Prijateljica ima dvajsetletnika z Downovim sindromom. Recimo, da mu je ime Jani. Njuno zgodbo spremljam že nekaj let. Vedno znova ugotavljam, da družine, ki imajo otroka s tem sindromom, nimajo toliko težav z vzgojo otroka, ki mu je mati narava podarila dodatni kromosom, kot s tistimi okoli sebe, ki tega dodatnega kromosoma nimajo in se štejejo med »normalne«.

Ti »pametni in normalni« osebki so posameznike z Downovim sindromom že leta nazaj poimenovali »mongoloidi«, ker so jih zaradi lege oči spominjali na poševnooke prebivalce Azije. Celo zelo natančno so bili opredeljeni na inteligenčni lestvici »maloumnosti«, ki je v evgeničnem duhu preštevala debile, imbecile, idiote in ponekod tudi kretene. Taka poimenovanja so »normalne« več kot očitno ločila od »maloumnih« in jim avtomatično podarila višjo vrednost. Z odčitanjem inteligenčnega kvocienta si tako padel v določeno skupino. Kako so merili ta skrivni količnik ste si pa že kdaj prebrali iz tistih poskusov, ko so na vsak način želeli dokazati, da imajo črnci nižjega od belcev – ki že od nekdaj veljamo za »nadljudi«. S popolnoma neprilagojenimi socialnimi in kulturološkimi vprašanji seveda. 

Začetne napetosti prvih septembrskih dni so minile. Starši prvošolcev so se uvedli v šolski sistem, njihovi otroci pa v svoje nove skupinice. S težkimi dilemami so se te dni ukvarjali starši drugošolcev, ki so že dopolnili sedem let in zatorej lahko sami potujejo v šolo in iz nje. Nekateri starši so se te možnosti razveselili, saj jih je časovno razbremenila, drugi pa so se s strahovi v očeh spogledovali med seboj – spustiti ali ne?!

V pogovoru s prijateljico načrtujem, kako bom sama ukrepala, ko bo moj sin lahko sam začel korakati iz šole. Seveda me takoj dopolni, da se bo ona skrila v grm in ga nekaj dni sledila, da preveri njegovo vedenje ob samostojnem zapuščanju šole. Prav tako doma z možem postaviva cel načrt zasledovanja, z nasmehom na ustnicah, da naju bo kdo še ovadil za pedofila.

Ko se drugo jutro namenim proti službi, najprej zagledam ponosnega dečka, ki s preveliko torbo sam ponosno mašira ob cesti, za bližnjim avtomobilom pa kuka zaskrbljena glava njegove mame. Glava, ki preverja, da njen sin resnično zmore.

In ravno, ko se teh nekaj zaskrbljenih glav oddahne, češ: »Saj smo tudi mi hodili sami. Nihče nas ni nikoli vozil v šolo in se bal za nas…« se v gozdu pojavi volk, čisto pravi volk.

Pojavi se neznanec, ki skozi avtomobilsko okno nedolžnima drugošolcema ponuja igračko v zameno za vstop v njegov avto.

Zdaj se vse tiste starševske glave spet potegnejo nazaj, primejo otroke za roke in jih želijo zavarovati pred svetom. Logično.

Pride pa na tem mestu čas (če ga na žalost še niste izkoristili do sedmega leta), ko nastopi prava razlaga za gospodičnico, ki je šla skozi gozd in niti slučajno ni upoštevala nasveta svoje modre mame: »Ne stopaj s poti in ne pogovarjaj se z neznanci.«

Rdečekapa gospodična je namreč takoj nasedla na prepričljivo volkovo ponudbo in v zameno za njegovo osladno prijaznost začela sodelovati v njegovi igri. Ker gre za pravljico in temu primerno dramski trikotnik, na koncu zmaga dobrota – rešitelj v vlogi lovca, ki reši dami (prav tako popolnoma nedolžno babico, ki ji je neposlušna vnukinja skorajda zakuhala čisto pravi konec).

