Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico z drugega konca Slovenije, ki opravlja zelo podobno delo kot jaz. Omenila mi je, da se še vedno srečuje s fantom, ki ga je obravnavala, ko je hodil v OŠ. Zdaj končuje 3. letnik srednje šole, ekonomske smeri. S ponosom mi je povedala, da bo uspešno zaključil. To je zelo pomemben podatek, saj je bil v OŠ pogosto odpisan, eno leto je celo ponavljal. Ob vpisu na ekonomsko so vsi zmajevali z glavo.

Zdaj zmore. Včasih je bil tih, vase zaprt fant, gledal je samo v tla. Zdaj je osvobojen mladi mož, njegove oči gledajo proti zvezdam. Pozdravlja ljudi in se veseli življenja. Doma mu ni bilo in mu še vedno ni najbolje postlano. Živi brez očeta, mama je v veliki socialni stiski, tudi malce nevešča materinske vloge.

Ta moja kolegica pa je verjela vanj. Že v OŠ mu je nosila oblačila, saj je vedela, da mora biti mlad ​i​ fant ne samo čist, ampak tudi urejen, da bo lažje vzdrževal prijateljstvo in vzbujal pozornost mladih deklet. Vozila ga je tudi k frizerju in plačevala ​i​z lastnega žepa.

Danes mi je rekla, da mu bo dala 20 EUR, da bo šel lahko ​med počitnicami ​vsaj trikrat na bazen.

Ker se me je zgodba dotaknila, jo delim z vami.

Želim si, da boste v srcu začutili enako, kot sem jaz - da upanje še obstaja. Da so med nami še taki, ki jih imenujemo Ljudje z veliko začetnico. Da je lepo, da sodelujemo v humanitarnih akcijah, ampak da je še lepše, da smo humanitarni do najbližnjih. Do tistih, ki bi morda oveneli, pa z našo pomočjo lahko zacvetijo v čudovite mlade cvetove.

Pomislite, kaj čudovitega se vam je zgodilo danes. Jaz sem ​v petek ​zvečer po obilnem nalivu lahko uživala v popolni mavrici. Nisem bila sama. Z menoj je bil še mož in večji sin, ki sva ga že na pol spečega dvignila iz postelje, da bi videl lepoto narave. "Je res zaklad na koncu mavrice?" me je vprašal sin. "Mogoče," sem mu odgovorila, "a največji zaklad nosiš v svojem srcu. Verjemi vanj!"

Verjemite, da 20 Evrov lahko nekomu spremeni poletje, vam pa prinese mavrico v življenje.

Včeraj sem bila priča čudovitemu dogodku. V našo šolsko avlo se je nateklo več kot 60 vrtičkarjev in vrtičkaric - bodočih prvošolcev ter njihovih staršev. V prostoru je plesala zelo zanimiva energija. Z obrazov prisotnih je velo mnogo različnih čustev. Od strahu do evforične neučakanosti. 

"Kaj je ta šola - je to zdaj že čisto zares? Saj še ne znam brati in pisati, ali me bodo okregali? Kaj naj delam v šoli, če še ne znam računati? Bo moja učiteljica prijazna..." Verjamem, da so se ta in še mnoga druga vprašanja motala po glavah otrok.

Polne glave vprašanj so imeli zagotovo tudi starši, ki smo jih obsuli s protokolno teorijo. Povedali smo jim vse o plačevanju položnic, šolski prehrani, učbenikih, delovnih zvezkih, torbicah, barvicah ... Ali smo ustavili strahove staršev?

Dvomim. Povečali smo jih, ker zdaj razmišljajo, katera torbica bo dovolj dobra, kdaj naj kupijo zvezke, da jih ne bo zmanjkalo. Katere barvice bodo res ustrezne.

Pozabili smo povedati, da nam je mar za njihove otroke. Da vsak posameznik šteje. Da je njihov otrok bitje, ki ga bomo objeli, ko bo zajokal zaradi slovesa staršev. Da mu bomo na razbito koleno namestili obliž in mu prišepnili nekaj tolažilnih besed. Da ga bomo nežno prijeli za bradico, če se bo preveč oziral naokrog in štel ptičice na drevesu. Da bomo sledili njegovim sanjam in verjeli v njegove univerzalne sposobnosti. Da se bomo trudili prepoznati njegova najmočnejša in bogatejša področja - tako učna kot dušna. Ker se zavedam, da ni mačji kašelj prepustiti svoje dete šoli. Ta mali človeček je še pred kratkim kobacal po vseh štirih, kakal v pleničke in morda cele noči prespal na vaših nesebičnih rokah.

