpisali in kako dobro kasneje zaslužijo.

Kolikokrat se vprašamo po sreči in tekmujemo z njo? Nas zanima, koliko so naši otroci v resnici srečni ali beležimo le merljive komponente? Kako izmeriti srečo?

K meni večinoma prihajajo starši otrok, ki imajo takšne ali drugačne težave z učenjem. In veste kaj, večinoma so zelo nesrečni. Nesrečni, ker je njihov otrok na samem robu prepada. Ker se bojijo, da si ne bo zaradi tega česa storil. In ko vprašam, kaj ta otrok dela v svojem prostem času za razvedrilo, večinoma dobim odgovor: »Nič, saj ima še za učenje premalo časa.«

Kakšen smisel najde v življenju otrok, ki z muko hodi v šolo, ker vedno tekmuje z najnižje doseženimi točkami? In česa se veseli po poti domov, ko ve, da bo moral še celo popoldne gledati v zvezke? Tako ostanejo brez prijateljev in hobijev. In ko jih vprašam, v čem blestijo, začnejo oboji gledati v tla … niti starši niti otrok sam ne vedo, v čem je otrok res dober. Ker je bil toliko časa potisnjen v izvajanje dejavnosti, ki ga morijo in ker ne izvaja nikakršne dejavnosti, ki bi se je srčno veselil.

Tako telo čuti samo še en velik odpor in klone pod težo nesmislov.

Ne govorim o sreči, ki je danes med vzgojo še predobro zastopana. To je tista kratkotrajna in puhla sreča, ki pri otrocih pride po uresničitvi želja, ki pa za življenjski obstoj niso pomembne. 

Govorim namreč o zadovoljstvu, ki pride po tistem, ko smo sprejeti, spoštovani, zaželeni, uspešni, varni, veseli, uporabni, slišani. Ko obstaja tam nekje nekdo, ki mu lahko zaupamo in ki tudi ponoči misli na nas. Ko imamo prijatelje in smo tudi sami prijatelj. Gre za uspehe, ki jih doživimo pri dejavnostih, v katerih smo zares uspešni.

Potem gre samo še za začarani krog: kdor je srečen, je bolj zdrav in bolj uspešen. Kdor je bolj uspešen, je bolj srečen. Po mili volji lahko prilagajate smer vrtenja. Ampak mora se vrteti.

Zato je torej prav in nujno, da imajo tudi v šoli manj uspešni učenci popoldanske hobije.

Kadar razmišljam o sreči, me pogosto zanese tudi k otrokom, ki jim redna OŠ predstavlja resen problem, odrasli pa odločamo o tem ali bodo ponavljali razred ali zavračamo možnost šolanja na šoli s prilagojenim programom. 

Seveda tema dvema postopkoma v večini primerov nasprotujejo starši zaradi različnih razlogov. Morda precenjujejo otrokove zmožnosti, morda se bojijo sramote, morda hočejo zgolj oporekati šolski avtoriteti. Večinoma ne vidijo in ne prepoznajo potreb otroka. 

V zadnjih časih je ponavljanj razredov veliko manj, ker se učitelji upravičeno bojijo staršev, ki streljajo s težko artiljerijo. Seveda pa se v nekaterih šolah tudi težje odločijo za ponavljanje učenca, če to za seboj potegne kup kadrovskih izgub (manj učencev, manj razredov, manj zaposlenih). 

Podobni vzroki so pri predlogih za prešolanje učenca. Včasih pogajanja mejijo na igro power play – starši imajo občutek, da tekmujejo s šolo, šola pa jim dopoveduje, da je otrok nesposoben za šolo. 

Preredko pa razmišljamo o konkretnem otroku. Kaj bo novo leto prineslo njemu osebno – njemu kot osebi. Bo zadovoljen, bo srečen, bo zmogel? 

Bo zjutraj vstajal srečen in bo zaspal z nasmehom na ustnicah ali se bo zbujal po nočnih morah in zaspal s solzami v očeh?

Odločitev je v vaših rokah.