Kolikokrat pa v resničnem življenju zmaga dobrota? Kdo je lovec, ki bo vašega neposlušnega otroka vlekel iz ust krvoločneža? Zgolj in samo sreča (ki je redka), če se s svojim otrokom do sedaj niste dovolj (in še preveč) pogovarjali o človeških volkovih.

Ne bodite skrivnostni, ne zavijate volkovih teženj v celofan. Tudi pravljice, kjer Rdeča kapica pretenta volka in ga z babico uženeta v kozji rog, vrzite v koš za smeti. Ker takšne pravljice ne pripravljajo vaših otrok na resnično življenje. Volk je bil prijazen, uglajen in dostojen gospod, ki je s svojim socialnim nastopom tako zelo omrtvičil deklico, da pod babičino čepico kljub veliki očitnosti ni resnično zagledala njegovih krempljev, velikih ušes in gobca s čekani. Prijazni volk jo je požrl.

Ste vprašali svoje otroke, kaj vse človeški volkovi naredijo z otroki? S kakšnim namenom jih sploh vabijo v svoje avtomobile? 
Veste, prepovedani sadeži najbolje dišijo. Če volka prepoveste na skrivnosten način, bo še vedno malce dišal. Če pa jasno in glasno obelodanite, da ti volkovi otroke peljejo daleč stran v druge države, k drugim mamicam, pa bo stvar morda že malce manj zanimiva. Zagotovo pa nobena vabljiva igračka ne bo več dišala, če otroku poveste, da tudi ti volkovi žrejo. Da te ugrabijo zato, da ti prerežejo trebuh in vzamejo ven nekaj, kar potrebuje nekdo na drugi strani sveta in je pripravljen za to dobro plačati. Da gre v resnici za denar.

Svojemu drugošolcu nisem še razlagala o spolnih zlorabah, ker nas o spolnosti še ni spraševal in bi lahko posegla na področje, ki bi ga zmedlo. Sem pa povedala, da mu stric lahko odseka roko (ker si s svojo malo glavico to lahko najbolj konkretno predstavlja). Morda mi boste očitali, da sem grozna in kruta mati, brez empatije in čustev. V resnici mi je malo mar, kako boste to analizirali. Veliko bolj pomembno mi je to, da bo moj sin, ko se ne bom več skrivala v grmovjih za njim, samozavestno stopal po svoji šolski poti. Da si bo v primeru nastavljene vabe hitro predstavljal svojo grozno bolečo in krvavečo roko. In ga bo ta vizualizacija prepričala, da striček, ki mu govori, da ga je poslala njegova mamica, da naj le prisede, je zagotovo in samo volk osebno. Upam tudi, da se bo spomnil, kako mora postopati. Tudi v primeru, da bi ga neznanec želel fizično zvleči v svoje vozilo.

Nismo vsemogočni. Tudi z veliko pogovori in prebranimi zgodbicami se našim otrokom lahko kaj zgodi. A vedno obstajajo velike razlike, ki jih volkovi zelo dobro zavohajo. Ali gre za otroka, ki po cesti hodi samozavestno, ker poseduje določeno vedenje in je opogumljen s strani staršev ali pa gre za nebogljenega zajčka, ki se ustraši pohojene vejice. Nasilneži izbirajo lahke in očitne žrtve.

Zato sta drugošolca iz začetka te zgodbe tudi srečno prišla domov. Ker sta samozavestno odbila vabo. Ker sta že slišala za človeške volkove.

Na koncu zgodbice si vedno vzamem še malo časa in namenoma nikoli ne pozabim otrokom zastaviti vprašanj: »Se spomniš, kaj je naročila mamica, preden je šla Rdeča kapica od doma? In kaj se je zgodilo, ker se deklica ni držala navodil?«


PS: Samo še do tega torka (15. 9. 2015) lahko mojo novo slikanico dobite po promocijski ceni.

