Kaj nam bo sreča?

Kadar ljudje vstopajo v moj delovni prostor, pogosto začutim strah. Govorim o starših, ki pridejo po pomoč ali nasvet. Seveda strah ni tisti, ki odseva navzven, vendar pa tiho napolni ves prostor. Navzven je vidna predvsem in skoraj vedno jeza.

Ker nas je strah otrokove prihodnosti, pogosto reagiramo z jezo. Jezimo se na otroka, ker je prepočasen, ker je pozabil, ker ne razume … Če počasi računa v drugem razredu, nas že skrbi, kako bo sploh lahko računal ulomke v sedmem. Temu se nestrokovno reče sekiranje na zalogo, kar ženske dokaj uspešno izvajamo. 

Primerjave med pleničkarji in njihovim razvojem se še zdaleč ne končajo v vrtcu, ampak se nadaljujejo do fakultet in še naprej. Mame se primerjajo tudi in celo po tem, kateri sin/hči se je poročil v boljšo družino.

Zelo radi torej tekmujemo v primerjanju. Čigav otrok prvi shodi in je prvi brez pleničk? Kako dobre ocene imajo otroci v šoli in koliko procentov pišejo odličnjaki? Na kako težke in pomembne fakultete so se vpisali in kako dobro kasneje zaslužijo.

Kolikokrat se vprašamo po sreči in tekmujemo z njo? Nas zanima, koliko so naši otroci v resnici srečni ali beležimo le merljive komponente? Kako izmeriti srečo?

K meni večinoma prihajajo starši otrok, ki imajo takšne ali drugačne težave z učenjem. In veste kaj, večinoma so zelo nesrečni. Nesrečni, ker je njihov otrok na samem robu prepada. Ker se bojijo, da si ne bo zaradi tega česa storil. In ko vprašam, kaj ta otrok dela v svojem prostem času za razvedrilo, večinoma dobim odgovor: »Nič, saj ima še za učenje premalo časa.«

Kakšen smisel najde v življenju otrok, ki z muko hodi v šolo, ker vedno tekmuje z najnižje doseženimi točkami? In česa se veseli po poti domov, ko ve, da bo moral še celo popoldne gledati v zvezke? Tako ostanejo brez prijateljev in hobijev. In ko jih vprašam, v čem blestijo, začnejo oboji gledati v tla … niti starši niti otrok sam ne vedo, v čem je otrok res dober. Ker je bil toliko časa potisnjen v izvajanje dejavnosti, ki ga morijo in ker ne izvaja nikakršne dejavnosti, ki bi se je srčno veselil.

Tako telo čuti samo še en velik odpor in klone pod težo nesmislov.

Ne govorim o sreči, ki je danes med vzgojo še predobro zastopana. To je tista kratkotrajna in puhla sreča, ki pri otrocih pride po uresničitvi želja, ki pa za življenjski obstoj niso pomembne. 

Govorim namreč o zadovoljstvu, ki pride po tistem, ko smo sprejeti, spoštovani, zaželeni, uspešni, varni, veseli, uporabni, slišani. Ko obstaja tam nekje nekdo, ki mu lahko zaupamo in ki tudi ponoči misli na nas. Ko imamo prijatelje in smo tudi sami prijatelj. Gre za uspehe, ki jih doživimo pri dejavnostih, v katerih smo zares uspešni.

Potem gre samo še za začarani krog: kdor je srečen, je bolj zdrav in bolj uspešen. Kdor je bolj uspešen, je bolj srečen. Po mili volji lahko prilagajate smer vrtenja. Ampak mora se vrteti.

Zato je torej prav in nujno, da imajo tudi v šoli manj uspešni učenci popoldanske hobije.

Kadar razmišljam o sreči, me pogosto zanese tudi k otrokom, ki jim redna OŠ predstavlja resen problem, odrasli pa odločamo o tem ali bodo ponavljali razred ali zavračamo možnost šolanja na šoli s prilagojenim programom. 

Seveda tema dvema postopkoma v večini primerov nasprotujejo starši zaradi različnih razlogov. Morda precenjujejo otrokove zmožnosti, morda se bojijo sramote, morda hočejo zgolj oporekati šolski avtoriteti. Večinoma ne vidijo in ne prepoznajo potreb otroka. 

V zadnjih časih je ponavljanj razredov veliko manj, ker se učitelji upravičeno bojijo staršev, ki streljajo s težko artiljerijo. Seveda pa se v nekaterih šolah tudi težje odločijo za ponavljanje učenca, če to za seboj potegne kup kadrovskih izgub (manj učencev, manj razredov, manj zaposlenih). 

Podobni vzroki so pri predlogih za prešolanje učenca. Včasih pogajanja mejijo na igro power play – starši imajo občutek, da tekmujejo s šolo, šola pa jim dopoveduje, da je otrok nesposoben za šolo. 

Preredko pa razmišljamo o konkretnem otroku. Kaj bo novo leto prineslo njemu osebno – njemu kot osebi. Bo zadovoljen, bo srečen, bo zmogel? 

Bo zjutraj vstajal srečen in bo zaspal z nasmehom na ustnicah ali se bo zbujal po nočnih morah in zaspal s solzami v očeh?

Odločitev je v vaših rokah.