Žal mi je, da je v protokolni teoriji zmanjkalo časa, da bi lahko starši izrazili svoje strahove in jih zmanjšali, ko bi tudi drugi pokimali in se ne bi počutili tako zelo sami samcati z njimi. To so namreč strahovi vseh nas staršev, ki bomo 1. septembra s ponosom in solzami v očeh držali za roke svojega prvošolca in ga pospremili v to veliko, malce zastrašujočo ustanovo. Ne pozabite fotoaparatov, a ne slikajte preveč. Bodite prisotni, zapišite občutke na srčni disk. Bodite ob otroku, zatrite svoje strahove in napihnite pogum - tako svojega kot otrokovega. Če ste imeli sami slabe izkušnje s šolo, jih zaupajte učiteljici na prvih govorilnih urah. Težko bo, a tudi ona je človek. Tudi ona je bila nekoč otrok in najverjetneje ima tudi doma kakšnega svojega. Iz vaših slabih izkušenj lahko pedagogi obogatimo, saj ozavestimo dejanja, ki se jih do sedaj morda nismo niti zavedali.

Poleti imate še nekaj časa, da preverite obvezno opremo svojega ex-vrtičkarja. Pa ne govorim o opremi, ki jo lahko kupite. Preverite, če je vaš otrok samostojen. Če zna sam na stranišče, pozna svoje čevlje in si jih obuje, poskrbi za svoje stvari ... in spoštuje avtoriteto. To so veščine, ki mu bodo olajšale vstop v šolo. In predvsem tudi vam.

Za najbolj radovedne pa še odgovor mamici na Ringaraja strokovnjaki.

Če vam je v teh dneh prevroče, upoštevajte mačji nasvet: pod drevesom ali grmom se krasno spi.

Obožujem vročino, pa vi?

Vesela sem, da vas je Skuštranec prebudil. Mislim, da je podrl vse rekorde. Še nikoli mi niste toliko pisali in z mano delili toliko pozitivne energije.

Danes vam moram zaupati, da se mi je uresničila "prerokba", ki sem si jo umislila pred štirimi leti v knjigi Skrivnost x 4. Junaki v mojih knjigah in zgodbah so vedno resnični, a pomiksani karakterji. In Bine iz Skrivnost x 4 je v moji glavi takrat dobil navdih od majcene štiriletnice. Ker ima Bine polno skrivnosti (prav tako tudi njegovi prijatelji iz te knjige), vam jih ne morem kar takoj povedati. Lahko pa z vami podelim odlomek (str. 79):

»Rad bi postal športnik. Rad bi tekel. On mi pomaga vzdrževati telo v najboljši kondiciji. S to protezo, ki jo imam sedaj, ne morem teči. Zelo si želim imeti športno protezo. S tisto bi lahko tekel tako kot ti. Oscar Pistorius je brez obeh nog in se je s takima protezama skušal kvalificirati za Olimpijske igre leta 2008 v Pekingu. Žal mu ni uspelo. Si je pa še istega leta pritekel tri zlate medalje v teku na 100, 200 in 400 metrov na Paraolimpijskih igrah. Ampak taka proteza je zelo draga. Stane okoli 20.000 Evrov. Očim mi jo je obljubil, če izboljšam svoje ocene do konca leta.«

In še enega (str. 111):
»Dobil sem štipendijo na športni gimnaziji v Ameriki. Tam imajo poseben oddelek za športnike invalide. Dobil bom tudi protezo s katero bi lahko tekel.«
»Sliši se super.«
Nemogoče se mu je zdelo, da je niso izdala čustva. Zdelo se mu je, kot da ji je vseeno, da jo zapušča.
»S tako protezo bom tako hiter kot ti. Zdaj sem za hojo po stopnicah porabil približno trikrat dalj časa kot vsi vi. S protezo pa te bom dohitel.« 

In menim, da je sedaj že čas, da preidem k bistvu. Se spomnite Vesne, o kateri sem vam že nekajkrat pisala?! Tekla je na DM-ovem teku. TEKLA!!! Z novo protezo, ki je bila donirana. Če ne verjamete v čudeže, morate od danes naprej verjeti vsaj v dobro. Pred tremi leti je Vesnina mamica ob izidu moje Nike zapisala: "Moja glava in srce sta v tem trenutku tako polna - polna moči, volje, želja in dejstev, da je vse mogoče, pa čeprav samo za pol ure v pravljici."

Saj vem, da ste zdaj že prav radovedni :) In ne bom pozabila - tukaj si lahko ogledate posnetek Vesne (na 5.30 min), ki teče na Oskarjevem teku! Jupi, Bravo Vesna!!! Ko boš na kolesarskem maratonu, pa pošlji nov posnetek.

Če imate obe nogi, si snemite copate, čevlje, japanke, nogavice. Usedite se in si jih dajte v naročje. Pobožajte levo in desno. Polubčkajte desno in levo. Malce smrdita? Nič zato, bodite hvaležni, ker ju imate. Ste že kdaj hodili bosi po mahu in skakali po potočku?

Poletje prihaja, ga že vonjate?