Prenekateri med vami zagotovo poznate občutek, ko bi želeli stvari izboljšati, pa imate zvezane roke. Ko poznate krajše, učinkovitejše in preprostejše načine, pa jih ne morete prenesti uporabnikom zaradi omejitev v sistemu ali ljudeh (ki služijo sistemu ali svojim principom).

Včasih, ko me take stvari malce utrujajo in iščem smisel v svojem početju (beri: v bojevanju z mlini na veter), sem resnično vesela vaših mailov, ki mi jih pišete. Ko mi poveste, da ste spremenili odnos do otrok s PP, da tudi vi zagovarjate določena stališča, da uporabljate določene priporočene metode, da ste navdušeni nad kakšno mojo knjigo in da vaš otrok ne joka več ob branju, ker ste prebrali moj blog.

Enkrat sem dobila pismo gospe, v katerem je zapisala: 

»Vi spreminjate svet.« Priznam, da sem zaradi tega komplimenta dobila nov zagon. In včasih, ko mi kdo dopoveduje, da se nič ne da spremeniti, odprem njen mail in ga večkrat preberem. Ponavljam si, da se z dobro voljo in odličnimi nameni daleč pride.

Kot dokaz resnično plodnega in uspešnega sodelovanja je Knjižnica Franceta Balantiča v Kamniku, kjer so nekatere moje ideje ugledale luč sveta zgolj zaradi še dveh, meni podobno mislečih knjižničark – Barbare Petrušić in Sabine Zore. V tej knjižnici sem abonirana že od svojega otroštva, ko sem s ponijem gor in dol med počitnicami prevažala svojih pet prijateljev – vsako jutro po dve knjigi in jih še popoldne hitela zamenjat, če sem ujela odprta vrata. Zdaj hodim s košaro, saj vsak družinski član izbere kaj zase.

Beseda je dala besedo in z Barbaro ter Sabino smo hitro našle skupni jezik. Vsem trem nam je bil cilj, da bodo otroci (s starši) več in lažje brali – še poseben poudarek smo dale začetnikom in otrokom s težavami pri branju (disleksija). Ideje so padale in na koncu so bile edine ovire police, ki jih ima knjižnica premalo (da bi naredile toliko novih sektorjev).

Ko sem čez poletje s sinovoma obiskovala knjižnico, je bilo vsakič nekaj novega. Občutek sem imela, da v rokah držim Arhimedovo palico in premikam svet. Kaj vse se da, če imajo ljudje voljo in verjamejo v boljše. V boljše za dobro otrok.

Ob tem gre seveda tudi zahvala direktorici kamniške knjižnice, gospe Bredi Podbrežnik, ki je verjela v naše sanje in jih podprla. Tako, da bomo sodelovale in izboljševale svet še v naprej. Začenši z otroki. Kjer so spremembe tudi najhitrejše in najbolj potrebne.

Kaj vse smo in še bomo naredile, pa si lahko preberete v članku, ki je bil objavljen v Kamniškemu občanu (4. 9. 2015). 

Odnehale zagotovo ne bomo!

Danes z vami delim še zadnji pogled v slikanico Slon pleza na drevo.

Na kaj vse pa se je ob njenem branju spomnil cenjeni gospod 
Marjan Šarec, župan našega Kamnika in zapisal v predgovor knjige, si lahko preberete spodaj:

"Velikokrat rečemo, da so otroci naše največje bogastvo. Vprašanje pa je, če jih znamo tako tudi obravnavati. Vsak otrok je nekaj posebnega, zanimajo ga različne stvari. Ob vstopu v šolo se začne to kazati veliko izrazitejše kot prej. Kar naenkrat se otrok sooči s področji, ki jih prej ni poznal. Matematika, slovenski jezik, likovna umetnost, nešteto krožkov itd. Takoj se vidi, kaj otroka zanima, za katero stvar je talentiran in ga posledično tudi bolj veseli.

