Jutrišnje predavanje na Pedagoški fakulteti ODPADE zaradi bolezni.
Nov termin bo javljen naknadno.

​Hvala za razumevanje.

Med daljšim odmorom se gruča otrok vsuje skozi vrata. Sončni žarki na obrazu dajejo lažen občutek pomladi.

Mlajši dečki tekajo za žogo, petošolke se lovijo. Starejša dekleta stojijo ob strani in se pomenljivo hihitajo. Odrasla ušesa lahko občasno ujamejo tudi teme o fantih, britju nog, zoprnih starših in presenetljivo o kontracepcijskih tabletkah.

Nekateri starejši učenci mečejo žoge v zid, drugi jih poskušajo zalučati na streho. Nekaj posameznikov stalno uhaja za ovinek, kjer ni več legalizirano odmorovati, zato jih odrasli stalno vračajo nazaj.
​
Četverica fantov stoji pri drevesu. Odraslemu opazovalcu dajejo občutek zaupanja. Videti je sicer, da se malce odrivajo, a vse poteka v smehu. Obrazi vseh štirih dečkov so nasmejani.

Kar naenkrat pa najmanjši med njimi pristane na tleh in dva se prijateljsko valjata po njem. Tretji nekaj glasno govori. Še vedno vsi nasmejani. Odvija se igrivo, kot skakanje in grizenje mladih kužkov v leglu.

Pogleduje naokoli, preveri dečke pri zidu. Nekaj novih učencev vmes pride na dvorišče. Nekateri se v igre vključijo gladko, drugi z izsiljevanjem, spet tretji na bolj prekaljene načine. Skupina otrok pred šolo diha v neenakomernem gibanju. Nikjer ni zaslediti ogrožujočega vedenja.

A ne more si kaj, da ne pogleda zopet proti drevesu. Četverica dečkov še vedno zaseda podobno pozicijo, z razliko, da so zdaj vsi trije na enemu in se režijo.

Ne deluje nasilno, a vseeno se odloči, da preveri situacijo.

Približa se dečkom, ki se ne zmenijo za prisotnost odraslega in s svojo igro nadaljujejo. Na poziv: »Fantje, kaj pa se tukaj dogaja?«, vsi pritrdijo, da je vse v redu, da je igra prijateljska.

Pogled nameni najmanjšemu, ležečemu na tleh, ki se mu s širokim nasmehom zazre v oči in pokima.

Odmor se izteka. Mladenke ob strani načenjajo teme o oblekah za zaključno valeto, posredovati je treba pri sporu med petošolcema.

Čez točno dva dni ga sreča na šolskem hodniku. Tistega dečka, najmanjšega od štirih pri drevesu. Prime ga za ramo in se mu zazre v oči. Nekaj je bilo, kar ni dovolilo nočnega počitka. Nek mikrogib na dečkovem obrazu.

Deček se na rahlo izvije in se skuša narejati, da v množici na hodniku ni opazil dotika. Navadil se je, da posredovanja odraslih večinoma pomenijo težave. Ker si sicer večinoma ne vzamejo več časa za posameznike. Znotraj razreda postaneš številka v dnevniku in si primoran slediti preobširnemu zalogaju snovi. Doma pa te starši zaradi lastnih težav in obremenjenosti s službo ne zmorejo videti, kljub na stežaj odprtim očem. Vidijo te kot silhueto, s kožo in kostmi, ne pa kot bitje s spomini in čustvenim dojemanjem.

Odrasel dotik vztraja na rami in čaka. Neha upati, da se bo lahko zlil v množici in ušel vprašanjem.

Iz odraslih ust sliši vprašanje, na katerega ne zna pravilno odgovoriti: »Kaj pa se je zadnjič dogajalo pod drevesom?!«

Skomigne z rameni, se skrije za nasmeškom, a odrasle oči še vedno vrtajo vanj. »Hecali smo se …«, mu končno uspe izustiti.

»Pa ti je bilo v redu, da so bili trije naenkrat na tebi? Bi odnehali, če bi jim rekel? Meni že ne bi bilo to ok …«

Igralski nasmešek popušča, a to ve le on. Gube okoli odraslih oči se še bolj izostrijo: »Če imaš občutek, da to ni bila igra, se lahko oglasiš pri meni in se pogovoriva. Tudi skupaj s tvojimi prijatelji.«

Prikima in tlači cmok v grlu. Odpravi se proti učilnici, a ne upa pogledati nazaj. Čuti, da so odrasle oči, obkrožene z gubami, še vedno nalepljene na njegov hrbet.

Čaka ga.
Upa, da bo potrkal.

A čaka zaman.

Nekega dne ga spet zagleda na hodniku. Deček upre pogled v tla in upa, da se bo tako izognil srečanju. Nekaj v smislu, če jaz ne vidim tebe, tudi ti mene ne boš. A ob dotiku dlani na rami se zave, da se mu načrt ni posrečil.

»Ni te bilo …« sliši med prerivanjem in vpitjem množice.

Tople oči strmijo vanj in zahtevajo pojasnilo.

»Vse je v redu. S fanti smo se sami zmenili.«
S pojasnilom, da hiti k športni, se izogne dodatnemu pojasnjevanju in steče za ovinek.

Odrasle oči, obkrožene z izkušenjskimi gubami, kot jastreb prežijo nad njim in čakajo v pripravljenosti, če bo treba stegniti kremplje.

Dogodek se nikoli več ne ponovi. Opaziti je celo, da si je deček zamenjal krog prijateljev.

Mine precej časa.

Nekega dne ga nepričakovano najde čakajočega na hodniku v bližini pisarne. Deček strmi vanj, a misli si, da je le naključje, da je obrnjen tako, kot da ga čaka. Ko zazvoni in se vsi drugi pomaknejo v razrede, deček še vedno čaka.

»Čakaš mene?«

Prikima.

Brez dodatnih vprašanj ga spusti v prostor. Pripravlja se na najhujše.

A na vprašanje, kako mu lahko pomaga, mu odgovori le: »Ali lahko pokličete domov? Trebuh me boli?«.

Zvečer, ko se dan zaključi, ko se vse misli umirijo, ko vsi v domu že zaspijo, pa se oči z izkušenimi gubami v hipu prebudijo iz že skorajšnjega sna. Skozi glavo kot strel švignejo besede dečkove mame: »Ga pridem iskat, ja. Saj v zadnjem času ga ves čas nekaj boli trebuh. Smo bili že pri zdravniku, pa pravi, da ni nič otipljivega.«

Misel na ta stavek ne dovoli več spanja in za odraslimi očmi se odvija slutena zgodba, ki je ne sme doživeti noben otrok.