Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico z drugega konca Slovenije, ki opravlja zelo podobno delo kot jaz. Omenila mi je, da se še vedno srečuje s fantom, ki ga je obravnavala, ko je hodil v OŠ. Zdaj končuje 3. letnik srednje šole, ekonomske smeri. S ponosom mi je povedala, da bo uspešno zaključil. To je zelo pomemben podatek, saj je bil v OŠ pogosto odpisan, eno leto je celo ponavljal. Ob vpisu na ekonomsko so vsi zmajevali z glavo.
Zdaj zmore. Včasih je bil tih, vase zaprt fant, gledal je samo v tla. Zdaj je osvobojen mladi mož, njegove oči gledajo proti zvezdam. Pozdravlja ljudi in se veseli življenja. Doma mu ni bilo in mu še vedno ni najbolje postlano. Živi brez očeta, mama je v veliki socialni stiski, tudi malce nevešča materinske vloge.
Ta moja kolegica pa je verjela vanj. Že v OŠ mu je nosila oblačila, saj je vedela, da mora biti mlad i fant ne samo čist, ampak tudi urejen, da bo lažje vzdrževal prijateljstvo in vzbujal pozornost mladih deklet. Vozila ga je tudi k frizerju in plačevala iz lastnega žepa.
Danes mi je rekla, da mu bo dala 20 EUR, da bo šel lahko med počitnicami vsaj trikrat na bazen.
Ker se me je zgodba dotaknila, jo delim z vami.
Želim si, da boste v srcu začutili enako, kot sem jaz - da upanje še obstaja. Da so med nami še taki, ki jih imenujemo Ljudje z veliko začetnico. Da je lepo, da sodelujemo v humanitarnih akcijah, ampak da je še lepše, da smo humanitarni do najbližnjih. Do tistih, ki bi morda oveneli, pa z našo pomočjo lahko zacvetijo v čudovite mlade cvetove.
Pomislite, kaj čudovitega se vam je zgodilo danes. Jaz sem v petek zvečer po obilnem nalivu lahko uživala v popolni mavrici. Nisem bila sama. Z menoj je bil še mož in večji sin, ki sva ga že na pol spečega dvignila iz postelje, da bi videl lepoto narave. "Je res zaklad na koncu mavrice?" me je vprašal sin. "Mogoče," sem mu odgovorila, "a največji zaklad nosiš v svojem srcu. Verjemi vanj!"
Verjemite, da 20 Evrov lahko nekomu spremeni poletje, vam pa prinese mavrico v življenje.
Zdaj zmore. Včasih je bil tih, vase zaprt fant, gledal je samo v tla. Zdaj je osvobojen mladi mož, njegove oči gledajo proti zvezdam. Pozdravlja ljudi in se veseli življenja. Doma mu ni bilo in mu še vedno ni najbolje postlano. Živi brez očeta, mama je v veliki socialni stiski, tudi malce nevešča materinske vloge.
Ta moja kolegica pa je verjela vanj. Že v OŠ mu je nosila oblačila, saj je vedela, da mora biti mlad i fant ne samo čist, ampak tudi urejen, da bo lažje vzdrževal prijateljstvo in vzbujal pozornost mladih deklet. Vozila ga je tudi k frizerju in plačevala iz lastnega žepa.
Danes mi je rekla, da mu bo dala 20 EUR, da bo šel lahko med počitnicami vsaj trikrat na bazen.
Ker se me je zgodba dotaknila, jo delim z vami.
Želim si, da boste v srcu začutili enako, kot sem jaz - da upanje še obstaja. Da so med nami še taki, ki jih imenujemo Ljudje z veliko začetnico. Da je lepo, da sodelujemo v humanitarnih akcijah, ampak da je še lepše, da smo humanitarni do najbližnjih. Do tistih, ki bi morda oveneli, pa z našo pomočjo lahko zacvetijo v čudovite mlade cvetove.
Pomislite, kaj čudovitega se vam je zgodilo danes. Jaz sem v petek zvečer po obilnem nalivu lahko uživala v popolni mavrici. Nisem bila sama. Z menoj je bil še mož in večji sin, ki sva ga že na pol spečega dvignila iz postelje, da bi videl lepoto narave. "Je res zaklad na koncu mavrice?" me je vprašal sin. "Mogoče," sem mu odgovorila, "a največji zaklad nosiš v svojem srcu. Verjemi vanj!"
Verjemite, da 20 Evrov lahko nekomu spremeni poletje, vam pa prinese mavrico v življenje.
RSS Feed