Na tem mestu gre moje razmišljanje nazaj v šolska leta. Nisem bil nič posebnega, ne odličnjak, ne najslabši. Pri nekaterih predmetih sem bil izrazito nadpovprečen (slovenščina, angleščina, zgodovina), pri drugih (matematika, kemija, fizika) pa sem komaj »lezel«. Zanimivo je, da sem imel že v prvem razredu matematiko ocenjeno zgolj s trojko, kar takrat ni bilo običajno. Vsa šolska leta sem imel s temi predmeti težave. Glede na to, da me tehnika zelo zanima in marsikatero stvar iz trgovine sestavim v zelo kratkem času, danes ugotavljam, da mi šolski sistem ni znal praktično predstaviti stvari. Ves čas smo se pogovarjali teoretično, nismo pa znali tega spraviti v življenje.

Otrok ali mladostnik je skupek sposobnosti, ki jih nosi v sebi. Mnogi talenti, ki se ob primernem pristopu razvijejo, lahko utonejo v množici zahtev in omejitev. V srednji šoli smo v četrtem letniku izpolnjevali vpisne liste za študij na fakulteti. Ko je psihologinja videla, da sem pod prvo izbiro napisal »Akademija za gledališče, radio, film in televizijo«, me je podcenjevalno vprašala, če ne bi vpisal nečesa, kjer imam možnosti. Seveda me to ni odvrnilo od misli na ta študij, ampak sem šel vseeno na sprejemne izpite. Tisto leto res nisem bil sprejet, naslednje pa.

Iščimo in razvijajmo talente pri otrocih, spodbujajmo jih, predvsem pa ne izživljajmo svojih neuresničenih ambicij skozi otroke. Ne morimo glasbenikov z matematiko, odličnih varilcev, vodovodarjev, zidarjev z literarno teorijo, kajti vsi poklici na tem svetu so nujni in pomembni za družbo. Predvsem pa podajajmo znanje na prijeten, praktičen in razumljiv način."

Če bi želeli imeti svoj izvod knjige, informacije najdete tukaj.

Sedela sem z znanko za sproščenim omizjem, v varnem objemu njenega doma. Otroci so se podili pod najinimi nogami, moža sta se odmaknila v moško jamo.

Njun sin bo naslednje jutro postal prvošolec. Nekaj povsem logičnega in samoumevnega na zadnji avgustovski dan. Po nekaj utripih njenega srca, ki sem ga začutila čez mizo, pa se to ni zdelo tako.

Njeno telo je sicer odražalo neko pavšalno umirjenost, vprašanja in zadrege, ki so nehote bruhale iz njenih ust pa so mi sporočale nekaj popolnoma drugega.

»Ali je vaš že znal kakšne črke pred šolo?«

»Si ga učila računati?«

Seveda sem se nasmejala. Taka vprašanja dobivam znova in znova. Oči, ki strmijo vame na drugi strani, so še toliko bolj prestrašene, saj glede na »foh« iz katerega izhajam, vedno pričakujejo odgovor: 


»DAAAAA! Nujno je naučiti otroka računati in brati pred vstopom v prvi razred!«

Dragi moji! Se nam morda malce blede? 
Da silimo k branju in računanju otroke, ki so v naših časih veselo skakali po vrtčevskih igralnicah in z voščenkami pridno vlekli tanke in debele, krive in ravne črte? Da se čudimo, ko ves razred ob koncu prvega razreda še vedno ne zmore računati do 20 brez opore prstkov? 

Čudno, ne? 

Da se zgražamo nad hiperaktivnostjo po treh urah usmerjenega dela v zvezke in delovne zvezke? Ker tako pač je. Pomembno je, da so delovni zvezki. In da je vse do konca rešeno in izpolnjeno. Ker kaj bi si pa sicer mislili o učiteljici in ugledu šole! Ker vse dobre šole otrokom ponudijo delovne zvezke ali celo tablice (pa ne take s kredo, da ne bo pomote). In potem vzdihujemo nad tem, da so otroci manj kreativni, da se domišljija ne razvija enako kot včasih, da se dolgočasijo …

Če se vrnem nazaj k znanki … zaskrbelo jo je tudi to, kdaj naj sinko vse te mnoge delovne zvezke nese v šolo. Ali naj neseta kar vse ali samo prvi del? Kaj pa zvezke? Že drugi dan vse v torbo?

