Vse bo dobro!

Sedela sem z znanko za sproščenim omizjem, v varnem objemu njenega doma. Otroci so se podili pod najinimi nogami, moža sta se odmaknila v moško jamo.

Njun sin bo naslednje jutro postal prvošolec. Nekaj povsem logičnega in samoumevnega na zadnji avgustovski dan. Po nekaj utripih njenega srca, ki sem ga začutila čez mizo, pa se to ni zdelo tako.

Njeno telo je sicer odražalo neko pavšalno umirjenost, vprašanja in zadrege, ki so nehote bruhale iz njenih ust pa so mi sporočale nekaj popolnoma drugega.

»Ali je vaš že znal kakšne črke pred šolo?«

»Si ga učila računati?«

Seveda sem se nasmejala. Taka vprašanja dobivam znova in znova. Oči, ki strmijo vame na drugi strani, so še toliko bolj prestrašene, saj glede na »foh« iz katerega izhajam, vedno pričakujejo odgovor: 


»DAAAAA! Nujno je naučiti otroka računati in brati pred vstopom v prvi razred!«

Dragi moji! Se nam morda malce blede? 
Da silimo k branju in računanju otroke, ki so v naših časih veselo skakali po vrtčevskih igralnicah in z voščenkami pridno vlekli tanke in debele, krive in ravne črte? Da se čudimo, ko ves razred ob koncu prvega razreda še vedno ne zmore računati do 20 brez opore prstkov? 

Čudno, ne? 

Da se zgražamo nad hiperaktivnostjo po treh urah usmerjenega dela v zvezke in delovne zvezke? Ker tako pač je. Pomembno je, da so delovni zvezki. In da je vse do konca rešeno in izpolnjeno. Ker kaj bi si pa sicer mislili o učiteljici in ugledu šole! Ker vse dobre šole otrokom ponudijo delovne zvezke ali celo tablice (pa ne take s kredo, da ne bo pomote). In potem vzdihujemo nad tem, da so otroci manj kreativni, da se domišljija ne razvija enako kot včasih, da se dolgočasijo …

Če se vrnem nazaj k znanki … zaskrbelo jo je tudi to, kdaj naj sinko vse te mnoge delovne zvezke nese v šolo. Ali naj neseta kar vse ali samo prvi del? Kaj pa zvezke? Že drugi dan vse v torbo?

»Samo mirno čakaj …« sem ji odgovorila. »Čakaj na navodila učiteljice. Saj ne moreš kar vedeti.«

»Ja, če je pa polno takih staršev, ki že imajo starejše otroke in vse vedo, jaz pa nič.«

Njeno telo je nihalo. Na trenutke se mi je zazdelo, da je kot majhen prestrašen otrok, ki bi si ga posadila v naročje in zazibala v objem.

»Ne moreš vedeti, če ti ne povedo. Samo lepo umirjeno čakaj. Vse boš izvedela.«

Ni še zmogla odnehati. Balon strahu se je napihoval: »Pa sploh ne vem, kje ga bom popoldne našla. Zjutraj ga moram pripeljati v eno učilnico. Če ga pelje mož kasneje, je spet druga učilnica. In popoldne je v tretji učilnici…«

Takrat sem jo vprašala direktno: »Si ti rada hodila v šolo?«

»No, ja…«

»Te je strah?«

»Pa me je res.«

»Česa?«

»Nikoli nisem bila blesteča učenka. V resnici sploh nisem bila dobra. Doma sem stalno lagala o ocenah. Pa sploh ne vem, zakaj sem lagala.«

Ko sta moška priplezala iz jame, sem postavila enako vprašanje tudi njemu:

»Te je strah šole?«

»Odkrito ja. Nikoli nisem bil dober.«

Dragi mi, ki delamo v poslu vzgoje in izobraževanja! Staršem ni logično, da so za prvimi vrati otroci v jutranjem varstvu, za drugimi med poukom in za tretjimi v podaljšanem bivanju. Pa čeprav ste jim to večkrat razložili ali celo zapisali.

Nekateri starši se v šolske prostore vračajo kot male deklice in dečki. Polni strahov, spominov, stisk. 

Bodimo tam zato, da bomo najprej sprejeli te male deklice in dečke, ki nam v roke predajajo svoje največje bogastvo. Da jim bomo povedali, da bo vse dobro. Da je vseeno, če ne vedo na katera vrata potrkati. Da se napačne nalepke na delovnih zvezkih lahko prelepijo. Da so nam pomembni ONI – kot človeška bitja, kot družina. Da radi gojimo človeške odnose, da smo odprti in dostopni. Da smo spoštljivi in ne obsojamo.

Da mi nismo tista učiteljica, ki jih je pošiljala v kot ali metala ključe v glavo. Da mi nismo tisti učitelj, ki smo jim rekli, da so nesposobni izmečki ali butlji.

Da smo mi tisti, ki verjamemo v nove zgodbe. Da lahko ta mali junak vzljubi šolo, branje, pisanje in računanje, čeprav so ga oni kot starši mrzili.

Da bo zgodba njunega sina lahko drugačna. Da bo morda na prvi šolski dan svojega otroka v šolo vstopal s ponosom, nasmehom in toplimi občutki v srcu.

Pomagajte tem malim prestrašenim fantičkom in deklicam v starših, ki vas obiskujejo. Ker ne gre samo za njih. Gre tudi in predvsem za vas, da znate odpreti svoje srce.

In polepšali boste zadnji teden avgusta v prenekaterih družinah. Meni pa omogočili, da bom tak čas lahko izkoristila za učenje družin, kako lahko preživijo večer ob branju zgodb.

Pobožajte se vsi, ki boste na prvih govorilnih urah uspeli prepoznati osamljeno dekletce v mami ali navidezno samozavestnega fantička v očku. To zmoremo vsi!