»Samo mirno čakaj …« sem ji odgovorila. »Čakaj na navodila učiteljice. Saj ne moreš kar vedeti.«

»Ja, če je pa polno takih staršev, ki že imajo starejše otroke in vse vedo, jaz pa nič.«

Njeno telo je nihalo. Na trenutke se mi je zazdelo, da je kot majhen prestrašen otrok, ki bi si ga posadila v naročje in zazibala v objem.

»Ne moreš vedeti, če ti ne povedo. Samo lepo umirjeno čakaj. Vse boš izvedela.«

Ni še zmogla odnehati. Balon strahu se je napihoval: »Pa sploh ne vem, kje ga bom popoldne našla. Zjutraj ga moram pripeljati v eno učilnico. Če ga pelje mož kasneje, je spet druga učilnica. In popoldne je v tretji učilnici…«

Takrat sem jo vprašala direktno: »Si ti rada hodila v šolo?«

»No, ja…«

»Te je strah?«

»Pa me je res.«

»Česa?«

»Nikoli nisem bila blesteča učenka. V resnici sploh nisem bila dobra. Doma sem stalno lagala o ocenah. Pa sploh ne vem, zakaj sem lagala.«

Ko sta moška priplezala iz jame, sem postavila enako vprašanje tudi njemu:

»Te je strah šole?«

»Odkrito ja. Nikoli nisem bil dober.«

Dragi mi, ki delamo v poslu vzgoje in izobraževanja! Staršem ni logično, da so za prvimi vrati otroci v jutranjem varstvu, za drugimi med poukom in za tretjimi v podaljšanem bivanju. Pa čeprav ste jim to večkrat razložili ali celo zapisali.

Nekateri starši se v šolske prostore vračajo kot male deklice in dečki. Polni strahov, spominov, stisk. 

Bodimo tam zato, da bomo najprej sprejeli te male deklice in dečke, ki nam v roke predajajo svoje največje bogastvo. Da jim bomo povedali, da bo vse dobro. Da je vseeno, če ne vedo na katera vrata potrkati. Da se napačne nalepke na delovnih zvezkih lahko prelepijo. Da so nam pomembni ONI – kot človeška bitja, kot družina. Da radi gojimo človeške odnose, da smo odprti in dostopni. Da smo spoštljivi in ne obsojamo.

Da mi nismo tista učiteljica, ki jih je pošiljala v kot ali metala ključe v glavo. Da mi nismo tisti učitelj, ki smo jim rekli, da so nesposobni izmečki ali butlji.

Da smo mi tisti, ki verjamemo v nove zgodbe. Da lahko ta mali junak vzljubi šolo, branje, pisanje in računanje, čeprav so ga oni kot starši mrzili.

Da bo zgodba njunega sina lahko drugačna. Da bo morda na prvi šolski dan svojega otroka v šolo vstopal s ponosom, nasmehom in toplimi občutki v srcu.

Pomagajte tem malim prestrašenim fantičkom in deklicam v starših, ki vas obiskujejo. Ker ne gre samo za njih. Gre tudi in predvsem za vas, da znate odpreti svoje srce.

In polepšali boste zadnji teden avgusta v prenekaterih družinah. Meni pa omogočili, da bom tak čas lahko izkoristila za učenje družin, kako lahko preživijo večer ob branju zgodb.

Pobožajte se vsi, ki boste na prvih govorilnih urah uspeli prepoznati osamljeno dekletce v mami ali navidezno samozavestnega fantička v očku. To zmoremo vsi!